1

Comité d’entreprise de la Société nationale maritime Corse Méditerranée (SNCM) (v nadaljevanju: Comité d’entreprise) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 7. julija 2015, SNCM/Komisija (T‑1/15, EU:T:2015:488, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke na prvi stopnji v zadevi T‑1/15, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 20. novembra 2013 o državni pomoči SA.16237 (C 58/02) (ex N 118/02), ki jo je Francija dodelila družbi SNCM (2014/882/EU) (UL 2014, L 357, str. 1, v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Poleg tega Comité d’entreprise Sodišču predlaga, naj ugodi njegovemu predlogu za intervencijo.

3

Evropska komisija je stališča glede pritožbe vložila 7. septembra 2015.

4

V skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije se lahko postopku pred sodišči Evropske unije pridružijo osebe, ki lahko izkažejo upravičen interes za rešitev zadeve, predložene enemu izmed teh sodišč.

5

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pojem „interes za rešitev zadeve“ v smislu navedenega člena 40, drugi odstavek, opredeliti glede na sam predmet spora ter ga razumeti kot neposredni in dejanski interes glede odločitve o predlogih, ne pa kot interes v zvezi z navedenimi razlogi ali trditvami. Izraz „rešitev zadeve“ se namreč nanaša na predlagano končno odločitev, kot bi bila navedena v izreku sodbe, ki jo je treba izdati (glej sklep predsednika Sodišča Komisija/EnBW,C‑365/12 P, EU:C:2013:83, točka 7 in navedena sodna praksa).

6

V zvezi s tem je treba med drugim preveriti, ali izpodbijani akt neposredno zadeva predlagatelja intervencije in ali je njegov interes za rešitev spora nesporen (glej sklep predsednika Sodišča Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:135, točka 7 in navedena sodna praksa). Načeloma je interes za rešitev spora mogoče šteti za dovolj neposreden le, kadar se lahko s to rešitvijo spremeni pravni položaj predlagatelja intervencije (glej v tem smislu sklepe predsednika Sodišča National Power in PowerGen/Komisija, C‑151/97 P(I) in C‑157/97 P(I), EU:C:1997:307, točka 61; Schenker/Air France in Komisija, C‑589/11 P(I), EU:C:2012:332, točki 14 in 15, ter Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:135, točki 4 in 11).

7

Comité d’entreprise s pritožbo Splošnemu sodišču očita, da je člen 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije razlagalo napačno. Ta pritožba je sestavljena iz štirih pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na:

8

Najprej je treba preučiti drugi pritožbeni razlog.

9

Comité d’entreprise s tem pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 14 izpodbijanega sklepa v bistvu presodilo, da dejstvo, da je Comité d’entreprise eventualno mogoče obravnavati kot zadevno stranko v smislu člena 108(2) PDEU, ne zadostuje za to, da izkazuje neposreden in dejanski interes za rešitev spora, ki poteka pred Splošnim sodiščem, v smislu člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča. Poleg tega naj bi bila Comité d’entreprise odvzeta možnost sodelovanja v upravnem postopku, ker Komisija po tem, ko je Splošno sodišče s sodbo Corsica Ferries France/Komisija (T‑565/08, EU:T:2012:415) Odločbo Komisije z dne 8. julija 2008 o ukrepih C 58/02 (ex N 118/02), ki jih je Francija izvedla v korist [SNCM] (2009/611/ES) (UL 2009, L 225, str. 180) razglasilo za nično, ni znova začela postopka iz člena 108(2) PDEU, preden je sprejela sporni sklep.

10

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je zadevna stranka v smislu člena 108(2) PDEU procesno upravičena predlagati razglasitev ničnosti odločbe, ki jo je Komisija sprejela v zvezi z državno pomočjo, če namerava ta stranka z vložitvijo ničnostne tožbe zoper navedeno odločbo zaščititi procesne pravice, ki jih ima na podlagi te določbe (glej v tem smislu sodbo Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 47 in navedena sodna praksa).

11

Zadevna stranka v smislu člena 108(2) PDEU, ki se želi pridružiti postopku v okviru take ničnostne tožbe v podporo predlogom tožeče stranke, izkazuje interes za rešitev zadevnega spora v smislu člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča. Predlagana končna odločitev, kot bi bila navedena v izreku sodbe, ki jo je treba izdati, namreč lahko spremeni pravni položaj takega predlagatelja intervencije, ker bi na eni strani vključevala obveznost Komisije, da začne ali glede na okoliščine znova začne formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU, in na drugi strani dajala temu predlagatelju kot zadevni stranki pravico do sodelovanja v navedenem formalnemu postopku preiskave.

12

V obravnavani zadevi iz točke 13 izpodbijanega sklepa izhaja, da Comité d’entreprise zastopa kolektivni interes vseh zaposlenih v SNCM. Ker Komisija v presojo združljivosti državne pomoči v sektorju pomorskega prometa vključi veliko različnih preudarkov zlasti glede varstva konkurence, pomorske politike Unije, spodbujanja pomorskega prometa Unije ali poleg tega spodbujanja zaposlovanja, ni mogoče izključiti, da lahko Comité d’entreprise Komisiji predloži svoja stališča do primerne socialne ureditve, ki jih lahko slednja, če je treba, upošteva v formalnem postopku preiskave iz člena 108(2) PDEU (glej v tem smislu sodbo 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točki 64 in 70).

13

V teh okoliščinah je treba Comité d’entreprise obravnavati kot zadevno stranko v smislu člena 108(2) PDEU.

14

Poudariti pa je treba, da je SNCM v tožbi navedla tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev procesnih pravic, ki so ji podeljene s členom 108(2) PDEU, ker Komisija ni znova začela formalnega postopka preiskave, potem ko je Splošno sodišče Odločbo 2009/611 razglasilo za nično.

15

Iz razlogov, navedenih v točki 11 tega sklepa, je treba zato sklepati, da Comité d’entreprise, ki je zadevna stranka v smislu člena 108(2) PDEU, ki želi podpreti predloge druge zadevne stranke, ki se sama sklicuje na kršitev svojih procesnih pravic, ki jih ima na podlagi te določbe, izkazuje neposreden in dejanski interes za rešitev spora, ki je predložen Splošnemu sodišču, v smislu člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča.

16

Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo, ko je v točki 19 izpodbijanega sklepa presodilo, da je treba predlog Comité d’entreprise za intervencijo v podporo predlogom SNCM zavrniti.

17

Posledično in ne da bi bilo treba preučiti druge pritožbene razloge, je treba ugoditi pritožbi in izpodbijani sklep razveljaviti.

18

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

19

V obravnavani zadevi Sodišče razpolaga z elementi, potrebnimi za dokončno odločitev o predlogu Comité d’entreprise za intervencijo.

20

Kot izhaja iz točk od 12 do 15 tega sklepa, Comité d’entreprise izkazuje neposreden in dejanski interes za rešitev spora, ki je predložen Splošnemu sodišču, v smislu člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča.

21

Posledično je treba ugoditi njegovemu predlogu za intervencijo v podporo predlogom SNCM v zadevi T‑1/15.

22

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo odloči o sporu, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Comité d’entreprise ni podal predloga glede stroškov, je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je podpredsednik Sodišča sklenil: