Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi F‑31/14,

zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,

Philippe Colart , uradnik Evropskega parlamenta, stanujoč v Bastognu (Belgija), in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, ki jih zastopa A. Salerno, odvetnik,

tožeče stranke,

proti

Evropskemu parlamentu , ki ga zastopata O. Caisou-Rousseau in S. Alves, zastopnika,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),

v sestavi M. I. Rofes i Pujol, predsednica, K. Bradley in J. Svenningsen (poročevalec), sodnika,

sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. septembra 2014

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

1. P. Colart in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 29. marca 2014, predlagajo razveljavitev rezultatov volitev v odbor uslužbencev Evropskega parlamenta, ki jih je volilni odbor objavil in sporočil 28. novembra 2013 ter jih nato po zavrnitvi njihove pritožbe potrdil.

Pravni okvir

Kadrovski predpisi

2. Člen 9 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki se uporablja za spor (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:

„1. Ustanovijo se:

(a) v vsaki instituciji:

– odbor uslužbencev, ki je za različne kraje zaposlitve lahko organiziran v sekcijah;

[…]

ki opravlja naloge, dodeljene s temi kadrovskimi predpisi.

2. Sestavo in postopke organ[a] določi vsaka institucija v skladu z določbami Priloge II [h Kadrovskim predpisom].

[…]“

3. Člen 1, drugi odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom določa:

„Pogoji za izvolitev v odbor uslužbencev, če ta ni organiziran v lokalnih sekcijah, ali za izvolitev v lokalno sekcijo, če je odbor uslužbencev organiziran v lokalnih sekcijah, se določijo na skupnem sestanku zaposlenih uradnikov institucije na ustreznem kraju zaposlitve. Vendar se institucija lahko odloči, da se pogoji za izvolitev določijo v skladu z izbiro uslužbencev institucije, izraženo na referendumu. […]“

Pravilnik o zastopanju zaposlenih v Parlamentu

4. Odbor uslužbencev Parlamenta je v skladu s Prilogo II h Kadrovskim predpisom 6. februarja 2012 sprejel Pravilnik o zastopanju zaposlenih (v nadaljevanju: PZZ), ki so jo 4. aprila 2012 zaposleni v tej instituciji sprejeli na referendumu.

5. Člen 8(1) in (2) PZZ določa:

„1. Na skupnem sestanku [zaposlenih, ki ga sestavljajo vsi uradniki, ki imajo pravico voliti v odbor uslužbencev,] se na skupni predlog seznamov, ki imajo vsaj enega izvoljenega predstavnika v izvoljenem odboru uslužbencev, imenujejo po vsaj en član volilnega odbora in trije nadomestni člani na posamezni seznam, ki se izberejo med volilnimi upravičenci.

2. Člani volilnega odbora in njihovi namestniki ne morejo biti niti člani odbora uslužbencev niti kandidati na volitvah v odbor uslužbencev. […]“

6. V skladu s členom 20(1) in (2) PZZ „[volilni] odbor sestavljajo člani volilnega odbora“ in ta odbor je „pristojen za organizacijo in potek volitev v odbor uslužbencev ter drugih volitev, referendumov in posvetovanj, organiziranih v skladu s tem pravilnikom“.

7. Člen 26 PZZ določa:

„1. Volilne postopke organizira volilni odbor.

2. Volilni odbor ima za organizacijo volitev na voljo najmanj [40] delovnih dni.

3. Generalni sekretar [Parlamenta] lahko na zahtevo volilnega odbora imenuje dva opazovalca, od tega enega iz pravne službe, ki sta navzoča na sestankih volilnega odbora v zvezi z volitvami v odbor uslužbencev.“

8. Člen 39 PZZ določa:

„1. Po končanem štetju glasov volilni odbor sestavi in objavi seznam izvoljenih kandidatov.

2. Neizvoljeni kandidati z vsakega od seznamov se vpišejo v zapisnik v vrstnem redu glede na število prejetih glasov.

3. Volilni odbor sestavi zapisnik o volilnih postopkih v največ [25] delovnih dneh po objavi seznama izvoljenih kandidatov, potem ko obravnava morebitne pritožbe na podlagi člena 42 tega pravilnika.

4. Izvod tega zapisnika in seznama izvoljenih kandidatov preda generalnemu sekretarju [Parlamenta] in najstarejšemu poslancu izmed izbranih kandidatov ter ju objavi na intranetu volilnega odbora.“

9. Člen 41 PZZ določa:

„Razen v primeru tožbe pred Sodiščem Evropske unije je odločanje v zvezi s kakršnim koli sporom ali kakršno koli pritožbo glede organizacije volitev v odbor uslužbencev v izključni pristojnosti volilnega odbora. Te pritožbe mora volilni odbor prejeti v pisni obliki v desetih delovnih dneh po vročitvi odločitve ali akta, ki posega v položaj. Volilni odbor na te pritožbe odgovori v desetih delovnih dneh od datuma prejema.“

10. Člen 42 PZZ določa:

„Pritožbe v zvezi s potekom volilnih postopkov mora volilni odbor prejeti v pisni obliki v desetih delovnih dneh po objavi seznama izvoljenih kandidatov. Volilni odbor na te pritožbe odgovori v desetih delovnih dneh od datuma prejema.“

11. Člen 45 PZZ določa, da predloge za revizijo PZZ vloži odbor uslužbencev ali pa se ti predlogi vložijo z zahtevkom, ki ga podpiše najmanj 200 volilnih upravičencev; če so ti predlogi odobreni na skupnem sestanku, o njih v 20 delovnih dneh na referendumu odločajo volilni upravičenci.

12. Člen 47 PZZ še določa, da se „kopija tega pravilnika, ki je bila generalnemu sekretarju […] [P]arlamenta predložena 20. junija 2012, predloži predsedniku in predsedstvu […] [P]arlamenta“.

Dejansko stanje

13. Tožeče stranke so bile leta 2013 včlanjene v sindikat „Solidarité pour les agents et fonctionnaires européens“ (v nadaljevanju: SAFE). Konkretneje, P. Colart je bil njegov predsednik, P. Vienne pa njegov politični sekretar.

14. Po izrednem skupnem sestanku članov SAFE, ki je potekal 21. junija 2013, je v sindikatu nastal notranji spor v zvezi s sestavo izvršnega odbora, saj je devet članov SAFE pod vodstvom P. Colarta (v nadaljevanju: P. Colart in drugi) – enako kot druga skupina članov SAFE pod vodstvom g. Ciuffrede – trdilo, da so legitimni zastopniki navedenega sindikata. Navedeni skupini članov SAFE sta sprožili spor v zvezi z vprašanjem dostopa do elektronskega poštnega predala, ki ga je sindikatu SAFE dal na voljo Parlament, in sicer pred sodiščem Unije (glej sklep Colart in drugi/Parlament, F‑87/13, EU:F:2014:53) in pred luksemburškimi sodišči.

15. P. Colart in drugi so nazadnje sklenili, da do razrešitve spora z drugo skupino članov SAFE, ki jo je nazadnje vodil g. Guccione (v nadaljevanju: g. Guccione in drugi), na volitvah v odbor uslužbencev Parlamenta, ki naj bi potekale jeseni 2013, ne bodo nastopali pod imenom „SAFE“. Tako so P. Colart in drugi 20. septembra 2013 volilnemu odboru za namene navedenih volitev predložili seznam, imenovan „SAFETY“ (v nadaljevanju: seznam SAFETY), hkrati pa so volilni odbor istega dne z elektronskim sporočilom njegovemu predsedniku obvestili o posledicah morebitne – po njihovem mnenju nepravilne in goljufive – uporabe imena „SAFE“ na seznamu kandidatov pod vodstvom g. Guccioneja (v nadaljevanju: seznam SAFE). Po mnenju tožečih strank so P. Colart in drugi zavzeli „previdno in razumno stališče, zlasti zato, da ne bi ,omadeževali‘ demokratičnega volilnega procesa, ter volilni odbor seznanili s hkratno vložitvijo dveh seznamov, pri čemer nosilci obeh trdijo, da [legitimno] uporabljajo ime ,SAFE‘, s [posledičnim] tveganjem, da bodo zaporedni sodni postopki močno vplivali na časovni razpored volilnih postopkov“.

16. Ko je volilni odbor 25. septembra 2013 objavil sezname kandidatov za volitve v odbor uslužbencev, so P. Colart in drugi g. Guccioneju in drugim, ki so se kot kandidati vpisali na seznam SAFE, poslali elektronsko sporočilo, v katerem so jih obvestili, da so imetniki logotipa „SAFE“, registriranega pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), in da bodo, če bodo g. Guccione in drugi uporabljali ta logotip, sprožili spor pred sodiščem zaradi povrnitve škode, povezane z navedeno nezakonito uporabo.

17. Parlament je 10. oktobra 2013 P. Colartu in drugim dal na voljo elektronski poštni predal, imenovan „SAFETY“.

18. Prvi krog glasovanja v okviru volitev v odbor uslužbencev je potekal od 14. do 23. oktobra 2013. Drugi krog je bil organiziran od 18. do 27. novembra istega leta.

19. Potem ko je volilni odbor 28. novembra 2013 objavil rezultate volitev v odbor uslužbencev Parlamenta, je P. Colart kot „pristojna oseba za seznam SAFETY“ pri tem odboru 12. decembra 2013 vložil „pritožbo na podlagi člena 42 [PZZ] v zvezi z rezultatom volitev“. Kopija te pritožbe je bila med drugim naslovljena tudi na predsednika Parlamenta in generalnega sekretarja te institucije. P. Colart je v tej pritožbi v imenu seznama SAFETY volilnemu odboru očital, da ni sprejel ukrepov in da ni niti odgovoril na njegovo sporočilo z dne 20. septembra 2013 niti ni razpravljal o vprašanju uporabe imena „SAFE“ za namene volitev. Hkrati je izpodbijal to, da so bili seznamu SAFE, ki ga vodi g. Guccione, dodeljeni štirje od šestih sedežev, dodeljenih uradnikom ali uslužbencem, ki delajo v Luxembourgu (Luksemburg).

20. P. Colart je v pritožbi, naslovljeni na volilni odbor v imenu seznama SAFETY, primarno predlagal, naj se „volilni postopki preprosto razveljavijo zaradi nepoštenosti glasovanja ter uporabe nelojalnih metod in postopkov“. Podredno in ob hkratnem izpodbijanju dejstva, da je bil za predsednika volilnega odbora izbran član skupine g. Guccioneja in drugih, ki so se razglasili za skupino zakonitih članov izvršnega odbora SAFE, tj. g. Tilotta, je P. Colart v imenu seznama SAFETY zahteval ponovno ročno štetje glasovnic. V zvezi s tem se je skliceval na nepravilnosti pri odpiranju volilnih skrinjic po prvem krogu glasovanja in pri zaklepanju domnevno zavarovanih prostorov, v katerih je potekalo glasovanje, pa tudi na dvome v zvezi z verodostojnostjo rezultatov, saj med 29 osebami, izvoljenimi v odbor uslužbencev, prvič, ni bilo niti enega kandidata, ki bi delal v generalnem direktoratu za prevajanje, čeprav ta predstavlja 20 % zaposlenih v Parlamentu, in drugič, je bilo izvoljenih le šest oseb, ki delajo v Luxembourgu.

21. Volilni odbor je z dopisom z dne 19. decembra 2013 (v nadaljevanju: odločitev volilnega odbora z dne 19. decembra 2013 ali odločitev o zavrnitvi pritožbe, vložene pri volilnem odboru) odgovoril na pritožbo, ki jo je P. Colart vložil kot pristojna oseba za seznam SAFETY, pri čemer je navedel, da je moral, ker v zvezi z uporabo imena „SAFE“ ni bila izdana pravnomočna sodna odločba, sprejeti vsa imena s seznamov, kot so jih predlagale njihove pristojne osebe, in sicer še toliko bolj, ker so P. Colart in drugi z odločitvijo, da bodo zastopali seznam, imenovan „SAFETY“, odpravili vsakršno tveganje za zmedo, ki bi jo lahko pri volilnih upravičencih povzročil obstoj dveh konkurenčnih seznamov z istim imenom.

22. Kar zadeva verodostojnost oddanih volilnih glasov, je volilni odbor P. Colartu pojasnil, da se je število praznih glasovnic sistematično preverjalo ob odpiranju in zapiranju volilnih uradov, ki so bili poleg tega zavarovani z elektronskimi ključavnicami, ter da ni bila ugotovljena nobena napaka, zato je bilo mogoče njegov dvom o tem, da so bile volilne skrinjice morda odprte in napolnjene z drugimi glasovnicami namesto že oddanih, izključiti.

23. V zvezi z zahtevo za ponovno štetje glasovnic je volilni odbor P. Colartu pojasnil, da je soglasno sklenil, da ne bo izvedel ponovnega štetja, saj ni nobenega razumnega in prepričljivega argumenta, ki bi tako ravnanje utemeljeval.

24. Nazadnje je volilni odbor v zvezi z volilnimi rezultati poudaril, da ni pristojen za izvajanje nobene politične analize in še toliko manj za komentiranje pripadnosti izvoljenih kandidatov enemu ali drugemu generalnemu direktoratu Parlamenta. Kar zadeva število izvoljenih kandidatov, ki delajo v Luxembourgu, naj bi se povsem skladalo z zahtevanim najmanjšim številom, določenim z PZZ.

Predlogi strank in postopek

25. Tožeče stranke Sodišču za uslužbence predlagajo, naj:

– rezultate volitev v odbor uslužbencev, ki so potekale jeseni 2013, uradno objavljene 28. novembra 2013, razveljavi;

– Parlamentu naloži plačilo stroškov.

26. Parlament Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

– primarno, tožbo zavrže kot nedopustno ali jo, podredno, zavrne kot neutemeljeno;

– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

27. Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 15. septembra 2014 na podlagi ukrepov procesnega vodstva strankam postavilo nekaj vprašanj, na katera so te ustrezno odgovorile v predpisanem roku.

28. Tožeče stranke so pojasnile, da se po razglasitvi rezultatov volitev niso obrnile na organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) in da so nekaterim osebam, pristojnim za ukrepanje v imenu OI, predložile kopijo svoje pritožbe, naslovljene na volilni odbor, zgolj zaradi preglednosti in vljudnosti. Potrdile so tudi, da predlagajo razveljavitev odločitve o razglasitvi rezultatov, saj po njihovem mnenju odločitev volilnega odbora z dne 19. decembra 2013 le potrjuje rezultate, razglašene 28. novembra istega leta.

29. Tožeče stranke so poleg tega še navedle, da po odločitvi volilnega odbora z dne 19. decembra 2013 na OI niso naslovile vprašanja o primernosti vložitve pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ker, prvič, bi bila taka pritožba nepotreben „ovinek“, saj OI nima hierarhične avtoritete nad volilnim odborom in torej načeloma ne more spreminjati odločitev tega odbora. Drugič, tožeče stranke so glede na svoje razumevanje člena 41 PZZ in ob predpostavki, da se OI načeloma ne more vmešavati v volilni proces volitev v odbor uslužbencev, menile, da je Sodišče za uslužbence na podlagi člena 41 PZZ pristojno za neposredno presojo zakonitosti odločitev volilnega odbora.

30. Čeprav tožeče stranke priznavajo, da lahko na podlagi sodne prakse OI, kljub temu da nima nobene hierarhične avtoritete nad volilnim odborom, ukrepa zaradi spremembe odločitev navedenega odbora, če se izkažejo za nezakonite – ali da celo mora ukrepati v zvezi s tem – so se sklicevale na „razvoj sodne prakse v smeri absolutnega nevmešavanja OI v volilni proces“.

31. Po drugi strani je Parlament Sodišču za uslužbence potrdil, da ni na volilni odbor prenesel nobene pristojnosti odločanja za sprejemanje odločitev v imenu in za račun OI. Zlasti naj bi bila pristojnost za odločanje o pritožbah, vloženih na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, v izključni pristojnosti predsedstva, predsednika in generalnega sekretarja te institucije.

32. Parlament je navedel, da svojih zaposlenih sicer ni posebej obvestil o tem, da predstavniški organi zaposlenih s sprejetjem pravilnika, kot je PZZ, ne morejo odstopati od določbe Kadrovskih predpisov, kot je člen 90(2) teh predpisov, vendar je Sodišče za uslužbence hkrati obvestil, da so še drugi kandidati na volitvah v odbor uslužbencev, organiziranih jeseni 2013, potem ko so pri volilnem odboru vložili pritožbo v smislu člena 41 PZZ, 28. februarja 2014 pri OI vložili pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ki jo je OI z odločitvijo z dne 18. junija istega leta zavrnil.

33. Parlament je poudaril, da mora OI v skladu s sodno prakso v primeru dvoma o pravilnosti volitev v odbor uslužbencev ukrepati, in sicer tudi po uradni dolžnosti. V zvezi s tem je še trdil, da je OI v nasprotju z zadevami v zvezi z odločitvami natečajne komisije, ki jih ne more spreminjati, pristojen za ukrepanje pri volilnem odboru, katerega člani so imenovani na skupnem sestanku zaposlenih, zaradi odprave morebitnih ugotovljenih nepravilnosti.

Pravo

Trditve strank

34. Tožeče stranke, ki so v tožbi same načele vprašanje njene dopustnosti, poudarjajo, da so jo vložile po pritožbi, ki so jo pri volilnem odboru vložile 12. decembra 2013 na podlagi člena 41 PZZ in ki je bila zavrnjena z odločitvijo z dne 19. decembra istega leta. Zato menijo, da „je ta tožba ob upoštevanju besedila člena 91 Kadrovskih predpisov in člena 100(3) Poslovnika dopustna“, ter v zvezi s tem trdijo – pri čemer se sklicujejo na sodbo Vanhellemont/Komisija (T‑396/03, EU:T:2005:406) – da se Parlament „ne more skrivati za dejstvom, da je z njegovo notranjo ureditvijo volilnemu odboru zaupana pristojnost odločanja o pritožbah v zvezi z izvolitvijo članov odbora uslužbencev, da bi se tako izognil odgovornosti v zvezi z nadzorom nad pravilnostjo teh volitev“.

35. Tožeče stranke so na obravnavi v odgovor na vprašanja Sodišča za uslužbence trdile, da je bil OI gotovo seznanjen z osnutkom odgovora volilnega odbora na njihovo pritožbo in da je tako „enkrat“ med 12. in 19. decembrom 2013 sprejel odločitev, ki naj bi vsebovala pozitivno mnenje v zvezi s tistim, kar je bilo nato sprejeto kot odločitev volilnega odbora z dne 19. decembra 2013.

36. Parlament trdi, da je tožba nedopustna, ter poudarja, da je bila vložena na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov. Vendar ta institucija opozarja, da člen 91(2) Kadrovskih predpisov izrecno določa, da je „[p]ritožba na Sodišče Evropske unije […] mogoča le, če je bila najprej vložena pritožba pri [OI] na podlagi člena 90(2) [Kadrovskih predpisov] v roku, določenem v istem členu, in je bila pritožba zavrnjena z izrecno odločitvijo ali z molkom [OI]“.

37. Parlament v zvezi s tem trdi, da točka X, naslovljena „Zahtevki in pravna sredstva“, ki je v prilogi k odločitvi predsedstva Parlamenta z dne 13. januarja 2014 o prenosu pooblastil OI in organa, pristojnega za sklepanje pogodb o zaposlitvi – ki se glede tega ujema z odločitvijo Parlamenta z dne 3. maja 2004, ki se je uporabljala pred tem – določa, da se pristojnost OI za odločanje o pritožbah zoper odločitve, ki jih sprejmejo drugi organi razen predsedstva, predsednika ali generalnega sekretarja Parlamenta, prenese na generalnega sekretarja. Tako bi bilo treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da tožeče stranke v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja zlasti iz točke 7 sodbe Diezler in drugi/ESO (146/85 in 431/85, EU:C:1987:457), pri OI niso vložile nobene pritožbe. Ker so pogoji dopustnosti tožbe zavezujoči, bi bilo treba to tožbo razglasiti za nedopustno.

38. V zvezi s trditvijo tožečih strank, da so pritožbo vložile pri volilnem odboru, Parlament ugovarja, da se pritožbeni postopek, določen z PZZ, razlikuje od postopka, določenega s členom 90(2) Kadrovskih predpisov. Čeprav namreč PZZ v naslovu V, „Pritožbe“, določa pravno sredstvo, imenovano „pritožba“, ki ga je mogoče vložiti pri volilnem odboru, ta postopek, izoblikovan z navedenim pravilnikom, v zvezi s katerim uprava sicer nima nobene pristojnosti odločanja ali soodločanja, ne predvideva nikakršnega obveščanja OI niti možnosti ukrepanja tega organa za namene formulacije odgovora na tako vložene pritožbe, kot je odločitev o zavrnitvi pritožbe, ki jo je v obravnavani zadevi sprejel volilni odbor. Vsekakor naj volilni odbor ne bi bil organ, na katerega je prenesena pristojnost, da v imenu OI odloča v pritožbah, vloženih na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

39. Parlament v funkciji OI tako navaja, da mu v obravnavani zadevi v nasprotju z zahtevami, postavljenimi s sodno prakso, pred vložitvijo te tožbe ni bilo omogočeno, da se seznani z očitki ali željami tožečih strank. Kljub temu je Parlament med obravnavo priznal, da bi lahko besedilo členov 41 in 42 PZZ uradnike in uslužbence napeljalo na napačno sklepanje glede potrebe po tem, da se na volilnem področju vloži pritožba na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, preden se vloži tožba pred sodiščem na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov. Ta institucija je sicer vztrajala pri svojih glavnih predlogih v zvezi z dopustnostjo tožbe, vendar je med obravnavo kljub temu pojasnila, da zaradi spoštovanja neodvisnosti uradnikov na skupnem sestanku in avtonomije odbora uslužbencev, tj. soavtorjev PZZ, v tej fazi ni posegala v navedeno besedilo, ki sta ga sprejela ta organa kot zastopnika zaposlenih.

Presoja Sodišča za uslužbence

40. Za presojo, ali je ta tožba dopustna, kar Parlament izpodbija, je treba pojasniti, prvič, nad katerimi vrstami aktov lahko Sodišče za uslužbence na volilnem področju izvaja sodni nadzor in, drugič, katere so zahteve v zvezi s predhodnim postopkom na tem področju.

Vrste aktov, nad katerimi se lahko na volilnem področju izvaja sodni nadzor

41. Na prvem mestu je treba opozoriti, da je v volilnih sporih, ki zadevajo zlasti odbore uslužbencev, sodišče Unije pristojno za odločanje na podlagi splošnih določb Kadrovskih predpisov v zvezi s tožbami uradnikov, sprejetih na podlagi člena 270 PDEU. Ta sodni nadzor se izvaja v okviru tožb proti zadevni instituciji, njegov predmet pa so dejanja ali opustitve OI med upravnim nadzorom, ki ga zagotavlja na tem področju (glej sodbe de Dapper in drugi/Parlament, 54/75, EU:C:1976:127, točki 8 in 24; Diezlerin in drugi/ESO, EU:C:1987:457, točka 5, ter Grynberg in Hall/Komisija, T‑534/93, EU:T:1994:86, točka 20).

42. Na podlagi ustaljene sodne prakse morajo namreč institucije svojim uradnikom zagotavljati možnost povsem svobodnega imenovanja njihovih predstavnikov ob upoštevanju uvedenih pravil (glej v tem smislu sodbi de Dapper in drugi/Parlament, EU:C:1976:127, točka 22, in Maindiaux in drugi/ESO, T‑28/89, EU:T:1990:18, točka 32). Zato morajo preprečiti in sankcionirati očitne nepravilnosti s strani organov, pristojnih za izvedbo volitev, kot je odbor uslužbencev ali, kot v obravnavani zadevi, volilni odbor.

43. V zvezi s tem, prvič, je lahko upravi naloženo sprejemanje zavezujočih odločitev (glej v tem smislu sodbi Maindiaux in drugi/ESO, EU:T:1990:18, točka 32, ter Milella in Campanella/Komisija, F‑71/05, EU:F:2007:184, točka 71) in, drugič, mora vsekakor odločati o pritožbah, ki bi bile lahko v zvezi s tem naslovljene nanjo v okviru postopka, ki ga določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov (sodba de Dapper in drugi/Parlament, EU:C:1976:127, točka 23).

44. Nadzor, ki ga izvaja uprava na volilnem področju in ki – kot je bilo navedeno v točki 41 te sodbe – privede do dejanj ali opustitev OI, nad zakonitostjo ravnanja katerega lahko izvaja sodni nadzor sodišče Unije, ni omejen zgolj na pravico do ukrepanja v okoliščinah, v katerih so organi, ustanovljeni na podlagi Kadrovskih predpisov, ali upravni organi, pristojni za organizacijo volitev, že kršili volilna pravila ali obstaja konkretno tveganje, da jih ne bodo upoštevali. Nasprotno, institucije imajo pravico ukrepati po uradni dolžnosti, in sicer tudi preventivno, če dvomijo o pravilnosti volitev (sodba Maindiaux in drugi/ESO, EU:T:1990:18, točka 32).

45. Med odločitvami, ki spadajo med posebne pravice OI na volilnem področju ter jih je mogoče izpodbijati s tožbo na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov, so zlasti tiste v zvezi z opustitvijo nadzora nad pravilnostjo odločitev, ki jih sprejmejo organi, ustanovljeni na podlagi Kadrovskih predpisov, s strani OI (glej sodbo White/Komisija, T‑65/91, EU:T:1994:3, točka 91), tiste, s katerimi se lokalni sekciji odbora uslužbencev predpiše določeno ravnanje (glej sodbo Milella in Campanella/Komisija, EU:F:2007:184, točki 62 in 70, ter sklep Klar in Fernandez Fernandez/Komisija, F‑114/13, EU:F:2014:192, točka 66, v zvezi s katerim je bila vložena pritožba pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑665/14 P), tiste, katerih namen je razveljavitev odločitev organov, pristojnih za volitve, vključno z razglasitvijo rezultatov volitev, ali tiste, s katerimi se volilnemu odboru naloži popravek napak (glej sodbo Loukakis in drugi/Parlament, F‑82/11, EU:F:2013:139, točka 94), lahko pa tudi tiste, s katerimi se taki organi razpustijo (glej sodbo White/Komisija, EU:T:1994:3, točka 100). Po drugi strani pa so bile iz sodnega nadzora sodišča Unije izključene zadeve, v katerih OI zavrne ukrepanje, če ni pristojen za sprejemanje ukrepov, ki se zahtevajo od njega, na primer v zvezi s pravilnostjo odločitev lokalnega odbora uslužbencev glede sestave predsedstva tega odbora (glej sodbo Hecq in SFIE/Komisija, T‑35/98, EU:T:1999:23, točke od 28 do 41) ali odločitev, ki jih ni mogoče pripisati OI, ampak odboru uslužbencev ali drugemu organu (sodba Milella in Campanella/Komisija, EU:F:2007:184, točka 43).

46. Sodišče Unije je torej pristojno le za akte, ki posegajo v položaj in jih je sprejel OI (glej na primer sodbo Venus in Obert/Komisija in Svet, 783/79 in 786/79, EU:C:1981:245, točka 22). Konkretno v volilnih sporih v zvezi z imenovanjem odborov uslužbencev je treba še posebej opozoriti, da akti, ki jih sprejme organ – ki je lahko ustanovljen na podlagi Kadrovskih predpisov ali ne in na katerega niso prenesena pooblastila OI – na primer odbor uslužbencev, volilni urad ali volilni odbor, načeloma niso akti, ki jih OI sprejme v dobesednem pomenu in ki bi jih bilo mogoče zato samostojno izpodbijati pred sodiščem Unije (glej sodbo Milella in Campanella/Komisija, EU:F:2007:184, točka 42 in 43).

47. Sodišče Unije lahko namreč le posredno, v okviru morebitnega sodnega nadzora nad dejanji ali opustitvami OI z vidika obveznosti tega organa, da zagotavlja pravilnost volitev – ob upoštevanju medsebojne povezanosti zaporednih aktov, ki sestavljajo volilne postopke, in kompleksnega postopka, v katerem so ti akti sprejeti – preuči, ali so akti, ki jih je sprejel volilni odbor in so tesno povezani z izpodbijano odločitvijo, ki jo je sprejel OI, morda nezakoniti (sodbi Marx Esser in del Amo Martinez/Parlament, T‑182/94, EU:T:1996:130, točka 37, in Chew/Komisija, T‑28/96, EU:T:1997:97, točka 20). Vendar je pogoj za tak sodni nadzor obstoj odločitve OI.

Zahteve v zvezi s predhodno fazo na volilnem področju

48. Na drugem mestu je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj za dopustnost tožbe, ki je bila – kot v obravnavani zadevi – vložena pred Sodiščem za uslužbence na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov, pravilno izveden predhodni postopek (sodba Van Neyghem/Odbor regij, T‑288/04, EU:T:2007:1, točka 53, in sklep Lebedef/Komisija, F‑60/13, EU:F:2014:6, točka 37).

49. Kar zadeva akte, sprejete na podlagi obveznosti vsake institucije Unije, da zagotovi pravilnost volitev predstavniških organov zaposlenih in torej tudi sestave teh organov, so to odločitve navedene institucije, zoper katere lahko uradniki in uslužbenci neposredno vložijo pritožbo pri OI, ne da bi se morali pri tem ravnati po postopku, določenem v členu 90(1) Kadrovskih predpisov, in predhodno pri OI vložiti zahtevo za sprejetje odločitve, ki se nanaša nanje (glej v tem smislu sodbi de Dapper in drugi/Parlament, EU:C:1976:127, točka 23, in Milella in Campanella/Komisija, EU:F:2007:184, točka 54, ter sklep Klar in Fernandez Fernandez/Komisija, EU:F:2014:192, točki 58 in 59).

50. Sodišče Unije priznava tudi možnost neposredne pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, tudi če OI še ni sprejel izrecne odločitve ali odločitve z molkom, da ne bo opravil nadzora nad pravilnostjo odločitve, ki jo je sprejel organ, pristojen za organizacijo volitev, če zadevna oseba v taki pritožbi navede ukrepe, ki jih nalagajo Kadrovski predpisi in naj jih OI ne bi sprejel (sodba White/Komisija, EU:T:1994:3, točki 91 in 92).

51. Ob upoštevanju navedenega pa je treba na področju volilnih sporov v zvezi z imenovanjem odborov uslužbencev institucij Unije pred kakršno koli tožbo, vloženo na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov, vsekakor najprej vložiti pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov (glej sodbo Diezler in drugi/ESO, EU:C:1987:457, točka 7).

Dopustnost te tožbe

52. V obravnavani zadevi Sodišče za uslužbence ugotavlja, da OI ni sprejel odločitve na podlagi obveznosti vsake institucije, da zagotovi pravilnost volitev zaposlenih in torej tudi sestave predstavniških organov zaposlenih, hkrati pa niso tožeče stranke neposredno pri njem vložile niti zahteve za nadzor nad pravilnostjo volitev v odbor uslužbencev Parlamenta, ki so potekale jeseni 2013, niti pritožbe v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper njegovo izrecno odločitev ali odločitev z molkom o zavrnitvi nadzora nad pravilnostjo poteka navedenih volitev, nad pravilnostjo odločitev, ki jih je sprejel volilni odbor, kot je odločitev o zavrnitvi pritožbe, vložene pri volilnem odboru, ali nad pravilnostjo rezultatov, ki jih je ta odbor razglasil.

53. V zvezi s tem OI – v nasprotju s trditvami tožečih strank med obravnavo – ni sprejel odločitve v obliki pozitivnega mnenja, ki naj bi bilo sprejeto med 12. in 19. decembrom 2013, le zato, ker mu je bila poslana kopija pritožbe tožečih strank, ki so jo na podlagi člena 41 PZZ vložile pri volilnem odboru. Poleg tega tožeče stranke niti v predmetu tožbe niti, splošneje, v tožbi nikakor niso izpodbijale take izrecne odločitve ali odločitve z molkom OI.

54. Vendar Sodišče za uslužbence ugotavlja, da bi lahko tožeče stranke v okoliščinah obravnavane zadeve po tem, ko je volilni odbor na podlagi člena 41 PZZ sprejel odločitev o zavrnitvi pritožbe, od OI zahtevale sprejetje odločitve, v kateri bi ta zavzel stališče o pravilnosti spornih volitev v odbor uslužbencev ali celo razveljavil rezultate navedenih volitev, v primeru izrecne zavrnitve ali zavrnitve z molkom pa bi lahko vložile pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbe de Dapper in drugi/Parlament, EU:C:1976:127, točki 28 in 29; Grynberg in Hall/Komisija, EU:T:1994:86, točka 23; Marx Esser in del Amo Martinez/Parlament, EU:T:1996:130, točke od 17 do 22 in 33, ter Loukakis in drugi/Parlament, EU:F:2013:139, točke 25, 29 in 46). V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 50 te sodbe, bi lahko tožeče stranke po tem, ko je volilni odbor zavrnil njihovo zahtevo na podlagi členov 41 in 42 PZZ, pri OI tudi neposredno vložile pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

55. Vendar so tožeče stranke vložile le eno pritožbo, in sicer ne pritožbe v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ampak pritožbo, kot je predvidena s členoma 41 in 42 PZZ, tj. pri volilnem odboru. Odločitev o zavrnitvi te pritožbe je sprejel volilni odbor, ne pa OI, ki mu je bila poslana le kopija tako vložene pritožbe in – kot je navedel Parlament – ni niti avtor niti soavtor odločitve volilnega odbora z dne 19. decembra 2013.

56. V takih okoliščinah pri OI – v nasprotju z zahtevami iz člena 91(2) Kadrovskih predpisov, katerega namen je omogočiti in spodbuditi sporazumno rešitev spora med uradniki ali uslužbenci in upravo – v obravnavani zadevi ni bila neposredno vložena zahteva ali pritožba, s katero bi se od njega zahtevalo, naj opravi nadzor nad odločitvijo volilnega odbora z dne 19. decembra 2013 ali nad volitvami v odbor uslužbencev na splošno. Sodišče za uslužbence še dodaja, da so tožeče stranke tudi same priznale, da niso nikakor poskusile pri OI preveriti, ali je treba po tem, ko je volilni odbor pritožbo na podlagi člena 41 PZZ zavrnil, na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložiti pritožbo pri OI, da bi lahko nato vložile tožbo na podlagi člena 270 PDEU in člena 91 Kadrovskih predpisov.

57. Iz tega sledi, da je ta tožba, ki je bila vložena proti Parlamentu, čeprav se z njo izpodbija zakonitost rezultata volitev, ki ga je razglasil volilni odbor in je bil nazadnje potrjen 19. decembra 2013, ne pa odločitev OI, ob upoštevanju posebnih zahtev iz sodne prakse z volilnega področja, kot so bile navedene zgoraj, nedopustna.

58. Tega sklepa ni mogoče omajati s sodbo Vanhellemont/Komisija (EU:T:2005:406), na katero se sklicujejo tožeče stranke. Dejanske in pravne okoliščine iz zadeve, v kateri je bila izrečena ta sodba, se namreč jasno razlikujejo od okoliščin iz obravnavane zadeve. Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti je v točki 27 zadevne sodbe namreč izrecno navedlo, da v zvezi z volitvami v odbor uslužbencev Evropske komisije volilni odbor ni pristojen za odločanje o ugovoru v zvezi z veljavnostjo volitev, temveč mora na podlagi člena 20 volilne ureditve, sprejete na skupnem sestanku uslužbencev Komisije, ta ugovor nemudoma posredovati Komisiji. Sodišče prve stopnje je nato v naslednji točki iste sodbe ugotovilo, da je zato akt, ki posega v položaj in se je izpodbijal s tožbo, odločitev z molkom o neukrepanju, ki jo je Komisija sprejela januarja 2003, potem ko je volilni urad na podlagi člena 20 upoštevne volilne ureditve 23. decembra 2002 OI te institucije posredoval ugovore tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožba dopustna le v delu, v katerem se je z njo izpodbijal zgoraj navedeni akt OI, ki posega v položaj.

59. Tako je bilo odločeno, da je tožba v zadevi Vanhellemont/Komisija (EU:T:2005:406) dopustna le v delu, v katerem je zadevala akt, ki ga je sprejel OI. Vendar je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da tožeče stranke niso nikoli vložile pritožbe neposredno pri OI in da poleg tega PZZ – v nasprotju z volilno ureditvijo, navedeno v prejšnji točki – ne določa, da mora volilni odbor pritožbe, vložene pri njem, posredovati OI, da bi lahko nato ta odločal na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Čeprav člen 41 PZZ sicer res določa, da „je odločanje v zvezi s kakršnim koli sporom ali kakršno koli pritožbo glede organizacije volitev v odbor uslužbencev v izključni pristojnosti volilnega odbora“, še vedno ostaja dejstvo, da je mogoče na podlagi zgoraj navedene sodne prakse v primeru, da tak organ – kot v obravnavani zadevi – odloči, da se pritožbi kandidata ali volilnega upravičenca ne ugodi, kljub temu opraviti upravni nadzor nad pravilnostjo take odločitve, vključno z njeno obrazložitvijo, pa tudi nad volilnimi postopki na splošno, pri čemer je na volilnem področju tak nadzor v pristojnosti OI, k temu pa je treba še dodati, da je mogoče tožbo na podlagi člena 270 PDEU vložiti zoper dejanja ali opustitve OI pri izvajanju navedenega nadzora nad pravilnostjo volitev (glej v tem smislu sodbo Loukakis in drugi/Parlament, EU:F:2013:139, točka 101).

60. Zlasti se obveznosti, da se prav tako na volilnem področju pred vložitvijo tožbe na podlagi člena 270 PDEU zoper dejanje ali opustitev OI v okviru njegove obveznosti, da nadzira pravilnost volitev v odbor uslužbencev, vloži pritožba, določena s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, ni mogoče izogniti z obrazložitvijo, da je neki organ – v obravnavani zadevi volilni odbor, na katerega OI sploh ni prenesel pristojnosti odločanja na tem področju – na podlagi besedila, ki so ga sprejeli odbor uslužbencev in sami uslužbenci te institucije, pristojen za odločanje v sporih v zvezi s potekom volitev in rezultati teh volitev.

61. Prvič, Kadrovski predpisi, zlasti člen 1, drugi odstavek, Priloge II k tem predpisom, namreč res določajo, da se normativna pristojnost na tem področju izvaja na skupnem sestanku uradnikov, da bi tako znotraj vsake od institucij dopolnili regulativni okvir, ki ga za zastopanje zaposlenih določajo Kadrovski predpisi (glej sodbo Maindiaux in drugi/ESO, EU:T:1990:18, točka 45), vendar mora Sodišče za uslužbence kljub temu opozoriti, da – po zgledu samih institucij – uradniki na skupnem sestanku in organi, ustanovljeni na podlagi Kadrovskih predpisov, kot je odbor uslužbencev, v okviru „pogojev za izvolitev v odbor uslužbencev“, kot je PZZ, ki jih sprejmejo na podlagi člena 1, drugi odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom, kljub temu nimajo pristojnosti, da odstopajo od izrecnega pravila iz Kadrovskih predpisov, v obravnavani zadevi člena 90(2) teh predpisov (glej v tem smislu sodbo Schneider/Komisija, T‑54/92, EU:T:1994:283, točka 19).

62. Drugič, treba je poudariti, da je namen pritožbe, kot jo določa člen 41 PZZ, zagotoviti, da volilni odbor, tj. organ, ki ni pooblaščen za predložitev zadeve OI, ponovno preuči rezultate volitev, kot jih je razglasil ta organ. Odločitev, ki jo tako sprejme volilni odbor – v obravnavani zadevi v kratkih rokih, določenih z PZZ – je nazadnje le odločitev o potrditvi ali, če je to primerno, razveljavitvi rezultatov volitev, kot so priznale tudi tožeče stranke. V takih okoliščinah – kot je bilo navedeno v točkah 46 in 47 te sodbe – Sodišče za uslužbence ni pristojno za neposredno odločanje, tj. če OI tožene institucije ni sprejel nobene odločitve, o zakonitosti odločitve volilnega odbora.

63. Nasprotno, kar zadeva odločitev OI, ki odloča o pritožbi, vloženi na volilnem področju, na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ta za OI pomeni, da – na podlagi rezultatov volitev in dolžnosti, da svojim uradnikom in uslužbencem zagotovi možnost povsem svobodnega imenovanja njihovih predstavnikov ob upoštevanju vzpostavljenih pravil – odloči, ali bo v volilnem postopku ukrepal ali ne. V takih okoliščinah je Sodišče za uslužbence na volilnem področju pristojno za nadzor nad zakonitostjo odločitve OI, zlasti za opredelitev, ali „[OI] ni sprejel nobenega od ukrepov, predpisanih v Kadrovskih predpisih“, v smislu člena 90(2), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov.

64. V zvezi s tem Sodišče za uslužbence ne more izkrivljati vsebine in logike, na katerih temelji ustaljena sodna praksa v zvezi z volitvami zaposlenih, ki se organizirajo v različnih institucijah Unije, z obrazložitvijo, da lahko v primeru Parlamenta, prvič, besedilo člena 41 PZZ, ki so ga sprejeli odbor uslužbencev in uradniki na skupnem sestanku, volilne upravičence in kandidate napeljuje na misel, da je sodišče Unije pristojno za neposredno odločanje o zakonitosti odločitev, ki jih sprejme volilni odbor, in drugič, da Parlament v tej fazi na podlagi svoje pristojnosti ukrepanja ni zahteval spremembe tega besedila tako, da bi bile iz njega bolje razvidne zahteve glede predhodnega postopka na volilnem področju. To še toliko bolj velja v okoliščinah, kot so tiste iz obravnavane zadeve, v katerih so se tožeče stranke – kot so pojasnile med obravnavo – prvič, namerno odločile, da to tožbo vložijo neposredno, ne da bi prej vložile pritožbo pri OI, ker po njihovem mnenju ukrepanje tega organa v volilnem postopku ni zaželeno, in drugič, da kot pravno podlago svoje tožbe izrecno navajajo člen 41 PZZ in člen 91 Kadrovskih predpisov, ne pa členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

65. Nazadnje ni nič bolj upoštevno niti dejstvo, da je Sodišče prve stopnje v sodbi Sabbatucci/Parlament (T‑42/98, EU:T:1999:247) po temelju zavrnilo tožbo, pred katero je bila vložena le pritožba pri volilnem odboru Parlamenta, ne pa tudi pritožba na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, zlasti ker sta se v tej zadevi tožeča stranka in OI dogovorila o sporazumni rešitvi spora, in sicer ravno po tem, ko je ta odbor sklenil, da v okviru postopka za sprejetje začasnih ukrepov, sproženega po posebnem postopku iz člena 91(4) Kadrovskih predpisov, ponovno prešteje glasove in torej tako sprejme ukrep, določen s Kadrovskimi predpisi.

66. Iz vseh navedenih ugotovitev sledi, da je treba to tožbo zavreči kot nedopustno.

Stroški

67. V skladu s členom 101 Poslovnika in ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II Poslovnika neuspela stranka nosi svoje stroške in se ji na predlog naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila druga stranka. Vendar se lahko v skladu s členom 102(2) Poslovnika stranki, ki je uspela, naloži, da nosi svoje stroške in da prevzame del ali vse stroške, ki jih je priglasila druga stranka, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške brez razloga ali iz nagajivosti.

68. Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da so tožeče stranke tiste, ki s svojimi predlogi niso uspele. Poleg tega je Parlament v predlogih izrecno predlagal, naj se tožečim strankam naloži plačilo stroškov. Vendar Sodišče za uslužbence – kot je bilo ugotovljeno v točki 64 te sodbe – ugotavlja, da je besedilo členov 41 in 42 PZZ volilne upravičence in kandidate, kot so tožeče stranke, lahko napeljalo na misel, da je sodišče Unije pristojno za neposredno odločanje o zakonitosti odločitev, ki jih sprejme volilni odbor. Parlament je priznal obstoj te dvoumnosti, vendar je pred Sodiščem za uslužbence navedel, da ni niti ukrepal za spremembo tega besedila niti ni svojih zaposlenih o tem ustrezno obvestil.

69. Ob upoštevanju takega ravnanja tožene stranke in dejstva, da po drugi strani tudi tožeče stranke niso poskusile pri OI izvedeti, ali je treba po tem, ko volilni odbor pritožbo na podlagi člena 41 PZZ zavrne, kot se je to zgodilo v njihovem primeru, vložiti predhodno pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, Sodišče za uslužbence meni, da je treba uporabiti določbe člena 102(2) Poslovnika, zato je odločilo, da Parlament nosi svoje stroške in se mu naloži polovica stroškov, ki so jih priglasile tožeče stranke.

Izrek

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

razsodilo:

1. Tožba se zavrže kot nedopustna.

2. P. Colart in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, nosijo polovico svojih stroškov.

3. Evropski parlament nosi svoje stroške, naloži pa se mu tudi plačilo polovice stroškov, ki so jih priglasile tožeče stranke.