—

za finsko vlado J. Heliskoski, agent,

—

za grško vlado N. Dafniou in L. Kotroni, agentki,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

—

za Evropsko komisijo I. Koskinen in A. Marcoulli, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 19(1) ter 23(1) in (2) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, str. 1, in popravek UL 2010, L 263, str. 15).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Sanoma Media Finland Oy–Nelonen Media (v nadaljevanju: Sanoma) in Viestintävirasto (organ za regulacijo telekomunikacij, v nadaljevanju: regulatorni organ) glede zakonitosti odločbe, s katero je ta organ ugotovil, da družba Sanoma krši finsko zakonodajo o televizijskem oglaševanju in ji naložil, naj s kršitvami preneha.

3

Z Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah je bila kodificirana in razveljavljena Direktiva 89/552/EGS Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 224).

4

V uvodnih izjavah 79, 81, 83, 85 in 87 Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah je določeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

5

Med pojmi, opredeljenimi v členu 1(1) te direktive, so tudi:

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 4(1) te direktive določa:

„Države članice lahko od ponudnikov medijskih storitev pod svojo pristojnostjo zahtevajo, da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, ravnajo v skladu z natančnejšimi ali strožjimi pravili, če so ta pravila v skladu s pravom Unije.“

7

Člen 10(1) iste direktive določa:

„Avdiovizualne medijske storitve ali programi, ki so sponzorirani, izpolnjujejo naslednje zahteve:

[…]

8

Člen 19(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah določa:

„Televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja sta jasno razpoznavna in ju je mogoče razločiti od uredniške vsebine. Brez poseganja v uporabo novih oglaševalskih tehnik sta televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja z optičnimi in/ali akustičnimi in/ali prostorskimi sredstvi jasno ločena od drugih delov programske sheme.“

9

Člen 23 te direktive določa:

„1.   Delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja za napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, z napovedmi sponzorstva in s promocijskim prikazovanjem izdelkov.“

10

Člen 26 navedene direktive določa:

„Brez poseganja v člen 4 lahko države članice z ustreznim upoštevanjem zakonodaje Unije določijo pogoje, drugačne od tistih, določenih v členih 20(2) in 23 za razširjanje televizijskih programov, ki so namenjeni le nacionalnemu ozemlju in ki jih javnost ne more sprejemati posredno ali neposredno v eni ali več drugih državah članicah.“

11

Direktiva 89/552 je bila v finsko pravo prenesena z zakonom št. 744/1998 o televizijskih in radiofonskih dejavnostih (televisio- ja radiotoiminnasta annettu laki 744/1998, v nadaljevanju: zakon št. 744/1998).

12

V skladu s členom 2(16) zakona št. 744/1998 spadajo pod „komercialno sporočilo“, med drugim, oglaševanje in sponzorstvo. Sponzorstvo in oglaševanje sta opredeljena v odstavkih 13 oziroma 14 tega člena. Iz zadnjenavedenega odstavka med drugim izhaja, da „oglaševanje“ pomeni informacijo, izjavo ali drugo sporočilo, ki se razširja po televiziji ali radiu, načeloma za plačilo ali drugačno nadomestilo, ki ni niti sponzorstvo niti promocijsko prikazovanje izdelkov in katerega cilj je pospeševanje prodaje proizvodov oglaševalca ali boljše poznavanje oglaševalca, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

13

V skladu s členom 22(1) tega zakona, s katerim se izvaja člen Direktive 89/552, ki ustreza členu 19(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, morata biti televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja ločena od avdiovizualnih programov z akustičnimi ali optičnimi signali ali z delitvijo zaslona.

14

V skladu s členom 26(2) tega zakona, s katerim se izvaja člen Direktive 89/552, ki ustreza členu 10(1)(c) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, morata biti ime ali logotip sponzorja jasno označena na začetku ali na koncu sponzoriranega avdiovizualnega ali radijskega programa.

15

V skladu s členom 29(1) tega zakona, s katerim se izvaja člen Direktive 89/552, ki ustreza členu 23 Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, del televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 12 minut v posamezni uri. Iz odstavka 2 istega člena izhaja, da se ta določba ne uporablja, med drugim, za napovedi sponzorstev.

16

Iz člena 35(1) zakona št. 744/1998 v povezavi s členom 36 istega zakona izhaja, da lahko regulatorni organ, če ugotovi, da neka družba, ki se ukvarja z razširjanjem televizijskih ali radijskih programov, krši določbe tega zakona, zadevni družbi naloži, med drugim, naj s kršitvami preneha.

17

Družba Sanoma je ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev in ima sedež na Finskem. Njene storitve vključujejo razširjanje televizijskih programov, v okviru katerih predvaja tudi oglase in sponzorirane programe.

18

Da bi ločila oglasne bloke, ki jih umešča med dva televizijska programa, družba Sanoma uporablja tako imenovano tehniko „razdelitve zaslona“ ali „deljenega zaslona“, pri kateri se zaslon razdeli na dva dela, tako da se po začetku odjavne špice prvega programa v enem stolpcu predvaja ta odjavna špica, v drugem stolpcu pa se predstavljajo programi, ki sledijo. Poleg tega družba Sanoma po in pred vsakim izmed oglasnih vložkov, ki jih predvaja v okviru tega sklopa, predvaja črno sliko, ki traja od 0,4 do 1 sekunde in se imenuje „črne sekunde“.

19

Dalje, kadar je program, ki ga družba Sanoma predvaja, sponzoriran, se lahko zgodi, da so znaki, ki označujejo fizično ali pravno osebo, ki sponzorira ta program, ne le v sponzoriranem programu, temveč tudi v napovedih teh programov in v drugih programih.

20

Regulatorni organ je v odločbi z dne 9. marca 2012 ugotovil, da ta različna ravnanja družbe Sanoma kršijo nekatere določbe zakona št. 744/1998 in ji naložil, naj s kršitvami preneha.

21

Na prvem mestu je glede tega ugotovil, da družba Sanoma ne spoštuje zahteve po ločitvi med oglaševanjem in programi iz člena 22(1) tega zakona. V zvezi s tem je ocenil, da uporaba tehnike, pri kateri se na razdeljenem zaslonu prihajajoči programi predstavljajo hkrati z zaključno špico trenutno predvajanega programa, ne zagotavlja zadostne ločitve med tem programom in oglasnim blokom, ki je umeščen med tem in naslednjim programom.

22

Na drugem mestu je regulatorni organ ugotovil, da družba Sanoma predvaja 12 minut in 7 sekund oglasov v posamezni uri in zato krši najdaljši dopustni urni obseg 12 minut iz člena 29(1) zakona št. 744/1998. Do takega zaključka je prišel tako, da je ugotovil, prvič, da je treba znake, ki označujejo sponzorja nekega programa in se pojavljajo drugje kot v tem programu, opredeliti kot oglaševalski čas. Ugotovil je, drugič, da je treba šteti, da so „črne sekunde“, ki jih družba Sanoma vstavlja med oglasni blok in program, ki se oddaja pred njim, del tega programa, po drugi strani pa je treba „črne sekunde“, ki ločujejo posamičen oglaševalski vložek znotraj tega oglasnega bloka, in „črne sekunde“, ki so vstavljene med ta blok in naslednji program, šteti za oglaševalski čas.

23

Na tretjem mestu je regulatorni organ družbi Sanoma naložil, naj spremeni tehniko, ki jo uporablja za ločevanje oddajanih televizijskih programov od oglasnih blokov, ki so umeščeni med te programe. Poleg tega je družbi Sanoma naložil, naj v izračunu časa, ki ga nameni za televizijsko oglaševanje, upošteva, prvič, sponzorske znake, ki se pojavljajo drugje kot v sponzoriranih programih, in drugič, „črne sekunde“, ki so umeščene med posameznimi oglaševalskimi vložki, ki se predvajajo v okviru oglasnega bloka, in tiste, ki so umeščene med tem blokom in naslednjim programom.

24

Družba Sanoma je s tožbo, ki jo je vložila na Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih), zahtevala razveljavitev te odločbe regulatornega organa, sodišče pa je tožbo z odločbo z dne 9. aprila 2013 zavrnilo. To sodišče je ugotovilo, najprej, da uporaba deljenega zaslona med dvema različnima televizijskima programoma (tistim, ki se končuje, in tistim, ki se začenja) ne izpolnjuje zahteve po ločitvi med oglasi in programi iz člena 22(1) zakona št. 744/1998. Nato je presodilo, da znaki, ki označujejo sponzorja in se prikazujejo drugje kot v sponzoriranem programu, povzročijo to, da se obide najdaljši urni obseg predvajanja oglasov, ki je predpisan v členu 29(1) tega zakona, če ti znaki niso upoštevani v izračunu oglaševalskega časa, ki ga predvajajo ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev. To sodišče je, nazadnje, presodilo, da ni v nasprotju z zakonom št. 744/1998, če se „črne sekunde“, ki sledijo oglasnemu bloku štejejo za oglaševalski čas.

25

Družba Sanoma je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče), ki želi izvedeti, kako je treba v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, razlagati člena 19(1) ter 23(1) in (2) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, da bi lahko sámo ugotovilo namen in obseg določb zakona št. 774/1998, ki jih je po mnenju regulatornega organa in Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih) družba Sanoma kršila.

26

V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27

Najprej je treba izpostaviti, da iz predložitvene odločbe izhaja, prvič, da nacionalna zakonodaja v postopku v glavni stvari določa, da se poleg razdeljenega zaslona ne sme zahtevati, da se za ločitev programa, ki se zaključuje, od oglasnega bloka, ki mu sledi, uporabi poseben akustični ali optični signal, in drugič, da predložitveno sodišče meni, da so dodatne zahteve v zvezi s tem možne, le če se jih zahteva s členom 19(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

28

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki dopušča, da deljeni zaslon, ki v enem stolpcu prikazuje odjavno špico televizijskega programa, v drugem stolpcu pa se predstavljajo prihajajoči programi, s čimer se ločita program, ki se zaključuje, in oglasni blok, ki mu sledi, ni nujno kombiniran ali zaključen z akustičnim ali optičnim signalom.

29

Člen 19(1), prvi stavek, Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah določa, da sta televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja jasno razpoznavna in ju je mogoče razločiti od uredniške vsebine. V drugem stavku tega člena 19(1) je določeno, da sta televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja – brez poseganja v uporabo novih oglaševalskih tehnik – z optičnimi in/ali akustičnimi in/ali prostorskimi sredstvi jasno ločena od drugih delov programske sheme.

30

Prvi stavek te določbe tako vsebuje dve načelni zahtevi, in sicer, prvič, da morata biti televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja jasno razpoznavna, in drugič, da ju je mogoče razločiti od uredniške vsebine, torej od televizijskih programov.

31

Ti zahtevi je treba razlagati ob upoštevanju cilja, ki je naveden v uvodni izjavi 83 Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

32

V njej je med drugim navedeno, da je za zagotavljanje popolne in pravilne zaščite interesov potrošnikov kot televizijskih gledalcev nujno, da za televizijsko oglaševanje velja določeno število minimalnih pravil in norm.

33

Kljub temu se v členu 4(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah državam članicam izrecno daje možnost, da določijo natančnejša ali strožja pravila od tistih, ki jih vsebuje ta direktiva, pri čemer pa se zahteva, da so ta v skladu s pravom Unije.

34

Ob upoštevanju uvodne izjave 83 Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah je treba prvi stavek člena 19(1) te direktive razumeti tako, da izraža voljo zakonodajalca, da popolno in primerno zaščititi interese potrošnikov kot televizijskih gledalcev (v tem smislu glej sodbi Österreichischer Rundfunk, C‑195/06, EU:C:2007:613, točki 26 in 27, in Komisija/Španija, C‑281/09, EU:C:2011:767, točka 46).

35

Drugi stavek člena 19(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah pa natančneje določa vsebino pravila iz prvega stavka tega člena, tako da našteva različna sredstva, ki jih lahko države članice uporabijo, da zagotovijo spoštovanje tega pravila.

36

Kot je med drugim razvidno iz dvakratne uporabe besedne zveze „in/ali“, daje ta drugi stavek državam članicam možnost, da izberejo nekatera izmed teh sredstev in da drugih ne izberejo.

37

Iz tega izhaja, da – čeprav morata biti televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja z uporabo različnih sredstev, ki so našteta v členu 19(1), drugi stavek, Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, jasno ločena od televizijskih programov – na podlagi te določbe ni mogoče šteti, da se morajo ta sredstva uporabljati skupaj. Če le eno izmed teh sredstev, naj si bo optično, akustično ali prostorsko, zadostuje za izpolnitev zahtev iz prvega stavka člena 19(1) te direktive, se namreč lahko države članice odločijo, da ne bodo zahtevale, da se ta sredstva kombinirajo.

38

V tej zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da se s tehniko iz postopka v glavni stvari z deljenim zaslonom ločita program, ki se zaključuje, in oglasni blok, ki mu sledi, tako da se ta ločitev v bistvu zagotavlja s prostorskimi sredstvi.

39

Če uporaba tega sredstva izpolnjuje obe zahtevi iz člena 19(1), prvi stavek, Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, tega sredstva ni treba kombinirati ali zaključiti z drugimi sredstvi za ločevanje, to je z akustičnimi ali optičnimi sredstvi. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je to tako.

40

Iz navedenega izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki dopušča, da deljeni zaslon, ki v enem stolpcu prikazuje odjavno špico televizijskega programa, v drugem stolpcu pa se predstavljajo prihajajoči programi, s čimer se ločita program, ki se zaključuje, in oglasni blok, ki mu sledi, ni nujno kombiniran ali zaključen z akustičnim ali optičnim signalom, če uporaba tega sredstva izpolnjuje obe zahtevi iz člena 19(1), prvi stavek, te direktive, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

41

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23(2) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah razlagati tako, da nasprotuje temu, da so sponzorski znaki, kakršni so v postopku v glavni stvari, ki se ne pojavljajo v sponzoriranem programu temveč v drugih programih, vključeni v najdaljši dopustni obseg oglaševanja v posamezni uri, ki je določen v členu 23(1) te direktive.

42

Člen 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah določa, da delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure.

43

Vendar pa je v odstavku 2 istega člena določeno, da se odstavek 1 istega člena ne uporablja za napovedi sponzorstva.

44

Ker v besedilu člena 23(2) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah smisel in obseg izraza „napovedi sponzorstva“ ni določen, je treba ta izraz razlagati ob upoštevanju okvira, v kateri je ta določba umeščena, in namena te direktive.

45

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v skladu s členom 1(1)(h) in (k) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah sponzorstvo ena od oblik avdiovizualnega komercialnega sporočila, s katerim fizična ali pravna oseba, ki se ne ukvarja z opravljanjem avdiovizualnih medijskih storitev ali produkcijo avdiovizualnih del, prispeva k financiranju avdiovizualnih medijskih storitev ali programov, da bi uveljavila svoje ime, blagovno znamko, podobo, dejavnosti ali izdelke.

46

Nato je v členu 10(1) te direktive, v katerem so določeni pogoji, ki jih mora vsako sponzorstvo izpolnjevati, med drugim, v točki (c) določeno, da morajo biti gledalci jasno obveščeni o obstoju sponzorskega sporazuma in da morajo biti sponzorirani programi jasno označeni s simbolom sponzorja, z navedbo njegovih izdelkov ali storitev ali z drugačnimi razpoznavnimi znaki.

47

Na podlagi teh povezanih določb je mogoče sklepati, da morajo biti – ker je vloga sponzorja izključno prispevek k financiranju storitve ali programa – simboli, navedbe ali drugi razpoznavni znaki sponzorja tesno povezani s storitvijo ali programom, ki ga financira ali sofinancira ta sponzor.

48

Iz tega razloga morajo biti pri sponzoriranih programih, kot je izrecno določeno na koncu člena 10(1) (c) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ti simboli, navedbe ali drugi razpoznavni znaki sponzorja uvrščeni na začetek, med ali na konec sponzoriranega programa in, kot iz tega izhaja, ne ločeno od tega programa.

49

Spoštovanje te obveznosti je zlasti v interesu potrošnikov kot televizijskih gledalcev. Ta obveznost je namenjena, prvič, temu, da lahko ti gledalci jasno razberejo, da je nek program – drugače kakor program, ki ni sponzoriran – predmet sponzorskega sporazuma in jasno identificirajo sponzorja. Ta obveznost preprečuje, drugič, obidenje najdaljšega dopustnega obsega televizijskega oglaševalskega vložka v posamezni uri, ki je določen v členu 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

50

Če tako navedbe ali simboli sponzorja ne izpolnjujejo pogoja, da morajo biti uvrščeni na začetek, med ali na konec sponzoriranega programa, se za te navedbe ali znake ne uporablja člen 23(2) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, saj se ta določba nanaša le na napovedi sponzorstva, ki so uvrščene znotraj sponzoriranega programa.

51

Zato se v položaju iz prejšnje točke te sodbe za te znake ali navedbe uporablja člen 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

52

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 23(2) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah razlagati tako, da je treba sponzorske znake, kakršni so v postopku v glavni stvari, ki se ne pojavljajo v sponzoriranem programu temveč v drugih programih, vključiti v najdaljši dopustni obseg oglaševanja v posamezni uri, ki je določen v členu 23(1) te direktive.

53

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, glede na to da ta direktiva določa le minimalna pravila, razlagati tako, da nasprotuje temu, da se „črne sekunde“, ki so umeščene med različne oglase znotraj televizijskega oglasnega bloka ali med ta blok in televizijski program, ki bloku sledi, vključijo v najdaljši dopustni obseg oglaševanja, ki je v tem členu določen na 20 % oglaševalskih vložkov v posamezni uri.

54

Spomniti je treba, da v skladu s členom 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure.

55

Iz besedila te določbe jasno izhaja, da se omejuje na določitev najdaljšega dopustnega obsega, torej maksimuma, predvajanja televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje v posamezni uri, pri čemer imajo države članice, kot je bilo navedeno v točki 33 te sodbe, možnost, da sprejmejo strožje pravilo in da torej najdaljši dopustni obseg predvajanja določijo nižje od tega maksimuma.

56

Vendar pa iz predložitvene odločbe izhaja, kot je bilo navedeno v točki 15 te sodbe, da se zadeva v postopku v glavni stvari nanaša na nacionalno zakonodajo, ki določa, da del oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči točno enakega praga, kot je določen v členu 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, in v kateri torej možnost, omenjena v točki 33 te sodbe, ni bila izkoriščena.

57

Glede tega je treba ugotoviti, da samo na podlagi besedila člena 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah ni mogoče ugotoviti, ali je treba to določbo razlagati tako, da v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, zahteva, da je treba „črne sekunde“, kakršne so v postopku v glavni stvari, vključiti v tem členu določeno omejitev 20 %, ali tega ne zahteva.

58

Zato je treba položaj takih „črnih sekund“ presoditi glede na cilj člena 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

59

Ker je cilj člena 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah omejiti čas predvajanja televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje v posamezni uri, je iz te določbe posredno, vendar nedvoumno, razviden namen zakonodajalca Unije, da zagotovi pravilno uresničevanje bistvenega cilja avdiovizualnih medijskih storitev, ki je varstvo potrošnikov kot televizijskih gledalcev pred pretiranim televizijskim oglaševanjem.

60

Zato je treba to določbo razlagati tako, da državam članicam ne omogoča, da v korist oglaševalskih vložkov zmanjšajo najmanjši dopusten obseg, ki mora biti namenjen oddajanju programov ali drugih uredniških vsebin, pod 80 % v posamezni uri, kar je meja, ki je posredno določena v tem členu.

61

Če pa država članica, kot v primeru iz postopka v glavni stvari, deleža televizijskih oglaševalskih vložkov ni omejila na raven, ki bi bila strožja od ravni, ki je določena v členu 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, bi bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, če se „črne sekunde“, kakršne so v postopku v glavni stvari, ki ločujejo bodisi različne oglasne vložke, ki sestavljajo oglasni blok, bodisi ta blok in program, ki bloku sledi, ne bi vštele v delež televizijskih oglaševalskih vložkov iz te določbe. S tem bi se namreč čas, ki je znotraj posamezne ure namenjen predvajanju programov in drugih uredniških vsebin zmanjšal pod mejo, ki je posredno zagotovljena s to določbo, in sicer za toliko, kolikor trajajo take „črne sekunde“.

62

Iz tega izhaja, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 23(1) Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah v primeru, da država članica ni izkoristila možnosti, da sprejme strožje pravilo, kot je določeno v tem členu, razlagati tako, da ne samo, da ne nasprotuje temu, da se „črne sekunde“, ki so umeščene med različne oglase znotraj televizijskega oglasnega bloka ali med ta blok in televizijski program, ki bloku sledi, vključijo v najdaljši dopustni obseg oglaševanja, ki je v tem členu določen na 20 % oglaševalskih vložkov v posamezni uri, temveč da se s tem členom taka vključitev tudi zahteva.

63

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: