Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62014CC0441

    Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota, predstavljeni 25. novembra 2015.
    Dansk Industri (DI) proti zapuščini Karstena Eigila Rasmussena.
    Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Højesteret.
    Predhodno odločanje – Socialna politika – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2000/78/ES – Načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti – Nacionalna ureditev, ki je v nasprotju z direktivo – Možnost posameznika, da se sklicuje na odgovornost države zaradi kršitve prava Unije – Spor med posamezniki – Tehtanje različnih pravic in načel – Načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo – Vloga nacionalnega sodišča.
    Zadeva C-441/14.

    Court reports – general

    ECLI identifier: ECLI:EU:C:2015:776

    SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

    YVESA BOTA,

    predstavljeni 25. novembra 2015 ( 1 )

    Zadeva C‑441/14

    Dansk Industri (DI), v imenu Ajos A/S,

    proti

    zapuščini Karstena Eigila Rasmussena

    (Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

    ki ga je vložilo Højesteret (vrhovno sodišče, Danska))

    „Predhodno odločanje — Socialna politika — Direktiva 2000/78/ES — Načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti — Načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo — Spor med posamezniki — Vloga nacionalnega sodišča — Obveznost skladne razlage — Razlaga contra legem“

    1. 

    Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načel prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.

    2. 

    Predlog je bil vložen potem, ko je Sodišče v sodbi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600) razsodilo, da je treba člena 2 in 6(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ( 2 ) razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, na podlagi katere delavci, ki so upravičeni do starostne pokojnine, ki jo plača delodajalec iz pokojninskega sklada, v kateri so bili vključeni pred dopolnjenim 50. letom starosti, samo zato niso upravičeni do posebnega nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, katerega namen je, da se delavcem, ki so bili več kot 12 let zaposleni v podjetju, pomaga pri ponovni vključitvi v delo.

    3. 

    Navedena sodba je bila izdana v sporu med zaposlenim in delodajalcem v javnem sektorju. V okviru te zadeve pa gre za spor med osebama zasebnega prava v zvezi z izplačilom nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, tako da Sodišče znova obravnava vprašanje v zvezi s tem, kako nacionalna sodišča uporabljajo pravo Unije v sporih med posamezniki.

    4. 

    V tej zadevi gre za spor med Dansk Industri (DI), v imenu družbe Ajos A/S, ( 3 ) in dediči K. E. Rasmussena v zvezi z zavrnitvijo družbe Ajos, da K. E. Rasmussenu izplača nadomestilo za prenehanje delovnega razmerja.

    5. 

    V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, zakaj mora v okviru te zadeve predložitveno sodišče, ki odloča o sporu med posamezniki, ki spada na področje uporabe Direktive 2000/78, kadar uporablja določbe nacionalnega prava, te določbe razlagati tako, da se lahko uporabljajo skladno z besedilom in ciljem te direktive. Pojasnil bom tudi, zakaj menim, da obstoj ustaljene nacionalne sodne prakse, ki je v nasprotju z Direktivo 2000/78, ne pomeni ovire za predložitveno sodišče pri izvajanju te obveznosti skladne razlage. Poleg tega bom navedel, da v okoliščinah, kot se obravnavajo v postopku v glavni stvari, niti načelo pravne varnosti niti načelo varstva zaupanja v pravo ne nasprotujeta izvajanju take obveznosti.

    I – Pravni okvir

    A – Direktiva 2000/78

    6.

    V skladu s členom 1 je namen Direktive 2000/78 „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

    7.

    Člen 2 navedene direktive določa:

    „1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

    2.   V smislu odstavka 1:

    (a)

    se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;

    […]“

    8.

    Člen 6 navedene direktive določa:

    „1.   Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

    Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

    (a)

    določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;

    (b)

    z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;

    […]“

    B – Dansko pravo

    9.

    Zakon o zaposlenih (lov om retsforholdet mellem arbejdsgivere og funktionærer (funktionærloven)) v členu 2a vsebuje naslednje določbe o posebnem nadomestilu za prenehanje delovnega razmerja.

    „1.   Delodajalec mora pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, ki je bil pri istem podjetju nepretrgano zaposlen 12, 15 ali 18 let, po prenehanju delovnega razmerja delavca plačati znesek, enak eni, dvema oziroma trem mesečnim plačam.

    2.   Določba odstavka 1 se ne uporablja, če zaposleni ob prenehanju delovnega razmerja začne prejemati starostno pokojnino.[ ( 4 )]

    3.   Če zaposleni ob prenehanju delovnega razmerja začne prejemati starostno pokojnino od delodajalca in če je k zadevnemu pokojninskemu sistemu pristopil pred dopolnjenim 50. letom starosti, ne prejme nadomestila za prenehanje delovnega razmerja.

    […]“

    10.

    Højesteret (vrhovno sodišče) pojasnjuje, da je Kraljevina Danska Direktivo 2000/78 prenesla s sprejetjem zakona št. 1417 o spremembah zakona o prepovedi diskriminacije na trgu dela (lov nr. 1417 om ændring af lov om forbud mod forskelsbehandling på arbejdsmarkedet m.v.) z dne 22. decembra 2004. ( 5 )

    11.

    Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da se je od uvedbe člena 2a zakona o zaposlenih leta 1971 večkrat izreklo o razlagi odstavka 3 tega člena, zlasti po spremembi zakona o prepovedi diskriminacije leta 2004. V sodbi, izdani 17. januarja 2014, ( 6 ) v kateri je sprejelo stališče do posledic sodbe Sodišča Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600) za uporabo člena 2a(3) zakona o zaposlenih s strani delodajalcev v javnem sektorju, je predložitveno sodišče v zvezi s sodno prakso glede te določbe in posledicami te sodbe razsodilo:

    „V skladu z ustaljeno […] sodno prakso [in nazadnje v sodbi vrhovnega sodišča, objavljeni v UfR 2008.1892] je treba člen 2a(3) zakona o zaposlenih […] razlagati tako, da delavec ali delavka nista upravičena do nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, če sta upravičena do starostne pokojnine […], in to ne glede na njuno odločitev, da pokojnine začasno ne bosta prejemala zaradi nadaljevanja poklicne poti. Zakonodajni predpis po izdaji sodbe v zadevi Ingeniørforeningen i Danmark […] [C‑499/08, ECLI:EU:C:2010:600] sicer ni bil spremenjen, vendar ga delodajalci v javnem sektorju zaradi te sodbe ne morejo uporabljati, kadar delavec dokaže, da se namerava začasno odpovedati prejemanju starostne pokojnine zaradi nadaljevanja poklicne poti.“

    II – Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

    12.

    K. E. Rasmussen, ki mu je bilo odpovedano delovno razmerje, je delovno mesto v družbi Ajos zapustil junija 2009. Ker je v tem podjetju delal od 1. junija 1984, je bil na podlagi člena 2a(1) zakona o zaposlenih načeloma upravičen do nadomestila za prenehanje delovnega razmerja v višini treh mesečnih plač. Ker pa je ob datumu odhoda iz podjetja dopolnil 60 let in je imel pravico do starostne pokojnine, ki jo plača delodajalec iz sklada, v kateri je bil vključen pred dopolnjenim 50. letom starosti, ni mogel na podlagi člena 2a(3) tega zakona, kakor se razlaga v ustaljeni nacionalni sodni praksi, zahtevati takega nadomestila, čeprav je po odhodu iz podjetja ostal na trgu dela.

    13.

    Sindikat Dansk Formands Forening je marca 2012 v imenu K. E. Rasmussena vložil tožbo proti družbi Ajos za izplačilo nadomestila za prenehanje delovnega razmerja v višini treh mesečnih plač, določenega v členu 2a(1) zakona o zaposlenih. V zvezi s tem se je ta sindikat oprl na sodbo Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600).

    14.

    Sø- og Handelsretten (pomorsko in gospodarsko sodišče) je 14. januarja 2014 ugodilo predlogu, ki so ga dediči K. E. Rasmussena, ki je medtem umrl, vložili v zvezi z izplačilom zadevnega nadomestila za prenehanje delovnega razmerja. To sodišče je razsodilo, da iz sodbe Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600) izhaja, da je člen 2a(3) zakona o zaposlenih v nasprotju z Direktivo 2000/78, in ugotovilo, da je prejšnja nacionalna razlaga te določbe v nasprotju s splošnim načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, določenim v pravu Unije.

    15.

    Družba Ajos je pri Højesteret (vrhovno sodišče) vložila pritožbo zoper to sodbo. V utemeljitev pritožbe navaja, da bi bila razlaga člena 2a(3) zakona o zaposlenih, ki bi bila skladna s sodbo Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), contra legem. Trdi tudi, da uporabe tako jasnega in nedvoumnega pravila, kot je člen 2a(3) tega zakona, ni mogoče zavrniti na podlagi splošnega načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti iz prava Unije, ker bi lahko bili kršeni načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.

    16.

    Dediči K. E. Rasmussena znova predlagajo, naj se naloži obveznost izplačila nadomestila za prenehanje delovnega razmerja na podlagi člena 2a(1) zakona o zaposlenih in odškodnine na podlagi člena 7 zakona o prepovedi diskriminacije.

    17.

    Højesteret (vrhovno sodišče) v predložitveni odločbi opozarja, da iz sodbe Dominguez (C‑282/10, EU:C:2012:33) izhaja, da v razmerjih med osebami zasebnega prava določbam direktive ni mogoče priznati neposrednega učinka. V okviru spora med posamezniki naj bi bilo treba morebitno neskladje med določbo nacionalnega prava in direktivo rešiti s skladno razlago določbe nacionalnega prava. Vendar naj bi bilo načelo skladne razlage omejeno in naj ne bi moglo biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. V obravnavani zadevi pa naj bi bila v skladu z ustaljeno nacionalno sodno prakso skladna razlaga člena 2a(3) zakona o zaposlenih prav contra legem.

    18.

    Zato naj bi bilo treba preučiti, ali se lahko splošno načelo prava Unije, kot je načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, uveljavlja proti delodajalcu v zasebnem sektorju, da bi ta izplačal nadomestilo za prenehanje delovnega razmerja, predvideno v danskem pravu, tudi če je ta delodajalec v skladu s tem pravom oproščen te obveznosti. Skratka, v obravnavani zadevi naj bi se tako pojavilo tudi vprašanje, v kolikšnem obsegu lahko nenapisano načelo prava Unije posamezniku onemogoča sklicevanje na nacionalno zakonodajno določbo.

    19.

    Za to preučitev naj bi bilo treba izvedeti, ali ima načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti v zvezi s tem enako vsebino in enak obseg kot Direktiva 2000/78 ali pa ta direktiva določa varstvo pred diskriminacijo na podlagi starosti, ki je širše od tistega, ki izhaja iz navedenega načela.

    20.

    Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, prvič, ali se lahko načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, kot naj bi izhajalo iz sodb Mangold (C‑144/04, EU:C:2005:709) in Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21), neposredno uporabi v razmerjih med posamezniki, in drugič, kako je treba neposredno uporabo navedenega načela tehtati z načelom pravne varnosti in s tem povezanim načelom varstva zaupanja v pravo.

    21.

    Predložitveno sodišče se poleg tega sprašuje, ali v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, pravo Unije nacionalnemu sodišču dovoljuje, da tehta med načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti na eni strani ter načeloma pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo na drugi strani ter da ugotovi, da mora načelo pravne varnosti prevladati nad načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, tako da naj bi bil delodajalec v skladu z nacionalnim pravom oproščen obveznosti izplačila nadomestila za prenehanje delovnega razmerja.

    22.

    V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali se lahko okoliščina, da lahko delavec glede na okoliščine zahteva odškodnino od danske države zaradi nezdružljivosti danske zakonodaje s pravom Unije, upošteva pri navedenem tehtanju.

    23.

    V teh okoliščinah je Højesteret (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

    „1.

    Ali splošno načelo prava EU o prepovedi diskriminacije na podlagi starosti vključuje prepoved sistema, kakršen je danski, v skladu s katerim zaposleni niso upravičeni do nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, če so upravičeni do starostne pokojnine, ki jo na podlagi pokojninskega sistema, h kateremu so pristopili pred dopolnjenim 50. letom, izplačuje delodajalec?

    2.

    Ali je to, da dansko sodišče v sporu med zaposlenim in zasebnim delodajalcem o plačilu nadomestila za prenehanje delovnega razmerja – ki ga delodajalcu na podlagi nacionalne zakonodaje, kakršna je opisana v prvem vprašanju, ni treba plačati, kar pa ni združljivo s splošnim načelom prava EU o prepovedi diskriminacije na podlagi starosti – tehta med navedenim načelom in njegovim neposrednim učinkom na eni strani ter načelom pravne varnosti in z njim povezanim načelom zaupanja v pravo na drugi, na podlagi tega tehtanja pa ugotovi, da mora načelo pravne varnosti prevladati nad načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti in da torej delodajalcu v skladu z nacionalnim pravom naj ne bi bilo treba plačati nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, v skladu s pravom EU? Ali to, da lahko delavec, odvisno od okoliščin, zahteva odškodnino od države zaradi nezdružljivosti danskega zakona s pravom EU, vpliva na odločitev, ali je tako tehtanje mogoče?“

    III – Analiza

    24.

    Preden bom predlagal analizo vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba navesti, kako je Sodišče razsodilo v sodbi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600).

    25.

    Sodišče je bilo v tej sodbi zaprošeno, naj razsodi, ali je treba člena 2 in 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, na podlagi katere delavci, ki so upravičeni do starostne pokojnine, ki jo plača delodajalec iz pokojninskega sklada, v kateri so bili vključeni pred dopolnjenim 50. letom starosti, samo zato niso upravičeni do posebnega nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, katerega namen je, da se delavcem, ki so bili več kot 12 let zaposleni v podjetju, pomaga pri ponovni vključitvi v delo.

    26.

    Naj spomnim, da iz člena 2a(1) zakona o zaposlenih izhaja, da je zaposleni, ki je bil pri istem podjetju nepretrgano zaposlen 12, 15 ali 18 let, upravičen do nadomestila za prenehanje delovnega razmerja. Izjemoma člen 2a(3) tega zakona določa, da če zaposleni ob prenehanju delovnega razmerja začne prejemati starostno pokojnino od delodajalca in če je k zadevnemu pokojninskemu sistemu pristopil pred dopolnjenim 50. letom starosti, ne prejme nadomestila za prenehanje delovnega razmerja.

    27.

    Ugotoviti je treba, da je Sodišče v predstavitvi danske zakonodaje omenilo pojasnilo, ki ga je podalo Vestre Landsret (pritožbeno sodišče v zahodni regiji), in sicer da „v skladu z ustaljeno nacionalno sodno prakso pravica do posebnega nadomestila za prenehanje delovnega razmerja ugasne, če je mogoče v trenutku prenehanja delovnega razmerja izplačati starostno pokojnino iz zasebnega pokojninskega sklada, v kateri je delodajalec vplačeval prispevke, in to tudi če zaposleni ne želi uveljavljati te pravice do pokojnine“. ( 7 )

    28.

    Sodišče je menilo, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari vsebuje različno obravnavanje, ki neposredno temelji na merilu starosti v smislu določb člena 1 v povezavi z določbami člena 2(2)(a) Direktive 2000/78. ( 8 ) Menilo je, da se za cilj varstva delavcev, ki so bili dolgo časa zaposleni v podjetju, in cilj pomoči pri njihovi ponovni vključitvi v delo, ki se uresničujeta s posebnim nadomestilom za prenehanje delovnega razmerja, načeloma lahko šteje, da upravičuje različno obravnavanje zaradi starosti. ( 9 )

    29.

    Sodišče je poleg tega menilo, da je „[o]mejitev pravice do […] nadomestila za prenehanje delovnega razmerja na samo tiste delavce, ki ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bodo upravičeni do starostne pokojnine, za katero je delodajalec vplačeval prispevke, […] glede na cilj, ki ga želi uresničiti zakonodajalec – ta je zagotovitev povišane stopnje varnosti za delavce, ki bodo težje zaposljivi, zato ker so bili dolgo časa zaposleni v tem podjetju – razumna“. ( 10 ) Sodišče je poleg tega ugotovilo, da je „[n]a podlagi člena 2a(3) zakona o zaposlenih […] mogoče tudi omejiti možnost zlorabe, namreč, da delavec prejme nadomestilo, katerega namen je, da se mu zagotavlja podpora pri iskanju nove zaposlitve, čeprav se bo upokojil“. ( 11 ) Sodišče je iz tega sklepalo, da ta določba „ni očitno neprimerna za uresničitev legitimnega cilja zaposlovalne politike, ki ga uresničuje zakonodajalec“. ( 12 )

    30.

    Sodišče je nato preverilo, ali zadevni ukrep ne presega tistega, kar je nujno potrebno za dosego cilja, ki ga uresničuje zakonodajalec. V zvezi s tem je izvedlo naslednje razlikovanje.

    31.

    Na eni strani je ob upoštevanju besedila člena 2a(3) zakona o zaposlenih menilo, da ta določba „v delu, v katerem od upravičenja do posebnega nadomestila za prenehanje delovnega razmerja izključi delavce, ki bodo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi od delodajalca prejemali starostno pokojnino, ne presega tistega, kar je nujno potrebno za uresničitev ciljev, ki jih želi uskladiti“. ( 13 )

    32.

    Na drugi strani je Sodišče upoštevalo pojasnilo, ki ga je Vestre Landsret (pritožbeno sodišče v zahodni regiji) podalo glede obsega, ki je bil z ustaljeno nacionalno sodno prakso dan členu 2a(3) zakona o zaposlenih, saj so na podlagi te sodne prakse z osebami, ki bodo od delodajalca dejansko prejele starostno pokojnino, izenačene osebe, ki so upravičene do takšne pokojnine. V zvezi s tem je menilo, da „člen 2a(3) zakona o zaposlenih s tem, da onemogoča izplačilo posebnega nadomestila za prenehanje delovnega razmerja delavcu, ki se kljub temu, da je upravičen do starostne pokojnine, ki jo plača njegov delodajalec, želi začasno odpovedati tej pokojnini, da bi nadaljeval poklicno pot, pomeni čezmeren poseg v legitimne interese delavcev, ki so v takem položaju, in s tem presega tisto, kar je nujno potrebno za dosego ciljev socialne politike, ki se uresničujejo s to določbo“. ( 14 ) Zato različnega obravnavanja, ki izhaja iz navedene določbe, po mnenju Sodišča ni mogoče upravičiti na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78. ( 15 )

    33.

    Danska vlada v stališčih ugotavlja, da se je sodba Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600) nanašala na razmerje med zaposlenim in delodajalcem v javnem sektorju, to je na vertikalno razmerje. Ta vlada iz tega sklepa, da se Sodišče v navedeni sodbi torej ni opredelilo do vprašanja, ali se lahko glede na pravo Unije člen 2a(3) zakona o zaposlenih, čeprav se ne uporablja v razmerjih med zaposlenimi in delodajalci v javnem sektorju, še naprej uporablja v popolnoma horizontalnem razmerju med zaposlenim in delodajalcem v zasebnem sektorju.

    34.

    Menim pa, da je iz sodbe Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600) na splošno mogoče sklepati, da je člen 2a(3) zakona o zaposlenih, kot ga razlagajo nacionalna sodišča, nezdružljiv s členoma 2 in 6(1) Direktive 2000/78. Tudi če je šlo v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, za spor med zaposlenim in delodajalcem v javnem sektorju, iz tega izhaja, da se ta nacionalna določba ne more kar tako uporabljati v razmerjih med zaposlenimi in delodajalci ne glede na to, ali ta razmerja ureja javno ali zasebno pravo. Nasprotno stališče bi povzročilo omejitev obsega navedene sodbe le na eno kategorijo pravnih razmerij, in sicer razmerij javnega prava.

    35.

    Tako je bilo mogoče z razlago Direktive 2000/78, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), poudariti razloge, iz katerih je treba člen 2a(3) zakona o zaposlenih, kakor ga razlagajo nacionalna sodišča, šteti za nezdružljiv z Direktivo 2000/78. Ti razlogi ostajajo ne glede na naravo zadevnega pravnega razmerja in neodvisno od tega, ali ga ureja javno ali zasebno pravo.

    36.

    Uporaba rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v navedeni sodbi, v okviru sporov med posamezniki po mnenju predložitvenega sodišča vseeno povzroča nekaj težav, zaradi katerih je to predložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

    37.

    Predložitveno sodišče meni, da uporaba rešitve, ki jo je tako določilo Sodišče, ne povzroča težav, če je delodajalec oseba javnega prava. V tem primeru namreč meni, da se neskladje med členom 2a(3) zakona o zaposlenih in Direktivo 2000/78 lahko reši tako, da se zaposleni lahko sklicuje na to direktivo in njene določbe, če so te brezpogojne in dovolj natančne, tako da se člen 2a(3) zakona o zaposlenih ne uporabi v konkretnem primeru.

    38.

    Predložitveno sodišče opozarja, da nasprotno v razmerjih med osebami zasebnega prava določbam direktive ni mogoče priznati neposrednega učinka. Navaja, da je v takih okoliščinah morebitno neskladje med določbo nacionalnega prava in direktivo mogoče rešiti, če se zadevna nacionalna določba, kolikor je mogoče, razlaga v skladu z zadevno direktivo, tako da se očitno nasprotje med predpisoma zmanjša. Predložitveno sodišče vseeno pojasnjuje, da ima to načelo skladne razlage nekatere omejitve in da, natančneje, ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.

    39.

    Po mnenju tega sodišča taka omejitev obstaja v tej zadevi, tako da bi bilo treba v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodb Mangold (C‑144/04, EU:C:2005:709) in Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21), uporabiti načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti za rešitev spora o glavni stvari med osebama zasebnega prava. Z uporabo tega načela naj bi torej nastala težava glede tehtanja tega načela z načeloma pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo s strani predložitvenega sodišča.

    40.

    Razlogovanje, ki mu je predložitveno sodišče sledilo pri oblikovanju svojih vprašanj, se mi zdi vsaj delno v skladu z novejšim razvojem sodne prakse Sodišča o uporabi načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti v okviru sporov med posamezniki. S to sodno prakso je namreč skladna uporaba splošnega načela prava glede na stalno zavračanje Sodišča, da direktivam prizna horizontalni neposredni učinek. V zvezi s tem naj spomnim, da je Sodišče v zvezi s sporom med posamezniki dosledno razsodilo, da direktiva sama za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se torej nanjo kot tako proti njemu ni mogoče sklicevati. ( 16 )

    41.

    Skratka, iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da direktive niso popolnoma brez učinka v okviru sporov med posamezniki. Obveznost nacionalnih sodišč, da nacionalno pravo razlagajo v skladu z vsebino in cilji direktiv, tem direktivam omogoča, da v takih sporih posredno učinkujejo.

    42.

    Sodišče je glede vloge nacionalnega sodišča pri odločanju v sporu med posamezniki, v katerem je razvidno, da je zadevna nacionalna ureditev v nasprotju s pravom Unije, namreč razsodilo, da „morajo pravno varstvo, ki za zadevne osebe izhaja iz določb prava Unije, in njihov polni učinek zagotoviti nacionalna sodišča“. ( 17 ) Poleg tega „obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, ki ga ta določa, in dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, velja za vse organe teh držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti“. ( 18 )

    43.

    Iz tega sledi, da so „nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava tega dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določeni rezultat in s tem skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je dejansko neločljivo povezana s sistemom PDEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi“. ( 19 )

    44.

    Navedena obveznost skladne razlage se nanaša na vsa pravila nacionalnega prava, ( 20 ) vključno z nacionalno sodno prakso. ( 21 )

    45.

    Sodišče je pojasnilo tudi, da „[č]e nacionalno pravo z uporabo svojih metod razlage omogoči, da se nacionalna določba pod določenimi pogoji razloži tako, da se izogne koliziji z drugo nacionalno normo, oziroma se obseg te določbe v ta namen omeji in uporabi le toliko, da je s to normo združljiva, je nacionalno sodišče dolžno uporabiti iste metode, da se dosežejo cilji, ki jim sledi zadevna direktiva“. ( 22 )

    46.

    Obveznost skladne razlage zato zahteva, da „nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih nacionalno pravo priznava, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da bi zagotovila polni učinek zadevne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem“. ( 23 )

    47.

    Le če je za nacionalna sodišča taka razlaga nacionalnega prava v skladu z Direktivo 2000/78 nemogoča, načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti postane referenčna norma, ki omogoča rešitev sporov med posamezniki, s tem ko nevtralizira uporabo nacionalnega prava, ki je v nasprotju s pravom Unije. To načelo je torej pomožna rešitev za neobstoj horizontalnega neposrednega učinka Direktive 2000/78 in za nezmožnost nacionalnih sodišč, da nacionalno pravo razlagajo v skladu s to direktivo. Poleg tega ugotavljam, da je Sodišče v najnovejši sodni praksi jasno poudarilo prednostno vlogo, ki jo želi dati obveznosti skladne razlage. ( 24 )

    48.

    Preden nacionalna sodišča uporabijo načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti kot skrajno rešitev za neskladja med pravom Unije in nacionalnim pravom, morajo torej ustrezno preveriti, da njihovega nacionalna prava ni mogoče razlagati skladno z Direktivo 2000/78.

    49.

    V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da za zahtevo skladne razlage nacionalnega prava veljajo nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnega sodišča, da se sklicuje na vsebino in cilj direktive, ko razlaga in uporablja upoštevna pravila nacionalnega prava, „omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načelom pravne varnosti, v smislu, da ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem“. ( 25 )

    50.

    Zato šele ko je Sodišče na podlagi stališč, ki so mu predložena, seznanjeno s tem, da se nacionalno sodišče dejansko spopada s tako omejitvijo, v skladu s tem, kar je sprejelo v sodbi Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21), razloži splošno načelo prava, ki se uresničuje s predpisom sekundarne zakonodaje. V primeru nasprotja med tem načelom in nacionalnim pravom Sodišče nato nacionalnemu sodišču sporoči, da se navedeno načelo lahko uveljavlja v okviru spora med posamezniki, zato da se ne uporabi nacionalna določba, ki je v nasprotju s pravom Unije.

    51.

    V tej zadevi predložitveno sodišče meni, da ne more opraviti razlage nacionalnega prava, ki bi bila skladna z Direktivo 2000/78, ker bi sicer opravilo razlago svojega nacionalnega prava contra legem.

    52.

    Res je, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so za razlago nacionalnega prava pristojna izključno nacionalna sodišča. ( 26 ) Zato morajo ta sodišča nazadnje odločiti, ali se lahko njihovo nacionalno pravo razlaga v skladu s pravom Unije.

    53.

    Skratka, menim, da če je iz preudarkov, ki so Sodišču predloženi v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, razvidno, da je edini razlog, ki nasprotuje razlagi nacionalnega prava, ki bi bila skladna s pravom Unije, obstoj ustaljene nacionalne sodne prakse, ki je v nasprotju s pravom Unije, mora Sodišče nacionalnemu sodišču sporočiti, ali lahko tak razlog upošteva ali ne. Povedano drugače, Sodišče po mojem mnenju deluje v celoti znotraj svoje pristojnosti, ko pojasni pomen, ki ga je treba dati omejitvi obveznosti skladne razlage, ki jo je samo določilo, in sicer razlage contra legem. Duh sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, na katerem temelji mehanizem predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, ter polni učinek tega postopka in dejanska uporaba prava Unije zato od Sodišča zahtevajo, da predložitvenemu sodišču pove, kako ravnati, da prepreči nepravilno uporabo omejitve obveznosti skladne razlage, ki jo pomeni razlaga nacionalnega prava contra legem.

    54.

    Zato pozivam Sodišče, naj pozorno preuči razloge, iz katerih predložitveno sodišče meni, da ne more opraviti razlage nacionalnega prava, ki bi bila skladna z Direktivo 2000/78.

    55.

    V zvezi s tem moram spomniti, da – kot izrecno navaja predložitveno sodišče – iz ustaljene nacionalne sodne prakse, katere zadnja ponazoritev je sodba, ki jo je izdalo 17. januarja 2014, ( 27 ) izhaja, da se člen 2a(3) zakona o zaposlenih razlaga tako, da delavec ni upravičen do nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, če je upravičen do starostne pokojnine, ki jo plača delodajalec iz pokojninskega sklada, v kateri je bil vključen pred dopolnjenim 50. letom starosti, in to ne glede na njegovo odločitev, da pokojnine začasno ne bo prejemal zaradi nadaljevanja poklicne poti. Predložitveno sodišče meni, da bi bila v teh okoliščinah razlaga člena 2a(3) zakona o zaposlenih, zaradi katere bi bila lahko ta določba skladna z Direktivo 2000/78, kakor jo je Sodišče razložilo v sodbi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), contra legem.

    56.

    Na podlagi te premise se je predložitveno sodišče nato pri oblikovanju vprašanj osredotočilo na obseg načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti v sporih med osebami zasebnega prava.

    57.

    Zato je treba preveriti, ali je premisa, ki jo je tako izbralo predložitveno sodišče, pravilna.

    58.

    Dediči K. E. Rasmussena v stališčih trdijo predvsem, da je na podlagi skladne razlage dejansko mogoč soobstoj člena 2a(3) zakona o zaposlenih in prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, določene v Direktivi 2000/78.

    59.

    Dediči K. E. Rasmussena v zvezi s tem pojasnjujejo, da se je člen 2a(3) zakona o zaposlenih v nacionalni sodni praksi razlagal tako, da izraz „začne prejemati“ („vil oppebære“) pomeni „lahko prejema“ („kan oppebære“). Ta razlaga naj bi temeljila na ideji, da ne sme biti odvisno le od negotove želje odpuščenega zaposlenega, da – če želi – začne prejemati pokojnino in torej izgubi pravico do nadomestila za prenehanje delovnega razmerja ali pa da odloži prejemanje pokojnine in tako obdrži pravico do tega nadomestila. Sodišča naj bi torej upoštevala domnevno željo nacionalnega zakonodajalca, da določi objektivno merilo trenutka, ko zahteva po nadomestilu za prenehanje delovnega razmerja preneha zaradi pravice zaposlenega, da prejme pokojnino ob prenehanju delovnega razmerja.

    60.

    Dediči K. E. Rasmussena izpodbijajo presojo predložitvenega sodišča, da naj bi bila razlaga člena 2a(3) zakona o zaposlenih, zaradi katere bi bila lahko ta določba skladna z Direktivo 2000/78, kakor jo je Sodišče razložilo v sodbi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), contra legem, ker bi bila po njihovem mnenju taka skladna razlaga mogoča le v okviru besedila navedene določbe.

    61.

    Dediči K. E. Rasmussena v zvezi s tem napotujejo na sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:248). Generalna pravobranilka J. Kokott je v točki 84 sklepnih predlogov, ko je opozorila na pravilo, da je za razlago nacionalnega prava izključno pristojno nacionalno sodišče, namreč menila, da se ji „v tej zadevi razlaga v skladu z Direktivo [2000/78] zdi popolnoma mogoča“. V utemeljitev tega stališča je navedla, da „sedanja stroga uporaba določbe o izjemi iz člena 2a(3) [zakona o zaposlenih] temelji izključno na razlagi iz danske sodne prakse. Besedilo te določbe […] se lahko razume tudi tako, da zajema le osebe, ki bodo dejansko prejemale starostno pokojnino, ne da bi sem nujno spadale tudi osebe, ki starostno pokojnino le lahko prejemajo“.

    62.

    V istem smislu in tudi če ne obravnava podrobneje te rešitve, Evropska komisija v stališčih ugotavlja, da razlaga, ki je razvidna iz nacionalne sodne prakse, ne izhaja nujno iz besedila člena 2a(3) zakona o zaposlenih, ker je izraz „začne prejemati“ mogoče, kot se zdi, razlagati tudi tako, da delavec izgubi pravico do nadomestila za prenehanje delovnega razmerja le v primeru, ko dejansko izkoristi pravico do prejemanja starostne pokojnine.

    63.

    Nazadnje, navesti moram, da danska vlada v stališčih, ki jih je predložila v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), ni menila, da je razlaga člena 2a(3) zakona o zaposlenih, ki bi bila skladna z Direktivo 2000/78, nemogoča. Navedla je namreč, da če Sodišče ne bo upoštevalo stališča, ki ga je zagovarjala takrat, in sicer združljivost med njenim nacionalnim pravom in to direktivo, „bo moralo nacionalno sodišče preveriti, ali lahko v okviru razlage člena 2a(3) zakona o zaposlenih, skladne z Direktivo [2000/78], doseže rezultat, ki ostaja v okviru [te] direktive, ne da bi moralo ugotoviti, da se [ta določba] ne uporablja za razmerja med zaposlenimi in delodajalci v javnem sektorju“. ( 28 )

    64.

    Ta predlog se mi zdi posebej primeren, ker tehnika skladne razlage tako v okoliščinah zadeve, v kateri je bila izdana sodba Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), kot v okoliščinah te zadeve omogoča omejitev obsega člena 2a(3) zakona o zaposlenih na to, kar izrecno izhaja iz besedila te določbe. Nasprotno pa bi bila rešitev, v skladu s katero bi bila v celoti zavrnjena uporaba navedene določbe, neprimerna, ker se je Sodišče v navedeni sodbi osredotočilo le na nezdružljivost razlage člena 2a(3) zakona o zaposlenih, ki so jo upoštevala nacionalna sodišča, z Direktivo 2000/78.

    65.

    Kot smo videli, dejansko iz sodbe Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600) ne izhaja, da je samo besedilo člena 2a(3) zakona o zaposlenih nezdružljivo z Direktivo 2000/78. Nasprotno, Sodišče v navedeni sodbi priznava, da je lahko ta določba, če se razlaga ozko, utemeljena s ciljem varovanja zaposlitve. Sodišče meni, da je v nasprotju z Direktivo 2000/78 razširitev tega pravila v sodni praksi na delavce, ki lahko prejemajo starostno pokojnino, brez preverjanja, ali je res tako. Razlogovanje Sodišča implicitno postavlja pod vprašaj skladnost nacionalnega predpisa, kot ga razlagajo nacionalna sodišča: zakaj delavce, ki se začasno odpovejo prejemanju starostne pokojnine zaradi nadaljevanja poklicne poti, prikrajšati za ukrep, katerega namen je prav pomagati tem delavcem pri iskanju nove zaposlitve?

    66.

    V tem okviru je to, da predložitveno sodišče uporabi razlago nacionalnega prava, ki je skladna z Direktivo 2000/78, najprimernejši instrument za rešitev neskladja med tem pravom in pravom Unije, ker je s tako razlago mogoče nevtralizirati pomen, ki ga nacionalna sodna praksa daje členu 2a(3) zakona o zaposlenih in ki je v nasprotju s to direktivo, ter dati tej nacionalni določbi pomen, ki je skladen ne le z njenim besedilom, ampak tudi z navedeno direktivo.

    67.

    V zvezi s tem je treba dobro opredeliti, kaj zajema položaj, v katerem je skladna razlaga nemogoča, in natančneje, kaj pomeni razlaga contra legem.

    68.

    Latinski izraz contra legem dobesedno pomeni „proti zakonu“. Razlago contra legem je treba po mojem mnenju razumeti kot razlago, ki je v nasprotju s samim besedilom zadevne nacionalne določbe. Povedano drugače, nacionalno sodišče se spopada z oviro razlage contra legem, ko je jasno in nedvoumno besedilo nacionalne določbe nezdružljivo z besedilom direktive. Sodišče je tako priznalo, da razlaga contra legem pomeni omejitev obveznosti skladne razlage, saj od nacionalnih sodišč ne more zahtevati, naj uporabijo svojo vlogo razlagalca do te mere, da bi nadomestila zakonodajno oblast.

    69.

    Kot smo videli, predložitveno sodišče nikakor ni v takem položaju. Njegova razlaga člena 2a(3) zakona o zaposlenih, ki bi bila skladna z Direktivo 2000/78, mu namreč nikakor ne bi nalagala, da na novo napiše to nacionalno določbo. Predložitveno sodišče torej ne bi posegalo v pristojnost nacionalnega zakonodajalca.

    70.

    Uporaba skladne razlage s strani predložitvenega sodišča bo pomenila le, da bo moralo spremeniti svojo sodno prakso, da se bo razlaga, ki jo je Sodišče v zvezi z Direktivo 2000/78 podalo v sodbi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), v celoti uporabljala v nacionalnem pravnem redu ne le za razmerja med delodajalci in zaposlenimi, za katere velja javno pravo, ampak tudi za razmerja med delodajalci in zaposlenimi, za katere velja zasebno pravo.

    71.

    S tem ko bo Sodišče predložitvenemu sodišču naložilo, naj spremeni svojo sodno prakso, od njega nikakor ne bo zahtevalo, naj preseže svoje pristojnosti. Navedeno sodišče bo opozorilo na njegovo bistveno vlogo, da „mora […] [zagotoviti] pravno varstvo, ki za zadevne osebe izhaja iz določb prava Unije, in njihov polni učinek“. ( 29 ) Sodišče ga bo opozorilo tudi na to, da „obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, ki ga ta določa, in dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, velja za vse organe teh držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti“. ( 30 )

    72.

    Ovira iz sodne prakse tako ni primerljiva z oviro, ki jo pomeni obstoj nacionalne zakonodajne določbe, katere besedilo je nezdružljivo s predpisom prava Unije. V tem zadnjem primeru naj namreč nacionalno sodišče ne bi moglo odpraviti ovire, ker bi sicer nadomestilo zakonodajno oblast, s tem ko bi na novo napisalo zadevno določbo.

    73.

    Dodati moram, da bi se s priznanjem, da obstoj ustaljene nacionalne sodne prakse, ki je v nasprotju s pravom Unije, lahko pomeni oviro za to, da nacionalno sodišče nacionalno določbo razlaga skladno s pravom Unije, zelo zmanjšale možnosti te tehnike za rešitev neskladij med pravom Unije in nacionalnimi pravi.

    74.

    Poleg tega menim, da v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, niti načelo pravne varnosti niti načelo varstva zaupanja v pravo ne nasprotujeta temu, da predložitveno sodišče uporabi razlago člena 2a(3) zakona o zaposlenih, ki je skladna z Direktivo 2000/78.

    75.

    Konkretneje, okoliščina, da bo taka razlaga nacionalnega prava s strani predložitvenega sodišča povzročila, da bo delodajalcu naložena obveznost izplačati nadomestilo za prenehanje delovnega razmerja, ki je vzrok za spor o glavni svari, ne spremeni moje analize.

    76.

    Iz sodne prakse Sodišča sicer res izhaja, da je „obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, […] omejena, če se na podlagi take razlage posamezniku naloži obveznost iz direktive, ki ni bila prenesena, ali toliko bolj če se v skladu s to razlago na podlagi direktive in zaradi neobstoja zakona, sprejetega za njeno izvajanje, določi ali poostri kazenska odgovornost oseb, ki kršijo njene določbe“. ( 31 ) Vendar se ta sodna praksa nanaša predvsem na omejitve obveznosti skladne razlage na kazenskem področju ( 32 ) in je po mojem mnenju ni treba razumeti tako, da prepoveduje razlago nacionalnega prava, skladno z Direktivo, ki bi povzročila, da se delodajalcu naloži obveznost izplačati nadomestilo za prenehanje delovnega razmerja, kakršno se obravnava v postopku v glavni stvari.

    77.

    Če bi bilo treba formulacijo, v skladu s katero je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, omejena, če se na podlagi take razlage posamezniku naloži obveznost iz direktive, ki ni bila prenesena, razlagati ozko, bi določala izrazite omejitve načela razlage nacionalnega prava v skladu z direktivami Unije. ( 33 ) Zato ne verjamem, da se lahko ta omejitev obveznosti skladne razlage uporablja zunaj okvira kazenskega postopka, v katerem je Sodišče to sicer izjavilo. ( 34 )

    78.

    Poleg tega bi v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, obveznost delodajalca, da izplača nadomestilo za prenehanje delovnega razmerja, izhajala ne neposredno iz Direktive 2000/78, ampak iz nacionalnega prava, ki naj bi imelo zaradi skladne razlage obseg, ki je skladen z njegovim besedilom. Povedano drugače, tu ne gre za položaj, v katerem bi bila na podlagi skladne razlage posamezniku naložena obveznost iz direktive, ne da bi za to obstajala podpora v obstoječem nacionalnem pravu. Delodajalcu bi bila naložena obveznost, da izplača nadomestilo za prenehanje delovnega razmerja, z nacionalno določbo, očiščeno pomena, ki je v nasprotju s pravom Unije.

    79.

    Nazadnje je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso „razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, po potrebi pojasnjuje in natančneje določa pomen ter obseg tega pravila, kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njegove veljave. Z drugimi besedami, sodba v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje ni oblikovalna, temveč izključno ugotovitvena, kar pomeni, da njene posledice načeloma nastanejo na dan, ko je začela veljati razlagana določba.“ ( 35 ) Sodišče meni, da „[i]z tega izhaja, da sodišče pravilo, ki je bilo predmet take razlage, lahko in mora uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je Sodišče odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, če so sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnemu sodišču“. ( 36 )

    80.

    Poleg tega je Sodišče dosledno razsojalo, da „lahko na podlagi splošnega načela pravne varnosti, ki je sestavni del pravnega reda Skupnosti, zadevnim osebam zgolj izjemoma omeji možnost sklicevanja na določbo, o kateri je Sodišče sprejelo razlago, da bi izpodbijale pravna razmerja, nastala v dobri veri“. ( 37 ) Poleg tega „se lahko taka omejitev v skladu s sodno prakso Sodišča dovoli le v isti sodbi, s katero se odloči o zahtevani razlagi“. ( 38 ) Sodišče namreč meni, da je „[n]ujno […] potreben enotni trenutek določitve časovnih učinkov zahtevane razlage, ki jo da Sodišče glede določbe prava [Unije]. Zato načelo, da se omejitev lahko dovoli le v isti sodbi, s katero odloči o zahtevani razlagi, zagotavlja enakost obravnavanja držav članic in drugih zadevnih oseb ter izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz načela pravne varnosti.“ ( 39 )

    81.

    Ugotoviti pa je treba, da Sodišče v sodbi Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600) ni omejilo časovnih učinkov razlage Direktive 2000/78, ki jo je upoštevalo v zvezi s členom 2a(3) zakona o zaposlenih. V okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču ni treba znova izreči o združljivosti te določbe z navedeno direktivo, ampak mora le pojasniti, kako je treba rešiti nezdružljivost med pravom Unije in nacionalnim pravom v okviru spora med posamezniki. Sodišče zato v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, tudi če bi bilo pozvano k temu, kar pa se ni zgodilo, ne sme omejiti časovnih učinkov svoje sodbe Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600).

    82.

    Če bi lahko predložitveno sodišče v okoliščinah te zadeve omejilo svojo obveznost skladne razlage s sklicevanjem na načelo pravne varnosti, bi to pomenilo, da se omejijo časovni učinki sodbe Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600), in to čeprav Sodišče ni menilo, da to načelo tako omejitev utemeljuje. Kot pa je mogoče izpeljati iz zgoraj navedene sodne prakse o časovnih učinkih sodb, izdanih na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, je le Sodišče pristojno za določitev časovnih omejitev za razlago, ki jo sprejme. ( 40 )

    83.

    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da mora predložitveno sodišče, ki odloča o sporu med posamezniki, ki spada na področje uporabe Direktive 2000/78, kadar uporablja določbe nacionalnega prava, te določbe razlagati tako, da se lahko uporabljajo skladno z besedilom in ciljem te direktive. Obstoj ustaljene nacionalne sodne prakse, ki je v nasprotju z Direktivo 2000/78, ne pomeni ovire za predložitveno sodišče pri izvajanju te obveznosti skladne razlage. Poleg tega v okoliščinah, kot se obravnavajo v postopku v glavni stvari, niti načelo pravne varnosti niti načelo varstva zaupanja v pravo ne nasprotujeta izvajanju take obveznosti.

    IV – Predlog

    84.

    Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Højesteret (vrhovno sodišče), odgovori:

    Predložitveno sodišče, ki odloča o sporu med posamezniki, ki spada na področje uporabe Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, mora, kadar uporablja določbe nacionalnega prava, te določbe razlagati tako, da se lahko uporabljajo skladno z besedilom in ciljem te direktive. Obstoj ustaljene nacionalne sodne prakse, ki je v nasprotju z Direktivo 2000/78, ne pomeni ovire za predložitveno sodišče pri izvajanju te obveznosti skladne razlage. Poleg tega v okoliščinah, kot se obravnavajo v postopku v glavni stvari, niti načelo pravne varnosti niti načelo varstva zaupanja v pravo ne nasprotujeta izvajanju take obveznosti.


    ( 1 ) Jezik izvirnika: francoščina.

    ( 2 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79.

    ( 3 ) V nadaljevanju: Ajos.

    ( 4 ) V zvezi s tem, kako Sodišče razlaga Direktivo 2000/78 v povezavi s členom 2a(2) zakona o zaposlenih, glej sodbo Ingeniørforeningen i Danmark (C‑515/13, EU:C:2015:115).

    ( 5 ) V nadaljevanju: zakon o prepovedi diskriminacije.

    ( 6 ) Zadeva 96/2013 in drugi (UfR 2014.1119).

    ( 7 ) Sodba Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600, točka 9).

    ( 8 ) Prav tam (točka 24).

    ( 9 ) Prav tam (točka 31).

    ( 10 ) Prav tam (točka 34).

    ( 11 ) Isto.

    ( 12 ) Sodba Ingeniørforeningen i Danmark (C‑499/08, EU:C:2010:600, točka 35).

    ( 13 ) Prav tam (točka 40).

    ( 14 ) Prav tam (točka 47).

    ( 15 ) Prav tam (točka 48).

    ( 16 ) Glej med drugim sodbo Dominguez (C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 37 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo Association de médiation sociale (C‑176/12, EU:C:2014:2, točka 36 in navedena sodna praksa).

    ( 17 ) Glej med drugim sodbo Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21, točka 45 in navedena sodna praksa).

    ( 18 ) Prav tam (točka 47 in navedena sodna praksa).

    ( 19 ) Glej med drugim sodbo Dominguez (C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 24 in navedena sodna praksa).

    ( 20 ) Glej med drugim sodbo Association de médiation sociale (C‑176/12, EU:C:2014:2, točka 38 in navedena sodna praksa).

    ( 21 ) Sodba Centrosteel (C‑456/98, EU:C:2000:402, točka 17).

    ( 22 ) Glej med drugim sodbo Mono Car Styling (C‑12/08, EU:C:2009:466, točka 63 in navedena sodna praksa).

    ( 23 ) Glej med drugim sodbo Dominguez (C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 27 in navedena sodna praksa).

    ( 24 ) Prav tam (točka 23, v kateri je Sodišče takoj ugotovilo, da „se vprašanje, ali se nacionalna določba v delu, v katerem nasprotuje pravu Unije, ne uporablja, postavlja le, če ni mogoča nobena razlaga, ki je združljiva s to določbo“). Glej v zvezi s tem Simon, D., La panacée de l’interprétation conforme: injection homéopathique ou thérapie palliative?, De Rome à Lisbonne: les juridictions de l’Union européenne à la croisée des chemins – Mélanges en l’honneur de Paolo Mengozzi, Bruylant, Bruselj, str. 279. Po mnenju tega avtorja „Sodišče daje metodi skladne razlage vedno bolj očitno neke vrste tehnično prednost pred drugimi posledicami primarnosti“ (str. 298).

    ( 25 ) Glej med drugim sodbo Mono Car Styling (C‑12/08, EU:C:2009:466, točka 61 in navedena sodna praksa). Glej v tem smislu tudi sodbo Association de médiation sociale (C‑176/12, EU:C:2014:2, točka 39 in navedena sodna praksa).

    ( 26 ) Glej med drugim sodbi Adeneler in drugi (C‑212/04, EU:C:2006:443, točka 103) in Wilson (C‑506/04, EU:C:2006:587, točka 34).

    ( 27 ) Glej opombo 6 teh sklepnih predlogov.

    ( 28 ) Točka 42.

    ( 29 ) Glej med drugim sodbo Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21, točka 45 in navedena sodna praksa).

    ( 30 ) Prav tam (točka 47 in navedena sodna praksa).

    ( 31 ) Glej med drugim sodbo Arcaro (C‑168/95, EU:C:1996:363, točka 42 in navedena sodna praksa).

    ( 32 ) Glej med drugim sodbo Caronna (C‑7/11, EU:C:2012:396, točki 51 in 52 ter navedena sodna praksa).

    ( 33 ) Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v zadevi Centrosteel (C‑456/98, EU:C:2000:137, točka 34).

    ( 34 ) Idem. Glej v zvezi s tem Lenaerts, K., in Corthaut, T., Of birds and hedges: the role of primacy in invoking norms of EU law, European Law Review, 2006, zv. 31, št. 3, str. 287, zlasti str. 295 in 296; ter komentar sodbe Pfeiffer in drugi (od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584), ki ga je napisala Prechal, S., Common Market Law Review, 2005, zv. 42, str. 1445, zlasti točka 6.4.

    ( 35 ) Glej med drugim sodbo Pohl (C‑429/12, EU:C:2014:12, točka 30 in navedena sodna praksa).

    ( 36 ) Glej med drugim sodbo Meilicke in drugi (C‑292/04, EU:C:2007:132, točka 34 in navedena sodna praksa).

    ( 37 ) Prav tam (točka 35 in navedena sodna praksa).

    ( 38 ) Prav tam (točka 36 in navedena sodna praksa).

    ( 39 ) Prav tam (točka 37).

    ( 40 ) Glej sodbo Barra in drugi (309/85, EU:C:1988:42, točka 13).

    Top