1

Družba DK Recycling und Roheisen GmbH (v nadaljevanju: DK Recycling) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 26. septembra 2014, DK Recycling und Roheisen/Komisija (T‑630/13, EU:T:2014:833, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to le deloma ugodilo njenim predlogom za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 5. septembra 2013 v zvezi z nacionalnimi izvedbenimi ukrepi za prehodno brezplačno dodeljevanje pravic do emisije toplogrednih plinov v skladu s členom 11(3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2013/448/EU) (UL L 240, str. 27) v delu, v katerem člen 1(1) v povezavi s Prilogo I, točka A, k temu sklepu ne ohranja vpisa naprav z identifikatorjema DE000000000001320 in DE-new-14220-0045 in brezplačno dodeljenih začasnih letnih skupnih količin pravic do emisije toplogrednih plinov za ti napravi, ki jih predlaga Zvezna republika Nemčija, na seznam iz člena 11(1) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 (UL L 140, str. 63) (v nadaljevanju: Direktiva 2003/87) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

V skladu z uvodno izjavo 5 Direktive 2003/87 je cilj te direktive prispevati k „učinkovitejšemu“ izpolnjevanju obveznosti Unije in njenih držav članic, ki so zmanjšanje antropogenih emisij toplogrednih plinov „prek učinkovitega evropskega trga s pravicami do emisije toplogrednih plinov ob čim manjšem zmanjšanju gospodarskega razvoja in zaposlovanja“.

3

V uvodni izjavi 7 navedene direktive je navedeno:

„Potrebne so določbe Skupnosti o dodelitvi pravic v državah članicah za lažje ohranjanje celovitosti notranjega trga in preprečevanje izkrivljanja konkurence.“

4

V uvodnih izjavah 8, 15, 23, 44 in 45 Direktive 2009/29 je navedeno:

[…]

[…]

5

Člen 10(1) Direktive 2003/87, ki se nanaša na „dražbo pravic“, določa:

„Od leta 2013 naprej države članice prodajo brezplačno v skladu s členom 10a in 10c na dražbi vse pravice, ki niso dodeljene. […]“

6

Člen 10a Direktive 2003/87, naslovljen „Prehodna pravila na ravni Skupnosti za usklajeno brezplačno dodelitev“, določa:

„1.   Do 31. decembra 2010 Komisija sprejme polno usklajene izvedbene ukrepe na ravni Skupnosti za dodelitev pravic iz odstavkov 4, 5, 7 in 12, vključno z vsemi potrebnimi določbami za usklajeno uporabo odstavka 19.

Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 23(3).

Ukrepi iz prvega pododstavka, kolikor je mogoče, določijo ex-ante referenčne vrednosti celotne Skupnosti za zagotovitev, da se dodelitev opravi na način, ki spodbuja tehnologije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in energetske učinkovitosti […].

Načeloma se za vsak sektor in del sektorja referenčne vrednosti izračunajo za proizvode in ne vhodne materiale, da se izboljša zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in prihranek energetske učinkovitosti v vsakem proizvodnem postopku zadevnega sektorja in dela sektorja.

[…]

2.   Pri opredeljevanju načel za oblikovanje ex-ante referenčnih vrednosti v posameznih sektorjih ali delih sektorjev mora biti začetna točka povprečni učinek 10 % najbolj učinkovitih naprav v sektorju ali delu sektorjev v Skupnosti v letih 2007 in 2008. Komisija se posvetuje z zainteresiranimi stranmi, skupaj z zadevnimi sektorji in deli sektorjev.

[…]“

7

Člen 11 Direktive 2003/87, naslovljen „Nacionalni izvedbeni ukrepi“, določa:

„1.   Vsaka država članica objavi in Komisiji do 30. septembra 2011 predloži seznam naprav, ki jih zajema ta direktiva na njenem ozemlju, in kakršnih koli brezplačnih dodelitev posameznim napravam na njenem ozemlju, izračunanih v skladu s pravili iz členov 10a(1) in 10c.

2.   Pristojni organi do 28. februarja vsako leto izdajo količino pravic, ki naj bi se dodelile v zadevnem letu, izračunanih v skladu s členoma 10, 10a in 10c.

3.   Države članice ne smejo izdati brezplačnih pravic iz odstavka 2 napravam, katerim je Komisija zavrnila vpis na seznam iz odstavka 1.“

8

Komisija je s Sklepom z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2011/278/EU) (UL L 130, str. 1) določila usklajene podlage, na katerih morajo države članice za vsako leto izračunati število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako napravo na svojem ozemlju.

9

V točkah 4 in 12 obrazložitve Sklepa 2011/278 je navedeno:

[…]

10

V Nemčiji sta bila Direktiva 2003/87 in Sklep 2011/278 izvršena zlasti z Treibhausgas-Emissionshandelsgesetz (zakon o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov) z dne 21. julija 2011 (v nadaljevanju: TEHG).

11

Člen 9(5) TEHG določa:

„Če dodelitev pravic, izvedena na podlagi člena 10, upravljavcu naprave in z njim povezanemu podjetju, ki mora na podlagi gospodarskega prava in prava družb odgovarjati za poslovna tveganja tega upravljavca, povzroči prekomerne težave, pristojni organ na zahtevo upravljavca dodeli dodatne pravice, ki so količinsko nujne kot pravično nadomestilo, če Evropska komisija ne zavrne te dodelitve na podlagi člena 11(3) Direktive [2003/87].“

12

Družba DK Recycling je na dan spornega sklepa na nemškem ozemlju upravljala napravo za reciklažo odpadkov jeklarske industrije, ki vsebujejo železo in cink, ter energetsko centralo, za kateri velja sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, določen z Direktivo 2003/87.

13

Ta družba je na podlagi člena 9(5) TEHG pri nemških organih dosegla vpis teh naprav na seznam iz člena 11(1) Direktive 2003/87.

14

Komisija s spornim sklepom tega vpisa in torej ustrezne dodelitve brezplačnih pravic ni ohranila.

15

Ta zavrnitev je bila v bistvu obrazložena z naslednjimi ugotovitvami.

16

Prvič, Sklep 2011/278 naj ne bi določal dodelitve pravic, ki jo je Zvezna republika Nemčija hotela izvesti na podlagi člena 9(5) TEHG.

17

Drugič, Zvezna republika Nemčija naj ne bi dokazala, da je bila dodelitev pravic na podlagi pravil, določenih v Sklepu 2011/278, očitno neustrezna glede na cilj popolne uskladitve dodeljevanja, ki mu sledi ta sklep.

18

Tretjič, brezplačna dodelitev dodatne količine pravic nekaterim napravam bi izkrivila ali bi lahko izkrivila konkurenco in imela čezmejne posledice, ker so vsi sektorji, zajeti v Direktivi 2003/87, udeleženi v trgovanju na ravni Unije.

19

Družba DK Recycling je 28. novembra 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

20

Družba DK Recycling je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na neupoštevanje Sklepa 2011/278, drugič, na kršitev temeljnih pravic in načela sorazmernosti, tretjič, na kršitev obveznosti obrazložitve in, četrtič, na kršitev pravice do izjave. Splošno sodišče je po tem, ko je zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je uveljavljala Komisija, v izpodbijani sodbi zavrnilo prvi, drugi in četrti tožbeni razlog, tretji tožbeni razlog pa je sprejelo.

21

Splošno sodišče je zato ugotovilo, da je treba sporni sklep razglasiti za ničen, vendar zgolj v delu, v katerem ne ohranja brezplačne dodelitve pravic do emisije za podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov za proizvodnjo cinka v plavžu in povezanih procesov, ki jo je predlagala Zvezna republika Nemčija.

22

Preostale tožbene razloge družbe DK Recycling, ki se nanašajo na zavrnitev upoštevanja „prekomernih težav“ pri brezplačni dodelitvi pravic, pa je Splošno sodišče zavrnilo.

23

Splošno sodišče je pri tem med drugim v okviru preizkusa sorazmernosti Sklepa 2011/278 presodilo, da ta s tem, da ne dovoljuje brezplačne dodelitve pravic v primerih „prekomernih težav“, ne krši temeljnih pravic družbe DK Recycling in načela sorazmernosti.

24

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

25

Komisija Sodišču predlaga, naj:

26

Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 23. marca 2016, je družba DK Recycling predlagala, naj se v skladu s členom 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega postopka. V utemeljitev svojega predloga zatrjuje nujnost, da poda stališče o sklepnih predlogih generalnega pravobranilca in zlasti o njegovi ugotovitvi, da so pritožbeni razlogi brezpredmetni.

27

Najprej je treba ugotoviti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Sodišča strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (glej sodbo z dne 4. septembra 2014, Vnuk, C‑162/13, EU:C:2014:2146, točka 30 in navedena sodna praksa).

28

Vendar lahko Sodišče na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi odprtje ali ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča.

29

V obravnavanem primeru ni tako. Sodišče je namreč po opredelitvi generalnega pravobranilca ugotovilo, da ima na voljo vse potrebne elemente za odločitev in da v obravnavani zadevi ne gre za novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali trditev, o kateri se pred Sodiščem ni razpravljalo.

30

Glede na zgoraj navedeno Sodišče meni, da ponovnega odprtja ustnega postopka ni treba odrediti.

31

Ne da bi izrecno predlagala nadomestitev obrazložitve izpodbijane sodbe, Komisija trdi, da je treba pritožbo, čeprav je mogoče posamično zavrniti vsak pritožbeni razlog, primarno zavrniti iz razloga, ki je „bolj temeljni“.

32

V zvezi s tem Komisija poudarja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 50 izpodbijane sodbe razsodilo, da jo Direktiva 2003/87 pooblašča, da v Sklepu 2011/278 določi brezplačno dodelitev pravic, če uporaba usklajenih podrobnosti tega sklepa upravljavcem povzroči „prekomerne težave“.

33

Ker Komisija ne zahteva in tudi ne more zahtevati razveljavitve izpodbijane sodbe, je treba šteti, da s svojo trditvijo Sodišču predlaga nadomestitev obrazložitve.

34

Kot trdi Komisija, je namreč – če se ugotovi, da ji, kot navaja, Direktiva 2003/87 ne omogoča brezplačne dodelitve dodatnih pravic v primerih „prekomernih težav“ – vsakršen razlog, ki ga lahko navede družba DK Recycling v okviru te pritožbe, brezpredmeten.

35

To trditev Komisije je treba zato obravnavati pred pritožbenimi razlogi.

36

Komisija trdi, da ji člen 10a(1), prvi in drugi pododstavek, Direktive 2003/87 ne daje nikakršnega pooblastila, da v Sklep 2011/278 vstavi določbo, ki omogoča brezplačno dodelitev pravic podjetjem s „prekomernimi težavami“. V zvezi s tem Komisija izpodbija razlago Splošnega sodišča, navedeno v točki 50 izpodbijane sodbe, v skladu s katero kršitve temeljnih pravic in načela sorazmernosti ni mogoče takoj izključiti, ker naj bi Komisija v skladu z diskrecijsko pravico, ki jo ima na podlagi Direktive 2003/87, lahko določila brezplačno dodelitev pravic v primerih „prekomernih težav“.

37

Komisija v nasprotju s tem meni, da ji člen 10a(1) Direktive 2003/87 ni omogočal odstopiti od načela, v skladu s katerim je bilo treba na področju brezplačne dodelitve pravic sprejeti izvedbene ukrepe, ki so popolnoma usklajeni na ravni Unije, saj je cilj zakonodajalca, ki je naveden v drugih določbah te direktive, kot je uvodna izjava 23 Direktive 2009/29, čim večje zmanjšanje izkrivljanja konkurence in preprečitev spodbujanja povečanja emisij. Pravilo, ki bi dovoljevalo, da se eni napravi, ki je z vidika proizvodov popolnoma primerljiva z drugo napravo in ki se od te razlikuje zgolj v tem, da bi ji uporaba sistema za trgovanje s pravicami povzročila „prekomerne težave“ zaradi njenih finančnih nezmožnosti, dodelijo dodatne pravice, naj bi bilo v nasprotju s temi cilji in ga torej ne bi bilo mogoče šteti za ukrep, ki je popolnoma usklajen na ravni Skupnosti.

38

Poleg tega naj bi bila zahteva, da so pravila popolnoma usklajena na ravni Skupnosti, eden izmed bistvenih elementov Direktive 2003/87, ki jih Komisija v skladu z njenim členom 10a(1), drugi pododstavek, ne more spremeniti.

39

Nazadnje, Komisija meni, da ji izraz „kolikor je mogoče“ iz člena 10a(1), tretji pododstavek, Direktive 2003/87 daje manevrski prostor le v zvezi z regulativnim pristopom, ki ga mora uporabiti za vsak sektor ali podsektor, nikakor pa ne za določeno podjetje.

40

Družba DK Recycling v repliki zavrača trditev Komisije in poudarja, da bi se, če bi Sodišče to razlago sprejelo, sklicevala na nezdružljivost Direktive 2003/87 z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

41

Komisija v dupliki navaja, da ta ugovor nezakonitosti, primarno, ni dopusten in, podredno, ni utemeljen zaradi skladnosti Direktive 2003/87 s temeljnimi pravicami in načelom sorazmernosti.

42

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je predlog za nadomestitev obrazložitve dopusten, če je z njim izkazan obstoj pravnega interesa v smislu, da ima lahko stranka, ki ga je predložila, z njim korist. Tako je lahko, kadar predlog za nadomestitev obrazložitve pomeni obrambo proti razlogu, ki ga navede pritožnica (glej v tem smislu sodbe z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 23; z dne 21. decembra 2011, Irska/Komisija, C‑329/09 P, EU:C:2011:859, točke od 48 do 51, in z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 42).

43

V obravnavani zadevi je namen predloga za nadomestitev obrazložitve doseči ugotovitev Sodišča, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da člen 10a(1) Direktive 2003/87 Komisijo pooblašča, da v Sklep 2011/278 vstavi določbo, ki se nanaša na primere s „prekomernimi težavami“. Če bi Sodišče takemu predlogu ugodilo, bi postali razlogi, s katerimi družba DK Recycling Komisiji očita, da take določbe ni sprejela, Splošnemu sodišču pa, da na tej podlagi tega sklepa ni razglasilo za ničnega, brezpredmetni.

44

Iz tega sledi, da je predlog za nadomestitev obrazložitve, ki lahko vpliva na več trditev, navedenih v pritožbi, dopusten.

45

Ugotoviti je treba, ali bi Splošno sodišče lahko, ne da bi napačno uporabilo pravo, razsodilo, da je bila Komisija pristojna, da v Sklep 2011/278 vstavi določbo, ki omogoča brezplačno dodelitev dodatnih pravic nekaterim podjetjem, za katera bi dodelitev pravic v skladu s sektorskimi pravili, določenimi v tem sklepu, povzročala „prekomerne težave“.

46

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v uvodni izjavi 45 Direktive 2009/29 navedena potreba po tem, da se „Komisiji podeli[jo] pooblastila, da sprejme ukrepe za uskladitev pravil […] za prehodno dodelitev pravic na ravni Skupnosti“. Člen 10a(1), drugi pododstavek, Direktive 2003/87 določa, da so ti izvedbeni ukrepi „namenjeni spreminjanju nebistvenih določb“ te direktive.

47

Ugotoviti je treba, da je Sodišče že razsodilo, da določbe, katerih sprejetje zahteva politično odločitev, ki je v pristojnosti zakonodajalca Unije, ne morejo biti predmet prenosa njegovih pristojnosti in da torej izvedbeni ukrepi, ki jih sprejme Komisija, ne morejo niti spremeniti bistvenih elementov temeljne ureditve niti je dopolniti z novimi bistvenimi elementi (sodba z dne 5. septembra 2012, Parlament/Svet, C‑355/10, EU:C:2012:516, točki 65 in 66).

48

Identifikacija elementov nekega področja, ki jih je treba opredeliti kot bistvene, mora temeljiti na objektivnih elementih, ki so lahko predmet sodnega nadzora, pri čemer je treba upoštevati značilnosti in posebnosti zadevnega področja (sodba z dne 10. septembra 2015, Parlament/Svet, C‑363/14, EU:C:2015:579, točka 47).

49

Glede elementov Direktive 2003/87, ki jih je treba opredeliti kot bistvene v smislu določb in sodne prakse, navedenih v točkah od 46 do 48 te sodbe, je treba poudariti, da je treba, čeprav je glavni cilj te direktive bistveno zmanjšati emisije toplogrednih plinov, ta cilj uresničiti ob spoštovanju več drugih podciljev. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 5 in 7 navedene direktive, so ti podcilji med drugim ohranitev gospodarskega razvoja in zaposlovanja ter celovitosti notranjega trga in pogojev konkurence (sodbi z dne 29. marca 2012, Komisija/Poljska, C‑504/09 P, EU:C:2012:178, točka 77, in Komisija/Estonija, C‑505/09 P, EU:C:2012:179, točka 79, ter sodba z dne 17. oktobra 2013, Iberdrola in drugi, C‑566/11, C‑567/11, C‑580/11, C‑591/11, C‑620/11 in C‑640/11, EU:C:2013:660, točka 43).

50

Ponavljajoče navajanje podcilja, ki se nanaša na ohranitev pogojev konkurence na notranjem trgu, ne le v uvodnih izjavah 5 in 7 Direktive 2003/87, ampak tudi v uvodnih izjavah 8 in 15 Direktive 2009/29, kaže na njegovo pomembnost za sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.

51

Natančneje, glede prehodnih pravil za brezplačno dodelitev pravic je treba ugotoviti, da je v uvodni izjavi 23 Direktive 2009/29 določena tudi zahteva po čim večjem zmanjšanju izkrivljanja konkurence v Skupnosti. V zvezi s tem je navedeno, da je treba prehodno brezplačno dodelitev pravic izvesti v skladu s pravili, ki so usklajena na ravni Skupnosti.

52

Zakonodajalec je v členu 10a(1) Direktive 2003/87 tako na eni strani vztrajal pri zahtevi popolne uskladitve s tem, da je določil, da „Komisija sprejme polno usklajene izvedbene ukrepe na ravni Skupnosti za dodelitev pravic“, in na drugi strani Komisiji določil merila, na podlagi katerih je treba izvesti uskladitev, pri čemer mora biti ta v bistvu izvedena na podlagi referenčnih vrednosti sektorja ali podsektorja.

53

Zakonodajalec je s tem, da je določil tako metodo brezplačne dodelitve pravic, ki je sektorsko popolnoma usklajena, uresničil bistveno zahtevo po čim večjem zmanjšanju izkrivljanja konkurence na notranjem trgu.

54

Komisija zato ne more, ne da bi kršila to zahtevo in ne da bi torej spremenila bistveni element Direktive 2003/87, določiti pravil o brezplačni dodelitvi pravic, ki niso popolnoma usklajena in sektorska.

55

Nedvomno bi bilo torej to, da bi Komisija v Sklep 2011/278 vstavila klavzulo, ki bi omogočala brezplačno dodelitev pravic nekaterim podjetjem v „prekomernih težavah“, po izvedbi sektorskih meril, ki jih določa ta sklep, v nasprotju z načelom usklajene in sektorske brezplačne dodelitve pravic, saj bi morala uporabiti pristop obravnave vsakega primera posebej, ki temelji na posebnih in posamičnih okoliščinah vsake naprave, na katero se take „prekomerne težave“ nanašajo. Taka določba bi torej spreminjala bistveni element Direktive 2003/87 in s tem ogrozila sistem, ki ga ta določa.

56

V teh okoliščinah je Splošno sodišče s tem, da je v točki 50 izpodbijane sodbe razsodilo, da je Komisija na podlagi člena 10a(1) Direktive 2003/87 pooblaščena za vstavitev take določbe, napačno uporabilo pravo.

57

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sklicevanjem na izraza „kolikor je mogoče“ in „načeloma“ iz člena 10a(1), tretji in četrti pododstavek, Direktive 2003/87. Čeprav ta izraza Komisiji dajeta neko diskrecijsko pravico za določitev ex‑ante referenčne vrednosti, kadar te ni mogoče izračunati na podlagi proizvodov, pa njun namen ni Komisiji omogočiti, da odstopi od načela usklajene in sektorske dodelitve pravic. Poleg tega je mogoče, če bi bilo to potrebno, s sistematično razlago teh izrazov podpreti razlago, da je treba ex-ante referenčne vrednosti določiti za „sektor ali del sektorja“, saj so to besede, ki so uporabljene v členu 10a(2) Direktive 2003/87.

58

Splošno sodišče je torej napačno zavrnilo tožbo družbe DK Recycling, pri čemer je izhajalo iz predpostavke, da bi Komisija lahko zakonito sprejela določbo, ki določa brezplačno dodelitev pravic v primerih „prekomernih težav“, namesto da se bi se omejilo na ugotovitev, da Komisija za sprejetje take določbe nikakor ni bila pristojna.

59

Predlogu za nadomestitev obrazložitve je treba zato ugoditi.

60

Iz navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi, s katerimi družba DK Recycling Splošnemu sodišču očita, da ni sankcioniralo tega, da v Sklepu 2011/278 ni določbe, ki določa brezplačno dodelitev dodatnih pravic v primerih „prekomernih težav“, brezpredmetni in jih je treba zavrniti.

61

Dalje, glede trditev družbe DK Recycling, ki se nanašajo na nezakonitost Direktive 2003/87, ker take določbe ne predvideva, je – tudi če bi se družba DK Recycling, kot trdi, pred Splošnim sodiščem sklicevala na njeno nezakonitost – iz dokumentov iz spisa pisnega postopka pred Sodiščem razvidno, da je ta družba ta razlog v okviru pritožbe prvič navedla šele v repliki, ne pa v začetni vlogi.

62

Iz člena 127(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi člena 190 tega poslovnika, izhaja, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

63

Take izjeme ni mogoče uporabiti za razlog, ki ga je družba DK Recycling navedla v repliki kot odgovor na trditev, s katero se je Komisija v odgovoru na tožbo omejila na ugotovitev, da zakonitost Direktive 2003/87 v pritožbi ni bila izpodbijana, ne da bi navedla novo pravno ali dejansko okoliščino.

64

Razsoditi je torej treba, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost Direktive 2003/87, ni dopusten.

65

Pritožbo je treba zato zavrniti.

66

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

67

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi svojega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

68

Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi razlogi ni uspela, nosi svoje stroške in se ji naloži plačilo stroškov Komisije.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: