1

Na podlagi Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 35, str. 3) in odobrenega v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 2003/159/ES z dne 19. decembra 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 46, str. 121), je deveti Evropski razvojni sklad (ERS) vzpostavil program podpore za kulturne pobude, namenjen petim afriškim, karibskim in pacifiškim državam (AKP), to je afriškim državam, v katerih je uradni jezik portugalščina (v nadaljevanju: države PALOP).

2

Države PALOP so Republika Angola, Republika Zelenortski otoki, Republika Gvineja Bissau, Republika Mozambik ter Demokratična republika Sao Tome in Principe.

3

Za države PALOP je bil v okviru programa podpore za kulturne pobude, ki jim je bil namenjen, sprejet sklep Evropske komisije o financiranju v višini 3 milijonov EUR, ki se je izvajal s sporazumom o financiranju z referenčno številko 9888/REG (v nadaljevanju: sporazum o financiranju), ki ga je Komisija podpisala 19. decembra 2007, države PALOP, ki jih je zastopal regionalni odredbodajalec Republike Gvineja Bissau, pa so ga podpisale 29. februarja 2008 in je začel veljati istega dne. Navedeni sporazum je prenehal veljati 31. decembra 2013.

4

Na podlagi sporazuma o financiranju sta naročilo storitev z referenčno številko FED/2009/210‑646 (v nadaljevanju: naročilo storitev) 20. julija 2009 podpisala zadevni nacionalni odredbodajalec, to je minister za gospodarstvo in finance Republike Gvineje Bissau (v nadaljevanju: nacionalni odredbodajalec) kot javni naročnik, in tožeča stranka, družba Transtec, ki je družba za razvojno svetovanje, ki opravlja storitve tehničnega sodelovanja za javne institucije, zasebni sektor in druge organizacije v gospodarstvih v vzponu.

5

Za naročilo storitev je s podpisom jamčil tudi minister za izobraževanje, kulturo in znanost Republike Gvineje Bissau kot upravičenec in ga vidiral vodja delegacije Evropske unije v Republiki Gvineji Bissau (v nadaljevanju: vodja delegacije) kot donator.

6

Nekatere določbe naročila storitev in prilog k njemu so bile predmet dodatkov iz let 2011 in 2012. Navedeno naročilo je bilo v skladu z njegovim členom 3 sklenjeno za znesek v višini 344.992 EUR in obdobje 24 mesecev, na koncu pa je bilo na podlagi različnih dodatkov vredno 484.787 EUR in je trajalo malo več kot 36 mesecev, do 31. avgusta 2012. Namen dodatkov je bil pokriti izdatke za izvajanje različnih nalog tožeče stranke, opisanih v Prilogah II in III k temu naročilu, v zvezi z opravljanjem storitev tehnične pomoči za upravljavsko enoto programa podpore za kulturne pobude v državah PALOP.

7

Za izvajanje naročila storitev je tožeča stranka pripravila in podpisala dokument z referenčno številko FED/2010/249‑005 in naslovom „Orçamento‑programa de cruzeiro e de encerramento“ (ocena poteka in zaključka programa, v nadaljevanju: ocena programa), ki ga je odobril nacionalni odredbodajalec, s podpisom jamčil upravičenec in vidiral vodja delegacije.

8

Za izvajanje ocene programa in kritje vseh njenih operativnih vidikov je bilo na tožečo stranko preneseno upravljanje finančnih sredstev v višini 2.531.560 EUR.

9

V skladu z naročilom storitev in oceno programa je tožeča stranka naloge, ki so ji bile dodeljene, opravila v predvidenih rokih. 31. avgusta 2012, ko je navedeno naročilo, kakor je bilo spremenjeno, prenehalo veljati, je prijavila izdatke v višini 475.108,25 EUR iz naslova naročila storitev in v višini 1.679.933,71 EUR v zvezi z izvajanjem ocene programa.

10

Nato je Komisija zahtevala dve reviziji, ena se je nanašala na naročilo storitev in druga na oceno programa. V obeh osnutkih revizijskih poročil, ki sta bili pripravljeni 12. oziroma 25. maja 2014, so bili ugotovljeni različni neupravičeni izdatki v skupnem znesku 607.072,24 EUR, po računovodskem popravku v znesku 607.096,08 EUR za oceno programa in v znesku 10.151,17 EUR za naročilo storitev.

11

Tožeča stranka je 11. junija 2014 predložila stališča o osnutkih revizijskih poročil. Končna različica teh poročil, ki je bila izdana 25. julija 2014, je vsebovala revizorjeve komentarje o stališčih tožeče stranke.

12

Na podlagi teh poročil je delegacija Evropske unije v Republiki Gvineji Bissau sprejela ugotovitve revizorja. Vendar je bila tožeča stranka, preden je bila sprejeta odločitev o izterjavi zneska v zvezi z oceno programa, to je 607.096,08 EUR, z dopisom z dne 29. oktobra 2014 pozvana, naj Komisiji predstavi svoja stališča. Tožeča stranka je na ta dopis odgovorila 7. novembra 2014.

13

Ugovori in trditve tožeče stranke so bili zavrnjeni 12. decembra 2014 z dopisom, ki sta ga skupaj podpisala vodja delegacije in nacionalni odredbodajalec. Tožeča stranka je 14. decembra 2014 nasprotovala vsebini tega dopisa in ponovno navedla svoje stališče.

14

Delegacija Evropske unije v Republiki Gvineji Bissau je tožeči stranki 26. marca 2015 poslala opomin št. 4940150201 v višini 607.096,08 EUR z oznako „Vračilo sredstev v skladu z revizijskim poročilom“. Opominu je sledil dopis z dne 30. marca 2015, v katerem je navedeno:

„Ob upoštevanju ocene programa, za katero je revizijsko poročilo ugotovilo neupravičeni znesek v višini 607.072,24 EUR, vam v ločenem dopisu pošiljamo opomin za navedeni znesek. Člen 40 [Priloge I k naročilu storitev, ki se nanaša na reševanje sporov] se za oceno programa ne uporablja. Obveščamo vas, da poteka tehnično ocenjevanje, katerega rezultati bodo vloženi v spis.“

15

Tožeča stranka je z dopisom z dne 6. maja 2015 nasprotovala opominu in spremnemu dopisu z dne 30. marca 2015. Komisiji je ponovno pisala 22. junija 2015. Tožeča stranka je prejela elektronski dopis Komisije z dne 24. junija 2015, v katerem jo je obvestila, da bo odgovor dobila v najkrajšem možnem času.

16

Ker je tožeča stranka uveljavljala druge terjatve, ki jih je imela do Komisije, se je ta odločila za poravnavo dolgovanih zneskov s pobotom terjatev in neporavnanih dolgov, pri čemer je bilo pojasnjeno, da je po mnenju Komisije končni znesek, ki ga je treba plačati v zvezi z oceno programa, 624.388,73 EUR, tako da vključuje 17.292,65 EUR zamudnih obresti.

17

Generalni direktorat (GD) Komisije za proračun je tako tožeči stranki poslal šest sklepov o pobotu za izterjavo izdatkov, ki so bili v revizijskem poročilu v zvezi z oceno programa opredeljeni kot „neupravičeni“ (v nadaljevanju: sporna terjatev). Ti sklepi so:

18

Tožeča stranka je takoj po prejemu sklepa z dne 25. avgusta 2015 delegaciji Evropske unije v Republiki Gvineji Bissau poslala dopis z dne 26. avgusta 2015, v katerem je ponovila navedbe iz dopisa z dne 6. maja 2015 in predlagala odložitev vseh ukrepov za izvršitev opomina, dokler službe Komisije preučujejo njeno stališče.

19

Vodja delegacije je z dopisom z dne 2. oktobra 2015, poslanim po elektronski pošti 5. oktobra 2015, tožeči stranki odgovoril nikalno in zaključil s stavkom:

„Ker pa je sporni znesek visok, opravljamo dodatna preverjanja, o katerih vas bomo obveščali.“

20

ERS je bil ustanovljen za financiranje sodelovanja z državami AKP najprej s prilogo k Pogodbi EGS, nato pa z notranjimi sporazumi držav članic v Svetu Evropske unije. Do danes je bilo enajst zaporednih ERS in notranji sporazumi za te ERS so bili sklenjeni za obdobje, ki je ustrezalo trajanju različnih sporazumov in konvencij, s katerimi so Evropska unija in njene države članice ustanovile to posebno partnerstvo z državami AKP. Zneski, dodeljeni ERS, niso bili vključeni v splošni proračun Unije, zato je bilo upravljanje vsakega ERS urejeno s posebno finančno uredbo.

21

Ta tožba spada v okvir uporabe Finančne Uredbe z dne 27. marca 2003 v zvezi z 9. ERS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 46, str. 131), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 309/2007 z dne 19. marca 2007 (UL 2007, L 82, str. 1) (v nadaljevanju: finančna uredba v zvezi z 9. ERS).

22

Vendar so se, kot izhaja iz člena 156 Uredbe Sveta (ES) št. 215/2008 z dne 18. februarja 2008 o finančni uredbi, ki se uporablja za 10. ERS (UL 2008, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 370/2011 z dne 11. aprila 2011 (UL 2011, L 102, str. 1) (v nadaljevanju: finančna uredba, ki se uporablja za 10. ERS), za dejavnosti, financirane med drugim iz 9. ERS, uporabljale določbe finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, od njenega začetka veljavnosti, to je od 20. marca 2008, zlasti glede finančnih udeležencev, prihodkov, potrditev, odobritev in plačil izdatkov, informacijskih sistemov, priprave zaključnega računa ter zunanje revizije in razrešnice.

23

Nato so se od 6. marca 2015 za dejavnosti, financirane iz prejšnjih ERS, brez poseganja v obstoječe pravne obveznosti uporabljale določbe Uredbe Sveta (EU) 2015/323 z dne 2. marca 2015 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. ERS (UL 2015, L 58, str. 1). Ker so bile v obravnavanem primeru dejavnosti, ki jih je Komisija financirala na podlagi sporazuma o financiranju, predmet pravnih obveznosti, prevzetih pred začetkom veljavnosti Uredbe 2015/323, se torej določbe navedene uredbe zanje niso uporabljale.

24

Naročilo storitev je bilo sprejeto v skladu s členom 5 sporazuma o financiranju, na podlagi katerega je moral zadevni nacionalni odredbodajalec skleniti naročila storitev z izbranimi subjekti, zadolženimi za pripravo ustreznih ocen programov (najprej ocene „začetka“, nato „poteka“ in nazadnje „zaključka“ programa), kar je moralo biti storjeno pred 18. decembrom 2010.

25

V skladu s členom 80(4) finančne uredbe v zvezi z 9. ERS je bila ocena programa opredeljena kot „listina, ki določa potrebne človeške in materialne vire, proračun in natančno tehnično in administrativno izvedbeno ureditev/tehnične in upravne podrobnosti o izvedbi/za izvajanje projekta“.

26

Ta opredelitev je bila navedena tudi v točki 2.4.1 praktičnega vodnika po postopkih, ki se uporabljajo za ocene programov, financirane iz ERS in splošnega proračuna Evropske unije, iz leta 2009 (v nadaljevanju: vodnik).

27

Člena 12 in 13 finančne uredbe v zvezi z 9. ERS sta se nanašala na nadzor, ki ga je Komisija izvajala v okviru finančnega izvrševanja projektov in programov, ki jih je podpiral navedeni ERS.

28

Člen 13(3) finančne uredbe v zvezi z 9. ERS je med drugim določal:

„Komisija nadzoruje izvajanje dejavnosti, ki se financirajo iz sredstev ERS v državah AKP […], nadzor pa se lahko izvaja pred odobritvijo, naknadno ali kombinirano […]“.

29

V teh okoliščinah je bilo s členom 18 Priloge I k sporazumu o financiranju za Komisijo vzpostavljenih več sistemov preverjanja in nadzora uporabe dodeljenih sredstev. Ti sistemi so vključevali zlati možnost izvedbe celovite revizije, če je potrebno, na podlagi dokazil iz računovodskih izkazov in dokumentov ter vseh drugih dokumentov v zvezi s financiranjem projekta ali programa v obdobju sedmih let po zadnjem plačilu. Na podlagi člena 18.4 navedene priloge so se nadzori in revizije lahko „razširili na izvajalce in podizvajalce, ki so prejeli sredstva Skupnosti“. Finančne revizije so bile določene tudi s členom 4.5 Priloge II k navedenemu sporazumu in členom 25.1 Priloge I k naročilu storitev.

30

Poleg tega so bili v skladu s členom 4.15 ocene programa tudi izdatki, ki so nastali v okviru ocene programa, predmet finančne revizije, v okviru katere so revizorji lahko opravili vsa računovodska, tehnična, upravna in pravna preverjanja, ki so bila po njihovem mnenju koristna ali nujna.

31

Za morebitne terjatve Komisije ali nacionalnega odredbodajalca so se najprej uporabljali členi od 41 do 47 finančne uredbe v zvezi z 9. ERS, od začetka veljavnosti finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, to je od 20. marca 2008, pa členi od 63 do 65 slednje uredbe.

32

V členu 65(2) uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, je povzeto besedilo člena 46(3) finančne uredbe v zvezi z 9. ERS. S tema določbama je bilo tako kot s členom 80(1), drugi pododstavek, Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1) na računovodjo Komisije preneseno pooblastilo, da izterja zneske s pobotom z enakovrednimi zahtevki, ki jih imata ERS ali Unija do dolžnikov, ki imajo sami zahtevke do ERS ali Unije, ki so nedvoumni, v fiksnem znesku in zapadli.

33

V točki 3.3.2 vodnika je bila razlika med vrstami izdatkov, ki jih pokriva ocena programa, in vrstami izdatkov, ki jih pokriva naročilo storitev, opisana tako:

„V primeru zasebnih posrednih decentraliziranih dejavnosti (samo ERS) se stroški za osebje zadevnega subjekta ter njegovi stroški poslovanja, potrebni za finančno izvrševanje računa izločenih sredstev proračuna različnih ocen programov, ne smejo financirati iz računa izločenih sredstev proračuna ocen programov, ker se ti stroški krijejo s proračuna naročila storitev, podpisanega s tem subjektom“.

34

Prvič, v zvezi z izterjavo zneskov, dodeljenih na podlagi naročila storitev, ki je predmet te tožbe, je člen 31.1 Priloge I k temu naročilu določal:

„Subjekt [s katerim je sklenjeno naročilo storitev] se zaveže, da bo naročniku vrnil zneske, ki so mu bili nakazani [na podlagi naročila storitev] in ki presegajo končni znesek, najpozneje do datuma, navedenega v opominu, ki je 45 dni po datumu izdaje tega opomina.“

35

V zvezi s tem je člen 31.3 Priloge I k naročilu storitev določal, da lahko naročnik izvede vračilo dolgovanih zneskov s pobotom teh zneskov in zneskov, ki jih kakor koli dolguje subjektu, in da lahko Komisija kot donator po potrebi vstopi v pravice naročnika.

36

Drugič, v zvezi z izterjavo zneskov, dodeljenih na podlagi ocene programa, je člen 4.14 ocene programa določal, da morata vodja blagajne predplačil in računovodja ali po potrebi subjekt, naveden v točki 4.2. ocene programa, to je tožeča stranka, brez odlašanja vrniti zneske neupravičenih izdatkov.

37

V skladu z uvodnim odstavkom točke 4 ocene programa so morale tehnične določbe o izvajanju ocene programa upoštevati pravila in postopke, opisane v vodniku. Točka 3.4.1 tega vodnika je med drugim določala:

„Potrditev ocene programa od vodje delegacije pomeni, da se strinja s financiranjem […], če se bodo upoštevala pravila in postopki iz tega praktičnega vodnika. Če se ta pravila in postopki ne bodo upoštevali, izdatki za zadevne dejavnosti ne bodo upravičeni do financiranja iz sredstev Evropske unije.“

38

Poleg tega je točka 4.1.2 vodnika določala, da „morajo biti izdatki, da so upravičeni, povezani z izvajanjem dejavnosti iz ocene programa, ki je bila ustrezno odobrena in predhodno podpisana“.

39

Tožeča stranka je 3. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

40

Komisija je z ločenim aktom, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženim 22. januarja 2016, vložila ugovor na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeča stranka je svoja stališča glede tega ugovora predložila 21. marca 2016.

41

Osmi senat Splošnega sodišča (prejšnja sestava) je s sklepom z dne 30. maja 2016 ugovor združil z meritornim odločanjem.

42

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

43

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

44

Komisija v ugovoru najprej trdi, da je treba predmet te tožbe omejiti na predlog za razglasitev ničnosti petih sklepov o pobotu od šestih, navedenih zgoraj v točki 17, ker tožeča stranka v tožbi ni izpodbijala sklepa z dne 25. septembra 2015. Po njenem mnenju iz tega sledi, da je treba znesek, ki se upošteva v okviru tožbe, omejiti na 560.096,51 EUR.

45

Tožeča stranka v stališčih glede ugovora ne izpodbija izpustitve sklepa z dne 25. septembra 2015 v predlogih, navedenih v tožbi. Kljub temu navaja, da znesek, katerega plačilo zahteva, nujno povzroči, da je treba ta sklep upoštevati v predmetu tožbe. Poleg tega naj bi se tožba izrecno sklicevala na ta sklep kot na enega od sklepov, zoper katere je vložena.

46

V skladu s členom 76(d) Poslovnika morajo biti v vsaki tožbi navedeni predmet spora, tožbeni razlogi in trditve ter povzetek navedenih tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoča pripravo obrambe in Sodišču, da opravi nadzor. Iz tega izhaja, da morajo biti bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih tožba temelji, skladno in razumljivo razvidne iz besedila tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. aprila 2015, Parlament/Svet, C‑317/13 in C‑679/13, EU:C:2015:223, točka 17 in navedena sodna praksa).

47

V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi jasno in nedvoumno navaja znesek zahtevanega vračila, ki vključuje znesek iz sklepa z dne 25. septembra 2015. Poleg tega je ta sklep v tožbi najmanj enkrat omenjen kot eden od „sklepov, na katere se nanaša ta tožba“.

48

Zato izpustitev sklepa z dne 25. septembra 2015 iz delov tožbe, ki se nanašajo na predloge tožeče stranke, ne vpliva na predmet tožbe.

49

(popravljeno s sklepom z dne 3. oktobra 2018) Iz besedila tožbe je namreč nedvoumno razvidno, da je namen trditev tožeče stranke zlasti doseči razglasitev ničnosti vseh sklepov o pobotu, navedenih zgoraj v točki 17, katerih namen je poplačilo sporne terjatve, kar Splošnemu sodišču omogoča, da opravi nadzor, in Komisiji, da pripravi obrambo. Poleg tega je slednja v svojih pisanjih odgovorila na omenjene trditve in se sklicevala na navedeno terjatev v celoti.

50

Iz tega sledi, da je ta tožba vložena zoper vse sklepe o pobotu, navedene v točki 17 zgoraj (v nadaljevanju: izpodbijani sklepi).

51

Zato je treba zavrniti trditev, ki jo Komisija najprej navaja v ugovoru, da je treba predmet tožbe omejiti na predlog za razglasitev ničnosti petih izpodbijanih sklepov od šestih.

52

Komisija v utemeljitev ugovora navaja tri trditve.

53

Prvič, Komisija se sklicuje na nedopustnost tožbe, ker v njej ni posebnih tožbenih razlogov v zvezi z izpodbijanimi sklepi. V zvezi s tem trdi, da je namen tožbenih razlogov, ki jih navaja tožeča stranka, izpodbijati le utemeljenost sporne terjatve, ne pa pravne in finančne zakonitosti pobotov, ki so predmet teh sklepov.

54

Drugič, Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj se izreče za nepristojno za odločanje o tožbi, ker izpodbijanih sklepov ni mogoče pripisati Komisiji. Po eni strani trdi, da je samo zagotavljala financiranje programa, in po drugi strani, da je njen računovodja deloval na podlagi vstopa v pravice nacionalnega odredbodajalca, ki mu je treba pripisati navedene sklepe.

55

Tretjič, Komisija meni, da je tožeča stranka „zlorabila postopek“. Po njenem mnenju se izpodbijani sklepi v bistvu nanašajo na pogodbena razmerja med tožečo stranko in pristojnimi organi Republike Gvineje Bissau, ker pa ni arbitražne klavzule, tožeča stranka tožbe ne more predložiti v presojo Splošnemu sodišču.

56

Tožeča stranka v stališčih glede ugovora trdi, da je naslovnik izpodbijanih sklepov. Ti naj ne bi spadali v pogodbeni okvir, izdala pa naj bi jih Komisija, ki je ravnala na podlagi svojih pristojnosti in javnih pooblastil.

57

V zvezi s trditvijo Komisije, da je tožeča stranka „zlorabila postopek“, je treba navesti, da ta tožba delno temelji na členu 263 PDEU in da je njen predmet zlasti predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov. Tožeča stranka je v utemeljitev tožbe v bistvu navedla pet tožbenih razlogov, in sicer razlog, ki se nanaša na „neobstoj pravne podlage“, razlog, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi neupravičene obogatitve, razlog, ki se nanaša na kršitev diskrecijske pravice na podlagi členov 42, 44, 45 in 47 finančne uredbe v zvezi z 9. ERS ter načela sorazmernosti, razlog, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, in razlog, ki se nanaša na očitne napake pri presoji Komisije v zvezi z več ugotovitvami iz revizijskega poročila o oceni programa.

58

Splošno sodišče mora zaradi izrecnega sklicevanja na člen 263 PDEU in poimenovanja tožbenih razlogov, navedenih v tožbi, izvajati svoje pristojnosti na področju nadzora zakonitosti izpodbijanih sklepov. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso akt, s katerim Komisija izvede, kot je v vsakem od navedenih sklepov, izvensodni pobot dolgov in terjatev, ki izvirajo iz različnih pravnih razmerij z isto osebo, izpodbojni akt v smislu navedenega člena. Splošno sodišče mora v okviru take ničnostne tožbe preučiti zakonitost sklepa ali sklepov o pobotu z vidika njihovih učinkov glede na neobstoj dejanskega izplačila dolgovanih zneskov tožeči stranki (glej sodbo z dne 6. oktobra 2015, Technion in Technion Research & Development Foundation/Komisija, T‑216/12, EU:T:2015:746, točka 53 in navedena sodna praksa).

59

Vendar pa tožeča stranka z navajanjem tožbenega razloga, ki se nanaša na „neobstoj pravne podlage“, in razloga, ki se nanaša na očitno napako pri presoji Komisije v zvezi z več ugotovitvami iz revizijskega poročila o oceni programa, Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj ugotovi, da izpodbijani sklepi niso mogli temeljiti na sporni terjatvi. V tožbenem razlogu, ki se nanaša na „neobstoj pravne podlage“, Komisiji namreč zlasti očita, da jo je opredelila kot dolžnika, do katerega ima navedeno terjatev, katere izvršljivost izpodbija.

60

Torej je namen te tožbe v resnici doseči ne le, da Splošno sodišče izpodbijane sklepe razglasi za nične, Komisiji naloži plačilo 624.388,73 EUR in odškodnine za nepremoženjsko škodo tožeče stranke, ampak tudi, da ugotovi, da Unija nima sporne terjatve do tožeče stranke (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2015, Technion in Technion Research & Development Foundation/Komisija, T‑216/12, EU:T:2015:746, točki 54 in 55).

61

V zvezi z naravo sporne terjatve pa je treba po eni strani navesti, da med Unijo, ki jo zastopa Komisija, in tožečo stranko ni pogodbenega razmerja. Druga stranka naročila storitev, na podlagi katerega je tožeča stranka pripravila oceno programa, je minister za gospodarstvo in finance Republike Gvineje Bissau, ne pa Unija, ki jo zastopa Komisija. V zvezi z oceno programa je tožeča stranka v stališčih glede ugovora opozorila, da ne gre za pogodbo, temveč za programski dokument za izvrševanje sredstev, ki jih Komisija izplača v skladu s proračunom, ki ga je sama pripravila in ne ustvarja vzajemnih obveznosti s Komisijo. Komisija je na obravnavi navedla, da se v zvezi s tem strinja s stališčem tožeče stranke. Oceno programa je opredelila kot enostranski akt, ki se lahko primerja z izjavo volje tožeče stranke, na podlagi katere naj bi ta postala odgovorna za pravilno izvedbo projekta.

62

V zvezi s tem je treba pojasniti, da iz člena 54(4) finančne uredbe v zvezi z 9. ERS izhaja, da so ocene programa „posamezne pravne obveznosti“ in da jih sklenejo države AKP ali čezmorske države in ozemlja (ČDO) ali Komisija v svojem imenu in za svoj račun. Zato samo iz okoliščine, da je vodja delegacije s podpisom „odobril“ oceno programa, ni mogoče ugotoviti, da gre za pogodbo med tožečo stranko in Unijo, ki jo zastopa Komisija, razen v nasprotju z besedilom navedene določbe.

63

Poleg tega je to, da je Komisija izplačala finančna sredstva, dodeljena oceni programa, pomenilo, da je izvršila obveznost plačila, ki je zanjo veljala na podlagi člena 54(3)(a) finančne uredbe v zvezi z 9. ERS, ne da bi bila taka obveznost določena v oceni programa. V teh okoliščinah pravice Komisije v zvezi s terjatvami, ki izvirajo iz te dodelitve finančnih sredstev, prav tako niso mogle izhajati iz ocene programa in so spadale le v okvir izvrševanja prerogativ prava Unije, ki jih je imela Komisija na podlagi različnih finančnih uredb, ki se uporabljajo za sredstva, dodeljena ERS.

64

Po drugi strani je treba navesti, da je sporna terjatev temeljila samo na ugotovitvah iz revizijskega poročila o oceni programa, ki je bilo izdelano v skladu s členom 4.15 ocene programa in členom 4.5 sporazuma o financiranju ter brez sklicevanja na določbe naročila storitev. Poleg tega iz točke 2.5 tega poročila izhaja, da se nanaša samo na neupravičene izdatke, ugotovljene v okviru upravljanja proračuna, ki ga sestavljajo finančni prispevki Unije v obliki blagajne predplačil. Torej to poročilo ni vključevalo izdatkov, ki jih pokriva omenjeno naročilo, to je stroškov za osebje tožeče stranke in njenih stroškov poslovanja, potrebnih za finančno izvrševanje računa izločenih sredstev proračuna ocene programa.

65

Iz tega sledi, da vprašanje obstoja sporne terjatve ne spada ne v pogodbeni okvir, povezan s sklenitvijo naročila storitev med tožečo stranko in nacionalnim odredbodajalcem, ne na področje razlage določb pogodbe ali kakršnega koli sporazuma o nepovratnih sredstvih, sklenjenega med tožečo stranko in Unijo, ki jo zastopa Komisija.

66

V teh okoliščinah tožeča stranka v nasprotju s trditvami Komisije ni „zlorabila postopka“ s tem, da je predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov predložila Splošnemu sodišču. V skladu s sodno prakso lahko namreč sodišča Unije o tožbi na podlagi člena 263 PDEU odločajo, če izpodbijani akt ustvarja zavezujoče pravne učinke, ki presegajo tiste iz pogodbenih razmerij, ki vežejo pogodbeni stranki, in ki pomenijo izvajanje prerogativ javne oblasti, ki so instituciji podeljene kot upravnemu organu (sklep z dne 29. septembra 2016, Investigación y Desarrollo en Soluciones y Servicios IT/Komisija, C‑102/14 P, neobjavljen, EU:C:2016:737, točka 55; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. septembra 2015, Lito Maieftiko Gynaikologiko kai Cheirourgiko Kentro/Komisija, C‑506/13 P, EU:C:2015:562, točka 20).

67

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo Komisije, da ji izpodbijanih sklepov ni mogoče pripisati, ker jih je sprejela na podlagi vstopa v pravice nacionalnega odredbodajalca, poudariti, da finančni določbi, ki se uporabljata za sredstva iz ERS, to sta člen 46(3) finančne uredbe v zvezi z 9. ERS in člen 80(1) finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, v zvezi s plačilom terjatev s pobotom ne določata ureditve s subrogacijo. Taka ureditev je bila določena samo v členu 31.1 naročila storitev. Iz točke 64 zgoraj pa izhaja, da se določbe navedenega naročila niso uporabljale za namene plačila sporne terjatve. Ker subrogacija omogoča prenos terjatve na subrogiranca, ki postane imetnik pravic, povezanih s terjatvijo, je vsekakor treba ugotoviti, da je treba izpodbijane sklepe tudi v primeru subrogacije še vedno pripisati Komisiji.

68

Nazadnje, trditve Komisije, da predlogi tožeče stranke za razglasitev ničnosti niso dopustni, ni mogoče sprejeti. V skladu s členom 63(2) in (3) finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, je to, da pristojni odredbodajalec in računovodja preverita, da je terjatev resnična, v fiksnem znesku in zapadla, predpogoj za sprejetje sklepa o izterjavi in a fortiori velja za sklep o pobotu terjatev na podlagi člena 65 finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS. Zato tožeči stranki ni mogoče odreči možnosti, da izpodbija obstoj terjatve, ki jo ima Komisija do nje, saj je ta terjatev pravna podlaga izpodbijanih sklepov.

69

Glede na vse zgornje navedbe je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tem sporu. Ugovor Komisije je treba zavrniti in tožbo v celoti razglasiti za dopustno.

70

Pred četrtim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev procesnih jamstev, je treba obravnavati prvi, tretji in peti tožbeni razlog, ki se nanašajo na „neobstoj“ natančne „pravne podlage“ za zahteve Komisije in obseg njene diskrecijske pravice na podlagi finančnih določb, ki se uporabljajo v okviru izvrševanja sredstev iz ERS, in katerih namen je dokazati, da je s potrditvijo nekaterih ugotovitev iz revizijskega poročila o oceni programa storila očitne napake pri presoji.

71

Drugi tožbeni razlog pa je treba preučiti v okviru analize predloga za vračilo zneskov, domnevno povezanih z neupravičeno obogatitvijo Komisije, skupaj z zamudnimi obrestmi po ključni obrestni meri ECB, zvišani za dve točki. Navedeni predlog bo obravnavan po predlogih za razglasitev ničnosti.

72

Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da Komisija v izpodbijanih sklepih ni opredelila natančne „pravne podlage“ za svoje zahteve, zato je kršila načelo pravne varnosti. V zvezi s tem se opira na dopise z dne 29. oktobra in 12. decembra 2014 ter 2. oktobra 2015, v katerih naj bi se Komisija, da bi utemeljila obstoj terjatve Unije do tožeče stranke, brez drugih pojasnil sklicevala samo na člene od 28 do 31 splošnih pogojev naročila storitev in na „finančna pravila, ki se uporabljajo za [9.] ERS“.

73

Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da je ni mogoče šteti za dolžnika sporne terjatve, ker je delovala kot posrednik med Komisijo in Republiko Gvinejo Bissau, od katere je pravno ločena. Trdi, da člen 46 finančne uredbe v zvezi z 9. ERS ni dovoljeval izterjave dolga od zasebnega subjekta, ki je deloval v okviru posredne decentralizirane dejavnosti in ni bil upravičenec do zadevnih zneskov. Po njenem mnenju iz člena 3 Priloge I k sporazumu o financiranju izhaja, da je država upravičenka še naprej odgovarjala Komisiji za izvajanje programa. V zvezi s tem pojasni, da zneski, ki so bili opredeljeni kot neupravičeni iz naslova ocene programa, niso bili uporabljeni za kritje njenih stroškov in namenjeni za kakršen koli dobiček.

74

Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke. Trdi, da je bilo s členom 13(3) in členi od 42 do 47 finančne uredbe v zvezi z 9. ERS na njenega računovodjo preneseno pooblastilo za izterjavo sporne terjatve, zato so bili pravna podlaga izpodbijanih sklepov. Poleg tega trdi, da tožeče stranke ni mogoče šteti samo za finančnega posrednika in da je bila v celoti odgovorna za upravljanje sredstev, dodeljenih iz naslova ocene programa, na podlagi člena 80 navedene uredbe, katerega odstavek 3 je določal, da „zadevni [civilnopravni] organ prevzame odgovornost za […] izvajanje programa ali projekta namesto nacionalnega odredbodajalca“.

75

Najprej je treba spomniti, da je načelo pravne varnosti del splošnih načel prava Unije, Splošno sodišče pa mora zagotoviti njihovo upoštevanje. To načelo zahteva, naj zavezujoča narava vsakega akta, katerega cilj je ustvariti pravne učinke, temelji na predpisu prava Unije, ki mora biti izrecno naveden kot zakonita podlaga akta in določa pravno obliko, ki jo mora imeti ta akt (glej sodbo z dne 12. decembra 2007, Italija/Komisija, T‑308/05, EU:T:2007:382, točka 123 in navedena sodna praksa). Ta obveznost a fortiori velja za sklepe, naslovljene na fizične ali pravne osebe iz člena 288, četrti odstavek, PDEU.

76

Vendar pa opustitev sklicevanja na natančno pravno podlago akta ali sklepa ne pomeni nujno bistvene napake, če je pravno podlago mogoče določiti na podlagi drugih elementov zadevnega akta ali sklepa. Izrecno sklicevanje pa je vseeno nujno potrebno, če bi bili sicer zainteresirane osebe in pristojno sodišče Unije negotovi glede natančne pravne podlage (sodbi z dne 26. marca 1987, Komisija/Svet, 45/86, EU:C:1987:163, točka 9, in z dne 12. decembra 2007, Italija/Komisija, T‑308/05, EU:T:2007:382, točka 124).

77

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da izpodbijani sklepi v opombah pod črto vsebujejo izrecen sklic na člen 65 finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, in člen 80 Uredbe št. 966/2012.

78

Kot izhaja iz člena 65 finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, odstavek 2 te določbe omogoča Komisiji, da zneske ERS izterja s pobotom.

79

V zvezi s členom 80 Uredbe št. 966/2012 je treba pojasniti, da je bil z odstavkom 1, drugi pododstavek, te določbe nadomeščen člen 83 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145), ki se je smiselno uporabljal za izvajanje člena 65(2) finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, v skladu s členom 65(7) slednje uredbe.

80

Iz tega sledi, da Komisiji, ker so izpodbijani sklepi temeljili na členu 65 finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, in členu 80 Uredbe št. 966/2012, ni mogoče očitati, da ni izpolnila obveznosti, da navede natančno pravno podlago za pobote v izpodbijanih sklepih.

81

V zvezi z vprašanjem, ali se je lahko Komisija upravičeno oprla na sporno terjatev, da je izvedla pobote, ki so predmet izpodbijanih sklepov, ker po mnenju tožeče stranke ni navedla natančne „pravne podlage“ za svoje zahteve, je treba spomniti, da sporna terjatev, kot je jasno razvidno iz izpodbijanih sklepov in opomina, temelji na revizijskem poročilu o oceni programa. V točki 2.2 navedenega poročila pa so izrecno navedene vse določbe, na podlagi katerih je bila opredeljena sporna terjatev.

82

Poleg tega tožeča stranka s trditvami, da je bila posrednik med Komisijo in Republiko Gvinejo Bissau, Komisiji v bistvu očita, da je sprejela izpodbijane sklepe, ne da bi ji kakršna koli pravna podlaga omogočala, da tožečo stranko opredeli kot dolžnika sporne terjatve in posledično kot naslovnika navedenih sklepov.

83

V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da iz člena 64(2) uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, izhaja, da lahko Komisija brez poseganja v pristojnosti držav AKP „formalno določi znesek kot terjatev od oseb razen držav z odločbo, ki je izvršljiva pod enakimi pogoji, kakor so določeni v členu [299] Pogodbe“.

84

Iz tega v nasprotju s trditvami tožeče stranke sledi, da je Komisija na podlagi člena 64(2) uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, imela pravno podlago za ugotovitev terjatve do tožeče stranke kot subjekta zasebnega prava, ločenega od države upravičenke, v tem primeru Republike Gvineje Bissau.

85

Nato je treba preveriti, ali je v obravnavanem primeru sporna terjatev za tožečo stranko zapadla v smislu člena 63(2) in (3) finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS.

86

V zvezi s tem je treba navesti, da je bilo v členu 4.14 ocene programa eksplicitno določeno, da morajo vodja blagajne ali računovodja, ki ga imenuje tožeča stranka, ali tožeča stranka vrniti neupravičene zneske in da se lahko, samo če teh ni in če pred plačilom prvotne dodelitve ni bila pridobljena bančna garancija, od predstavnika države upravičenke, to je od nacionalnega odredbodajalca, zahteva, da izvrši vračilo teh zneskov.

87

Iz tega sledi, da se je tožeča stranka v skladu s členom 4.14 ocene programa s tem, da je pripravila oceno programa, enostransko zavezala, da bo vrnila morebitne neupravičene zneske, ki jih bo ugotovila Komisija. Zato je Komisija upravičeno menila, da je tožeča stranka dolžnik sporne terjatve.

88

Te ugotovitve ne moreta ovreči točki 2.5 in 4.1.5 vodnika, ki sta določali, da „za izvrševanje ocene programa Komisiji ne glede na obseg prenesenih pooblastil in odgovornosti […] še vedno finančno odgovarja zadevni predstavnik držav(‑e) upravičenk(‑e)“ in da „mora zadevni predstavnik držav(‑e) upravičenk(‑e), če je izdan nalog za izterjavo, zagotoviti dejansko vračilo dolgovanega zneska“.

89

Iz uvodnega odstavka točke 4 ocene programa namreč izhaja, da je namen elementov v tej točki pojasniti in dopolniti določbe vodnika, ki se uporabljajo za oceno programa, tako da se nanje ni mogoče sklicevati za izpodbijanje finančne odgovornosti subjektov, določene s posebnimi določbami ocene programa.

90

Če bi se sporazum o financiranju uporabljal za več programov ali projektov, ki niso nujno predmet zasebnega posrednega decentraliziranega upravljanja, se nanj prav tako ne bi bilo mogoče sklicevati za izpodbijanje posebnih zavez, ki jih je tožeča stranka sprejela na podlagi ocene programa.

91

Nazadnje, trditve tožeče stranke, da zneski, ki so bili opredeljeni kot neupravičeni iz naslova ocene programa, niso bili uporabljeni za kritje njenih stroškov in namenjeni za kakršen koli dobiček, ni mogoče sprejeti. Kot izhaja iz člena 65(2) uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, se s pobotom lahko izterjajo „zahtevki […] do dolžnikov“. Zato se lahko nanaša na vsa finančna sredstva Komisije, dodeljena v okviru upravljanja sredstev iz ERS, ne glede na to, ali gre za zneske, izplačane za kritje stroškov ali plač dolžnika, ali za ustvarjanje dobička.

92

Glede na vse zgornje navedbe je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

93

Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom po eni strani trdi, da Komisija ni uporabila diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi določb finančne uredbe v zvezi z 9. ERS, ki se nanašajo na ugotovitev in izterjavo zneskov, opredeljenih kot terjatve, v povezavi z vodnikom, ker je samo potrdila revizorjevo presojo, ne da bi na podlagi revizijskega poročila o oceni programa sprejela neodvisno odločitev.

94

Po drugi strani tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ker ni pretehtala učinka terjatve in vrednosti naročila storitev ter ni upoštevala, da so bile v naročilu storitev predvidene sankcije, če tožeča stranka ne bi izvršila obveznosti iz navedenega naročila. Trdi, da Komisija prav tako ni upoštevala, da je tožeča stranka izdatke, ki jih je imela in so bili opredeljeni kot neupravičeni, izplačala različnim končnim upravičencem ter da znesek sporne terjatve dosega do 97 % zneskov, ki jih je izplačala navedenim upravičencem.

95

Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke. Meni, da je bilo revizijsko poročilo o oceni programa pravilno in dobro utemeljeno, tako da ga je lahko sprejela brez odvečnih komentarjev. V zvezi z upoštevanjem elementov, ki se nanašajo na vrednost naročila storitev in sankcije iz tega naročila, opozarja, da je treba navedeno naročilo in oceno programa šteti za ločena dokumenta.

96

Tožeča stranka s petim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija storila očitne napake pri presoji, ker je med drugim potrdila finančne ugotovitve št. 1, 2 in 8 iz revizijskega poročila o oceni programa.

97

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je revizor v okviru finančne ugotovitve št. 1 iz navedenega revizijskega poročila, naslovljene „Prekoračitev izvrševanja na proračunskih vrsticah“, ugotovil neupravičene izdatke v višini 200.779,27 EUR zaradi prekoračitve v več razdelkih proračuna ocene programa po prerazporeditvi izdatkov, ki jih je tožeča stranka prvotno nepravilno razvrstila.

98

Revizor je v finančni ugotovitvi št. 2, naslovljeni „Izdatki, povezani s pogodbami o nepovratnih sredstvih po obdobju dodatkov št. 1“, menil, da izdatki, ki so nastali v obdobju izvajanja dodatkov št. 2 k različnim pogodbam o nepovratnih sredstvih, v višini 312.265,42 EUR niso upravičeni, ker ni bilo kontinuitete med koncem dodatkov št. 1 (med 24. januarjem in 16. aprilom 2012) in začetkom dodatkov št. 2 (23. maja 2012).

99

Revizor je v finančni ugotovitvi št. 8, naslovljeni „Izdatki zunaj pogodbenega obdobja“, ugotovil, da so nekateri izdatki v skupnem znesku 32.585 EUR nastali po koncu ocene programa, zato niso bili upravičeni.

100

V zvezi s finančno ugotovitvijo št. 1 tožeča stranka trdi, da so točka 3.5.2 vodnika, člen 2.1 Priloge I k sporazumu o financiranju in člen 4.12 ocene programa dovoljevali samo prerazporeditev zneskov med glavnimi razdelki proračuna ali znotraj istega glavnega razdelka, tako da zneskov ni bilo mogoče prerazporejati med podrazdelki proračuna. V zvezi z nekaterimi prerazporejenimi zneski naj revizorjeva obrazložitev ne bi bila zadostna. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je morala, potem ko je revizor znesek s proračunske vrstice 390000 prerazvrstil na proračunsko vrstico 177000, po eni strani kriti stroške podaljšanja prvih dveh finančnih jamstev in po drugi strani sklenitve tretjega finančnega jamstva.

101

Komisija trdi, da je treba proračun ocene programa razumeti kot vsoto njegovih sestavnih elementov ter da so bile revizorjeve prerazvrstitve in računovodski popravki opravljeni na podlagi natančne analize izvirnikov dokazil o zadevnih izdatkih.

102

V zvezi s finančno ugotovitvijo št. 2 tožeča stranka priznava, da ni bilo kontinuitete med koncem dodatkov št. 1 in začetkom dodatkov št. 2 k pogodbam o nepovratnih sredstvih. Kljub temu Komisiji v bistvu očita, da dodatkom k pogodbam o nepovratnih sredstvih ni priznala retroaktivnosti, ki pa jo je priznala dodatku št. 2 k naročilu storitev, da je popravila svojo lastno zamudo pri sklepanju dodatka k navedenemu naročilu, zaradi česar je morala tožeča stranka med 1. januarjem in 10. februarjem 2012 svoje naloge opravljati brez pogodbe.

103

Komisija trdi, da v skladu s členoma 11 in 14.1 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o nepovratnih sredstvih, sklenjene v okviru dejavnosti zunaj Evropske unije, kot so navedeni v oceni programa in priloženi vsaki pogodbi o nepovratnih sredstvih, obdobja izvajanja zadevnih dejavnosti ni bilo mogoče zakonito podaljšati.

104

V zvezi s finančno ugotovitvijo št. 8 tožeča stranka trdi, da so stroški, ki so nastali, povezani s storitvami, ki so bile opravljene v obdobju ocene programa, to je s storitvami spremljanja in nadzora del, opravljenih v okviru pogodb o nepovratnih sredstvih pred iztekom operativnega obdobja 30. junija 2012.

105

Komisija trdi, da tožeča stranka ne more trditi, da je v celoti opravila zadevne storitve, ne da bi do predvidenega datuma pripravila končna poročila o teh storitvah in predložila dokazila v podporo svojemu predlogu.

106

Spomniti je treba, da je načelo dobrega finančnega upravljanja sredstev Unije zapisano v členu 4 finančne uredbe v zvezi z 9. ERS in členu 6(d) finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS. Kot izhaja iz člena 11 slednje uredbe, to vključuje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti.

107

Obveznost nadzora nad dobrim finančnim poslovodenjem s sredstvi Unije, ki jo ima Komisija v skladu s členom 317 PDEU, in potreba po boju proti goljufijam pri financiranju Unije dajeta temeljni pomen zavezam v zvezi s pogoji financiranja (sodba z dne 17. junija 2010, CEVA/Komisija, T‑428/07 in T‑455/07, EU:T:2010:240, točka 126).

108

Iz tega sledi, da je bila v obravnavanem primeru obveznost tožeče stranke, da nastale izdatke predloži v času izvajanja projekta in v skladu z zahtevami iz ocene programa, vodnika in sporazuma o financiranju, bistvena zaveza, katere namen je bil Komisiji omogočiti, da ima podatke, ki jih potrebuje za preverjanje, ali so bili izplačani prispevki upravičeni do financiranja iz ERS, in da po potrebi zahteva plačilo ugotovljenih terjatev.

109

Poleg tega ob upoštevanju načela dobrega finančnega poslovodenja in zlasti načela učinkovitosti Komisiji ni mogoče očitati, da se je oprla na ugotovitve revizijskega poročila o oceni programa, da je uveljavila terjatve, ki jih je imela kot donator, če so se ji ugotovitve zdele pravilne in utemeljene.

110

Ne glede na to ugotovitev, iz členov 63(1) in 65(2) finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, izhaja, da je moral pristojni odredbodajalec, ki ga je imenovala Komisija, preveriti resničnost in znesek dolga ter pogoje, v katerih je dolg zapadel, in je lahko preklical ali prilagodil ugotovljeni znesek terjatev.

111

Zato Komisija v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice pri izterjavi dolgov ne more biti izvzeta iz sodnega nadzora. Če bi bilo tako, bi diskrecijska pravica njenega pristojnega odredbodajalca v resnici postala skoraj arbitrarno pooblastilo zunaj nadzora sodišča Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2011, Grčija/Komisija, T‑81/09, neobjavljena, EU:T:2011:366, točka 142).

112

Z vidika teh ugotovitev je treba preučiti, ali je bila opravljena neodvisna in zadostna presoja na podlagi določb finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, ter, če je potrebno, ali je Komisija upravičeno menila, da so finančne nepravilnosti, ki jih je storila tožeča stranka, dovolj resne, da je treba ob upoštevanju načela sorazmernosti izterjati vse neupravičene izdatke, ugotovljene v revizijskem poročilu o oceni programa.

113

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti zahteva, da se z akti institucij Unije ne prestopi meje tistega, kar je ustrezno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več ustreznimi ukrepi, uporabiti najmanj omejujočega, povzročene neprijetnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej sodbo z dne 26. februarja 2016, Bodson in drugi/EIB, T‑240/14 P, EU:T:2016:104, točka 116 in navedena sodna praksa).

114

V obravnavani zadevi je treba presoditi, ali akti o pobotu, če so temeljili na sporni terjatvi, ki jo sestavljajo zlasti neupravičeni izdatki na podlagi ugotovitev št. 1, 2 in 8 iz revizijskega poročila o oceni programa, niso presegali tega, kar je nujno za uresničitev ciljev dobrega finančnega poslovodenja in boja proti goljufijam pri financiranju Unije, kakor so navedeni zgoraj v točkah 105 in 106.

115

Najprej je treba v zvezi s finančno ugotovitvijo št. 1 iz revizijskega poročila ugotoviti, da trditev tožeče stranke, da je morala kriti vse stroške bančnih garancij in druge stroške, povezane z nepovratnimi sredstvi in proračunskimi jamstvi, temelji na napačnih navedbah. Prerazporeditev, ki jo je izvedel revizor v zvezi s proračunsko vrstico 177000 z naslovom „Drugi stroški z nepovratnimi sredstvi in jamstvi“, je pomenila, da se je z nje odštel znesek 53.279,17 EUR, tako da je bil skupni izvršeni znesek po popravku 2.672,17 EUR. Zato po revizorjevih popravkih tožeča stranka na proračunski vrstici 177000 ni imela nobenega neupravičenega izdatka.

116

(popravljeno s sklepom z dne 3. oktobra 2018) Na koncu so bili na podlagi revizorjevih popravkov različnih proračunskih vrstic ugotovljeni neupravičeni izdatki v znesku 80.988,96 EUR, ker so povečali nekatere podrazdelke proračuna ali povzročili njihovo prekoračitev (proračunske vrstice 250000, 320000, 340000, 350000, 370000, 112000 in 172000). Vendar pa je bila v drugih podrazdelkih proračuna po revizorjevi prerazporeditvi prekoračitev manjša (proračunske vrstice 154000, 174000 in 360000) ali odpravljena (proračunske vrstice 152000, 156000, 177000 in 390000).

117

Posledično je bil po revizorjevih popravkih odštet znesek 50.554,74 EUR od skupnega zneska proračunskih prekoračitev, za katere je bila odgovorna tožeča stranka, pri izvrševanju končnega proračuna ocene programa. Zato revizorjeva prerazporeditev znaša samo 30.434,22 EUR (to je razlika med 80.988,96 EUR in 50.554,74 EUR) od skupnega zneska 200.779,27 EUR, kolikor znašajo vsi neupravičeni izdatki, opredeljeni v okviru finančne ugotovitve št. 1.

118

Iz tega sledi, da Komisiji ni mogoče očitati, da je potrdila revizorjeve popravke, saj so ti predstavljali samo manjši delež skupnega zneska proračunskih prekoračitev, za katere je odgovorna tožeča stranka ter katerih obstoja in obsega ni izpodbijala. Poleg tega je revizor te popravke izvedel na podlagi listin in računov, ki mu jih je tožeča stranka predložila na kraju samem, zato Komisija nikakor ni mogla sama podrobno preučiti zneskov za vsako proračunsko vrstico.

119

Zato Komisija s tem, da je potrdila finančno ugotovitev št. 1 iz revizijskega poročila, ni kršila načela sorazmernosti. Poleg tega ji ni mogoče očitati, da ni samostojno presodila revizorjevih ugotovitev, ker ni imela vseh listin, ki jih je revizor upošteval.

120

Prav tako je treba v zvezi s finančno ugotovitvijo št. 8 iz revizijskega poročila šteti, da tožeča stranka, ker Komisiji ni mogla predložiti končnih poročil o storitvah, opravljenih pred koncem pogodbenega obdobja, in ker je imela samo račune, izdane po izteku ocene programa, ni predložila nobenega dokaza, ki bi omogočal ugotovitev, da je Komisija storila očitno napako pri presoji ali kršila načelo sorazmernosti.

121

Nasprotno pa je treba v zvezi s finančno ugotovitvijo št. 2 iz revizijskega poročila ugotoviti, da Komisija, kot je tožeča stranka upravičeno trdila v pisanjih in na obravnavi, ni upoštevala okoliščine, da je tudi pri sklenitvi dodatka št. 2 k naročilu storitev nastala zamuda od 1. januarja do 10. februarja 2012.

122

V zvezi s tem je treba pojasniti, da iz elektronskega dopisa z dne 23. januarja 2012, ki ga je tožeči stranki poslal predstavnik Komisije in je priložen tožbi, izhaja, da na ta dan podaljšanje naročila storitev še ni bilo odobreno. V tem dopisu je predstavnik Komisije, ataše za politične zadeve in odnose z mediji pri delegaciji Evropske unije v Republiki Gvineji Bissau, izrazil obžalovanje zaradi nastale zamude in zagotovil, da retroaktivnost podaljšanja navedenega naročila „ni vprašljiva“.

123

Iz tega sledi, da je Komisija, ko je odredila izterjavo izdatkov, opredeljenih v finančni ugotovitvi št. 2 iz revizijskega poročila, v bistvu zavrnila, da se retroaktivnost, ki jo je odobrila za dodatek k naročilu storitev, razširi na dodatke k pogodbam o nepovratnih sredstvih, čeprav se je popolnoma zavedala zamude pri podaljšanju naročila.

124

Ta zavrnitev bi lahko zakonito temeljila na besedilu splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o nepovratnih sredstvih, sklenjene v okviru dejavnosti zunaj Evropske unije, če bi po eni strani v skladu s členom 11.1 navedenih splošnih pogojev upravičenec do nepovratnih sredstev za vsako podaljšanje obdobja izvajanja pogodb o nepovratnih sredstvih moral vložiti zahtevo v skladu s členom 9, ki je določal, da se „pogodba [o nepovratnih sredstvih] lahko spremeni samo v obdobju njenega izvajanja“, in po drugi strani v skladu s členom 14.1 istih splošnih pogojev, če bi se samo dejanski stroški, nastali v „obdobju izvajanja dejavnosti“, lahko šteli za upravičene.

125

Vendar pa bi lahko ta zavrnitev pomenila kršitev načela sorazmernosti, kajti predstavnik Komisije je v elektronskem dopisu z dne 23. januarja 2012 tožečo stranko izrecno spodbujal, naj do zaključka programa nadaljuje učinkovito sodelovanje, in hvalil njeno vztrajnost „kljub vsem nastalim […] oviram in zapletom“.

126

V teh okoliščinah in ker je izvajanje projekta v skladu z določbami ocene programa in zlasti njene točke 1.5.4.3 in fine temeljilo na nepovratnih sredstvih, ki jih je tožeča stranka dodeljevala končnim upravičencem, se projekt – v skladu z zagotovili Komisije glede retroaktivnosti dodatka k naročilu storitev – ni mogel nadaljevati, ne da bi tudi tožeča stranka zagotovila kontinuiteto izvajanja pogodb o nepovratnih sredstvih.

127

V zvezi s tem je treba poleg tega ugotoviti, da neupravičeni izdatki na podlagi finančne ugotovitve št. 2 znašajo skupaj 312.265,42 EUR, kar je polovica sporne terjatve in so bili izplačani končnim upravičencem, s katerimi je tožeča stranka sklenila pogodbe o nepovratnih sredstvih.

128

Ob upoštevanju teh elementov je treba v obravnavanem primeru po eni strani ugotoviti, da ni bilo goljufij pri financiranju Unije, in po drugi strani, da interesi Unije, povezani z nujnim zagotavljanjem spoštovanja načela dobrega finančnega poslovodenja, v zvezi s tem niso bili znatno oškodovani.

129

Iz tega sledi, da bi Komisija ob upoštevanju posebnih okoliščin primera in zlasti zamude pri sklenitvi dodatka k naročilu storitev, za katero je bila odgovorna, ter posledic sklepa o izterjavi za tožečo stranko morala ugotoviti, da akt o izterjavi v zvezi z revizorjevimi ugotovitvami v finančni ugotovitvi št. 2 iz revizijskega poročila ni sorazmeren.

130

Podredno, Splošno sodišče opozarja, da je akte ali odločbe, ki se sprejmejo v večstopenjskem postopku, zlasti ob koncu internega postopka, načeloma mogoče izpodbijati, le če gre za ukrepe, ki ob koncu tega postopka dokončno določajo stališče institucije, in ne za vmesne ukrepe, katerih namen bi bil priprava končne odločbe (glej sklep z dne 8. februarja 2010, Alisei/Komisija, T‑481/08, EU:T:2010:32, točka 48 in navedena sodna praksa).

131

Kot je tožeča stranka upravičeno trdila na obravnavi, revizijsko poročilo ni izpodbojni akt. Z revizijskim poročilom se namreč le ugotovijo morebitne že obstoječe nepravilnosti in terjatve, ki izhajajo iz njih, in torej poročilo z ničimer ne spreminja pravnega položaja dolžnika terjatev (glej v tem smislu sklep z dne 8. februarja 2010, Alisei/Komisija, T‑481/08, EU:T:2010:32, točka 67).

132

Prav zato bi se lahko Komisija, kot izhaja iz točke 107 zgoraj in sodne prakse (glej v tem smislu sklep z dne 8. februarja 2010, Alisei/Komisija, T‑481/08, EU:T:2010:32, točka 53), pri sprejetju akta o pobotu, ki dokončno določa njeno stališče, oprla na ugotovitve revizije, le če bi menila, da so pravilne in utemeljene. V teh okoliščinah se ne bi smela izogniti, kot se je v obravnavanem primeru, presoji ugotovitev iz revizijskega poročila z vidika načela sorazmernosti.

133

Zato je treba tožbi na podlagi tretjega in petega tožbenega razloga ugoditi le v delu, ki se nanaša na finančno ugotovitev št. 2 iz revizijskega poročila o oceni programa.

134

Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni spoštovala procesnih jamstev iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

135

Prvič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni sporočila, iz katerih razlogov je, potem ko je v dopisu z dne 7. novembra 2014 in elektronskem dopisu z dne 14. decembra 2014 prejela podrobna stališča tožeče stranke, vztrajala pri svojem stališču iz dopisa z dne 29. oktobra 2014.

136

Drugič, tožeča stranka Komisiji očita, da je na njen dopis z dne 6. maja 2015, ki je vseboval sedem strani podrobnih argumentov, odgovorila na samo dveh straneh. Dodaja, da je navedeni odgovor prejela šele z dopisom z dne 2. oktobra 2015, to je po petih mesecih negotovosti. Poleg tega naj bi v slednjem navedla, da potekajo „dodatna preverjanja“, kar je pomenilo, da je nameravala nadaljevati presojo spisa.

137

Tretjič, tožeča stranka trdi, da revizijsko poročilo in zlasti njegova finančna ugotovitev št. 1 nista bila zadostno obrazložena. Meni, da ni mogla razumeti obsega te ugotovitve in izpodbijanih sklepov ter uveljavljati svoje pravice do izjave.

138

Komisija trdi, da so stališča tožeče stranke v zvezi s potekom postopka, v katerem je bila ugotovljena sporna terjatev in sprejet pobot terjatev, na katere se sklicuje, napačna. V zvezi s tem opozarja, da je dopis tožeče stranke z dne 7. novembra 2014 in njen elektronski dopis z dne 14. decembra 2014 prejela v odgovor na svoj dopis z dne 29. oktobra 2014, v katerem je izrazila namen, da bo izterjala navedeno terjatev, in pozvala tožečo stranko, naj predloži svoja stališča.

139

Po mnenju Komisije tožeča stranka ne navaja nobenega elementa, s katerim bi lahko dokazala, da dopis z dne 2. oktobra 2015 ni vseboval zadostnega odgovora na njena stališča z dne 6. maja 2015. Poleg tega naj bi bil edini namen sklicevanja na „dodatna preverjanja“, ki so v teku, zajeti možnost, da se zaradi novih razlogov spis ponovno obravnava.

140

Spomniti je treba, da ima v skladu s členom 41(1) Listine „[v]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“. V členu 41(2)(a) Listine je navedeno, da ta pravica vključuje predvsem „pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene“.

141

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča spoštovanje pravice do obrambe zahteva, da se naslovnikom odločb, ki znatno posegajo v njihove interese, omogoči, da učinkovito izrazijo svoja stališča (glej sodbi z dne 21. septembra 2000, Mediocurso/Komisija, C‑462/98 P, EU:C:2000:480, točka 36 in navedena sodna praksa, in z dne 26. septembra 2013, Texdata Software, C‑418/11, EU:C:2013:588, točka 83 in navedena sodna praksa).

142

V obravnavanem primeru je Komisija z dopisom z dne 29. oktobra 2014 pozvala tožečo stranko, naj v dveh tednih po prejemu navedenega dopisa predloži stališča glede nameravane izterjave sporne terjatve. Tožeča stranka je Komisiji pred sprejetjem izpodbijanih sklepov uspela poslati štiri dopise z dne 7. novembra in 14. decembra 2014 ter 6. maja in 22. junija 2015. Poleg tega je Komisija med dopisom tožeče stranke z dne 6. maja 2015 in sprejetjem izpodbijanih sklepov od 25. avgusta 2015 dalje pustila preteči razumen rok.

143

Iz tega sledi, da je lahko tožeča stranka učinkovito izrazila svoje stališče in je torej lahko uveljavljala svojo pravico do izjave, preden so bili sprejeti izpodbijani sklepi.

144

Te ugotovitve ne more ovreči okoliščina, da je tožeča stranka odgovor na svoj dopis z dne 6. maja 2015 prejela šele po sprejetju izpodbijanih sklepov.

145

Pravica do izjave namreč ne vključuje pravice do kontradiktorne razprave med avtorjem izpodbijanih aktov in njihovim naslovnikom, temveč zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej v tem smislu sodbi z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točka 36, in z dne 9. februarja 2017, M, C‑560/14, EU:C:2017:101, točki 25 in 31).

146

Glede na vse zgornje navedbe je treba ugotoviti, da Komisija ni kršila pravice tožeče stranke do izjave, ki jo določa člen 41(2) Listine.

147

Poleg tega trditve tožeče stranke, da je Komisija na njen dopis z dne 6. maja 2015 odgovorila z dopisom na samo dveh straneh in na kratko odgovorila na njena podrobna pojasnila z dne 7. novembra in 14. decembra 2014, spadajo bolj v presojo obveznosti obrazložitve Komisije, ki jo določata člen 41(2) Listine in člen 296 PDEU.

148

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da mora obrazložitev, ki se zahteva v členu 296, drugi odstavek, PDEU, jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in lahko pristojno sodišče izvede nadzor (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63 in navedena sodna praksa).

149

V zvezi s posamičnimi odločbami je namen obveznosti obrazložitve posamične odločbe – poleg omogočanja sodnega nadzora – da zagotavlja zadevnim osebam zadosten podatek o tem, ali odločba morda vsebuje napako, ki omogoča njeno izpodbijanje (glej sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 148 in navedena sodna praksa).

150

Kljub temu se tožeča stranka v obravnavanem primeru ne more opirati samo na dolžino odgovora Komisije na njen dopis z dne 6. maja 2015, kajti dolžina sama po sebi ne more biti upošteven element, da bi se dokazala kršitev obveznosti obrazložitve v smislu člena 296, drugi odstavek, PDEU. Poleg tega tožeča stranka ne more spregledati okoliščine, da je razlogovanje Komisije, kot je jasno razvidno iz izpodbijanih sklepov, temeljilo na revizijskem poročilu o oceni programa, ki je bilo skupaj z revizorjevimi pojasnili, ki jih vsebuje, posredovano tožeči stranki.

151

Tožeča stranka nikakor ne more trditi, da je v dopisu z dne 7. novembra 2014 in elektronskem dopisu z dne 14. decembra 2014 navedla podrobna pojasnila, ker je iz slednjega jasno razvidno, da je bil njegov namen predvsem predlagati, da se za sporno terjatev uporabi člen 40 naročila storitev, ki je določal možnost sporazumne rešitve. Trdila je samo, da so ugotovitve iz revizijskega poročila „napačne, pravno nedopustne in pristranske ter izvirajo iz enostranskega sklepanja“, ni pa navedla dodatnih dokazov ali trditev.

152

Zato je Komisija upravičeno menila, da lahko ohrani svoje stališče, ne da bi tožeči stranki, potem ko je prejela zadevne (elektronske) dopise, sporočila dodatne razloge.

153

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

154

(popravljeno s sklepom z dne 3. oktobra 2018) Z drugim tožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev predloga za vračilo zneskov, ki sestavljajo sporno terjatev, tožeča stranka trdi, da lahko, ker izpodbijani sklepi nimajo pravne podlage in se je zaradi njih premoženje Komisije povečalo za skupaj 624.388,73 EUR – to je za znesek sporne terjatve v višini 607.096,08 EUR, ki se mu prištejejo obresti – utemeljeno predlaga vračilo zneskov, povezanih s to neupravičeno obogatitvijo.

155

Komisija trdi, da je dokazala, da ima sporna terjatev trdno pravno podlago in se lahko obračuna tožeči stranki. Trdi, da se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na kršitev načela prepovedi neupravičene obogatitve.

156

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za to, da bi se odškodninski tožbi zaradi neupravičene obogatitve ugodilo, dokazati, da je do obogatitve prišlo brez veljavne pravne podlage Unije ter da med oškodovanjem predlagatelja in to obogatitvijo obstaja vzročna zveza (glej sodbo z dne 28. julija 2011, Agrana Zucker, C‑309/10, EU:C:2011:531, točka 53 in navedena sodna praksa).

157

V skladu z načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, je pravica do povračila od osebe, ki se je obogatila, pogojena s tem, da za obogatitev ni pravne podlage (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2008, Masdar (UK)/Komisija, C‑47/07 P, EU:C:2008:726, točke od 44 do 46 in 49).

158

V obravnavanem primeru ni mogoče meniti, da pobot terjatev, ki ga je izvedla Komisija, ni imel pravne podlage, saj so bili izpodbijani sklepi, kot izhaja iz analize prvega tožbenega razloga zgoraj, sprejeti na podlagi določb finančne uredbe, ki se uporablja za 10. ERS, in Uredbe št. 966/2012. Poleg tega se je tožeča stranka v oceni programa enostransko zavezala, da bo Komisiji vrnila izdatke, ki niso upravičeni do financiranja iz ERS.

159

Iz tega sledi, da Komisiji zaradi neupravičene obogatitve Unije ni mogoče naložiti, da mora vrniti znesek sporne terjatve, ki jo sestavljajo neupravičeni izdatki, ugotovljeni v revizijskem poročilu o oceni programa.

160

Nasprotno pa bo morala Komisija upoštevati posledice delne razglasitve ničnosti sklepov o pobotu na podlagi kršitve načela sorazmernosti.

161

Zato je treba zavrniti drugi tožbeni razlog in predlog za vračilo zneskov, ki sestavljajo sporno terjatev, skupaj z zamudnimi obrestmi po ključni obrestni meri ECB, zvišani za dve točki.

162

Tožeča stranka meni, da je zaradi negotovosti, ki jo je povzročil pozen odgovor Komisije na njen dopis z dne 6. maja 2015, utrpela nepremoženjsko škodo ter škodo njeni podobi in ugledu. Trdi, da so izpodbijani sklepi spodkopali legitimnost, ki jo je imela kot izvajalec in običajni partner Komisije.

163

Komisija trdi, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke povsem simboličen in ne izpolnjuje treh pogojev iz členov 268 in 340 PDEU, v skladu s katerimi je treba dokazati nezakonitost ravnanja, ki se očita Komisiji, obstoj dejanske škode ter vzročno zvezo med zadevnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

164

V zvezi s simbolično odškodnino za nepremoženjsko škodo iz člena 340, drugi odstavek, PDEU izhaja, da sta uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije in izvajanje pravice do povračila nastale škode odvisna od izpolnitve vseh pogojev glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, dejanske škode in obstoja vzročne zveze med tem ravnanjem in navedeno škodo. Navedene odgovornosti ni mogoče uveljavljati, če niso izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila škode, opredeljena v navedenem členu (glej sodbo z dne 11. decembra 2014, Heli‑Flight/EASA, T‑102/13, EU:T:2014:1064, točka 116 in navedena sodna praksa).

165

Poleg tega je razglasitev ničnosti nezakonitega akta sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo kakršne koli nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti (glej sodbo z dne 14. septembra 2017, Bodson in drugi/EIB, T‑504/16 in T‑505/16, EU:T:2017:603, točka 77 in navedena sodna praksa).

166

(popravljeno s sklepom z dne 3. oktobra 2018) V obravnavanem primeru je treba navesti, prvič, da tožeča stranka v zvezi z nezakonitostjo ravnanja, ki se očita Komisiji, ne navaja drugih elementov kot tožbene razloge, ki jih je navedla v podporo predlogu za razglasitev ničnosti, drugič, da je bilo delno ugodeno samo tretjemu in petemu tožbenemu razlogu, in tretjič, da je razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov sama po sebi primerno povračilo zatrjevane nepremoženjske škode, ker tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, s katerim bi lahko dokazala obstoj nepremoženjske škode, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji delna razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov.

167

Glede na zgornje navedbe je treba odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrniti.

168

V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka, če uspe samo deloma, nosi svoje stroške.

169

Ker je treba v obravnavanem primeru izpodbijane sklepe le delno razglasiti za nične, je Splošno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo: