1

Družba TV2/Danmark A/S s pritožbo predlaga delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. septembra 2015, TV2/Danmark/Komisija (T‑674/11, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2015:684), s katero je to, prvič, Sklep Komisije 2011/839/EU z dne 20. aprila 2011 o ukrepih, ki jih izvaja Danska (C 2/03) za TV2/Danmark (UL 2011, L 340, str. 1, v nadaljevanju: sporni sklep) razglasilo za ničen v delu, v katerem je Komisija štela, da so prihodki iz oglaševanja za leti 1995 in 1996, nakazani družbi TV2/Danmark prek sklada TV2, državne pomoči, in drugič, v preostalem delu njeno tožbo zavrnilo.

2

TV2/Danmark je danska družba za radiodifuzijo, ki je bila ustanovljena leta 1986. Najprej je bila ustanovljena v pravni obliki avtonomnega državnega podjetja, nato pa je bila z računovodskimi in davčnimi učinki od 1. januarja 2003 spremenjena v delniško družbo. TV2/Danmark je druga javna televizijska postaja na Danskem, prva pa je Danmarks Radio.

3

Naloga družbe TV2/Danmark je ustvarjati in oddajati nacionalne in regionalne televizijske programe. To oddajanje lahko poteka zlasti prek radijske opreme, satelitskih ali kabelskih sistemov. Obveznosti javne službe, ki veljajo za družbo TV2/Danmark, določi minister za kulturo.

4

Poleg javnih ponudnikov radijskih ali televizijskih programov delujejo na celotnem danskem trgu televizijskih dejavnosti tudi komercialni ponudniki radijskih ali televizijskih programov. Zlasti gre na eni strani za družbo Viasat Broadcasting UK Ltd (v nadaljevanju: Viasat) in na drugi za skupino, ki jo sestavljata družbi SBS TV A/S in SBS Danish Television Ltd (v nadaljevanju: SBS).

5

Družba TV2/Danmark je bila ustanovljena z državnim obrestnim posojilom, njeno dejavnost pa naj bi kot dejavnost družbe Danmarks Radio financirali s prihodki iz prispevka, ki ga plačujejo vsi danski televizijski gledalci. Vendar se je zakonodajalec odločil, da bo drugače kot družba Danmarks Radio družba TV2/Danmark imela možnost prejemati tudi prihodke iz oglaševalske dejavnosti.

6

Na podlagi pritožbe, ki jo je 5. aprila 2000 vložila družba SBS Broadcasting SA/Tv Danmark, je sistem financiranja družbe TV2/Danmark preučila Komisija v Odločbi z dne 19. maja 2004 o ukrepih, ki jih izvaja Danska za TV2/Danmark (2006/217/ES) (UL 2006, L 85, str. 1, in popravek v UL 2006, L 368, str. 112, v nadaljevanju: odločba TV2 I). Ta odločba je obsegala obdobje od leta 1995 do leta 2002 in se je nanašala na te ukrepe: prihodke iz prispevka, nakazila iz skladov za financiranje družbe TV2/Danmark (sklada TV2 in Radiofonden), ad hoc dodeljene zneske, oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb, izvzetje od plačila obresti in obrokov za posojila, odobrena družbi TV2/Danmark ob ustanovitvi, državno poroštvo za posojila za poslovanje in ugodne plačilne pogoje za pristojbino družbe TV2/Danmark za uporabo oddajne frekvence, ki pokriva vso državo (v nadaljevanju: skupaj: zadevni ukrepi). Nazadnje, preiskava Komisije se je nanašala tudi na licenco družbi TV2/Danmark za oddajanje prek lokalnih frekvenc v omrežje in na obveznost vseh lastnikov antenskih inštalacij, da prek svojih inštalacij prenašajo javne programe družbe TV2/Danmark.

7

Po preizkusu zadevnih ukrepov je Komisija ugotovila, da pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, saj naj bi sistem financiranja družbe TV2/Danmark, namenjen kritju stroškov njenega opravljanja javne službe, ne izpolnjeval drugega in četrtega od štirih pogojev, ki jih je postavilo Sodišče v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415, v nadaljevanju v zvezi s temi pogoji: pogoji Altmark).

8

Komisija je poleg tega ugotovila, da so navedene pomoči, ki jih je Kraljevina Danska odobrila družbi TV2/Danmark med letoma 1995 in 2002, združljive z notranjim trgom na podlagi člena 106(2) PDEU, razen zneska 628,2 milijona danskih kron (DKK) (približno 85 milijonov EUR), ki ga je opredelila za „prekomerno nadomestilo“. Tako je Kraljevini Danski naložila, da mora zagotoviti, da družba TV2/Danmark vrne ta znesek z obrestmi.

9

Zoper odločbo TV2 I so bile vložene štiri ničnostne tožbe, na eni strani od družbe TV2/Danmark (zadeva T‑309/04) in Kraljevine Danske (zadeva T‑317/04) ter na drugi strani od konkurentov družbe TV2/Danmark, družbe Viasat (zadeva T‑329/04) in skupine SBS (zadeva T‑336/04).

10

Splošno sodišče je s sodbo z dne 22. oktobra 2008, TV2/Danmark in drugi/Komisija (T‑309/04, T‑317/04, T‑329/04 in T‑336/04, EU:T:2008:457) navedeno odločbo razglasilo za nično. Splošno sodišče je v sodbi presodilo, da je Komisija pravilno ugotovila, da naloge javne službe, zaupane družbi TV2, ustrezajo opredelitvi storitev splošnega gospodarskega pomena na področju radiodifuzije. Vendar je ugotovilo tudi, da odločba TV2 I iz več razlogov ni zakonita.

11

Tako je Splošno sodišče, prvič, pri obravnavanju vprašanja, ali ukrepi iz odločbe TV2 I obsegajo državna sredstva, ugotovilo, da Komisija ni obrazložila svoje presoje glede tega, zakaj je prihodke iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 de facto štela za državna sredstva. Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da preizkus Komisije glede vprašanja, ali sta izpolnjena drugi in četrti pogoj Altmark, ne temelji na natančni analizi konkretnih pravnih in ekonomskih okoliščin, na podlagi katerih je bil določen znesek prispevka, ki pripade družbi TV2/Danmark. Zato je sklenilo, da odločba TV2 I glede tega vprašanja ni bila dovolj obrazložena. Tretjič, Splošno sodišče je ugotovilo, da tudi ugotovitve Komisije v zvezi s presojo združljivosti pomoči glede na člen 106(2) PDEU, zlasti v zvezi s prekomernim nadomestilom, niso bile dovolj obrazložene. Po mnenju Splošnega sodišča je bila ta nezadostna obrazložitev posledica tega, da ni bilo natančnega preizkusa konkretnih pravnih in ekonomskih okoliščin, ki so bile odločilne pri določitvi zneska prispevka, ki je pripadel družbi TV2/Danmark v obdobju, ki je predmet preiskave.

12

Po razglasitvi ničnosti odločbe TV2 I je Komisija ponovno preučila zadevne ukrepe. Tokrat se je posvetovala s Kraljevino Dansko in družbo TV2/Danmark ter poleg tega pridobila pripombe tretjih strani.

13

Po koncu tega postopka je Komisija sprejela sporni sklep.

14

Ta sklep se nanaša na ukrepe, ki so bili glede družbe TV2/Danmark sprejeti od leta 1995 do leta 2002. Vendar je Komisija v svoji analizi upoštevala tudi ukrepe dokapitalizacije, ki so bili sprejeti leta 2004 zaradi odločbe TV2 I.

15

Komisija je v spornem sklepu vztrajala pri svojem stališču glede opredelitve zadevnih ukrepov za „državno pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU. Najprej je štela, da so prihodki iz oglaševanja za leti 1995 in 1996 državna sredstva, nato pa je ob preverjanju obstoja selektivne prednosti ugotovila, da zadevni ukrepi ne izpolnjujejo drugega in četrtega pogoja Altmark. V odločbi TV2 I je Komisija ugotovila, da je znesek 628,2 milijona DKK (približno 85 milijonov EUR) prekomerno nadomestilo, ki ni združljivo s členom 106(2) PDEU, v spornem sklepu pa je štela, da je ta znesek primerna kapitalska rezerva za družbo TV2/Danmark. V izreku tega sklepa je tako navedla:

„Člen 1

Ukrepi, ki jih je Danska izvedla v korist TV2/Danmark med letoma 1995 in 2002 v obliki prihodkov iz naročnin [prispevka], in drugi ukrepi, obravnavani v tem sklepu, so združljivi z notranjim trgom v smislu člena 106(2) [PDEU].“

16

Družba TV2/Danmark je 30. decembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa.

17

Družba TV2/Danmark je Splošnemu sodišču predlagala, naj sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da so bili zadevni ukrepi državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

18

Podredno je družba TV2/Danmark Splošnemu sodišču predlagala, naj sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da:

19

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je Komisija štela, da so prihodki iz oglaševanja za leti 1995 in 1996, nakazani družbi TV2/Danmark prek sklada Fonds TV2, državne pomoči, v preostalem pa je tožbo zavrnilo.

20

Družba TV2/Danmark s pritožbo Sodišču predlaga, naj

21

Komisija Sodišču predlaga, naj:

22

Kraljevina Danska Sodišču predlaga, naj pritožbi v celoti ugodi.

23

Družba Viasat Sodišču predlaga, naj:

24

TV2/Danmark v utemeljitev svoje pritožbe navaja dva razloga.

25

Družba TV2/Danmark s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je zavrnilo primarni predlog iz njene tožbe na osnovi napačne razlage in uporabe četrtega pogoja Altmark, napačno uporabilo pravo.

26

Družba TV2/Danmark zlasti meni, da zaradi posebne narave naloge javne službe, ki jo mora opravljati, in retroaktivne uporabe pogojev Altmark Splošno sodišče ne bi smelo strogo dobesedno razlagati in uporabiti četrtega pogoja Altmark, temveč bi moralo le preveriti, ali je bil v obravnavani zadevi dosežen njegov cilj.

27

Po mnenju družbe TV2/Danmark namreč taka uporaba ni mogoča, ker sektor dejavnosti, v katerem deluje, ni konkurenčen in tržen in zato ne obstaja „referenčno podjetje“, s katerim bi bilo mogoče opraviti primerjavo, ki jo zahteva navedeni pogoj.

28

Zato družba TV2/Danmark meni, da bi moralo Splošno sodišče četrti pogoj Altmark uporabiti glede na njegov cilj ter ugotoviti, da je bil glede na revizijo računovodskih izkazov družbe TV2/Danmark, ki jo je opravilo Rigsrevisionen (računsko sodišče, Danska), ta cilj dosežen. Na tej podlagi naj bi moralo ugotoviti, da je bil ta pogoj izpolnjen.

29

Družba TV2/Danmark dodaja, da to razlago potrjujeta tudi dejstvo, da so bili v obravnavani zadevi pogoji Altmark uporabljeni retroaktivno, in to, da je takšna obravnava posegla v pravno varnost.

30

Kraljevina Danska se pridružuje argumentaciji družbe TV2/Danmark.

31

Komisija in družba Viasat izpodbijata dopustnost prvega pritožbenega razloga družbe TV2/Danmark in trdita, da ta v vsakem primeru ni utemeljen.

32

Družba TV2/Danmark v repliki nasprotuje argumentaciji Komisije in družbe Viasat glede nedopustnosti njene pritožbe ter v bistvu trdi, da se pritožbeni razlogi in argumenti iz te pritožbe nanašajo na pravna vprašanja.

33

Kraljevina Danska v dupliki trdi, da je pritožba družbe TV2/Danmark dopustna. Navaja predvsem, da je vprašanje razlage in uporabe četrtega pogoja Altmark pravno vprašanje, taka da presoja Splošnega sodišča o tem vprašanju pomeni pravno presojo, ki jo Sodišče lahko preveri v okviru pritožbe.

34

Navesti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča razvidno, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane dele sodbe ali sklepa, katerega razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo, sicer je pritožba ali zadevni pritožbeni razlog nedopusten (glej zlasti sodbo z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 35 in navedena sodna praksa).

35

Zahtev glede obrazložitve, ki izhajajo iz teh določb, ne izpolnjuje pritožba, ki ne vsebuje argumentacije, s katero bi bila specifično opredeljena napačna uporaba prava, ki naj bi jo vsebovala izpodbijana sodba oziroma sklep, temveč so v njej samo ponovljeni ali povzeti razlogi in trditve, ki so bili že navedeni pred Splošnim sodiščem, vključno s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo. Taka pritožba namreč dejansko pomeni predlog za ponovno preučitev tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno (glej zlasti sodbo z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 37 in navedena sodna praksa).

36

Poleg tega je treba navesti, da je iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije razvidno, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je zato edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva ter presodi dokaze, ki so mu predloženi. Presoja teh dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (glej zlasti sodbo z dne 15. junija 2017, Španija/Komisija, C‑279/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:461, točka 36).

37

Družba TV2/Danmark pa s svojim prvim pritožbenim razlogom v bistvu zgolj ponavlja oziroma povzema argumente, ki jih je že predstavila pred Splošnim sodiščem, da bi dosegla, da bi Sodišče ponovno preučilo njeno ničnostno tožbo.

38

V tem pritožbenem razlogu poleg tega niso natančno navedeni pravni argumenti, namenjeni specifični opredelitvi napake pri uporabi prava, ki naj bi jo v zvezi s tem vsebovala izpodbijana sodba, temveč ta razlog temelji na izpodbijanju presoje dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, predvsem v zvezi s konkurenčnostjo in tržnostjo sektorja radiodifuzije, obstojem povprečnega, dobro vodenega in z ustreznimi sredstvi opremljenega podjetja, s katerim bi bilo mogoče primerjati stroške družbe TV2/Danmark, ter naravo revizije računovodskih izkazov družbe TV2/Danmark, ki jo je opravilo računsko sodišče. Družba TV2/Danmark pa se v zvezi s tem ne sklicuje na nobeno očitno izkrivljenje dejstev ali dokazov.

39

Poleg tega družba TV2/Danmark ni dokazala, da bi drugačna presoja dejstev ali teleološka razlaga četrtega pogoja Altmark privedli do drugačnega sklepa, kot ga je napravilo Splošno sodišče.

40

Ker je ob tem tudi Splošno sodišče v točkah od 132 do 148 izpodbijane sodbe presodilo, da četudi bi bilo v obravnavani zadevi četrti pogoj Altmark treba uporabiti le v bistvenem ali manj strogo, argumenti, ki jih je predložila družba TV2/Danmark, nikakor ne bi zadoščali za dokaz, da je Komisija pri uporabi tega četrtega pogoja napačno uporabila pravo, je prvi pritožbeni razlog brezpredmeten.

41

Enako velja za argumentacijo v zvezi z retroaktivno uporabo pogojev, saj je zaradi teh pogojev iz področja uporabe člena 107(1) PDEU mogoče izključiti ukrepe, ki bi brez izdaje sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), spadali v obseg pojma „pomoč“ iz te določbe. Tako neuporaba navedenih pogojev ne bi mogla koristiti predlogom družbe TV2/Danmark.

42

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot deloma nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.

43

Z drugim pritožbenim razlogom družba TV2/Danmark trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je vsebinsko preučilo in zavrnilo drugi del njenega podrednega tožbenega predloga, čeprav družba TV2/Danmark in Komisija nista imeli različnega mnenja glede opredelitve prihodkov iz prispevka, ki jih je družba TV2/Danmark prenesla na svoje regionalne postaje, odločilo ultra petitum, prekoračilo meje svojega nadzora zakonitosti in kršilo načelo kontradiktornosti.

44

Poleg tega družba TV2/Danmark trdi, da vsebinska presoja Splošnega sodišča temelji na očitno napačni uporabi danskega prava.

45

Družba TV2/Danmark trdi, da ji z nacionalnimi predpisi ni naloženo, da mora svojim regionalnim postajam nakazovati plačilo za pripravo regionalnih programov, ki jih oddaja. Iz teh predpisov naj tudi ne bi izhajalo, da nakazovanje prihodkov iz prispevka tem postajam pomeni obveznost plačila, ki naj bi jo družba TV2 prevzela do teh postaj v zameno za pripravo teh programov.

46

Kraljevina Danska se pridružuje argumentaciji družbe TV2/Danmark.

47

Komisija in družba Viasat izpodbijata dopustnost drugega pritožbenega razloga družbe TV2/Danmark in trdita, da ta v vsakem primeru ni utemeljen.

48

Ker se z drugim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbija razlaga danskega prava, ki jo je opravilo Splošno sodišče, je treba najprej navesti, da gre za dejansko vprašanje, česar Sodišče načeloma ne nadzira.

49

Sodišče je tako glede preizkusa presoje Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom v okviru pritožbe pristojno le za to, da preveri, ali je prišlo do izkrivljanja tega prava (glej sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 79, in z dne 10. novembra 2016, Distribuidora de Televisión Digital/Komisija, C‑449/14 P, EU:C:2016:848, točka 44).

50

Glede tega je treba opozoriti, da mora biti izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov (glej sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 80, in z dne 10. novembra 2016, Distribuidora de Televisión Digital/Komisija, C‑449/14 P, EU:C:2016:848, točka 45).

51

V obravnavani zadevi pa tako izkrivljenje ni dokazano, saj družba TV2/Danmark ne navaja natančno, katera dejstva ali dokaze naj bi Splošno sodišče izkrivilo, niti ne dokazuje napak tega sodišča, ki bi lahko povzročile izkrivljenje dejstev ali dokazov.

52

Družba TV2/Danmark zlasti ni dokazala, da je Splošno sodišče prišlo do sklepov, ki so očitno v nasprotju z vsebino določb te zakonodaje, ali da je tem določbam pripisalo domet, ki ga očitno nimajo.

53

Ugotoviti je treba, da pod pretvezo očitkov Splošnemu sodišču, da je napačno uporabilo pravo pri opravljanju svojega sodnega nadzora spornega sklepa in da je izkrivilo te določbe, družba TV2/Danmark v resnici graja presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo glede dokazov, ki jih sestavljajo navedene določbe, ki so že bile podrobno analizirane v točkah od 169 do 173 izpodbijane sodbe, zato da bi doseglo opravo nove, še podrobnejše analize danskega prava in novo presojo dejstev in dokazov na stopnji pritožbe.

54

Okoliščina, da v postopku pred Splošnim sodiščem družba TV2/Danmark in Komisija nista imeli različnega mnenja v zvezi z razlago spornega sklepa glede opredelitve prihodkov iz prispevka, ki jih je družba TV2/Danmark prenesla na svoje regionalne postaje, ne vpliva na pravilnost oprave navedenega nadzora Splošnega sodišča.

55

Iz sodne prakse je namreč razvidno, da morata sodišči Unije sklepe Komisije razlagati ob upoštevanju obrazložitve, navedene v njih, in, če je potrebno, neodvisno od argumentacije, ki jo je ta institucija navedla v postopku pred njima (glej v tem smislu sodbe z dne 19. julija 2012, Alliance One International in Standard Commercial Tobacco/Komisija, C‑628/10 P in C‑14/11 P, EU:C:2012:479, točke od 72 do 79; z dne 19. marca 2013, Bouygues in Bouygues Télécom/Komisija in drugi ter Komisija/Francija in drugi, C‑399/10 P in C‑401/10 P, EU:C:2013:175, točke od 126 do 129, in z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točke od 130 do 132).

56

Poleg tega je družba TV2/Danmark, kot je razvidno iz točk 154, 157 in 173 izpodbijane sodbe, na obravnavi navedla svoje stališče o tem in v tem delu ni želela odstopiti od tožbe.

57

Zato je treba drugi pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen.

58

Glede na navedeno je treba pritožbo zavrniti v celoti.

59

Komisija s svojim predlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi drugi pogoj Altmark izpolnjen, in Sodišču predlaga, naj nadomesti obrazložitev v zvezi s tem. Interes v zvezi s tem predlogom bi imela, če bi bilo ugodeno prvemu pritožbenemu razlogu družbe TV2/Danmark glede uporabe četrtega pogoja Altmark.

60

Družba TV2/Danmark izpodbija dopustnost tega predloga.

61

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je predlog za nadomestitev obrazložitve dopusten, če je z njim izkazan obstoj pravnega interesa v smislu, da lahko stranka, ki ga je predložila, z njim doseže korist. To je tako, kadar predlog za nadomestitev obrazložitve pomeni obrambo proti pritožbenemu razlogu pritožnice (glej sodbi z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 42, in z dne 22. junija 2016, DK Recycling in Roheisen/Komisija, C‑540/14 P, EU:C:2016:469, točka 42).

62

Ker pa so pogoji Altmark kumulativni in ker je bil prvi pritožbeni razlog družbe TV2/Danmark zavrnjen, Komisija nima zahtevanega interesa za predložitev svojega predloga.

63

Poleg tega se s tem predlogom, ki ga je Komisija podala v odgovoru na to pritožbo in s katerim ni predlagano, naj se pritožbi v celoti ali deloma ugodi ali naj se pritožba v celoti ali deloma zavrne, ne more razširiti predmeta te pritožbe (glej po analogiji sodbo z dne 10. novembra 2016, DTS Distribuidora de Televisión Digital/Komisija, C‑449/14 P, EU:C:2016:848, točki 100 in 101).

64

Iz tega izhaja, da predlog Komisija ni dopusten.

65

Člen 184(2) Poslovnika določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

66

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

67

Ker sta Komisija in družba Viasat predlagali, naj se družbi TV2/Danmark naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so Komisiji in družbi Viasat nastali v postopku na prvi stopnji in s to pritožbo.

68

V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika prav tako uporablja v pritožbenem postopku, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

69

Kraljevina Danska, ki je intervenirala na prvi stopnji, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: