—

Tožeča stranka trdi, da je Komisija v skladu z navedenimi členi zavezana, da preuči začasna odstopanja, uvedena v Prilogi V, št. 2 k Uredbi št. 999/2001 in da regulativnemu odboru v skladu s postopkom po členu 5a Sklepa št. 1999/468/ES predloži osnutek ukrepov za spremembo navedene priloge V. Cilj je zagotoviti, da se spoštujejo mednarodnopravni predpisi, ki jih je izdala Mednarodna organizacija za zdravje živali (OIE), ki ne predvidevajo nobenega seznama snovi s specifičnim tveganjem za države, ki so tako kot Italija pripoznane kot države z zanemarljivim tveganjem za BSE ali kot države z najnižjo stopnjo tveganja glede na mednarodno klasifikacijo, ki jo je sprejela OIE.

—

Tožeča stranka v tej zvezi zatrjuje, da naj bi bila Komisija, ko je OIE maja 2008, maja 2011, maja 2012 in maja 2013 nekatere države članice Evropske unije, med drugimi Italijo, uvrstila med države z zanemarljivim tveganjem za BSE, v skladu s načelom prepovedi diskriminacije in navedenimi določbami zavezana, da predpise prilagodi glede na nove podatke in izjeme iz Priloge V, št. 2 k Uredbi št. 999/2001, da se zagotovi upoštevanje načela prepovedi diskriminacije. Na eni strani naj bi navedene izjeme enako obravnavale neprimerljive položaje, to je proizvajalce iz držav Unije, ki so pripoznane kot države z zanemarljivim tveganjem za BSE in proizvajalce iz držav članic Unije, ki niso pripoznane kot takšne države.

—

Tožeča stranka v tej zvezi trdi, da naj bi bila Komisija, potem ko je OIE nekatere države članice Evropske unije opredelil kot države z zanemarljivim tveganjem za BSE, v skladu z načelom prepovedi diskriminacije in navedenimi določbami, zavezana, da pravne predpise prilagodi tem novim podatkom in preuči začasne izjeme iz Priloge V, št. 2 k Uredbi št. 999/2001, da bi zagotovila spoštovanje načela prepovedi diskriminacije. Po mnenju tožeče stranke je med drugim treba upoštevati, da odločitev Komisije, da izjem iz Priloge V, št. 2 ne preuči, ni bila primerna za dosego v njej navedenega cilja varovanja zdravja.