1

Uredba (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil (UL 2012, L 343, str. 1) v skladu s svojim členom 4 vzpostavlja shemo za zaščitene označbe porekla in zaščitene geografske označbe, do katerih so upravičeni nekateri kmetijski proizvodi in nekatera živila.

2

Člen 5(1) Uredbe št. 1151/2012 opredeljuje pojem „označba porekla“ kot ime, ki opredeljuje proizvod s poreklom iz specifičnega kraja, regije ali izjemoma države, katerega kakovost ali značilnosti so pretežno ali izključno posledica določenega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi dejavniki ter katerega vse faze proizvodnje potekajo na opredeljenem geografskem območju.

3

Registracija imena kmetijskega proizvoda ali živila, ki mora izpolnjevati pogoje iz Uredbe št. 1151/2012 in biti zlasti v skladu s specifikacijo, opredeljeno v členu 7 te uredbe, kot zaščitene označbe porekla (ZOP) podeljuje navedenemu imenu zaščito na ravni Evropske unije. Ta zaščita je opredeljena v členu 13(1) navedene uredbe.

4

Postopek registracije poteka v dveh fazah. V prvi fazi se zahtevek za registracijo imen pregleda na državni ravni. To fazo ureja člen 49 Uredbe št. 1151/2012, ki določa:

„1.   Zahtevke za registracijo imen v okviru shem kakovosti iz člena 48 lahko vložijo le skupine, ki delajo s proizvodi, katerih ime je treba registrirati […]

2.   […Z]ahtevek [se] naslovi na organe te države članice.

Država članica z ustreznimi sredstvi pregleda zahtevek, da se preveri njegova utemeljenost in izpolnjevanje pogojev zadevne sheme.

3.   V okviru pregleda iz drugega pododstavka odstavka 2 tega člena država članica sproži nacionalni postopek ugovora, s katerim zagotovi ustrezno objavo zahtevka in določi razumni rok, v katerem lahko katera koli fizična ali pravna oseba s pravnim interesom in sedežem ali prebivališčem na njenem ozemlju vloži ugovor zoper zahtevek.

Zadevna država članica preuči dopustnost ugovorov […]

4.   Če po oceni kakršnih koli prejetih ugovorov država članica meni, da so zahteve iz te uredbe izpolnjene, lahko sprejme pozitivno odločitev in vloži dokumentacijo zahtevka pri Komisiji. V takem primeru Komisijo obvesti o dopustnih ugovorih, prejetih od fizične ali pravne osebe, ki je zakonito tržila zadevne proizvode in ves čas uporabljala zadevna imena najmanj pet let pred datumom objave iz odstavka 3.

Država članica zagotovi, da se njena pozitivna odločitev objavi in da ima vsaka fizična ali pravna oseba s pravnim interesom možnost pritožbe.

Država članica zagotovi, da se objavi različica specifikacije proizvoda, na podlagi katere je sprejela svojo pozitivno odločitev, in zagotovi elektronski dostop do specifikacije proizvoda.

V primeru zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb država članica zagotovi tudi ustrezno objavo različice specifikacije proizvoda, na podlagi katere je Komisija sprejela odločitev v skladu s členom 50(2).“

5

V drugi fazi zahtevek pregleda Evropska komisija in ga, če so pogoji iz Uredbe št. 1151/2012 izpolnjeni, objavi za ugovor. Postopek pred Komisijo, na katerega se nanaša ta tožba, ureja člen 50 z naslovom „Pregled s strani Komisije in objava za ugovor“, ki določa:

„1.   Komisija z ustreznimi sredstvi pregleda vsak zahtevek, ki ga je prejela v skladu s členom 49, da preveri njegovo utemeljenost in izpolnjevanje pogojev zadevne sheme […]

2.   Kadar Komisija na podlagi pregleda, izvedenega v skladu s prvim pododstavkom odstavka 1, meni, da so pogoji iz te uredbe izpolnjeni, v Uradnem listu Evropske unije objavi:

[…]“

6

Objava v Uradnem listu Evropske unije sproži „[p]ostopek ugovora“ v skladu s členom 51 Uredbe št. 1151/2012, ki določa:

„1.   V treh mesecih od datuma objave v Uradnem listu Evropske unije lahko organi države članice ali tretje države oziroma fizične ali pravne osebe s pravnim interesom in s sedežem v tretji državi vložijo ugovor pri Komisiji.

Vsaka fizična ali pravna oseba s pravnim interesom in s prebivališčem ali sedežem v državi članici, ki ni država, iz katere je bil zahtevek posredovan, lahko vloži ugovor pri državi članici, v kateri ima sedež, v roku, ki omogoča vložitev ugovora v skladu s prvim pododstavkom.

Ugovor vsebuje izjavo, da bi zahtevek lahko kršil pogoje, določene v tej uredbi […]

Komisija ugovor nemudoma pošlje organu, ki je vložil zahtevek.

2.   Če se pri Komisiji vloži ugovor in če mu v dveh mesecih sledi utemeljitev ugovora, Komisija preveri dopustnost tega utemeljenega ugovora.

3.   V dveh mesecih od prejema dopustnega utemeljenega ugovora Komisija povabi organ ali osebo, ki je ugovor vložila, in organ, ki je vložil zahtevek, k ustreznim posvetovanjem za razumno obdobje, ki ne sme biti daljše od treh mesecev.

Organ ali oseba, ki je ugovor vložila, in organ, ki je vložil zahtevek, takšna ustrezna posvetovanja začneta brez nepotrebnega odlašanja. Drug drugemu zagotovita ustrezne informacije, potrebne za oceno, ali je zahtevek za registracijo skladen s pogoji iz te uredbe. Če ne dosežeta dogovora, se te informacije predložijo tudi Komisiji.

[…]

4.   Kadar se po ustreznih posvetovanjih iz odstavka 3 tega člena podrobni podatki, objavljeni v skladu s členom 50(2), bistveno spremenijo, Komisija ponovi pregled iz člena 50 […]“

7

Člen 52 Uredbe št. 1151/2012, naslovljen „Odločitev o registraciji“, določa:

„1.   Kadar Komisija na podlagi informacij, ki jih ima na voljo, po pregledu, izvedenem v skladu s prvim pododstavkom člena 50(1), meni, da pogoji za registracijo niso izpolnjeni, sprejme izvedbene akte, s katerimi zavrne zahtevek. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 57(2).

2.   Če Komisija ne prejme nobenega ugovora ali nobenega dopustnega utemeljenega ugovora v skladu s členom 51, brez uporabe postopka iz člena 57(2) sprejme izvedbene akte, s katerimi registrira ime.

3.   Če Komisija prejme dopusten utemeljen ugovor, po ustreznih posvetovanjih iz člena 51(3) in ob upoštevanju rezultatov teh posvetovanj:

4.   Akti o registraciji in odločitve o zavrnitvi se objavijo v Uradnem listu Evropske unije.“

8

Člen 57 Uredbe št. 1151/2012 določa:

„1.   Komisiji pomaga Odbor za politiko kakovosti kmetijskih proizvodov. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.“

9

Člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL 2011, L 55, str. 13) določa:

„1.   Kadar se uporablja postopek pregleda za akte, ki se sprejmejo na predlog Komisije, odbor poda mnenje z večino, kakor je določena v členu 16(4) in (5) Pogodbe o Evropski uniji in, po potrebi, členu 238(3) PDEU. Glasovi predstavnikov držav članic v odboru se tehtajo na način, določen v navedenih členih.

2.   Kadar je mnenje odbora pozitivno, Komisija sprejme osnutek izvedbenega akta.

3.   Brez poseganja v člen 7 Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme, če je mnenje odbora negativno. Kadar se oceni, da je izvedbeni akt potreben, lahko predsednik v roku dveh mesecev od izdaje negativnega mnenja predloži spremenjeno različico osnutka izvedbenega akta istemu odboru ali v roku enega meseca od izdaje mnenja odboru za pritožbe predloži osnutek izvedbenega akta v ponovno obravnavo.

4.   Kadar mnenje ni podano, lahko Komisija sprejme osnutek izvedbenega akta, razen v primerih iz drugega pododstavka. Kadar Komisija ne sprejme osnutka izvedbenega akta, lahko predsednik odboru predloži spremenjeno različico osnutka izvedbenega akta.

[…]“

10

Tožeča stranka, Pagkyprios organismos ageladotrofon Dimosia Ltd (POA), je organizacija govedorejcev, ki proizvajajo kravje mleko in meso. Ustanovljena in registrirana je bila leta 2004 in ima 157 članov, kar ustreza približno 75 % skupnega števila ciprskih proizvajalcev kravjega mleka. Na Cipru se na leto povprečno 54 milijonov litrov tega mleka porabi v postopku proizvodnje sira, imenovanega „Halloumi“. Gre za posebno vrsto ciprskega sira, ki se izdeluje na določen način in ima poseben okus, teksturo in kulinarične lastnosti. Tožeča stranka je glavni ciprski proizvajalec kravjega mleka, ki se uporablja pri izdelavi sira Halloumi. Med njenimi dejavnostmi je tudi proizvajanje sira Halloumi pod lastnimi znamkami in za znamke distributerjev prek hčerinske družbe, ki jo ima v stoodstotni lasti, Papouis Dairies Ltd.

11

Več ciprskih družb in organizacij, ki delujejo na področju proizvodnje sirov, zlasti sira Halloumi, je 5. aprila 2012 pri ciprskih organih vložilo zahtevek za registracijo sira Halloumi kot ZOP. Ta zahtevek temelji na ciprskem proizvodnem standardu iz leta 1985 (v nadaljevanju: standard iz leta 1985) in si prizadeva uveljaviti razlago, da ta standard proizvajalce sira Halloumi obvezuje k uporabi več kot 50 % ovčjega ali kozjega mleka. Z drugimi besedami, če se poleg ovčjega ali kozjega mleka ali mešanice obeh uporablja kravje mleko, delež kravjega mleka v siru Halloumi ne sme biti večji od deleža ovčjega ali kozjega mleka ali mešanice obeh.

12

Ko je bil zahtevek za registracijo v obravnavani zadevi 30. novembra 2012 objavljen v Episimi Efimerida tis Kypriakis Dimokratias, je tožeča stranka v skladu s členom 49 Uredbe št. 1151/2012 v okviru nacionalnega postopka ugovora podala ugovore in izpodbijala prepoved, da bi pri izdelavi sira Halloumi uporabljali delež kravjega mleka, ki bi bil večji od deleža kozjega ali ovčjega mleka. Tožeča stranka je v zvezi s tem trdila, da se lahko sir Halloumi v skladu s standardom iz leta 1985 izdeluje s prevladujočim deležem kravjega mleka, če se uporabljajo nezanemarljive količine ovčjega ali kozjega mleka.

13

14. novembra 2013 je potekal sestanek med ciprskimi organi in subjekti, ki so podali ugovor, vendar dogovor ni bil dosežen.

14

Ciprsko ministrstvo za kmetijstvo je 9. julija 2014 ugovore zavrnilo in istega dne v Episimi Efimerida tis Kypriakis Dimokratias objavilo zahtevek za registracijo sira Halloumi kot ZOP.

15

Ciprski organi so 17. julija 2014 pri Komisiji vložili zahtevek CY/PDO/0005/01243 za pridobitev registracije sira Halloumi kot ZOP (v nadaljevanju: zahtevek), v katerem je bilo pojasnjeno, da se v specifikaciji zahtevana mešanica mleka nanaša na pretežni delež ovčjega ali kozjega mleka ali mešanice obeh.

16

Tožeča stranka je 22. julija 2014, potem ko je ciprsko ministrstvo za kmetijstvo njene ugovore zavrnilo, pri Anatato Dikastirio tis Kypriakis Dimokratias (vrhovno sodišče Republike Ciper, Ciper) vložila tožbo.

17

Z dopisoma z dne 25. marca in z dne 25. junija 2015 je tožeča stranka o svojih pomislekih obvestila Generalni direktorat (GD) Komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja. V dopisu z dne 25. marca 2015 je tožeča stranka trdila, da razlaga standarda iz leta 1985 v zahtevku ni pravilna, saj temelji na napačnih in nepodkrepljenih znanstvenih dokazih.

18

Komisija je z dopisom z dne 20. julija 2015 tožečo stranko obvestila, da lahko ta v postopku registracije intervenira le prek nacionalnega postopka ugovora in da Komisija v takih okoliščinah zavrnitve njenega ugovora na nacionalni ravni ne more preučiti.

19

Z aktom z dne 28. julija 2015 (UL 2015, C 246, str. 9, v nadaljevanju: izpodbijani akt) je Komisija, potem ko je zahtevek preučila, odločila, da zahtevek v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe št. 1151/2012 objavi, in mu predložila povzetek specifikacije, ki so jo za namene registracije sira Halloumi kot ZOP predložili ciprski organi. S to objavo se je začela druga faza upravnega postopka pred Komisijo, torej čezmejni postopek ugovora iz člena 51 Uredbe št. 1151/2012.

20

Tožeča stranka je 7. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

Tožeča stranka je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. oktobra 2015, vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je v bistvu predlagala, naj predsednik Splošnega sodišča odloži izvršitev izpodbijanega akta, vključno s sprožitvijo postopka ugovora iz člena 51 Uredbe št. 1151/2012, ali katere koli druge naknadne odločitve o registraciji sira Halloumi kot ZOP na podlagi člena 52 te uredbe ter pridrži odločitev o stroških.

22

Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 7. decembra 2015 zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe zaradi neobstoja nujnosti. Odločitev o stroških je bila pridržana.

23

Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. januarja 2016, vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

24

Tožeča stranka je z aktom z dne 9. marca 2016 predložila stališče glede ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija. Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

25

Če katera od strank z ločenim aktom predlaga, naj Splošno sodišče odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini, lahko Splošno sodišče na podlagi člena 130 Poslovnika odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

26

V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin v spisu dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato je menilo, da je treba odločiti, ne da bi nadaljevalo postopek.

27

Komisija meni, da je ničnostna tožba tožeče stranke nedopustna, ker, prvič, izpodbijani akt ni izpodbojen akt, saj je zgolj pripravljalen in ne določa dokončno stališča Komisije, in ker, drugič, ne vpliva pravno zadostno na pravni položaj ali postopkovne pravice tožeče stranke.

28

Tožeča stranka izpodbija, da bi bil izpodbijani akt pripravljalen. Meni, da je izpodbijani akt lahko predmet sodnega nadzora, ker gre za ukrep, ki vsebuje „odločitev“ Komisije, po kateri zahtevek za registracijo imena Halloumi izpolnjuje vsa merila za registracijo kot ZOP, določena v Uredbi št. 1151/2012, in ki ima zavezujoče pravne učinke.

29

Da bi lahko odločili o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, je treba najprej ugotoviti, ali je, kot meni Komisija, izpodbijani akt glede na končno odločitev pripravljalen, kar bi pomenilo, da ni izpodbojen.

30

Uvodoma je treba opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko „[f]izične ali pravne osebe […] pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.

31

Da bi ugotovili, ali izpodbijani ukrepi pomenijo akte v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, je treba upoštevati njihovo vsebino (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9).

32

V zvezi s tem so akti ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 263 PDEU, le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej sodbo z dne 19. januarja 2010, Co-Frutta/Komisija, T‑355/04 in T‑446/04, EU:T:2010:15, točka 32 in navedena sodna praksa).

33

Kadar gre za akte, ki so pripravljeni v več fazah notranjega postopka, se lahko načeloma izpodbijajo samo ukrepi, v katerih je izraženo dokončno stališče ustanove na koncu postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih namen je pripraviti končno odločbo in na nezakonitost katerih se je mogoče učinkovito sklicevati v okviru postopka zoper to odločbo (glej sklep z dne 3. septembra 2015, Španija/Komisija, T‑676/14, EU:T:2015:602, točka 13 in navedena sodna praksa).

34

V obravnavani zadevi je, prvič, v skladu s členom 50(2) Uredbe št. 1151/2012 namen odločitve o „objavi za ugovor“, kot kaže njen naslov, ta, da sproži postopek ugovora iz člena 51 te uredbe in tako pripravi „[o]dločitev o registraciji“ iz člena 52 navedene uredbe, ki je končna odločitev.

35

Iz tega sledi, da je odločitev o „objavi za ugovor“ iz člena 50(2) Uredbe št. 1151/2012 pripravljalna glede na „[o]dločitev o registraciji“, tako da le zadnjenavedena odločitev lahko povzroči pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, in je zato lahko predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU (glej v tem smislu sklep z dne 10. septembra 2014, Zentralverband des Deutschen Bäckerhandwerks/Komisija, T‑354/13, neobjavljen, EU:T:2014:775, točka 30).

36

Drugič, na morebitne nezakonitosti iz takega pripravljalnega akta se je mogoče učinkovito sklicevati v utemeljitvi tožbe zoper dokončni akt, katerega pripravljalna stopnja je (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 12), če tožeča stranka v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU dokaže, da so pogoji za dopustnost tožbe izpolnjeni.

37

Ob upoštevanju zgoraj navedenega odločitev o „objavi za ugovor“ iz člena 50(2) Uredbe št. 1151/2012 ni izpodbojni akt.

38

Trditve tožeče stranke ne morejo ovreči te ugotovitve.

39

Prvič, tožeča stranka trdi, da izpodbijani akt ustvarja zavezujoče pravne učinke in ima zanjo zelo negativne ekonomske učinke. Poudarja, da ima izpodbijani akt s pravnega stališča za neposredno posledico, da postanejo njeni proizvodi nezdružljivi s standardom iz leta 1985, ker bodo takoj po objavi spornega zahtevka za registracijo šteli samo še za „dopuščene“ na trgu in ker jih potrošniki ne bodo več dojemali kot „tradicionalne“ proizvode. V zvezi s tem navaja, da tudi če Komisija ne bo registrirala imena Halloumi kot ZOP, izpodbijani akt posega v njen položaj, ker je v njem ugotovljeno, da zadevni zahtevek za registracijo izpolnjuje merila, določena z Uredbo št. 1151/2012. Poleg tega opozarja na znatno finančno škodo, povezano zlasti z izgubo tržnih deležev, strank in pogodb za prodajo kravjega mleka, ki se uporablja za izdelavo sira Halloumi. Navaja, da bo, če izpodbijani akt ne bo razglašen za ničen, skoraj 30 milijonov litrov mleka, ki jih proizvedejo njeni člani, nemudoma postalo presežnih, to pa bo neizogibno pripeljalo do njihovega propada.

40

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da na podlagi trditev tožeče stranke ni mogoče dokazati obstoja pravnih učinkov, ki bi lahko vplivali na njene interese. Po eni strani namreč izpodbijani akt, če upoštevamo, da je pripravljalen, nima nobenega zavezujočega pravnega učinka, ki bi lahko vplival na pravno skladnost njenih proizvodov s standardom iz leta 1985. Zlasti ni niti njegov namen, da bi razlaga navedenega standarda, ki jo sprejema, z njim kot takim postala zavezujoča, niti nima takega učinka. Po drugi strani pa finančna škoda, na katero se sklicuje tožeča stranka, tudi če bi bila dokazana, ne more vplivati na analizo pravne narave izpodbijane odločitve (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 3. septembra 2015, Španija/Komisija, T‑676/14, EU:T:2015:602, točka 18).

41

Drugič, kot neutemeljeno je treba zavrniti analogijo, na katero se sklicuje tožeča stranka, med odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za registracijo na podlagi člena 52(1) Uredbe št. 1151/2012, ki naj bi bila izrečena po pregledu, določenem s členom 50(1) navedene uredbe, in bi bila dokončna, na eni strani in odločitvijo o „objavi za ugovor“ iz člena 50(2) te uredbe, ki naj bi bila prav tako sprejeta po tem pregledu, na drugi.

42

Kot je razvidno iz člena 52(1) Uredbe št. 1151/2012 in člena 50(2) navedene uredbe, namreč odločitev o zavrnitvi zahtevka za registracijo iz prvega člena končuje postopek registracije, medtem ko, nasprotno, odločitev o „objavi za ugovor“ iz drugega člena sproža novo fazo navedenega postopka.

43

Tretjič, tožeča stranka trdi, da je pregled, ki ga na podlagi člena 50(1) Uredbe št. 1151/2012 opravi Komisija, dokončen, ker lahko Komisija v skladu z načeli dobrega upravljanja, pravne varnosti in legitimnih pričakovanj po postopku ugovora zavrne registracijo le na podlagi dodatnih informacij, pridobljenih v okviru tega postopka, tako da naj bi bila dokončna tudi odločitev, sprejeta po navedenem pregledu na podlagi člena 50(2) navedene uredbe. Tožeča stranka to trditev izpeljuje iz dejstva, da odločitve, sprejete na podlagi člena 50(2) Uredbe št. 1151/2012, Komisija sama ne more spremeniti.

44

Vendar ti elementi po eni strani ne vplivajo na ugotovitev iz točke 35 zgoraj, po kateri je odločitev iz člena 50(2) Uredbe št. 1151/2012 samo pripravljalni dokument. Po drugi strani pa na tej stopnji postopka registracije nič ne nasprotuje temu, da Komisija na podlagi člena 52(3)(b) Uredbe št. 1151/2012 po koncu postopka ugovora zavrne zahtevek za registracijo v okviru postopka pridobitve mnenja Odbora za politiko kakovosti kmetijskih proizvodov, ki ga ureja člen 57(2) navedene uredbe.

45

V zvezi s tem obveznost, da se čaka na končno odločitev, preden se izpodbijajo morebitne nezakonitosti iz pripravljalnega akta, ne pomeni „izgube časa in sredstev“, kot trdi tožeča stranka. Dopustitev tožbe proti takemu pripravljalnemu aktu ne bi bila skladna s sistemom delitve pristojnosti med Komisijo in sodiščem Unije, s pravnimi sredstvi, določenimi v Pogodbi, ter z zahtevami učinkovitega izvajanja sodne oblasti in pravilnega poteka upravnega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 51 in navedena sodna praksa).

46

Nazadnje, okoliščina, da naj Komisija na podlagi člena 52(2) Uredbe št. 1151/2012 ali člena 52(3)(a) navedene uredbe ne bi imela nobene diskrecijske pravice, da zavrne zahtevek za registracijo, in da naj bi bila predlagano ime dolžna registrirati, aktu registracije ne jemlje izpodbojnosti niti tožeči stranki njene pravice do učinkovitega sodnega varstva v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Na morebitne nezakonitosti iz pripravljalnega akta, kakršen je izpodbijani akt, se je namreč mogoče učinkovito sklicevati v utemeljitvi tožbe zoper dokončni akt, s čimer je zagotovljeno zadostno pravno varstvo (glej v tem smislu sklep z dne 27. novembra 2013, MAF/EIOPA, T‑23/12, neobjavljen, EU:T:2013:632, točka 33 in navedena sodna praksa).

47

Četrtič, ko tožeča stranka trdi, opirajoč se na sodbo z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija (60/81, EU:C:1981:264, točka 11), da je izpodbijani akt „ločen“ od aktov, ki se lahko sprejmejo na podlagi člena 52 Uredbe št. 1151/2012, ker je nastal pred navedenimi akti, sprejetimi po postopku ugovora, in neodvisno od tega postopka, je treba ugotoviti, da v nasprotju z zahtevami iz točke 11 zgoraj navedene sodbe izpodbijani akt ne „končuje dokončno posebnega ločenega postopka“, temveč, nasprotno, končuje eno od stopenj postopka, to je fazo „[p]regleda s strani Komisije in objave za ugovor“ iz člena 50 Uredbe št. 1151/2012 (glej točko 34 zgoraj).

48

Zato je treba tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba preučiti drugi del ugovora nedopustnosti, ki ga navaja Komisija.

49

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

sklenilo: