1. 

V postopku, ki teče pred predložitvenim sodiščem, je bilo surovo olje iz palmovih jedrc uvoženo v Evropsko unijo iz različnih držav Srednje in Južne Amerike, ki so vse upravičene do iste preferencialne tarife. Olje s poreklom iz več od teh držav je bilo zaradi prevoza nalito v en rezervoar in kot mešanica prijavljeno za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji.

2. 

V teh okoliščinah se postavlja vprašanje, kako za namene uporabe preferencialne tarife obravnavati mešanje izdelkov s poreklom iz različnih držav. Natančneje, Sodišče je zaprošeno za usmeritev glede pravilne razlage člena 74(1) Uredbe (EGS) št. 2454/93 – ( 2 ) ki ne dopušča nobene spremembe ali preoblikovanja izdelkov – in zlasti zahteve, da morajo biti izdelki, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji, isti kot izdelki, ki so bili izvoženi iz države upravičenke, za katero se šteje, da je država porekla („zahteva po istovetnosti“).

3.

Člen 5 Uredbe št. 732/2008 določa:

„1.   Predvideni tarifni preferenciali se uporabljajo za uvoz izdelkov, vključenih v režime, ki jih je deležna država upravičenka, v kateri imajo ti izdelki poreklo.

2.   Za namene režimov iz člena 1(2) so pravila o poreklu, ki so povezana z opredelitvijo pojma izdelki s poreklom, postopki in metode s tem povezanega upravnega sodelovanja, določeni v Uredbi (EGS) št. 2454/93.

[…]“

4.

V Uredbi št. 2454/93 so opredeljene določbe za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti. ( 4 )

5.

V uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1063/2010, s katero je bila spremenjena Uredba št. 2454/93, je navedena potreba po prožnosti, saj se je s pravili, veljavnimi ob sprejetju uredbe o spremembi, zahtevalo dokazilo o neposrednem prevozu v Evropsko unijo, ki pa ga je pogosto težko pridobiti. Zaradi te zahteve nekateri izdelki, ki jih spremlja veljavno dokazilo o poreklu, ne morejo dejansko uživati prednosti preferencialov. Zato je veljalo kot primerno uvesti novo, enostavnejše in bolj prožno pravilo, ki bo osredotočeno na cilj, da je blago, predloženo carini z deklaracijo za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji, isto kot blago, ki je zapustilo državo upravičenko izvoznico, in se na poti ni na nikakršen način spremenilo ali preoblikovalo.

6.

Člen 72 Uredbe št. 2454/93 določa:

„Kot izdelki s poreklom v državi upravičenki se štejejo:

7.

Člen 74 Uredbe št. 2454/93 določa:

„1.   Izdelki, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji, morajo biti isti kot izdelki, ki so bili izvoženi iz države upravičenke, za katero se šteje, da imajo poreklo. Preden se izdelki prijavijo za sprostitev v prosti promet, ne smejo biti spremenjeni ali preoblikovani na kakršen koli način, niti se na njih ne smejo opraviti nikakršni postopki, razen tistih, ki so potrebni za ohranitev blaga v dobrem stanju. Skladiščenje izdelkov ali pošiljk in delitev pošiljk je možna, kadar se to opravi pod odgovornostjo izvoznika ali kasnejšega imetnika izdelkov in če izdelki v državi/državah tranzita ostanejo pod carinskim nadzorom.

2.   Skladnost z odstavkom 1 se upošteva kot izpolnjena, razen, če imajo carinski organi razlog, da verjamejo v nasprotno; v takih primerih lahko carinski organi od deklaranta zahtevajo, da predloži dokazilo o izpolnjevanju zahtev, ki se lahko predloži v kakršni koli obliki, vključno s pogodbenimi dokumenti o prevozu, kot so na primer enotni tovorni listi ali dejanska oz. konkretna dokazila, ki temeljijo na označevanju ali številčenju tovorkov ali katero koli dokazilo v zvezi z blagom samim.“

8.

Družba ADM Hamburg je 11. avgusta 2011 za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji uvozila določeno število pošiljk surovega olja iz palmovih jedrc, ki so bile v Nemčijo prepeljane iz Ekvadorja, Kolumbije, Kostarike in Paname. Vse te države so izvoznice, vključene v GSP. ( 5 ) Olje se je prevažalo v različnih rezervoarjih tovorne ladje. Da bi imela družba ADM Hamburg koristi od preferenciala, je predložila potrdila o preferencialni obravnavi, ki so jih izdale zgoraj navedene države.

9.

Postopek, ki teče pred predložitvenim sodiščem, zadeva le eno od navedenih pošiljk (v nadaljevanju: pošiljka iz postopka v glavni stvari). Pošiljka iz postopka v glavni stvari je vsebovala mešanico surovega olja iz palmovih jedrc s poreklom iz različnih držav upravičenk.

10.

Hauptzollamt Hamburg-Stadt je 8. decembra 2011 izdalo odločbo o odmeri uvoznih dajatev. Pri pošiljki iz postopka v glavni stvari je uvozne dajatve obračunalo po stopnji uvozne dajatve za tretje države, to je ne da bi bila za pošiljko odobrena predlagana preferencialna obravnava. Razlog za zavrnitev preferencialne obravnave je bilo v bistvu dejstvo, da je bilo surovo olje iz palmovih jedrc iz različnih uvoznih pošiljk iz različnih držav porekla zmešano v enem rezervoarju.

11.

Družba ADM Hamburg je po neuspešni upravni pritožbi vložila tožbo pri Finanzgericht Hamburg. Ker je to imelo pomisleke glede pravilnega razumevanja upoštevne določbe prava EU, se je odločilo prekiniti postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložiti to vprašanje:

„Ali je dejanska predpostavka iz člena 74(1), prvi stavek, [Uredbe št. 2454/93], v skladu s katero morajo biti izdelki, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji, isti kot izdelki, ki so bili izvoženi iz države upravičenke, za katero se šteje, da je država porekla, izpolnjena v primeru, kakršen je obravnavani, ko se več delnih pošiljk surovega olja iz palmovih jedrc iz različnih držav izvoznic, vključenih v splošni sistem preferencialov (GSP), za katere se šteje, da so države porekla, ne izvozi in v Evropsko unijo ne uvozi v med seboj fizično ločenih rezervoarjih, ampak se pri izvozu napolnijo v isti rezervoar tovorne ladje in se v tem rezervoarju, v katerem se med seboj zmešajo, uvozijo v Evropsko unijo, pri čemer je mogoče izključiti, da bi bili med prevozom teh izdelkov do njihove sprostitve v prosti promet v rezervoar tovorne ladje vneseni drugi izdelki, predvsem takšni, za katere ne velja preferencialna obravnava?“

12.

Pisna stališča so predložili ADM Hamburg, Hauptzollamt Hamburg-Stadt in Komisija. Na obravnavi 11. junija 2015 so vse navedene stranke razen Hauptzollamt Hamburg-Stadt podale tudi ustno stališče.

13.

Ali je zahteva po istovetnosti med izdelki, ki so zapustili državo upravičenko, in izdelki, ki so bili predstavljeni carinskim organom ob prijavi za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji, kot je določena v členu 74(1) Uredbe št. 2454/93, izpolnjena, če je bilo surovo olje iz palmovih jedrc s poreklom iz več držav, upravičenih do enake preferencialne obravnave, nalito v isti rezervoar tovorne ladje in v tem rezervoarju uvoženo kot mešanica? To je bistvo vprašanja predložitvenega sodišča, ki ga mora Sodišče razjasniti v obravnavanem primeru. Predložitveno sodišče je zaprosilo Sodišče za usmeritev glede tega vprašanja ne samo zaradi dejstva, da zadnjenavedeno doslej ni imelo priložnosti pojasniti pomena člena 74 Uredbe št. 2454/93, temveč tudi zaradi različnih stališč carinskih organov v državah članicah glede te zadeve.

14.

Natančneje, obstaja negotovost glede vprašanja, ali mešanje izdelkov – ki so v tem primeru medsebojno zamenljivi in materialno enaki, ker gre za surovo olje iz palmovih jedrc – s poreklom iz različnih držav upravičenk izključuje preferencialno obravnavo. Iz spodaj navedenih razlogov menim, da je treba odgovoriti nikalno.

15.

Naj najprej še enkrat spomnim, da se je pred spremembo člena 74 Uredbe št. 2454/93, uvedeno z Uredbo št. 1063/2010, od uvoznika, da bi bil upravičen do preferenciala, zahtevalo dokazilo o neposrednem prevozu v Evropsko unijo, kar pa je bila zahteva, ki jo je bilo pogosto težko izpolniti. Kot je razloženo v uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1063/2010, je bil člen 74 Uredbe št. 2454/93 zasnovan zaradi uvedbe novega, enostavnejšega in predvsem prožnejšega pravila, ki je osredotočeno na cilj, da je prijavljeno blago isto kot izvoženo blago.

16.

Na začetku želim tudi poudariti, da zahteve po istovetnosti iz člena 74(1) Uredbe št. 2454/93 ne bi smeli obravnavati ločeno, temveč bi jo morali obravnavati kot del celote, namreč v povezavi s členom 74(2), ki navaja, da se skladnost z zahtevo po istovetnosti upošteva kot izpolnjena, razen če imajo carinski organi razlog, da verjamejo v nasprotno. Drugače povedano, če carinski organi nimajo razloga za mnenje, da izdelki, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet, niso isti kot izvoženi izdelki, sprejmejo dejstvo, da obravnavajo iste izdelke.

17.

V postopku, ki teče pred predložitvenim sodiščem, poreklo izdelkov ni sporno. Prav tako ni sporno, da bi bilo olje iz sporne pošiljke upravičeno do preferencialne obravnave, če ne bi bilo zmešano. Poleg tega so zadevni izdelki medsebojno zamenljivi in materialno enaki, ker gre za surovo olje iz palmovih jedrc. Domneva istovetnosti iz člena 74(2) skupaj z dejstvom, da ni nobenega dvoma glede porekla izdelkov, bi po mojem mnenju morala zadoščati za rešitev problema v postopku, ki teče pred predložitvenim sodiščem.

18.

Res je mogoče trditi, da carinski organi težje pregledajo uvožene izdelke in vzamejo njihove vzorce, če so izdelki različnega porekla uvoženi kot mešanica. Dejansko se tukaj ne bi smelo spregledati cilja, ki je poenostavitev naloge carinskih organov, da preverijo poreklo uvoženih izdelkov. Pravzaprav bi ga morali obravnavati kot eno od vodilnih načel razlage carinskega zakonika in Uredbe št. 2454/93, namenjene izvajanju carinskega zakonika. To zlasti velja, ker si carinski zakonik med drugim prizadeva zagotoviti hitre in učinkovite postopke za sprostitev izdelkov v prosti promet. ( 6 ) Nedvomno je zelo pomembno, da lahko carinski organi po potrebi pregledajo izdelke, da preverijo, ali ustrezajo potrdilu o poreklu.

19.

Za namene preferencialne obravnave je zato bistveno, da je mogoče vzpostaviti povezavo med izdelkom, njegovim statusom blaga s poreklom in določenim potrdilom o poreklu. Pri vzpostavljanju te povezave imajo potrdila o poreklu bistveno vlogo. ( 7 ) Sodišče je opozorilo na pomen uradnega dokazila o poreklu (potrdila o poreklu): dejansko iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zahteve po veljavnem dokazilu o poreklu, ki ga je izdal pristojni organ, ni mogoče razumeti le kot formalnost, ki bi jo lahko spregledali, če bi bil kraj porekla ugotovljen z drugimi dokaznimi sredstvi. ( 8 )

20.

Glede postopka, ki teče pred predložitvenim sodiščem, iz predložitvene odločbe izhaja, da je družba ADM Hamburg predložila potrdila o preferencialni obravnavi v obliki potrdil o poreklu za vseh pet pošiljk (obrazec A), ki tukaj niso sporna.

21.

V zvezi s tem določbe, ki se nanašajo na potrdila o poreklu v členu 47(b) Uredbe št. 2454/93, določajo, da mora potrdilo vsebovati vse podatke, potrebne za prepoznavanje blaga, na katero se nanaša, predvsem pa število tovorkov, bruto in neto težo blaga ali njegov volumen. Poleg tega je v Prilogi 17 k Uredbi št. 2454/93 opisana vsebina „Obrazca A“. V poljih 5, 6 in 9 obrazca je treba navesti zaporedno številko, oznake in število tovorkov ter bruto težo ali drugo količino. Na drugi strani obrazca z naslovom „Opombe“ pri II „Splošni pogoji“ točka (b) dalje določa, da mora vsak proizvod v pošiljki ločeno izpolnjevati pogoje za preferencialno obravnavo.

22.

Na prvi pogled gre mešanje izdelkov različnega porekla sicer res bolj težko skupaj z zahtevami, ki se nanašajo na vsebino upoštevnih potrdil, ne le glede teže in količine, temveč tudi glede zahteve, da mora vsak proizvod ločeno izpolnjevati pogoje za preferencialno obravnavo. V tem smislu bi v primeru, ko je izdelek zmešan z izdelkom drugega porekla tako, da ju ni več mogoče fizično ločiti, lahko trdili, da to ni več isti izdelek, kot je bil, preden je bil zmešan z drugim izdelkom. V skladu s tem je kar privlačna trditev, da bi mešanje carinskim organom otežilo preverjanje porekla. S tega vidika bi bilo mogoče člen 74(1) Uredbe št. 2454/93 razumeti kot zahtevo, da je treba izdelke, ki ustrezajo določenemu potrdilu o poreklu, prevažati na način, ki zagotavlja, da so fizično ločeni.

23.

Vendar ne verjamem, da je to zadosten razlog za zahtevo, da je treba pošiljke, povezane z določenim potrdilom o poreklu, med prevozom fizično ločiti. Za tako mnenje imam več razlogov.

24.

Najprej, pomembno se je spomniti, da je člen 74 del poglavja 2 naslova IV dela I Uredbe št. 2454/93, ki obravnava preferencialno poreklo blaga. Še natančneje, ta določba je del pododdelka 2 oddelka 1 zadevnega poglavja, ki obravnava opredelitev pojma „izdelki s poreklom“, v skladu s katero so to izdelki s poreklom iz države, upravičene do ukrepov preferencialne tarifne obravnave. ( 9 )

25.

Ker se v celotnem pododdelku 2 obravnava opredelitev pojma izdelek s poreklom, najdem malo dokazov (če sploh kakšen), iz katerih bi izhajalo, da je zahteva po istovetnosti namenjena čemur koli drugemu kot zagotovitvi, da so izdelki, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet, dejansko izdelki s poreklom, to je izdelki, ki imajo poreklo v državi upravičenki in ne v neki tretji državi za namen določitve uvozne dajatve (višje ali nižje, odvisno od porekla izdelka). To je edini namen člena 74 Uredbe. Očitno je na primer, da ta določba ne obravnava označevanja izdelkov, namenjenih prodaji potrošnikom. ( 10 )

26.

Kot je navedeno zgoraj, se zdi, da med strankama ni nesoglasja o dejstvu, da izdelki, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet, dejansko ustrezajo potrdilom o poreklu, ki jih je predložila družba ADM Hamburg. Predložitvenemu sodišču ni bila predložena nobena trditev o nasprotnem, kaj šele dokaz za sklepanje, da so bili pošiljki iz postopka v glavni stvari dodani izdelki iz tretjih držav.

27.

Drugič – in kar je najpomembneje – izdelki v tekočem in razsutem stanju so poseben primer. Kolikor sam razumem, je pri navedenih vrstah izdelkov splošna praksa, da se izda potrdilo o poreklu za določeno obdobje in količino izdelka, temu pa se potem doda enotni tovorni list. Ti dokumenti za namene prevoza niso pomembni, zlasti ne za dejansko nakladanje tovorne ladje, pri katerem velja popolnoma drugačna logika. ( 11 ) Zato se nikakor ne zdi nenavadno, da se več potrdil o poreklu navezuje na izdelke, ki se prevažajo v samo enem rezervoarju ali prostoru za tovor, vključno tedaj, ko imajo vsi ti izdelki poreklo v eni in isti državi.

28.

Glede tega je bilo na obravnavi razloženo, da je bila ne samo pošiljka iz postopka v glavni stvari, temveč tudi vse druge pošiljke surovega olja iz palmovih jedrc, ki jih je uvozila družba ADM Hamburg, dejansko mešanice, čeprav mešanice olja s poreklom iz samo ene države upravičenke. S tega vidika lahko razlaga, da člen 74(1) Uredbe št. 2454/93 pomeni zahtevo po fizičnem ločevanju izdelkov v tekočem ali razsutem stanju, vodi le v neupravičeno razlikovanje. Posledica zahteve, da bi med prevozom fizično ločevali (na podlagi merila, kot je država porekla ali potrdilo o poreklu) blago v tekočem ali razsutem stanju, bi bila neugodno obravnavanje – kar zadeva uporabo preferencialne tarife – izdelkov, ki jih je težko, če ne celo nemogoče ločiti, potem ko so naloženi v isti prostor za tovor (ali naliti v isti rezervoar). Ne razumem, kako bi bilo to lahko utemeljeno: zakaj bi mešanje v rezervoarju ali prostoru za tovor v primeru izdelkov, ki so materialno enaki, ker gre za surovo olje iz palmovih jedrc, in medsebojno zamenljivi, pomenilo „spremembo ali preoblikovanje“ v nasprotju s členom 74(1) Uredbe št. 2454/93, kadar gre za zmešane izdelke s poreklom iz več držav upravičenk, za izdelke s poreklom iz ene države pa ne?

29.

Glede potrebe po preverjanju porekla, ki je po mojem mnenju edini prepričljivi argument, ki bi ga na prvi pogled lahko uporabili za utemeljitev fizičnega ločevanja, bom preprosto opozoril tole: ne morem razumeti, zakaj bi bilo poreklo na podlagi potrdil o poreklu lažje preverjati tedaj, ko se kot mešanica prevažajo medsebojno zamenljivi izdelki (v tekočem ali razsutem stanju) s poreklom iz ene države, težje pa v primeru, kot je obravnavani, ko je več potrdil o poreklu vezanih na pošiljko, ki vsebuje zamenljive izdelke s poreklom iz več držav upravičenk. V obeh primerih imamo več potrdil o poreklu, ki se navezujejo na mešanico izdelkov v tekočem ali razsutem stanju.

30.

To me je pripeljalo do sklepne ugotovitve. Menim, da se s prvim stavkom člena 74(2) Uredbe št. 2454/93 uvaja domneva v korist statusu porekla blaga. Samo če imajo carinski organi razlog, da verjamejo, da izdelki nimajo statusa porekla, mora deklarant dokazati, da pošiljka dejansko vsebuje iste izdelke, kot so bili prvotno izvoženi. To lahko stori, kot je jasno navedeno v zadevni določbi, v kakršni koli obliki: s pogodbenimi dokumenti o prevozu, kot so enotni tovorni listi, dejanskimi oziroma konkretnimi dokazili, ki temeljijo na označevanju ali številčenju tovorkov, ali katerimi koli dokazili v zvezi z blagom. V tem smislu prevoz izdelkov kot mešanice ne izključuje preferencialne obravnave. Sicer navajam očitno dejstvo, vendar je uvoznik (deklarant) tisti, ki tvega višjo uvozno dajatev, če dokazi, ki jih je predložil o statusu porekla izdelkov, ne prepričajo carinskih organov.

31.

Na podlagi zgoraj navedenega menim, da je v položaju, ki je obravnavan v tej zadevi, v katerem (i) so izdelki, ki so bili zmešani, materialno enaki, ker gre za surovo olje iz palmovih jedrc, in medsebojno zamenljivi, (ii) je poreklo izdelkov v državah, ki so upravičene do enakega preferencialnega obravnavanja, in (iii) ni nobenega dvoma glede statusa porekla izdelkov, zahteva po istovetnosti izdelkov, ki so bili izvoženi, in izdelkov, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji, kot je določena v členu 74(1) Uredbe št. 2454/93, izpolnjena.

32.

Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Finanzgericht Hamburg, odgovori:

Zahteva po istovetnosti, določena v prvem stavku člena 74(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 1063/2010 z dne 18. novembra 2010, v skladu s katero morajo biti izdelki, ki se prijavljajo za sprostitev v prosti promet v Evropski uniji, isti kot izdelki, ki so bili izvoženi iz države upravičenke, za katero se šteje, da je država porekla, je izpolnjena v okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, ko več pošiljk surovega olja iz palmovih jedrc s poreklom iz različnih držav, ki so upravičene do enake preferencialne obravnave, za namen prevoza ni bilo fizično ločenih, temveč so bile nalite v isti rezervoar tovorne ladje in posledično v tem rezervoarju kot mešanica uvožene v Evropsko unijo.