—

za Pfeifer & Langen GmbH & Co. KG D. Ehle, odvetnik,

—

za Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung W. Wolski in J. Jakubiec, agenta,

—

za grško vlado I. Chalkias, E. Leftheriotou in O. Tsirkinidou, agenti,

—

za Evropsko komisijo P. Rossi in G. von Rintelen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Pfeifer & Langen GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Pfeifer & Langen) in Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung (zvezni urad za kmetijstvo in prehrano, v nadaljevanju: BLE) glede vračila nadomestil stroškov skladiščenja, ki naj bi jih družba Pfeifer & Langen neupravičeno prejela v škodo finančnih interesov Evropske unije.

3

Člen 13(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 1998/78 z dne 18. avgusta 1978 o podrobnih pravilih za izravnavanje stroškov skladiščenja sladkorja (UL L 231, str. 5), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EGS) št. 1714/88 z dne 13. junija 1988 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 8, str. 70; v nadaljevanju: Uredba št. 1998/78), določa:

„Vsak upravičenec do nadomestila najpozneje 15. dne vsakega meseca zadevni državi članici sporoči:

[…]“

4

V tretji, četrti in peti uvodni izjavi Uredbe št. 2988/95 je navedeno:

„[…] na vseh področjih [je treba] preprečevati dejanja, ki škodujejo finančnim interesom [Unije];

[…] za učinkovit boj proti goljufijam, ki škodujejo finančnim interesom [Unije], [je] treba sprejeti skupne predpise za vsa področja, ki jih zajemajo politike [Unije];

[…] v skladu s to uredbo [so] nepravilno ravnanje ter upravni ukrepi in kazni za takšno ravnanje zajeti v sektorskih predpisih.“

5

Člen 1 te uredbe določa:

„1.   Za zaščito finančnih interesov [Unije] se sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo [Unije].

2.   ‚Nepravilnost‘ pomeni vsako kršenje določb zakonodaje [Unije], ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun [Unije] ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu [Unije], bodisi z neupravičenimi izdatki.“

6

Člen 3(1) navedene uredbe določa:

„Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

V primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti teče zastaranje od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. […]

Katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. Po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, začne zastaralni rok teči znova.

Če pristojni organ ni izrekel kazni, zadeva zastara najpozneje na dan, ko poteče rok, ki je dvakrat daljši od zastaralnega roka, razen če je bil upravni postopek prekinjen v skladu s členom 6(1).“

7

Člen 4(1) in (4) te uredbe določa:

„1.   Praviloma se za vsako nepravilnost odredi odvzem neupravičeno pridobljene koristi:

[…]

4.   Ukrepi iz tega člena se ne štejejo za kazen.“

8

Člen 6(1) Uredbe št. 2988/95 določa:

„Brez vpliva na upravne ukrepe in kazni Skupnosti, ki so bili sprejeti na podlagi sektorskih predpisov, ki obstajajo ob začetku veljavnosti te uredbe, lahko pristojni organ ob uvedbi kazenskega postopka proti zadevni osebi za ista dejanja z odločbo zadrži izrek finančne sankcije, kakršna je upravna denarna kazen. Zastaralni rok iz člena 3 ne teče v času, ko je upravni postopek prekinjen.“

9

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bilo družbi Pfeifer & Langen, predelovalki sladkorja, odobreno nadomestilo stroškov skladiščenja belega sladkorja v okviru skupne ureditve trga sladkorja v tržnih letih od 1987/1988 do 1996/1997.

10

Nemški carinski organi so ob pregledu, ki so ga 9. oktobra 1997 opravili pri družbi Pfeifer & Langen, ugotovili, da ta v prošnjah za nadomestilo stroškov skladiščenja za ista tržna leta ni navedla nekaterih količin sladkorja, proizvedenih preko proizvodnih kvot, to je sladkorja C, tako da je zaprosila in prejela določeno število neupravičenih nadomestil. Na podlagi te kontrole je nemško državno tožilstvo odprlo kazensko preiskavo zoper odgovorne pri družbi Pfeifer & Langen zaradi davčne goljufije in goljufije pri subvencioniranju za skladiščenje sladkorja.

11

V okviru te preiskave je bila ustanovljena posebna komisija pristojnega carinskega preiskovalnega urada, v kateri so bili predstavniki različnih zadevnih uprav, med njimi BLE. Ta posebna komisija je oktobra 1999 zaradi ocenitve zasegla dokumente družbe Pfeifer & Langen v zvezi s tržnimi leti od 1987/1988 do 1996/1997. Leta 2000 je navedena komisija poleg tega kot priče zaslišala številne uslužbence te družbe.

12

BLE je februarja 2002 sestavil končno poročilo o goljufiji pri subvencioniranju (v nadaljevanju: končno poročilo). V tem poročilu je bilo med drugim ugotovljeno, da dejstva, ki jih je ugotovila posebna komisija, dokazujejo, da je družba Pfeifer & Langen neupravičeno zaprosila in prejela zneske iz naslova nadomestila za stroške skladiščenja belega sladkorja za tržna leta od 1987/1988 do 1996/1997.

13

BLE je z odločbo z dne 30. januarja 2003 na podlagi končnega poročila razglasil za delno nične odločbe v zvezi z izračunom nadomestil stroškov skladiščenja od julija 1988 do junija 1989 ter od družbe Pfeifer & Langen zahteval vračilo neupravičeno prejetih zneskov. Družba Pfeifer & Langen je torej pri BLE vložila pritožbo, v kateri je med drugim prerekala zastaranje nepravilnosti, ki so ji bile očitane za tržno leto 1988/1989.

14

Carinski organi so leta 2004 po sporazumni rešitvi spora z družbo Pfeifer & Langen končali pregon v zvezi z davčno goljufijo.

15

BLE je z odločbo z dne 4. oktobra 2006 delno ugodil pritožbi družbe Pfeifer & Langen in posledično znižal zneske, ki jih je treba vrniti. Vendar je ta urad menil, da nepravilnosti v zvezi s tržnim letom 1988/1989 niso zastarale, saj je bil rok štirih let, določen v členu 3(1) Uredbe št. 2988/95, pretrgan z različnimi dejanji v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanašajo na te nepravilnosti in ki sta jih opravila posebna komisija pri carinskih organih in državno tožilstvo. Poleg tega je BLE menil, da je treba ravnanja družbe Pfeifer & Langen šteti za ponavljajoče se nepravilnosti, tako da je zastaralni rok začel teči šele od zadnje ugotovljene nepravilnosti, to je leta 1997.

16

Družba Pfeifer & Langen je 7. novembra 2006 zoper to odločbo BLE vložila tožbo pri Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu). Ta družba je v tožbi med drugim trdila, da se je zastaralni rok osmih let, določen v členu 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 1988/95, kar zadeva nepravilnosti, ki so ji bile očitane za tržno leto 2988/1989, iztekel julija 1997, ne da bi ji bila pred tem iztekom izrečena kazen.

17

Verwaltungsgericht Köln je tožbo družbe Pfeifer & Langen glede zastaranja pregona zavrnilo, zato je navedena družba vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

18

Po mnenju zadnjenavedenega sodišča je izid pritožbe družbe Pfeifer & Langen odvisen od razlage pravil v zvezi z zastaralnim rokom, določenih v členu 3(1) Uredbe št. 2988/95.

19

V teh okoliščinah je Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen (višje upravno sodišče Land Nordrhein-Westfalen) prekinilo postopek in Sodišču postavilo ta vprašanja:

20

Na prvem mestu je treba spomniti, da so s členom 1 Uredbe št. 2988/95 uvedena „splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo [Unije]“ in sicer, kot je razvidno iz tretje uvodne izjave navedene uredbe, za to, da se „prepreč[ijo] dejanja, ki škodujejo finančnim interesom [Unije]“ (glej sodbe Handlbauer, C‑278/02, EU:C:2004:388, točka 31; Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, od C‑278/07 do C‑280/07, EU:C:2009:38, točka 20, ter Pfeifer & Langen, C‑564/10, EU:C:2012:190, točka 36).

21

V tem okviru je s členom 3(1) Uredbe št. 1988/95 za pregon določen zastaralni rok štirih let od storitve nepravilnosti ali v primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. V skladu s to določbo pa lahko sektorski predpisi določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

22

Sektorski predpisi, upoštevni v postopku v glavni stvari, ki zajemajo pravila Unije v zvezi z izravnavo stroškov skladiščenja v sektorju sladkorja in zlasti Uredbo št. 1998/78, ne določajo posebnih določb na področju zastaranja, zato je treba uporabiti rok štirih let iz člena 3(1) Uredbe št. 2988/95.

23

Ta rok se uporabi za nepravilnosti, ki so pripeljale do naložitve upravne kazni v smislu člena 5 te uredbe, in za nepravilnosti, kot so te v postopku v glavni stvari, ki so predmet upravnega ukrepa odvzema neupravičeno pridobljene koristi v skladu s členom 4 navedene uredbe (glej v tem smislu sodbe Handlbauer, C‑278/02, EU:C:2004:388, točki 33 in 34, Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, od C‑278/07 do C‑280/07, EU:C:2009:38, točka 22, ter Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 45).

24

Na drugem mestu je treba spomniti, da je cilj roka iz člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 zagotoviti pravno varnost gospodarskih subjektov (glej v tem smislu sodbi Handlbauer, C‑278/02, EU:C:2004:388, točka 40, ter SGS Belgium in drugi, C‑367/09, EU:C:2010:648, točka 68). Ti morajo med svojimi posli določiti tiste, ki so dokončno prenehali, in tiste, ki jih je še vedno mogoče preganjati.

25

Na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti na podlagi teh preudarkov.

26

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem pod (a) v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da je treba pojem „pristojni organ“ v smislu te določbe razumeti kot organ, ki je v skladu z nacionalnim pravom pristojen za dodelitev ali povračilo zneskov, ki so bili neupravičeno prejeti v škodo finančnih interesov Unije.

27

V zvezi s tem je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je v skladu z nemškim pravom BLE pristojen za nadomestilo stroškov skladiščenja in za povračilo neupravičeno prejetih nadomestil, medtem ko imajo carinski organi pooblastilo za preiskavo na področju goljufije pri nadomestilih stroškov skladiščenja. Zadnjenavedeni organi naj bi tako opravili ključna dejanja v zvezi s preiskavo in pregonom zadevnih nepravilnosti v postopku v glavni stvari.

28

Družba Pfeifer & Langen meni, da je treba BLE v obravnavanem primeru šteti za „pristojni organ“ v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95, ker je edini, ki ima pooblastilo za dodelitev in povračilo nadomestil stroškov skladiščenja. Iz tega naj bi sledilo, da učinek dejanj v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki so jih opravili carinski organi, ni bilo pretrganje zastaranja pregona v postopku v glavni stvari.

29

Spomniti je treba, da v skladu s členom 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 zastaranje pregona lahko pretrga katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali pregonom nepravilnosti, o katerem je bila zadevna oseba obveščena.

30

Ob upoštevanju tega besedila je treba ugotoviti, da pojem „pristojni organ“ v smislu te določbe označuje organ, ki je pristojen za sprejetje zadevnih dejanj v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom.

31

Nič v besedilu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 pa ne dopušča razlage, da bi moral biti ta organ isti kot organ, ki dodeli ali povrne zneske, ki so bili neupravičeno prejeti v škodo finančnih interesov Unije.

32

V zvezi s tem je treba poudariti, da mora ob neobstoju pravil prava Unije vsaka država članica v skladu z nacionalnim pravom imenovati pristojne organe za sprejetje dejanj v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom glede nepravilnosti v smislu člena 1(2) Uredbe št. 2988/95. Zato lahko države članice prosto podelijo pooblastilo za pregon v zvezi z nepravilnostmi drugemu organu, kot je ta, ki v obravnavanem primeru dodeli ali povrne nadomestilo stroškov skladiščenja, če te države v takem primeru ne škodujejo učinkoviti uporabi prava Unije.

33

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih preudarkov je treba na prvo vprašanje pod (a) odgovoriti, da je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da je treba pojem „pristojni organ“ v smislu te določbe razumeti kot organ, ki je v skladu z nacionalnim pravom pristojen za sprejetje zadevnih dejanj v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, pri čemer lahko drug organ dodeli ali povrne zneske, ki so bili neupravičeno prejeti v škodo finančnih interesov Unije.

34

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da je bila „zadevna oseba“ v smislu te določbe obveščena o dejanjih v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom glede nepravilnosti, kadar so bili o teh dejanjih – ker je ta oseba pravna oseba – obveščeni njeni zaposleni v okviru njihovega zaslišanja kot priče.

35

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je bilo več zaposlenih družbe Pfeifer & Langen med postopkom preiskave zoper to družbo zaslišanih kot priče. V okviru tega navedeno sodišče sprašuje, ali za pretrganje zastaranja sodnega postopka glede zadevnih nepravilnosti v postopku v glavni stvari zadošča, da so bile te osebe obveščene o dejanjih v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom.

36

Najprej je treba navesti, da je iz člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razvidno, da pojem „zadevna oseba“ označuje gospodarski subjekt, osumljen storitve nepravilnosti, ki so predmet preiskave ali sodnega postopka, to je v obravnavanem primeru družba Pfeifer & Langen.

37

Dalje, ugotoviti je treba, da Uredba št. 2988/95 ne določa posebnih pravil v zvezi s podrobnimi določbami, v skladu s katerimi mora biti zadevna oseba obveščena o „dejanju v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom“ v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, te uredbe.

38

Ta pogoj je treba šteti za izpolnjen, kadar vsi dejanski elementi omogočajo sklep, da je bila zadevna oseba dejansko obveščena o dejanju v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom. Kar zadeva pravno osebo, je ta pogoj izpolnjen, če je bila o zadevnem dejanju dejansko obveščena oseba, katere ravnanje je v skladu z nacionalnim pravom mogoče pripisati tej pravni osebi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

39

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da je bila „zadevna oseba“ v smislu te določbe obveščena o dejanju v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom glede nepravilnosti, kadar vsi dejanski elementi omogočajo sklep, da je bila zadevna oseba dejansko obveščena o dejanjih v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom. Kar zadeva pravno osebo, je ta pogoj izpolnjen, če je bila o zadevnem dejanju dejansko obveščena oseba, katere ravnanje je v skladu z nacionalnim pravom mogoče pripisati tej pravni osebi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

40

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem pod (b) in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, prvič, ali je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da se mora dejanje nanašati na konkretno nepravilnost, ki jo je storil gospodarski subjekt, in na sprejetje upravnega ukrepa ali kazni, da se ga lahko opredeli za „dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom“ v smislu te določbe, in drugič, ali lahko poročilo, kot je končno poročilo v postopku v glavni stvari, v katerem so ocenjeni rezultati preiskave v zvezi s sumi o nepravilnostih, ne da bi bila na zadevno osebo naslovljena zahteva po dodatnih informacijah glede zadevnih poslov, pomeni tako dejanje.

41

Kar zadeva pojem „dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom“ v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95, je Sodišče že razsodilo, da je namen zastaralnega roka, kot je ta iz te določbe, zagotoviti pravno varnost in da tak namen ne bi bil popolnoma dosežen, če bi bilo mogoče ta rok pretrgati z vsemi splošnimi pregledi nacionalnih organov, ki niso povezani s sumom o nepravilnostih, ki se nanašajo na dovolj natančno določena dejanja (glej sodbo SGS Belgium in drugi, C‑367/09, EU:C:2010:648, točka 68).

42

Nasprotno, kadar nacionalni organi osebi pošljejo poročilo, v katerem je opozorjeno na nepravilnost, h kateri je ta oseba prispevala v povezavi z natančno določeno dejavnostjo, od nje zahtevajo dodatne podatke o tej dejavnosti ali ji v povezavi z navedeno dejavnostjo celo naložijo kazen, ti organi izvajajo dovolj jasna dejanja v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom glede nepravilnosti v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 (sodbi SGS Belgium in drugi, C‑367/09, EU:C:2010:648, točka 69, in Chambre de commerce et d’industrie de l’Indre, C‑465/10, EU:C:2011:867, točka 61).

43

Iz tega sledi, da mora biti dejanje dovolj natančno opredeljeno s transakcijami, na katere se nanašajo sumi o nepravilnostih, da bi lahko pomenilo „dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom“ v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95. Ta zahteva po natančnosti pa ne pomeni, da je v tem dejanju zajeta možnost naložitve posebne upravne kazni ali ukrepa.

44

Predložitveno sodišče kljub temu poudarja, da bi bilo sodbi SGS Belgium in drugi (C‑367/09, EU:C:2010:648) ter Chambre de commerce et d’industrie de l’Indre (C‑465/10, EU:C:2011:867) mogoče razlagati tako, da bi moralo poročilo, kot je končno poročilo v postopku v glavni stvari – da bi pomenilo „dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom“ v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 – nujno zajemati zahtevo po dodatnih informacijah, naslovljeno na zadevno osebo.

45

V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče v teh sodbah le za primer naštelo dejanja, za katera je mogoče šteti, da dovolj natančno opredeljujejo transakcije, na katere se nanašajo sumi o nepravilnostih.

46

Iz tega sledi, da je poročilo, kot je končno poročilo v postopku v glavni stvari, mogoče šteti za „dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom“ v smislu člena 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95, če dovolj natančno opredeljuje transakcije, na katere se nanašajo sumi o nepravilnostih, kar mora preveriti predložitveno sodišče, in to tudi če v njem ni zahteve po dodatnih informacijah, naslovljene na zadevno osebo.

47

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba na prvo vprašanje pod (b) in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da mora biti dejanje za to, da bi se lahko opredelilo za „dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom“ v smislu te določbe, dovolj natančno opredeljeno s transakcijami, na katere se nanašajo sumi o nepravilnostih. Ta zahteva po natančnosti pa ne pomeni, da je v tem dejanju zajeta možnost naložitve posebne upravne kazni ali ukrepa. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali zadevno poročilo v postopku v glavni stvari izpolnjuje ta pogoj.

48

Predložitveno sodišče s četrtim in osmim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, prvič, da mora biti več nepravilnosti časovno tesno povezanih, da bi jih bilo mogoče šteti za „ponavljajočo se nepravilnost“ v smislu te določbe, in drugič, da lahko nepravilnosti v zvezi z izračunom količin sladkorja, ki jih skladišči proizvajalec, ki so se zgodile v različnih tržnih letih in katerih posledice so bile napačne prijave navedenih količin s strani tega proizvajalca in s tem izplačila neupravičenih zneskov iz naslova nadomestila za stroške skladiščenja, pomenijo ponavljajočo se nepravilnost v smislu navedene določbe.

49

Najprej je treba opozoriti, da gre za „nadaljevano ali ponavljajočo se nepravilnost“ v smislu člena 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, kadar jo stori gospodarski subjekt, ki ima gospodarske koristi iz vseh podobnih poslov, s katerimi se krši ista določba prava Unije (glej sodbo Vonk Dairy Products, C‑279/05, EU:C:2007:18, točka 41).

50

Ob upoštevanju te opredelitve pojma predložitveno sodišče najprej sprašuje glede tesne časovne povezanosti med dvema ali več nepravilnostmi, zaradi katere bi te pomenile „ponavljajočo se nepravilnost“ v smislu člena 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95. Po mnenju navedenega sodišča so se v obravnavanem primeru nekatere transakcije, ki se očitajo tožeči stranki v postopku v glavni stvari, zgodile v različnih tržnih letih.

51

V zvezi s tem je treba spomniti, da je – kot je bilo navedeno v točki 24 te sodbe – namen zastaralnega roka, določenega v členu 3(1) Uredbe št. 2988/95, zagotoviti pravno varnost gospodarskih subjektov, saj morajo ti med svojimi posli razločiti tiste, ki so dokončno prenehali, in tiste, ki jih je še vedno mogoče preganjati.

52

Tako je treba ugotoviti, da nepravilnosti ne morejo biti „ponavljajoča se nepravilnost“ v smislu člena 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, če so ločene z obdobjem, daljšim od zastaralnega roka štirih let, določenega v prvem pododstavku tega odstavka. V takem položaju namreč te različne nepravilnosti niso dovolj časovno povezane. Ob neobstoju dejanja pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom bi tako lahko gospodarski subjekt legitimno menil, da je prva od teh nepravilnosti zastarala. Nasprotno pa taka časovna povezava obstaja, kadar je obdobje, ki ločuje posamične nepravilnosti, krajše od navedenega zastaralnega roka.

53

Dalje, kar zadeva opredelitev nepravilnosti v postopku v glavni stvari, je predložitveno sodišče pristojno za to, da v skladu z nacionalnim dokaznim pravom, ki se uporabi v postopku v glavni stvari, če ta ne ogroža učinkovitosti prava Unije, preveri, ali so izpolnjeni elementi nadaljevane ali ponavljajoče se nepravilnosti, na katere je opozorjeno v točki 49 te sodbe (glej v tem smislu sodbo Vonk Dairy Products, C‑279/05, EU:C:2007:18, točka 43). Sodišče lahko kljub temu na podlagi elementov iz predložitvene odločbe zagotovi elemente razlage, ki lahko predložitvenemu sodišču omogočijo, da odloči.

54

V zvezi s tem se med drugim zdi, da so zaradi vseh nepravilnosti, ki se očitajo družbi Pfeifer & Langen, prijave te družbe napačne, kar zadeva uvrstitev dela njene proizvodnje belega sladkorja, glede katerega je zaprosila za nadomestilo stroškov skladiščenja (kvota A in/ali B namesto sladkorja C). Zato te nepravilnosti lahko pomenijo ponavljajočo se kršitev iz člena 13(1) Uredbe št. 1998/78, ki proizvajalcu sladkorja nalaga obveznost prijave zalog, ki so upravičene do nadomestila stroškov skladiščenja.

55

Torej ni mogoče izključiti, da nepravilnosti, ki se v postopku v glavni stvari očitajo družbi Pfeifer & Langen, skupaj pomenijo „ponavljajočo se nepravilnost“ v smislu člena 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

56

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na četrto in osmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da se, kar zadeva časovno povezanost, ki mora povezovati nepravilnosti, da bi lahko pomenile „ponavljajočo se nepravilnost“ v smislu te določbe, zahteva le, da je obdobje, ki ločuje posamične nepravilnosti, krajše od zastaralnega roka, določenega v prvem pododstavku tega odstavka. Nepravilnosti, kot so te v postopku v glavni stvari, v zvezi z izračunom količin sladkorja, ki jih skladišči proizvajalec, ki so se zgodile v različnih tržnih letih in katerih posledice so bile napačne prijave navedenih količin s strani tega proizvajalca in s tem izplačila neupravičenih zneskov iz naslova nadomestila stroškov skladiščenja, načeloma pomenijo „ponavljajočo se nepravilnost“ v smislu člena 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

57

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da je opredelitev vseh nepravilnosti kot „nadaljevana ali ponavljajoča se nepravilnost“ v smislu te določbe izključena, če pristojni organi pri zadevni osebi niso opravili rednih in temeljitih pregledov.

58

Po mnenju družbe Pfeifer & Langen BLE ni izpolnil obveznosti skrbnega ravnanja s tem, da pri njej v tržnih letih, ki so predmet postopka v glavni stvari, ni opravil rednih in temeljitih pregledov. Meni, da se ta urad v takih okoliščinah ne bi smel sklicevati na nadaljevano ali ponavljajočo se naravo nepravilnosti, da bi s tem odložil zastaranje sodnega postopka.

59

Kot je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe, je za „nadaljevano ali ponavljajočo se nepravilnost“ v smislu člena 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 značilno le to, da ima gospodarski subjekt gospodarske koristi iz vseh podobnih poslov, ki kršijo isto določbo prava Unije.

60

Iz tega sledi, da ta pojem temelji na objektivnih merilih, značilnih za to kategorijo nepravilnosti, ki so neodvisna od ravnanja nacionalne uprave v razmerju do zadevnega gospodarskega subjekta. Še zlasti opredelitev vseh nepravilnosti kot „nadaljevana ali ponavljajoča se nepravilnost“ v smislu člena 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 ne sme biti odvisna od tega, ali so pristojni organi pri zadevni osebi opravili redne in temeljite preglede.

61

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da opredelitev vseh nepravilnosti kot „nadaljevana ali ponavljajoča se nepravilnost“ v smislu te določbe ni izključena, če pristojni organi pri zadevni osebi niso opravili rednih in temeljitih pregledov.

62

Predložitveno sodišče s šestim in devetim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da rok, določen v tem pododstavku, na področju nadaljevanih ali ponavljajočih se nepravilnosti teče od dne, ko je prenehala zadnja nepravilnost, ali od dne, ko je bila storjena posamična od ponavljajočih se nepravilnosti, ali pa od dne, ko so pristojni nacionalni organi izvedeli za te nepravilnosti.

63

Najprej, iz besedila in iz sistematike člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 je razvidno, da ta določba v četrtem pododstavku nalaga absolutno mejo, ki se uporablja za zastaranje sodnega postopka glede nepravilnosti, pri čemer do tega zastaranja pride najpozneje takrat, ko se izteče rok, ki je dvakrat daljši od roka, določenega v prvem pododstavku iste določbe, ne da bi pristojni organ izrekel kazen, razen če se upravni postopek prekine v skladu s členom 6(1) te uredbe.

64

Rok, določen v četrtem pododstavku člena 3(1) navedene uredbe, tako v skladu z zahtevo, na katero je bilo opozorjeno v točki 24 te sodbe, prispeva k pravni varnosti gospodarskih subjektov s tem, da se lahko s ponavljajočimi se prekinitvenimi dejanji za nedoločen čas odloži zastaranje sodnih postopkov, povezanih z nepravilnostjo.

65

Dalje, kar zadeva dies a quo tega roka, je prav tako iz sistematike člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 in zlasti iz neobstoja posebnih pravil na tem področju razvidno, da je treba to izhodišče določiti na podlagi prvih dveh pododstavkov tega odstavka.

66

V skladu s členom 3(1), drugi pododstavek, te uredbe zastaralni rok v primeru ponavljajočih se nepravilnosti teče od dne, ko je nepravilnost prenehala. Torej, kot je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe, je treba – kadar gospodarski subjekt za to, da bi imel od tega gospodarsko korist, opravi več podobnih poslov, ki kršijo isto določbo prava Unije – te posle obravnavati, kot da so del ene in iste nadaljevane ali ponavljajoče se nepravilnosti. Zato je treba pojem „nepravilnost, ki je prenehala“ iz te določbe razumeti, kot da se nanaša na dan, ko je prenehala zadnja transakcija, ki je del iste ponavljajoče se nepravilnosti.

67

Zato dan, ko so nacionalni organi izvedeli za nepravilnost, ne vpliva na začetek navedenega roka. Poleg tega, da nič v besedilu člena 3(1) Uredbe št. 2988/95 ne omogoča sklepati na nasprotno razlago, je namreč treba poudariti, da ima nacionalna uprava splošno obveznost skrbnega ravnanja pri preverjanju pravilnosti plačil, ki jih opravi in ki bremenijo proračun Unije, kar zajema to, da mora hitro sprejemati ukrepe za odpravo nepravilnosti (glej v tem smislu sodbi Ze Fu Fleischhandel in Vion Trading, C‑201/10 in C‑202/10, EU:C:2011:282, točka 44, in Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 62).

68

V teh okoliščinah bi priznanje, da rok, določen v členu 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95, začne teči šele od takrat, ko je uprava ugotovila te nepravilnosti, lahko na neki način povzročilo nedejavnost nacionalnih organov glede pregona „nepravilnosti“, gospodarski subjekti pa bi bili izpostavljeni na eni strani dolgemu obdobju pravne negotovosti in na drugi strani tveganju, da ne bodo več mogli dokazati pravilnosti zadevnih transakcij po poteku takega obdobja (glej v tem smislu sodbi Ze Fu Fleischhandel in Vion Trading, C‑201/10 in C‑202/10, EU:C:2011:282, točka 45, in Cruz & Companhia, C‑341/13, EU:C:2014:2230, točka 62).

69

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na šesto in deveto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da začne rok, določen v tem pododstavku, v primeru nadaljevane ali ponavljajoče se nepravilnosti teči od dne, ko je ta prenehala, ne glede na dan, ko je nacionalna uprava izvedela za to nepravilnost.

70

Predložitveno sodišče želi s sedmim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 3(1) Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da je posledica dejanj v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki jih opravi pristojni organ in je zadevna oseba o njih obveščena, v skladu s tretjim pododstavkom tega odstavka pretrganje roka, določenega v četrtem pododstavku istega odstavka.

71

Kot je bilo navedeno v točki 63 te sodbe, člen 3(1), četrti pododstavek, Uredbe št. 2988/95 nalaga absolutno mejo, ki se uporablja za zastaranje sodnih postopkov v zvezi z nepravilnostjo, pri čemer do tega zastaranja pride najpozneje na dan, ko se izteče rok, ki je dvakrat daljši od roka, določenega v prvem pododstavku iste določbe, ne da bi pristojni organ izrekel kazen, razen če se upravni postopek prekine v skladu s členom 6(1) te uredbe.

72

Iz tega sledi, da – drugače kot v zadnjenavedenem primeru – posledica dejanj v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki jih opravi pristojni organ in je zadevna oseba o njih obveščena, v skladu s členom 3(1), tretji pododstavek, navedene uredbe, ni pretrganje roka, določenega v členu 3(1), četrti pododstavek, te uredbe.

73

Ta ugotovitev je podprta s ciljem tega roka, ki je – kot je bilo navedeno v točki 64 te sodbe – prav preprečitev, da bi se lahko s ponavljajočimi se prekinitvenimi dejanji za nedoločen čas odložilo zastaranje sodnih postopkov, povezanih z nepravilnostjo.

74

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da posledica dejanj v zvezi s preiskavo ali sodnimi postopki, ki jih opravi pristojni organ in o katerih je zadevna oseba obveščena, v skladu s tretjim pododstavkom tega odstavka ni pretrganje roka, določenega v četrtem pododstavku istega odstavka.

75

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: