—

za Vereniging Openbare Bibliotheken P. de Leeuwe in D. Visser, odvetnika,

—

za Vereniging Nederlands Uitgeversverbond C. Alberdingk Thijm in C. de Vries, odvetnika,

—

za Stichting LIRA in Stichting Pictoright J. Seignette, M. van Heezik, G. van der Wal in M. Kingma, odvetniki,

—

za češko vlado S. Šindelková, D. Hadroušek in M. Smolek, agenti,

—

za nemško vlado T. Henze, J. Möller in D. Kuon, agenti,

—

za grško vlado G. Alexaki, agentka,

—

za francosko vlado D. Segoin, G. de Bergues in D. Colas, agenti,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, ob sodelovanju S. Fiorentina in A. Collabolletta, avvocati dello Stato,

—

za latvijsko vlado I. Kalniņš in D. Pelše, agenta,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in T. Rendas, agenta,

—

za vlado Združenega kraljestva J. Kraehling, agentka, ob sodelovanju N. Saunders, barrister,

—

za Evropsko komisijo F. Wilman, T. Scharf in J. Samnadda, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(2) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230) ter členov 1(1), 2(1)(b) in 6(1) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL 2006, L 376, str. 28).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Vereniging Openbare Bibliotheken (združenje javnih knjižnic, v nadaljevanju: VOB) in Stichting Leenrecht (ustanova za pravico posojanja, v nadaljevanju: Stichting) zaradi morebitne kršitve izključne pravice posojanja iz člena 1(1) Direktive 2006/115.

3

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (SOIL) je 20. decembra 1996 v Ženevi sprejela Pogodbo SOIL o avtorski pravici (v nadaljevanju: Pogodba SOIL). Ta pogodba je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208).

4

Člen 7(1) te pogodbe določa:

„Avtorji:

uživajo izključno pravico dovoljevati, da se izvirniki ali primerki njihovih del dajejo v komercialni najem javnosti.“

5

Na diplomatski konferenci, na kateri je bila sprejeta pogodba SOIL, je bila med drugimi dokumenti sprejeta tudi „skupna izjava v zvezi s členoma 6 in 7“, priložena k pogodbi (v nadaljevanju: Skupna izjava, priložena Pogodbi SOIL), s katero je določeno:

„Pojma ‚primerki‘ in ‚izvirnik in primerki‘, kakor se uporabljata v teh členih, za katere velja pravica do distribuiranja in dajanja v najem po navedenih členih, se nanašata izključno na posnete primerke, ki se lahko dajo v promet kot materialni predmeti.“

6

V uvodnih izjavah 2 in 9 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

7

Člen 1(2)(b) te direktive določa:

„Razen v primerih iz člena 11 se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe Skupnosti v zvezi s:

[…]

[…]“

8

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Pravica distribuiranja“, določa:

„1.   Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.

2.   Pravica distribuiranja se v [Uniji] ne izčrpa v zvezi z izvirnikom ali primerki dela, razen kadar se prva prodaja ali drug prenos lastništva tega predmeta v [Uniji] izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“

9

Z Direktivo 2006/115 je bila razveljavljena Direktiva Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 120).

10

V uvodnih izjavah od 2 do 5, 7, 8 in 14 Direktive 2006/115 je navedeno:

[…]

[…]

11

Člen 1 te direktive določa:

„1.   V skladu z določbami iz tega poglavja države članice v skladu s členom 6 predvidijo pravico do dovoljenja ali prepovedi dajanja v najem in posojanja izvirnikov ter primerkov avtorsko-pravno varovanih del in predmetov sorodnih pravic, kot je določeno v členu 3(1).

2.   Pravice iz odstavka 1 se ne izčrpajo z odsvojitvijo ali drugim dejanjem distribuiranja izvirnikov in primerkov avtorsko-pravno varovanih del ter predmetov sorodnih pravic po členu 3(1).“

12

Člen 2(1) navedene direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

13

Člen 6(1) iste direktive določa:

„Države članice lahko odstopajo od izključne pravice iz člena 1 glede javnega posojanja pod pogojem, da dobijo nadomestilo za takšno posojanje vsaj avtorji. Države članice prosto določajo takšno nadomestilo, pri čemer upoštevajo svoje kulturno-politične cilje.“

14

Člen 10(1) Auteurswet (zakon o avtorskih pravicah) z dne 23. septembra 1912 (v nadaljevanju: Aw) določa:

„Knjižna, znanstvena ali umetniška dela v smislu tega zakona so:

[…]

in na splošno vsak izdelek s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, ne glede na njegov način nastanka ali obliko.“

15

Člen 12 Aw določa:

„(1)   Za objavo književnega, znanstvenega ali umetniškega dela šteje zlasti:

[…]

[…]

(3)   ‚posojanje‘ v smislu odstavka 1(3) je dajanje na voljo za uporabo za omejeno časovno obdobje brez neposredne ali posredne gospodarske ali komercialne koristi, kadar se izvaja preko ustanov, dostopnih javnosti.

[…]“

16

Člen 15c(1) Aw določa:

„Posojanje v smislu člena 12(1)(3) celotnega ali dela izvoda določenega dela ali primerka takega izvoda, ki je bil dan v promet s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem, ni kršitev avtorskih pravic na književnem, znanstvenem ali umetniškem delu, če posojevalec ali njegova pooblaščena oseba plača pravično nadomestilo. […]“

17

Združenje VOB na Nizozemskem zastopa interese vseh javnih knjižnic.

18

Te knjižnice posojajo knjige v papirni obliki in kot nadomestilo plačujejo Stichting, ustanovi, ki ji je ministrstvo za pravosodje (Nizozemska) naložilo pobiranje prejemkov iz naslova posojanja, pavšalni znesek.

19

Stichting pobrane prejemke razdeli imetnikom pravic na podlagi sistema delitve prek organizacij za kolektivno upravljanje pravic, kot sta to Stichting LIRA, ki je odgovorna za upravljanje pravic v zvezi s književnimi, dramskimi in dramsko-glasbenimi deli, in Stichting Pictoright, ki je odgovorna za upravljanje pravic v zvezi z vizualnimi deli, kot so dela, ki so jih ustvarili kiparji, fotografi, ilustratorji, oblikovalci in arhitekti.

20

V skladu z nizozemsko zakonodajo določi znesek prejemkov iz naslova posojanja Stichting Onderhandelingen Leenvergoedingen (v nadaljevanju: StOL), to je ustanova, ki jo je za to določilo ministrstvo za pravosodje.

21

Medtem ko se je v ustanovi StOL o vprašanju, ali je posojanje digitalne knjige zajeto z izjemo, določeno v členu 15c Aw, razpravljalo od leta 2004, je upravni odbor ustanove StOL na zasedanju 24. marca 2010 nazadnje odločil, da na to vprašanje odgovori nikalno.

22

Poleg tega sta Instituut voor Informatierecht van de Universiteit van Amsterdam (inštitut za informacijsko pravo na univerzi v Amsterdamu, Nizozemska) in svetovalna agencija SEO na zahtevo ministrstva za šolstvo, kulturo in znanost (Nizozemska) izdelala poročilo, v katerem naj bi se prav tako ugotovilo, da to, da knjižnice posojajo digitalne knjige, z navedeno izjemo ni zajeto.

23

Nizozemska vlada je na podlagi tega poročila pripravila predlog zakona o knjižnicah, v katerem je predvideno, da se za digitalno posojanje elektronskih knjig na daljavo ustanovi nacionalna digitalna knjižnica. Ta projekt temelji na predpostavki, da digitalno posojanje elektronskih knjig s to izjemo ni zajeto.

24

Javne knjižnice sedaj dajejo elektronske knjige na razpolago na internetu na podlagi licenčnih pogodb z imetniki pravic.

25

Združenje VOB izpodbija ta predlog zakona in je zato pri predložitvenem sodišču vložilo tožbo, s katero je predlagalo, naj se ugotovi, da trenutni zakon o avtorskih pravicah v bistvu že ureja digitalno posojanje.

26

V teh okoliščinah je Rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 1(1), 2(1)(b) in 6(1) Direktive 2006/115 razlagati tako, da je s pojmom „posojanje“ v smislu teh določb zajeto posojanje primerka knjige v digitalni obliki, kadar se to posojanje izvede tako, da se ta primerek namesti na strežnik javne knjižnice in zadevnemu uporabniku omogoči, da s prenosom na svoj računalnik reproducira navedeni primerek, pri čemer se lahko v obdobju izposoje prenese le en primerek in po izteku tega obdobja uporabnik primerka, ki ga je prenesel, ne more več uporabljati.

28

Na eni strani je treba poudariti, da v členu 1(1) Direktive 2006/115, ki določa, da „države članice […] predvidijo pravico do dovoljenja ali prepovedi […] posojanja izvirnikov ter primerkov avtorsko-pravno varovanih del in predmetov sorodnih pravic“, ni pojasnjeno, ali so s pojmom „primerki del“ v smislu te določbe zajeti tudi primerki del, ki niso posneti na materialnem nosilcu, kot so digitalni primerki.

29

Na drugi strani je v členu 2(1)(b) te direktive pojem „posojanje“ opredeljen kot dajanje predmetov na voljo za uporabo za omejeno časovno obdobje brez neposredne ali posredne gospodarske ali komercialne koristi, kadar se izvaja preko ustanov, dostopnih javnosti. Vendar iz te določbe ni razvidno, ali je treba k predmetom iz člena 1(1) navedene direktive prištevati tudi nematerialne predmete, kot so digitalni predmeti.

30

V teh okoliščinah je treba najprej preveriti, ali obstajajo razlogi, iz katerih bi se lahko vsekakor upravičila izključitev posojanja digitalnih primerkov in nematerialnih predmetov s področja uporabe Direktive 2006/115.

31

Prvič, v zvezi s tem je iz uvodne izjave 7 Direktive 2006/115 razvidno, da je bila ta direktiva sprejeta zlasti, ker bi bilo treba „[z]akonodajo držav članic […] približati tako, da ta ne nasprotuje mednarodnim konvencijam, na katerih temelji zakonodaja držav članic o avtorski in sorodnih pravicah“.

32

Med konvencijami, ki se morajo spoštovati z navedeno direktivo, pa je, natančneje, Pogodba SOIL, katere pogodbenice so Unija in vse države članice.

33

Zato je treba pojma „predmeti“ in „primerki“ v smislu Direktive 2006/115 razlagati z vidika ustreznih pojmov, vsebovanih v Pogodbi SOIL (glej po analogiji sodbo z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 55).

34

V skladu s skupno izjavo, priloženo Pogodbi SOIL, pa pojma „izvirnik“ in „primerki“ iz člena 7 te pogodbe, ki se nanaša na pravico dajanja v najem, pomenita „izključno […] posnete primerke, ki se lahko dajo v promet kot materialni predmeti“. Iz tega izhaja, da so iz pravice dajanja v najem, določene v navedeni pogodbi, izključeni nematerialni predmeti in neposneti primerki, kot so digitalni primerki.

35

Zato je treba pojem „najem“ predmetov iz člena 2(1)(a) Direktive 2006/115 razlagati tako, da se nanaša izključno na materialne predmete, in pojem „primerki“ iz člena 1(1) te direktive tako, da se glede najema nanaša izključno na primerke, ki so posneti na materialnem nosilcu.

36

Kljub temu iz tega, čeprav se v naslovu Direktive 2006/115 v nekaterih jezikovnih različicah sklicuje na „pravico dajanja v najem in […] posojanja“ v ednini in čeprav se s to direktivo načeloma skupaj urejajo razni vidiki take pravice, kot sta ureditev najema in ureditev posojanja, ne izhaja, da je zakonodajalec Unije nujno nameraval dati enak pomen pojmoma „predmeti“ in „primerki“ tako v zvezi z ureditvijo najema kot tudi v zvezi z ureditvijo posojanja, vključno z javnim posojanjem v smislu člena 6 te direktive.

37

V uvodnih izjavah 3 in 8 navedene direktive se namreč na eni strani v nekaterih jezikovnih različicah ne sklicuje na „pravico dajanja v najem in posojanja“ v ednini, temveč na „pravic[i] najema in posojanja“ v dvojini.

38

Na drugi strani si je zakonodajalec Unije, kot je razvidno iz člena 2(1), točki (a) in (b), Direktive 2006/115, prizadeval ločeno opredeliti pojma „najem“ predmetov in „posojanje“ predmetov. Tako predmeti, na katere se nanaša najem, niso nujno enaki predmetom, na katere se nanaša posojanje.

39

Iz navedenega izhaja, da je treba nematerialne predmete in neposnete primerke, kot so to digitalni primerki, kot je razvidno iz točke 35 te sodbe, sicer izključiti iz pravice dajanja v najem, ki je urejena z Direktivo 2006/115, da se ne krši skupna izjava, priložena k Pogodbi SOIL, vendar niti ta pogodba niti ta skupna izjava ne nasprotujeta temu, da se pojem „posojanje“ predmetov v smislu te direktive po potrebi razlaga tako, da zajema tudi nekatera posojanja, izvedena v digitalni obliki.

40

Drugič, opozoriti je treba, da so z Direktivo 2006/115, kot je bilo navedeno v točki 9 te sodbe, določbe Direktive 92/100 kodificirane in povzete z besedilom, ki je v bistvu enako besedilu zadnjenavedene direktive. Iz pripravljalnega gradiva za Direktivo 92/100 pa ni mogoče sklepati, da bi bilo treba posojanje v digitalni obliki vsekakor izključiti s področja uporabe te direktive.

41

V obrazložitvenem memorandumu k Predlogu direktive Sveta o pravici dajanja v najem in posojanja ter o določenih sorodnih pravicah (COM(90) 586 final) je sicer navedena volja Evropske komisije, da bi se s področja uporabe Direktive 92/100 izključilo dajanje na voljo s prenosom elektronskih podatkov.

42

Vendar pa je treba na prvem mestu poudariti, da ni očitno, da je Komisija želela uporabiti tako izključitev za primerke knjig, ki so v elektronski obliki. Primeri, navedeni v tem obrazložitvenem memorandumu, so se na eni strani nanašali na prenos elektronskih filmov. Na drugi strani se primerki knjig v elektronski obliki ob sestavljanju navedenega obrazložitvenega memoranduma niso uporabljali na način, ki bi omogočal, da bi se lahko upoštevno domnevalo, da jih je Komisija implicitno upoštevala.

43

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da volja, ki jo je izrazila Komisija v tem obrazložitvenem memorandumu ni nikakor neposredno izražena v besedilu predloga, ki je privedel do sprejetja Direktive 92/100, ali v besedilu te direktive.

44

Iz navedenih preudarkov izhaja, da ni nobenega odločilnega razloga, ki bi omogočal, da bi se posojanje digitalnih primerkov in nematerialnih predmetov vsekakor izključilo s področja uporabe Direktive 2006/115.

45

Taka ugotovitev je utemeljena tudi s ciljem Direktive 2006/115. V njeni uvodni izjavi 4 je namreč med drugim navedeno, da je treba avtorsko pravico prilagoditi gospodarskemu razvoju, na primer novim oblikam izkoriščanja. Posojanje, ki se izvaja v digitalni obliki, pa nedvomno spada med te nove oblike izkoriščanja, in s tem povzroča potrebo po prilagoditvi avtorske pravice gospodarskemu razvoju.

46

Poleg tega bi bila popolna izključitev posojanja v digitalni obliki s področja uporabe Direktive 2006/115 v nasprotju s splošnim načelom, s katerim se določa visoka stopnja varstva avtorjev.

47

Čeprav je to splošno načelo le implicitno navedeno v uvodni izjavi 5 Direktive 2006/115, je poudarjeno v Direktivi 2001/29, kjer je v njeni uvodni izjavi 9 navedeno, da mora vsakršno usklajevanje avtorske pravice temeljiti na „visoki stopnji varstva“.

48

Tako je treba tako splošno načelo upoštevati pri razlagi direktiv, ki se nanašajo, kot to velja za Direktivo 2006/115, na usklajevanje raznih vidikov avtorske pravice, njihov cilj pa je ožji od cilja Direktive 2001/29.

49

Ob upoštevanju ugotovitve iz točke 44 te sodbe je treba v nadaljevanju preveriti, ali se lahko za javno posojanje primerka knjige v digitalni obliki, ki se izvede v okoliščinah, kot so navedene v postavljenem vprašanju, uporabi člen 6(1) Direktive 2006/115.

50

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da mora podana razlaga, čeprav je treba člen 6(1) Direktive 2006/115, ker pomeni izjemo od izključne pravice posojanja, določene v členu 1 te direktive, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlagati ozko, prav tako omogočati, da se ohrani polni učinek tako določene izjeme in spoštuje njen cilj (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točki 162 in 163, in z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 133).

51

Glede na pomembnost javnega posojanja digitalnih knjig in z namenom, da se ohrani tako polni učinek izjeme za javno posojanje iz člena 6(1) Direktive 2006/115 (v nadaljevanju: izjema javnega posojanja) kot tudi prispevek te izjeme k promociji kulture, tako ni mogoče izključiti, da se člen 6(1) Direktive 2006/115 uporabi, kadar ima postopek, ki ga izvede javno dostopna knjižnica, zlasti glede na pogoje, določene v členu 2(1)(b) te direktive, lastnosti, ki so v bistvu primerljive z lastnostmi posojanja tiskanih del.

52

Kot je razvidno iz besedila postavljenega vprašanja, se v obravnavanem primeru spor o glavni stvari nanaša na posojanje primerka knjige v digitalni obliki, izvedeno tako, da se ta primerek namesti na strežnik javne knjižnice in uporabniku omogoči, da s prenosom na svoj računalnik reproducira navedeni primerek, pri čemer se lahko v obdobju izposoje prenese le en primerek in po izteku tega obdobja uporabnik primerka, ki ga je prenesel, ne more več uporabljati.

53

Za tak postopek pa je treba šteti, da ima zlasti glede na pogoje, določene v členu 2(1)(b) Direktive 2006/115, lastnosti, ki so v bistvu primerljive z lastnostmi posojanja tiskanih del, če na eni strani omejitev hkratnih možnosti prenosa na samo en primerek pomeni, da zmožnost posojanja zadevne knjižnice ne presega zmožnosti, ki bi jo ta knjižnica imela v zvezi s tiskanim delom, in če se na drugi to posojanje izvede le za omejen čas.

54

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člene 1(1), 2(1)(b) in 6(1) Direktive 2006/115 razlagati tako, da je s pojmom „posojanje“ v smislu teh določb zajeto posojanje primerka knjige v digitalni obliki, kadar se to posojanje izvede tako, da se ta primerek namesti na strežnik javne knjižnice in uporabniku omogoči, da s prenosom na svoj računalnik reproducira navedeni primerek, pri čemer se lahko v obdobju izposoje prenese le en primerek in po izteku tega obdobja uporabnik primerka, ki ga je prenesel, ne more več uporabljati.

55

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6 Direktive 2006/115 in/ali kako drugo določbo prava Unije razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica kot pogoj za uporabo člena 6(1) Direktive 2006/115 določi pogoj, da je bil primerek knjige v digitalni obliki, ki ga da na voljo javna knjižnica, dan v promet s prvo prodajo tega primerka ali z drugim prenosom lastništva na njem v Uniji s strani imetnika pravice javnega distribuiranja ali z njegovim privoljenjem v smislu člena 4(2) Direktive 2001/29.

56

Najprej, čeprav je v zvezi s tem iz besedila člena 4(1) in (2) Direktive 2001/29 razvidno, da države članice za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del določijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače, in da se ta pravica distribuiranja v Uniji ne izčrpa, razen kadar se prva prodaja ali drug prenos lastništva tega predmeta v Uniji izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem, iz člena 1(2)(b) te direktive izhaja, da se z njo ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe Unije v zvezi s pravico posojanja.

57

Zato člen 4(2) Direktive 2001/29 ni upošteven za razlago člena 6(1) Direktive 2006/115.

58

Dalje, člen 1(2) Direktive 2006/115 določa, da se izključna pravica posojanja iz člena 1(1) te direktive ne izčrpa z odsvojitvijo ali drugim dejanjem distribuiranja izvirnikov in primerkov avtorsko-pravno varovanih del.

59

Sodišče je namreč že presodilo, da so dejanja izkoriščanja varovanega dela, kot je javno posojanje, drugačne vrste kot dejanja prodaje ali katera koli druga zakonita dejanja distribucije, pri čemer pravica posojanja, vključno s pravico javnega posojanja, ostane med avtorjevimi upravičenji kljub prodaji materialnega nosilca, ki vsebuje delo. Pravica posojanja se zato ne izčrpa s prodajo ali kakšnim drugim dejanjem za razširjanje dela, medtem ko se pravica distribucije izčrpa le v primeru prve prodaje v Uniji s strani imetnika pravice ali z njegovim soglasjem (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2006, Komisija/Portugalska, C‑53/05, EU:C:2006:448, točka 34 in navedena sodna praksa).

60

Nazadnje je treba poudariti, da naj bi se s členom 6(1) Direktive 2006/115 zagotovilo ravnotežje med interesi avtorjev na eni strani ter promocijo kulture, ki je cilj v splošnem interesu, na katerem temelji izjema javnega posojanja in s katerim se upravičuje možnost držav članic, da na podlagi tega člena odstopajo od izključne pravice, določene v členu 1 te direktive, na drugi. V tem okviru morajo vsaj avtorji prejeti nadomestilo za tako posojanje.

61

Za člen 6(1) Direktive 2006/115 v povezavi z uvodno izjavo 14 te direktive, v kateri je navedeno, da je treba varovati pravice avtorjev glede javnega posojanja in to ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz splošnega načela, s katerim se določa visoka stopnja varstva avtorjev, na katero je bilo opozorjeno v točkah 47 in 48 te sodbe, je treba šteti, da določa le minimalno stopnjo varstva avtorjev, ki se zahteva pri uveljavljanju izjeme javnega posojanja. Iz tega izhaja, da državam članicam ni mogoče preprečiti, da po potrebi določijo dodatne pogoje, s katerimi se lahko varstvo pravic avtorja izboljša preko tega, kar je izrecno določeno v navedeni določbi.

62

V obravnavanem primeru je z nacionalno zakonodajo določen dodaten pogoj za uporabo izjeme javnega posojanja, določene v členu 6(1) Direktive 2006/115. S tem pogojem se zahteva, da je bil primerek knjige v digitalni obliki, ki ga da na voljo javna knjižnica, dan v promet s prvo prodajo tega primerka ali z drugim prenosom lastništva na njem v Uniji s strani imetnika pravice javnega distribuiranja ali z njegovim privoljenjem v smislu člena 4(2) Direktive 2001/29.

63

Kot je generalni pravobranilec pravilno poudaril v točki 85 sklepnih predlogov, pa bi lahko, drugače kot pridobitev pravice posojanja, ki se izvaja s privoljenjem avtorja, v primerih, v katerih javno posojanje izhaja iz izjeme, določene v členu 6(1) Direktive 2006/115, ki odstopa od takega privoljenja, njena uporaba za nekatera dela posegala v zakonite interese avtorja.

64

S pogojem, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katerim lahko države članice v okviru izjeme javnega posojanja zahtevajo, da je bil primerek knjige v digitalni obliki, ki se tako posoja, pred tem dan v promet s strani imetnika pravice ali z njegovim privoljenjem, se lahko zmanjšajo tveganja, navedena v prejšnji točki, in torej izboljša varstvo pravic avtorjev ob uveljavljanju te izjeme. Za tak dodaten pogoj je zato treba šteti, da je v skladu s členom 6(1) Direktive 2006/115.

65

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba pravo Unije in zlasti člen 6 Direktive 2006/115 razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica kot pogoj za uporabo člena 6(1) Direktive 2006/115 določi pogoj, da je bil primerek knjige v digitalni obliki, ki ga da na voljo javna knjižnica, dan v promet s prvo prodajo tega primerka ali z drugim prenosom lastništva na njem v Uniji s strani imetnika pravice javnega distribuiranja ali z njegovim privoljenjem v smislu člena 4(2) Direktive 2001/29.

66

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2006/115 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se v njem določena izjema javnega posojanja uporabi, kadar javna knjižnica daje na razpolago primerek knjige v digitalni obliki, ki je bil pridobljen iz nezakonitega vira.

67

Najprej, čeprav člen 6(1) Direktive 2006/115 v zvezi s tem izrecno ne določa nobene zahteve glede zakonitosti izvora primerka, ki ga javna knjižnica daje na razpolago, je cilj te direktive boj proti piratstvu, kot je to razvidno iz njene uvodne izjave 2.

68

Priznanje, da se lahko primerek, ki ga posoja javna knjižnica, pridobi iz nezakonitega vira, pa bi pomenilo dopuščanje, celo spodbujanje širjenja ponarejenih ali s piratstvom pridobljenih del, in bi torej bilo očitno v nasprotju s tem ciljem.

69

Dalje, Sodišče je v zvezi z izjemo zasebnih primerkov, določeno v členu 5(2)(b) Direktive 2001/29, že presodilo, da s to izjemo niso zajeti primerki, narejeni iz nezakonitega vira (sodba z dne 10. aprila 2014, ACI Adam in drugi, C‑435/12, EU:C:2014:254, točka 41).

70

Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da se imetnikom avtorskih pravic ne more naložiti obveznost dopuščanja kršitev njihovih pravic, do katerih lahko pride ob izdelavi zasebnih primerkov. Če bi države članice imele možnost sprejetja predpisov, ki dovoljujejo, da se reproduciranje v zasebne namene lahko opravi tudi iz nezakonitega vira, bi to povsem očitno škodilo dobremu delovanju notranjega trga. Uporaba take nacionalne zakonodaje bi lahko povzročila neupravičeno škodo imetnikom avtorske pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2014, ACI Adam in drugi, C‑435/12, EU:C:2014:254, točke 31, 35 in 40).

71

Vse te ugotovitve v zvezi z izjemo zasebnega primerka pa so upoštevne pri uporabi izjeme javnega posojanja in se lahko po analogiji prenesejo na kontekst člena 6(1) Direktive 2006/115.

72

Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2006/115 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se v njem določena izjema javnega posojanja uporabi, kadar javna knjižnica daje na razpolago primerek knjige v digitalni obliki, ki je bil pridobljen iz nezakonitega vira.

73

Glede na odgovor na drugo vprašanje na četrto vprašanje ni treba odgovoriti, saj je bilo to zastavljeno, le če bi bil odgovor na drugo vprašanje pritrdilen.

74

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: