1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. ( 2 )

2. 

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones Obreras (CC.OO.) na eni strani ter Tyco Integrated Security SL in Tyco Integrated Fire & Security Corporation Servicios SA (v nadaljevanju: podjetji iz postopka v glavni stvari) na drugi strani, ker zadnjenavedeni kot „delovni čas“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88 ne priznata časa, ki ga zaposleni vsak dan porabijo za prevoz od doma do prve stranke in od zadnje stranke do doma.

3. 

V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, iz katerih menim, da je treba člen 2(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da v okoliščinah, kot se obravnavajo v sporu o glavni stvari, „delovni čas“ v smislu navedene določbe vključuje čas, ki ga potujoči delavci, to je delavci, ki nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, porabijo za prevoz od doma do prve stranke, ki jo določi njihov delodajalec, in od zadnje stranke, ki jo določi njihov delodajalec, do doma.

4.

Člen 1 Direktive 2003/88 določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

3.   Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive 89/391/EGS,[ ( 3 )] brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.

Ta direktiva se ne uporablja za pomorščake, kakor jih opredeljuje Direktiva 1999/63/ES,[ ( 4 )] brez vpliva na člen 2(8) te direktive.

4.   Določbe Direktive 89/391[…] se v celoti uporabljajo za zadeve iz odstavka 2, brez vpliva na bolj zavezujoče in/ali posebne določbe, vsebovane v tej direktivi.“

5.

Člen 2 Direktive 2003/88, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 1, 2 in 7 določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.   ‚delovni čas‘ pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso;

2.   ‚čas počitka‘ pomeni vsak čas, ki ni delovni čas;

[…]

7.   ‚mobilni delavec‘ pomeni vsakega delavca, ki je zaposlen kot član potujočega ali letalskega osebja v podjetju, ki opravlja prevozne storitve potnikov ali blaga po cesti, zraku ali notranjih plovnih poteh“.

6.

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Dnevni počitek“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24‑urnem obdobju.“

7.

Člen 34 prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih, potrjenega s kraljevo zakonsko uredbo 1/1995 (Real Decreto Legislativo 1/1995 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores) z dne 24. marca 1995, ( 5 ) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v sporu o glavni stvari, določa:

„1.   Trajanje delovnega časa je določeno v kolektivnih pogodbah ali pogodbah o zaposlitvi.

Najdaljše trajanje rednega delovnega časa je 40 ur na teden dejanskega dela v povprečju na leto.

[…]

3.   Med koncem delovnega dne in začetkom drugega mora preteči vsaj dvanajst ur.

Število rednih ur dejanskega dela ne sme biti višje od devetih ur dnevno, razen če se s kolektivno pogodbo, ali, če ni sklenjena, s sporazumom med podjetjem in predstavniki delavcev, ne določi druga razporeditev dnevnega delovnega časa, s katero pa se vsekakor spoštuje počitek med delovnimi dnevi.

[…]

5.   Delovni čas se šteje tako, da je na začetku in na koncu dnevnega delovnega časa delavec na svojem delovnem mestu.

[…]“

8.

Podjetji iz postopka v glavni stvari sta podjetji za nameščanje in vzdrževanje varnostnih sistemov, katerih glavna dejavnost je nameščanje in vzdrževanje delovanja sistemov za odkrivanje vlomov oziroma protivlomnih sistemov v trgovinah.

9.

Tehnični delavci obeh podjetij, ki jih je približno 75 v vsakem, opravljajo storitve v večini španskih provinc, pri čemer je vsak dodeljen eni provinci ali teritorialnemu območju.

10.

Leta 2011 sta podjetji iz postopka v glavni stvari zaprli poslovalnice v različnih provincah in vse delavce dodelili osrednji pisarni v Madridu (Španija).

11.

Tehnični delavci teh podjetij se ukvarjajo z nameščanjem in vzdrževanjem varnostnih naprav v domovih in industrijskih ter trgovskih prostorih, ki so na ozemlju, ki so mu dodeljeni in ki vključuje celotno provinco, v kateri delajo, ali njen del, včasih pa tudi več provinc.

12.

Ti delavci imajo na voljo službeno vozilo, s katerim se dnevno vozijo od svojega doma do krajev, kjer morajo opraviti namestitvena ali vzdrževalna dela v zvezi z varnostnimi sistemi. Z istim vozilom se ob koncu delovnega dneva vrnejo domov.

13.

Po navedbah Audiencia Nacional (Španija) so lahko razdalje med domom delavca in krajem, kjer mora ta opraviti delo, zelo različne in včasih presežejo 100 kilometrov.

14.

Poleg tega se morajo tehnični delavci enkrat ali večkrat tedensko voziti do prostorov logistične prevozne agencije blizu njihovega prebivališča, da tam vzamejo material, naprave in dele, ki jih potrebujejo za delo.

15.

Ti delavci imajo za opravljanje svojih nalog na voljo mobilni telefon Blackberry, s katerim so na daljavo v stiku z osrednjo pisarno v Madridu. Prek aplikacije, nameščene v telefonu, delavci dan prej prejmejo dnevni načrt poti po različnih krajih, ki jih morajo obiskati v delovnem času znotraj njihovega delovnega območja, skupaj z urnikom obiskov strank. Z uporabo druge aplikacije delavci zapišejo podatke o opravljenem delu in jih pošljejo svojemu podjetju, da bi zabeležili morebitne incidente in izvedena dela.

16.

Podjetji iz postopka v glavni stvari v delovni čas ne vštevata časa, porabljenega za prvi dnevni prevoz, od doma do prve stranke, niti časa, porabljenega za zadnji dnevni prevoz, od zadnje stranke do doma. Štejeta ga torej za čas počitka.

17.

Podjetji iz postopka v glavni stvari torej v delovni čas vštevata čas od prispetja k prvi stranki do odhoda od zadnje stranke tistega dne in v ta čas so vključeni samo vmesni prevozi med dvema strankama.

18.

Pred zaprtjem lokalnih poslovalnic sta podjetji iz postopka v glavni stvari šteli, da se delovni čas začne ob prihodu delavca v prostore podjetja, kjer je ta prevzel vozilo, ki mu je bilo na razpolago, ter prejel seznam strank, ki jih je moral obiskati, in načrt poti. Delovni čas se je končal, ko se je vrnil v prostore podjetja in tam pustil vozilo.

19.

Predložitveno sodišče meni, da je v skladu z Direktivo 2003/88 koncept delovnega časa nasproten konceptu časa počitka ter da navedena direktiva zato ne omogoča vmesnih položajev. Navedeno sodišče navaja tudi, da se v skladu s členom 34(5) prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih čas prevoza od doma delavca do delovnega mesta in od delovnega mesta do doma ne všteva v delovni čas. Po navedbah navedenega sodišča je nacionalni zakonodajalec to rešitev izbral, ker je menil, da lahko delavec prosto izbira kraj svojega doma, kar pomeni, da se sam odloči, da bo živel v kraju, ki je bolj ali manj oddaljen od kraja opravljanja dela glede na svoje možnosti.

20.

Predložitveno sodišče navaja, da je treba to rešitev v primeru mobilnih delavcev iz sektorja kopenskega prometa ustrezno prilagoditi. Nacionalni zakonodajalec je namreč očitno za to kategorijo delavcev štel, da je njihovo delovno mesto v vozilu, tako da se čas vožnje teh delavcev šteje za njihov delovni čas. Navedeno sodišče se tako sprašuje, ali se lahko položaj delavcev iz postopka v glavni stvari šteje za primerljivega položaju mobilnih delavcev iz prevozniškega sektorja.

21.

Po mnenju predložitvenega sodišča delavci iz postopka v glavni stvari – zaradi tega, ker so o poti, ki jo morajo opraviti, in storitvah, ki jih morajo zagotoviti strankam, obveščeni nekaj ur pred obiskom teh strank po mobilnem telefonu – nimajo več izbire, da bi svoje zasebno življenje in kraj prebivanja prilagodili glede na bližino kraja opravljanja dela, saj je ta vsak dan drugačen. Iz tega izhaja, da se čas prevoza ne more šteti za čas počitka, zlasti ob upoštevanju cilja Direktive 2003/88, da se zaščitita varnost in zdravje delavcev. Poleg tega po mnenju predložitvenega sodišča tudi ne gre za čas, v katerem je delavec v pravem pomenu besede na razpolago delodajalcu, da bi mu ta lahko dal kakršno koli drugo nalogo kot prevoz. Zato naj ne bi bilo jasno, ali je treba v skladu z navedeno direktivo šteti, da gre za delovni čas ali čas počitka.

22.

V teh okoliščinah je Audiencia National prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 2 Direktive 2003/88 […] razlagati tako, da je treba čas, ki ga delavec porabi za prevoz na začetku in na koncu delovnega časa, pri čemer ta delavec nima stalnega delovnega mesta, ampak se mora vsak dan voziti od svojega doma do strank podjetja, ki so vsak dan druge, in se vračati domov od druge stranke (po načrtu poti, ki mu ga podjetje pošlje dan prej), ki so znotraj večjega ali manjšega območja, v okoliščinah spora o glavni stvari, ki so podrobno opisane v tem vprašanju, v skladu z opredelitvijo tega pojma v navedenem členu te direktive šteti za ‚delovni čas‘, ali, nasprotno, za ‚čas počitka‘?“

23.

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu Sodišče sprašuje, ali je člen 2(1) Direktive 2003/88 treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, „delovni čas“ v smislu navedene določbe vključuje čas, ki ga potujoči delavci, to je delavci, ki nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, porabijo za prevoz od doma do prve stranke, ki jo določi njihov delodajalec, in od zadnje stranke, ki jo določi njihov delodajalec, do doma.

24.

Namen Direktive 2003/88 je določitev minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih razmer za delavce s približevanjem nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo predvsem na delovni čas. To usklajevanje na ravni Evropske unije na področju organiziranja delovnega časa je namenjeno večji zaščiti varnosti in zdravja delavcev s tem, da jim je podeljena pravica do minimalnih obdobij počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do obdobij primernega odmora ter da določa mejno vrednost 48 ur za povprečno trajanje delovnega tedna, kar je zgornja meja, za katero je izrecno določeno, da vključuje nadure. ( 6 )

25.

Ob upoštevanju tega bistvenega cilja mora biti vsakemu delavcu zagotovljen primeren čas za počitek, ki mora biti ne le učinkovit, tako da se zadevnim osebam omogoči obnova moči po utrujenosti, ki je posledica dela, ampak tudi preventiven, tako da kar se da zmanjša nevarnost poslabšanja varnosti in zdravja delavcev, ki jo lahko pomeni kopičenje delovnega časa brez potrebnega počitka. ( 7 )

26.

Različne zahteve, ki jih Direktiva 2003/88 določa na področju najdaljšega delovnega časa in minimalnega časa počitka, so posebno pomembna pravila socialnega prava Unije, ki morajo kot minimalne zahteve, potrebne za zaščito varnosti in zdravja delavcev, veljati za vse delavce. ( 8 )

27.

Sodišče je večkrat odločilo, da v navedeni direktivi pojem „delovni čas“ v smislu njenega člena 2(1) pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, in da je treba ta pojem razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. ( 9 )

28.

Ob tem je Sodišče navedlo, da Direktiva 2003/88 ne določa vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma „delovni čas“ v smislu navedene direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti. ( 10 )

29.

Torej ta direktiva ne določa „sivih obdobij“, ki bi se vrinila med delovni čas in čas počitka. V skladu s sistemom, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Unije, se je Sodišče odločilo za binaren pristop, v skladu s katerim tisto, kar ne spada v pojem delovni čas, spada v pojem čas počitka, in obratno.

30.

Sodišče je glede tega tudi razsodilo, da sta pojma „delovni čas“ in „počitek“ v smislu Direktive 2003/88 pojma prava Unije, ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, ob sklicevanju na sistem in namen navedene direktive, ki je vzpostavitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Samo s tako avtonomno razlago se lahko zagotovi polna učinkovitost te direktive in enotna uporaba navedenih pojmov v vseh državah članicah. ( 11 )

31.

Opredelitev „delovnega časa“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88 temelji na treh merilih, za katera se glede na sodno prakso Sodišča zdi, da so kumulativna. Gre za prostorsko merilo (biti na delovnem mestu), merilo avtoritete (biti na razpolago delodajalcu) in poklicno merilo (opravljati svoje naloge in dolžnosti). ( 12 )

32.

Izključitev časa, ki ga potujoči delavci porabijo za prevoz od doma do prve stranke, ki jo določi delodajalec, in od zadnje stranke, ki jo določi delodajalec, do doma, iz „delovnega časa“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88 je po mojem mnenju v nasprotju z navedeno direktivo, ker so v zvezi s to kategorijo delavcev izpolnjena vsa tri merila, navedena v opredelitvi iz omenjene določbe.

33.

Utemeljevanje bom začel z zadnjim od treh navedenih meril, ki določa, da mora delavec opravljati svoje naloge ali dolžnosti.

34.

Podjetji iz postopka v glavni stvari menita, da je treba delo tehničnih delavcev, ki so pri njiju zaposleni, razumeti samo kot opravljanje tehničnih storitev nameščanja in vzdrževanja varnostnih sistemov. Po njunem mnenju se, nasprotno, pot med domom delavcev in prvo stranko ter pot med zadnjo stranko in domom ne smeta šteti za del njihovega dela.

35.

S tem se ne strinjam.

36.

Potujoče delavce je mogoče opredeliti kot delavce, ki nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela. Ti delavci morajo torej vsak dan delati drugje.

37.

Iz te opredelitve izhaja, da je prevoz navedenih delavcev neločljivo povezan z njihovim položajem potujočih delavcev in je torej sestavni del opravljanja njihovega dela.

38.

Delavci iz postopka v glavni stvari morajo nujno uporabiti prevoz, da lahko izvajajo nameščanje in vzdrževanje varnostnih sistemov pri različnih strankah podjetja, v katerem so zaposleni. Drugače povedano, prevoz delavcev je instrument, potreben za njihovo opravljanje tehničnih storitev pri strankah, ki jih določi njihov delodajalec. Ta prevoz se mora torej šteti za del dejavnosti navedenih delavcev.

39.

Kot izhaja iz predložitvene odločbe, se zdi, da ima predložitveno sodišče dvome predvsem glede tega, ali je izpolnjeno drugo merilo opredelitve delovnega časa, in sicer zahteva, da mora biti delavec na razpolago delodajalcu.

40.

Tu gre predvsem za merilo avtoritete, ki vključuje stalen odnos podrejenosti prvega drugemu. ( 13 )

41.

Biti na razpolago delodajalcu pomeni biti v pravnem položaju, za katerega je značilno, da je delavec podrejen navodilom in organizacijskim pooblastilom delodajalca, ne glede na kraj, na katerem je delavec. Z drugimi besedami, gre za čas, v katerem je delavec pravno obvezan, da izpolnjuje navodila delodajalca in da zanj opravlja delo.

42.

Ko se potujoči delavci vozijo od doma do prve stranke in od zadnje stranke do doma, niso zunaj vodstvene pristojnosti delodajalca. Gre za prevoz, ki je izveden v okviru hierarhičnega odnosa do njihovega delodajalca.

43.

Delavci gredo k strankam, ki jih določi delodajalec, da bi opravili storitve v korist delodajalca. Kot trdita Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones Obreras in Komisija, so ti delavci na razpolago delodajalcu, saj so poti in razdalje, ki jih morajo delavci prevoziti, izključno odvisne od volje delodajalca. Poleg tega so delavci med temi vožnjami podvrženi avtoriteti delodajalca v tem, da morajo, če se ta odloči spremeniti vrstni red strank ali odpovedati obisk, slediti takim navodilom in iti do naslednje stranke v skladu z novim načrtom poti, ki ga določi delodajalec. Kar zadeva pot do doma ob koncu delovnega dne lahko delodajalec podobno od delavcev zahteva, da se po potrebi oglasijo pri dodatni stranki.

44.

V nasprotju s trditvami podjetij iz postopka v glavni stvari potujoči delavci torej niso podvrženi navodilom delodajalca, samo ko so prisotni na kraju, kjer opravljajo storitve.

45.

V razpravah pred Sodiščem je bil izražen strah, da bi delavci izkoriščali prevoz na začetku in ob koncu delovnega dne za lastne opravke. Po mojem mnenju tak strah ni dovolj, da bi spremenil pravno naravo časa vožnje. Delodajalec je tisti, ki mora vzpostaviti potreben nadzor za preprečevanje morebitnih zlorab. Kakršen koli je že upravni strošek, ki ga ima delodajalec z vzpostavitvijo takega nadzora, je to posledica njegove odločitve, da odpravi stalni kraj opravljanja dela.

46.

Konkretno lahko delodajalec od delavcev zahteva, da gredo po najkrajši poti. Ker morajo delavci že zdaj v mobilni telefon, ki jim ga je dal delodajalec, vpisovati ure dela pri strankah in opravljene storitve, ne bi bilo težko od njih zahtevati, da vpišejo tudi uro odhoda od doma in uro vrnitve domov. Delodajalec ima tako možnost preveriti, ali je prišlo do zlorabe v zvezi s časom vožnje med domom delavca in prvo stranko oziroma zadnjo stranko in domom.

47.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba šteti, da so potujoči delavci, ko se vozijo od doma do prve stranke, ki jo določi delodajalec, in od zadnje stranke, ki jo določi delodajalec, do doma, „na razpolago delodajalcu“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88.

48.

Nazadnje, menim, da je prostorsko merilo, ki zahteva, da je delavec na delovnem mestu, izpolnjeno. Kot sem že omenil, ker je prevoz neločljivo povezan s položajem potujočih delavcev, kraj opravljanja dela ne more biti omejen na fizično prisotnost tehničnih delavcev pri strankah. Iz tega izhaja, da je treba šteti, da potujoči delavec „dela“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88, ko uporablja prevozno sredstvo, da gre do stranke, ki jo določi delodajalec, v katerem koli trenutku svojega delovnega dne.

49.

Dodajam, da pri preučevanju, ali so v primeru potujočih delavcev izpolnjena merila za opredelitev „delovnega časa“ v smislu navedene določbe, po mojem mnenju ni ustrezno razlikovati poti glede na to, ali gre za poti med domom delavca in stranko ali poti, ki jih delavec opravi med dvema strankama. V zvezi s tem poudarjam, da ni sporno, da se prevoz delavcev iz postopka v glavni stvari med dvema strankama šteje za del delovnega časa teh delavcev.

50.

Poleg tega smo videli, da je ob neobstoju stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela vsakodnevno mesto odhoda in mesto prihoda dom delavcev.

51.

Ni sporno, da so v okviru prejšnje organizacije podjetij iz postopka v glavni stvari delavci prejeli načrt poti in delovne pole ob prihodu na stalen kraj poslovalnice. Poti, ki so jih nato opravili med to poslovalnico in prvo stranko ter med zadnjo stranko in poslovalnico, so se štele za del delovnega časa.

52.

Ne vidim razloga, zakaj bi bile vožnje na začetku in ob koncu delovnega dne, ki so bile prej vštete v delovni čas, zdaj, v okviru nove organizacije podjetij iz postopka v glavni stvari, iz tega časa izključene.

53.

Okoliščina, da je mesto odhoda in vrnitve z vsakodnevnih voženj dom delavcev, ni ustrezna utemeljitev. Gre samo za posledico odločitve podjetij iz postopka v glavni stvari, da odpravita stalne poslovalnice.

54.

V okviru nove organizacije podjetij iz postopka v glavni stvari delavci doma prejmejo načrt poti, ki jih morajo opraviti. Ko se odpeljejo z vozilom, da bi šli k prvi stranki, so v enakem položaju kot delavci, ki so v okviru prejšnje organizacije podjetij iz postopka v glavni stvari odšli iz stalne poslovalnice teh podjetij, da bi šli k prvi stranki. Isto velja za vrnitev.

55.

Tako kot je veljalo v okviru prejšnje organizacije podjetij iz postopka v glavni stvari, je treba torej vožnjo delavcev od doma do prve stranke in od zadnje stranke do doma šteti za „delovni čas“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88.

56.

Po ukinitvi stalnih poslovalnic delavci podjetij iz postopka v glavni stvari ne morejo več prosto izbirati razdalje med svojim domom in krajem opravljanja dela. Ti delavci morajo vsak dan delati na več krajih, ki jih ne poznajo do dne pred delovnim dnem, in po vrstnem redu, ki ga določi delodajalec. Tako kot Komisija menim, da bi delavce, če bi šteli vsakodnevne vožnje, ki jih morajo opraviti, da bi obiskali stranke, in na katere ne morejo vplivati in jih ne poznajo do dne pred delovnim dnem, za „čas počitka“, nesorazmerno obremenili in da bi bilo to v nasprotju s ciljem zaščite varnosti in zdravja delavcev iz Direktive 2003/88. Nasprotno se ne zdi nesorazmerno, da bi to breme prevzeli podjetji iz postopka v glavni stvari, ki sta se zahvaljujoč uporabi novih tehnologij odločili vzpostaviti to novo organizacijo dela, ki imata od tega korist zaradi znižanja stroškov v zvezi s stalno infrastrukturo in ki imata pristojnost, da določita trajanje poti, ki jih opravijo delavci.

57.

Naj spomnim, da je cilj Direktive 2003/88 zaščititi zdravje in varnost delavcev. Zagotavljanje minimalnega časa počitka je del tega cilja. Zato bi izključitev časa prevoza iz postopka v glavni stvari iz izračunavanja delovnega časa delavcev posegla v njihov minimalni čas počitka in bi bila v nasprotju z omenjenim ciljem. ( 14 ) Drugače povedan, Direktiva 2003/88 nasprotuje temu, da se skrajša čas počitka potujočih delavcev z izključitvijo njihovega časa prevoza na začetku in ob koncu delovnega dne iz pojma „delovni čas“ v smislu člena 2(1) navedene direktive.

58.

Naj dodam, da način, kako je Sodišče opredelilo pojem čas počitka, omogoča, da se zlahka zavrne trditev, da se čas, ki ga potujoči delavci porabijo za prevoz od doma do prve stranke in od zadnje stranke do doma, ne bi smel šteti za „delovni čas“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88.

59.

Tako je Sodišče v zvezi z „ustreznim nadomestnim počitkom“ v smislu člena 17(2) in (3) Direktive 93/104/ES ( 15 ) pojasnilo, da mora biti za ta čas značilno, da „delavec […] do svojega delodajalca ni zavezan z ničimer, kar bi mu onemogočalo, da se svobodno in neprekinjeno posveča svojim interesom, da se odpravijo učinki dela na njegovo varnost in zdravje. Torej mora počitek neposredno slediti delovnemu času, ki naj bi ga nadomestil, da se prepreči utrujenost ali preobremenitev delavca zaradi kumuliranja zaporednih obdobij dela“. ( 16 ) Sodišče je pojasnilo tudi naslednje: „[d]a se lahko učinkovito odpočije, mora namreč delavec imeti možnost, da se od delovnega okolja oddalji za nekaj ur, ki morajo biti ne le zaporedne, ampak morajo tudi neposredno slediti delovnemu času, da se lahko posameznik sprosti in odpravi utrujenost, ki je povezana z opravljanjem njegovih nalog“. ( 17 )

60.

Funkcija časa počitka je, da odtehta utrujenost zaradi delovnega časa. Ta bistvena funkcija časa počitka bi bila ogrožena, če bi bil v čas počitka vključen čas, ki ga potujoči delavci porabijo za prevoz od doma do prve stranke in od zadnje stranke do doma.

61.

Iz navedenega je po mojem mnenju razvidno, da so vsa tri merila glede pojma „delovni čas“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88 izpolnjena. Zato je treba čas, ki ga potujoči delavci porabijo za prevoz od doma do prve stranke in od zadnje stranke do doma, šteti za „delovni čas“ v smislu navedene določbe.

62.

Sodna praksa, ki jo je Sodišče razvilo v zvezi z delovnim časom voznikov na področju cestnega prevozništva, čeprav je tesno povezana s posebnostmi navedenega sektorja, vsebuje nekatere utemeljitve, ki po mojem mnenju omogočajo rešitev, ki jo predlagam Sodišču.

63.

Tako je Sodišče v sodbi Skills Motor Coaches in drugi ( 18 ) v bistvu menilo, da se za voznika, ki gre od doma do kraja prevzema vozila, pri čemer prosto izbere način, kako bo to pot opravil, ne more šteti, da prosto razpolaga s svojim časom in se torej ta čas ne sme šteti za del „počitka“ v smislu opredelitve iz člena 1(5) Uredbe (EGS) št. 3820/85. ( 19 ) Tak voznik, ki gre na določen kraj, ki ga določi delodajalec in ki ni kraj poslovalnice podjetja, da bi prevzel in upravljal vozilo, s tem izpolnjuje svojo obveznost do delodajalca. Med opravljanjem take poti torej ne razpolaga prosto s svojim časom. ( 20 )

64.

V isti sodbi je Sodišče poudarilo, da je treba, glede na to, da je cilj Uredbe št. 3820/85 izboljšati varnost v cestnem prometu, ta čas šteti za del „časa vseh drugih delovnih aktivnosti“ v smislu člena 15 Uredbe (EGS) št. 3821/85. ( 21 ) Taka razlaga je po mnenju Sodišča skladna s ciljem izboljšati pogoje dela voznikov, saj preprečuje, da bi se obdobja, v katerih opravljajo dejavnost v korist delodajalcev, štela za obdobja počitka. Po mnenju Sodišča v zvezi s tem ni odločilno, ali je voznik prejel natančna navodila glede načina opravljanja zadevne poti. S tem ko gre na določen kraj, ki je bolj ali manj oddaljen od kraja poslovalnice delodajalca, voznik opravlja nalogo v okviru svojega razmerja z delodajalcem in torej v tem času ne razpolaga prosto s svojim časom. ( 22 ) Sodišče je v istem smislu odločilo v sodbi Smit Reizen. ( 23 )

65.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj predložitvenemu sodišču odgovori:

Člen 2(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kot se obravnavajo v postopku v glavni stvari, „delovni čas“ v smislu navedene določbe vključuje čas, ki ga potujoči delavci, to je delavci, ki nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, porabijo za prevoz od doma do prve stranke, ki jo določi njihov delodajalec, in od zadnje stranke, ki jo določi njihov delodajalec, do doma.