1.

Tožeča stranka je leta 2007 pri romunskem civilnem sodišču vložila tožbo za vračilo posebne dajatve na motorna vozila, ki jo je plačala za avtomobil, uvožen iz druge države članice. Znesek je bilo treba plačati, ker pristojni vladni organi za registracijo v Romuniji zahtevajo predložitev dokazila o plačilu posebne dajatve na motorna vozila. Pozneje, aprila 2011, je Sodišče v sodbi Tatu razsodilo, da člen 110 PDEU nasprotuje temu, da Romunija uvede okoljsko dajatev za onesnaževanje na motorna vozila ob prvi registraciji v tej državi članici, če ta davčni ukrep učinkuje tako, da v Romuniji odvrača od uporabe rabljenih vozil, ki so bila kupljena v drugih državah članicah, ne da bi hkrati odvračal od nakupa rabljenih vozil, ki so enako stara in enako obrabljena, na nacionalnem trgu. ( 2 )

2.

Pred odločitvijo v zadevi Tatu je bil zahtevek tožene stranke za vračilo dela posebne dajatve, ki je ustrezal dajatvi za onesnaževanje, zavrnjen s civilno sodbo, ki je na podlagi romunskega prava postala pravnomočna. Zato tožeča stranka trdi, da se s pravom Unije zahteva, da se ji omogoči vračilo dajatve, zlasti ker je v romunski zakonodaji predvidena izjema od res judicata za sodbe, za katere se izkaže, da niso skladne s pravom Unije, vendar le za tiste, izdane v upravnem sporu.

3.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba dajatve, pobrane v nasprotju s pravom Unije, in zneske, ki so bili državi plačani ali jih je zadržala in so neposredno povezani s to dajatvijo, vrniti, in to z obrestmi, tako da se vzpostavi stanje pred pobiranjem zneska. ( 3 ) Vendar je Sodišče hkrati priznalo, da se načelo res judicata, ki je zasidrano v pravnih sistemih vseh držav članic in v pravu Unije, ( 4 ) uporablja za sodbe nacionalnih sodišč, ki so postale pravnomočne, čeprav se zdi, da niso skladne s pravom Unije. ( 5 ) To pomeni, da je mogoče v nekaterih okoliščinah vračilo takih dajatev (zakonito) zavrniti.

4.

Vendar mora biti – če so v nacionalnem pravu določene izjeme od načela res judicata, tako da je pod določenimi pogoji mogoče obnoviti postopek v primeru pravnomočnih sodnih odločb – zaradi omejitev, ki so s pravom Unije naložene procesni avtonomiji držav članic, ta izredna možnost na voljo, tudi če sporna pravnomočna odločba ni skladna s pravom Unije. ( 6 )

5.

Obravnavana zadeva zato daje Sodišču možnost, da razvije svojo sodno prakso o medsebojnem vplivu med res judicata in primarnostjo prava Unije. Natančneje, presojati jo je treba ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, različnih določb Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, namreč člena 47 (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in enakosti pred zakonom, zagotovljene s členom 20 Listine, hkrati z običajnimi podlagami, na katerih so se nacionalna pravila o res judicata izpodbijala zaradi skladnosti s pravom Unije, namreč z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti. ( 7 )

6.

V členu 148 romunske ustave ( 8 ) je priznana primarnost prava Unije, Parlament, predsednik Romunije, vlada in sodstvo pa so jo zavezani zagotoviti.

7.

Člen 322 romunskega zakonika o civilnem postopku ( 9 ) določa:

„Revizijo sodbe, ki je v pritožbenem postopku ali zaradi nevložitve pritožbe postala pravnomočna, ter meritorno sodbo sodišča, ki odloča o pritožbi, je mogoče predlagati:

[…]

8.

Člen 21(1) zakona št. 554/2004 o upravnem postopku ( 10 ) določa, da „je zoper dokončne in pravnomočne odločbe organov v upravnem postopku mogoče vložiti pravna sredstva, določena v zakoniku o civilnem postopku“.

9.

Člen 21(2) zakona št. 554/2004 ( 11 ) določa, da „so razlog za revizijo, poleg razlogov, določenih z zakonikom o civilnem postopku, pravnomočne in zavezujoče sodbe, ki kršijo načelo primarnosti prava Skupnosti, ki ga ureja člen 148(2) v povezavi s členom 20(2) romunske ustave, kakor je bila spremenjena“.

10.

V skladu s členom 175(1) romunskega zakonika o davčnem postopku ( 12 ) je mogoče vložiti ugovor zoper davčno terjatev in tudi zoper vse davčne upravne akte. Ker je tak ugovor sredstvo notranje upravne pritožbe, to ne preprečuje tistim, ki so bili oškodovani z davčnim upravnim aktom – ali s tem, da tak akt ni bil izdan – da v skladu z zakonom sprožijo sodni postopek. Odločbo, ki jo je pristojni organ sprejel na podlagi ugovora zoper davčno terjatev, je mogoče v skladu s členom 188(2) zakonika o davčnem postopku izpodbijati pred pristojnim organom v upravnem sporu.

11.

Z Ordonanța de urgență a Guvernului (izredna uredba vlade, v nadaljevanju: OUG) št. 50/2008 je bil uveden davek (imenovan okoljska dajatev za onesnaževanje) na motorna vozila v kategorijah od M1 do M3 in od N1 do N3. ( 13 )

12.

D. C. Târșia, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je 3. maja 2007 kupil avtomobil, ki je bil pred tem registriran v Franciji. Kot je bilo navedeno, se je takrat v Romuniji za registracijo zahtevala predložitev dokazila o plačilu posebne dajatve na motorna vozila. Motorno vozilo je bilo registrirano 6. junija 2007, potem ko je tožeča stranka 5. junija 2007 plačala znesek 6899,51 RON posebne dajatve na motorna vozila.

13.

Tožeča stranka je pred civilnim sodiščem zahtevala vračilo dajatve, ker naj bi bila pobrana dajatev neskladna s členom 90 ES [zdaj člen 110 PDEU], ker uvaja diskriminatoren davčni ukrep v obliki notranje dajatve na blago iz drugih držav članic, ki je veliko višji od dajatev na podobno blago, ki se prodaja na nacionalnem trgu. Judecătoria Sibiu (prvostopenjsko sodišče v Sibiu) je s civilno sodbo št. 6553/2007 z dne 13. decembra 2007 tožbi ugodilo in Romuniji naložilo vračilo dajatve.

14.

Vendar se je Romunija pritožila zoper to sodbo, ki jo je potrdilo Tribunalul Sibiu s civilno sodbo št. 401/2008, s katero je Romuniji naložilo vračilo le dela pobrane dajatve: namreč razliko med tem, kar je bilo plačano 5. junija 2007 kot posebna dajatev za motorna vozila, in zneskom, ki je izhajal iz uporabe OUG št. 50/2008 in v njej določene okoljske dajatve za onesnaževanje na motorna vozila. ( 14 )

15.

D. C. Târșia je 29. septembra 2011 pred Tribunalul Sibiu na podlagi člena 21(2) zakona št. 554/2004 in sodbe Sodišča za dne 7. aprila 2011 v zgoraj navedeni zadevi Tatu (C‑402/09, EU:C:2011:219), v kateri je Sodišče razsodilo, da je zaradi člena 110 PDEU dajatev, kakršna je okoljska dajatev za onesnaževanje na motorna vozila, določena z OUG št. 50/2008, neskladna s pravom Unije, vložil predlog za dovolitev revizije zoper civilno sodbo št. 401/2008. D. C. Târșia je trdil, da je zaradi primarnosti prava Unije in ugotovitev Sodišča v zadevi Tatu upravičen do vračila vseh dajatev.

16.

Glede na navedbe iz predložitvene odločbe v tedanji fazi postopka ni bilo mogoče izpodbijati civilne sodbe št. 401/2008 na rednem sodišču. V civilnem postopku za pravnomočne sodbe, s katerimi je kršena primarnost prava Unije, ni procesnega pravnega sredstva, podobnega tistemu iz člena 21(2) zakona št. 554/2004. Tribunalul Sibiu je tako prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje na podlagi člena 267 PDEU predložilo to vprašanje:

„Ali je mogoče člene 17, 20, 21 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 6 Pogodbe o Evropski uniji, člen 110 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter načelo pravne varnosti, določeno v pravu [Evropske unije] in sodni praksi Sodišča, razlagati tako, da nasprotujejo zakonski določbi, kot je člen 21(2) zakona št. 554/2004, v skladu s katerim je mogoče v primeru kršitve načela primarnosti prava [Evropske unije] predlagati revizijo nacionalnih sodnih odločb, izdanih izključno v postopkih upravne narave, ni pa je mogoče predlagati glede nacionalnih sodnih odločb, ki niso izdane v tovrstnih postopkih (civilne, kazenske zadeve), v primeru kršitve istega načela primarnosti prava [Unije] pri takih odločbah?“

17.

Pisna stališča so predložili D. C. Târșia, romunska in poljska vlada ter Komisija. Vsi so se udeležili obravnave 27. januarja 2015.

18.

Menim, da predloženo vprašanje ni dopustno v delu, v katerem se želijo z njim pridobiti usmeritve o tem, ali je prepoved revizije nacionalnih sodnih odločb, izdanih v kazenskem postopku, skladna s pravom Unije, če je prišlo do kršitve primarnosti prava Unije. ( 15 )

19.

Kot je v pisnih stališčih poudarila Poljska, je ta del vprašanja povsem hipotetičen, ker uporaba res judicata v kazenskih sodbah ni povezana s predmetom postopka v glavni stvari. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko Sodišče zavrne vsebinsko obravnavo vprašanja za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari in če gre za hipotetičen problem. ( 16 ) Ker v postopku v glavni stvari ne gre za sodbo, izdano v kazenskem postopku, predloženo vprašanje ni dopustno v delu, v katerem je njegov namen pojasniti skladnost romunskega zakona o kazenskem postopku s pravom Unije.

20.

Pravo Unije nacionalnega sodišča ne obvezuje, da ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, po katerih odločba postane pravnomočna, čeprav bi se s tako neuporabo lahko odpravila kršitev prava Unije, ki jo povzroči zadevna odločba. ( 17 ) Tako je tožečim strankam s pravom Unije preprečeno, da bi se sklicevale na sodbo Sodišča, izdano po poteku prekluzivnega roka v državi članici, da bi lahko popravile napačno odločbo, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati v primernem roku. Na podlagi prava Unije res judicata ščiti napačno odločbo. ( 18 )

21.

Vendar se položaj spremeni, če je z normo prava države članice predvidena izjema od načela res judicata. Če je tako, jo mora biti mogoče uporabiti za odločbe, ki se nanašajo na pravo Unije in ki so enake zahtevkom, ki so povsem notranji, za katere se uporablja izjema. Dalje, izjema od res judicata v državi članici ne sme biti urejena tako, da bi v praksi onemogočala ali znatno otežila izvajanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije. ( 19 )

22.

Tako je na primer Sodišče razsodilo, da lahko za izjeme od res judicata na podlagi prava držav članic veljajo razumni prekluzivni tožbeni roki v interesu pravne varnosti. Vendar taki roki v praksi pravzaprav ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije. ( 20 )

23.

Nasprotno pa je treba povedati, da je Sodišče, če spor ni zadeval nacionalne izjeme od res judicata, na katero se sklicuje tožeča stranka za uveljavljanje pravic iz prava Unije, za kar gre v postopku v glavni stvari, ampak tožbeni razlog širše razlage pravil države članice glede res judicata za varstvo nacionalnih sodb, ki so morda neskladne s pravom Unije, dalo prednost primarnosti prava Unije nad res judicata. ( 21 )

24.

Pred nadaljevanjem opozarjam še na dve drugi temeljni sodbi, namreč Kühne & Heitz (C‑453/00, EU:C:2004:17) in Köbler (C‑224/01, EU:C:2003:513). Zadeva Kühne & Heitz se je nanašala na pogoje, pod katerimi je upravni organ dolžan ponovno preveriti eno svojih pravnomočnih odločb, ki je v nasprotju s poznejšo sodbo Sodišča. Zadeva Kühne & Heitz se je torej nanašala na nižjo stopnjo odločanja, kot je sporna v postopku v glavni stvari, in je zadevala natančneje vprašanje, ali mora nizozemski davčni organ odobriti revizijo pravnomočne davčne upravne odločbe zaradi poznejše sodbe Sodišča. Poleg tega jo je mogoče razlikovati od obravnavane zahteve iz razlogov, ki so podobni tistim, ki jih je Sodišče navedlo v zadevi Kapferer. ( 22 )

25.

Sodba Köbler se je nanašala na obveznost držav članic za povračilo škode, ki jo je povzročilo najvišje sodišče v nacionalni pravosodni hierarhiji, v tem primeru avstrijski, ker je bila zadevna odločba neskladna s pravom Unije. Zadeva Köbler se torej nanaša le na položaj, ki lahko nastane po postopku v glavni stvari; torej na morebitno odškodninsko tožbo tožeče stranke proti Romuniji, če se izkaže, da vračilo dajatve za onesnaževanje ni mogoče. ( 23 )

26.

Kot je razvidno iz gornje analize, ne obstaja predhodna sodba Sodišča, ki se nanaša na enak položaj, kot je položaj D. C. Târșie. Čeprav je treba pravna vprašanja, ki se pojavljajo v postopku v glavni stvari, rešiti ob upoštevanju ustaljene sodne prakse o res judicata, pa jih je treba obravnavati zlasti glede na načela prava Unije, ki se nanašajo na pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Zdaj bom obravnaval ta vprašanja.

27.

Opozarjam, da v obravnavani zadevi romunsko pravo omogoča razveljavitev pravnomočnih sodb, ki se zdijo na podlagi poznejše sodne prakse Sodišča neskladne s pravom Unije. Vendar to velja za sodne odločbe, izdane v upravnem sporu. Ni ga mogoče uporabiti za razveljavitev sodb, izdanih v civilnem postopku. Tako je kljub temu, da je z romunskim pravom določeno, da je mogoče razveljaviti tudi civilne sodbe, za katere se zaradi (poznejše) odločitve romunskega ustavnega sodišča naknadno ugotovi, da je z njimi kršeno romunsko ustavno pravo.

28.

Na začetku se je treba zavedati zunanjih meja dolžnosti lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, ki zavezuje države članice in tudi njihova sodišča. Z njo se od njih zahteva, da „sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb“, in da „se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije“. To obveznost je treba razlagati v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU. V njem je navedeno, da „[d]ržave članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije“.

29.

Sodišče je razsodilo, da „[g]lede pravnih sredstev, ki jih morajo predvideti države članice, pa namen Pogodbe DEU in člena 19 PEU ni bil […] ustvariti druga pravna sredstva za zagotavljanje spoštovanja prava Unije pred nacionalnimi sodišči od tistih, ki jih določa nacionalno pravo“. ( 24 ) Sodišče je dodalo, da bi bilo drugače „lahko le, če bi bilo iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega pravnega sredstva, ki bi lahko, čeprav posredno zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ali pa če bi pravni subjekti lahko dostopali do sodišča le, če bi morali kršiti pravo“ (moj poudarek). ( 25 )

30.

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je poleg tega s členom 47(1) Listine zagotovljena vsakomur, čigar pravice, zagotovljene s pravom Unije, so kršene. Nedvomno so romunski organi izvajali pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, ko so zavrnili vračilo dela posebne dajatve na vozila, ki je ustrezal dajatvi za onesnaževanje, in pri tem kršili člen 110 PDEU. Zahtevana vsebinska povezava med izpodbijanimi ukrepi držav članic in materialnimi določbami prava Unije ( 26 ) nedvomno obstaja, če država članica pobere dajatev ter pri tem krši primarno in sekundarno pravo Unije. S sodno prakso Sodišča je tudi potrjeno, da kadar posameznik zahteva pravno varstvo zaradi poprave kršitve prava Unije, ki zadeva kršitev držav članic pri izvrševanju tega prava, zahteve iz člena 47 Listine zavezujejo sodišča države članice. ( 27 )

31.

Opozarjam, da če ni pravil o vračilu neupravičeno pobranih nacionalnih dajatev, mora domači pravni sistem vsake države članice v skladu z načelom njihove procesne avtonomije določiti pristojna sodišča in postopkovna pravila o pravnih sredstvih, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije. Vendar so države članice odgovorne za to, da vsekakor zagotovijo učinkovito varstvo teh pravic. Postopkovna pravila o pravnih sredstvih, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije, tako ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali znatno otežila izvajanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije. ( 28 )

32.

V zvezi s tem je z romunsko zakonodajo, natančneje z zakonikom o davčnem postopku določen dostop do upravnih in davčnih sodišč ali upravnih in davčnih senatov pritožbenih sodišč ( 29 ) v položajih, ko se izpodbijajo odločbe davčnih organov, vključno z zahtevki za vračilo nezakonito pobranih dajatev. ( 30 ) Zdi se, da se te možnosti poprave škode uporabljajo tudi v položajih, ko se davčne odločbe izpodbijajo s sklicevanjem na pravice iz prava Unije. Tako je z romunsko zakonodajo na prvi pogled zagotovljeno učinkovito pravno varstvo teh pravic.

33.

Poleg tega člen 21(2) zakona št. 544/2004 o upravnem postopku omogoča razveljavitev pravnomočnih odločb organov v upravnem sporu, če se zaradi poznejše sodbe Sodišča zdi, da so neskladne s pravom Unije. Ob upoštevanju zgoraj navedene sodne prakse Sodišča o konkretnem vprašanju res judicata je to več, kot je zahtevano s pravom Unije. ( 31 )

34.

Vendar morajo biti, kot sem že navedel, vsa nacionalna postopkovna pravila, ki so upoštevna za uveljavljanje prava Unije, vključno z izjemami od res judicata, skladna s pravico do učinkovitega pravnega sredstva ter z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti. V obravnavani zadevi se težava pojavi v zvezi z nezadostno jasnostjo romunskega procesnega prava v času, ko je D. C. Târșia pred civilnim sodiščem prvič vložil tožbo za vračilo posebne dajatve na motorna vozila, plačane v juniju 2007. ( 32 )

35.

Menim, da je mogoče trditi, da nezadostna jasnost v romunskem procesnem pravu ni skladna s členom 47 Listine, pri čemer se zahteve prava Unije nanašajo na pravno varnost, in je lahko povzročila, da je bilo vračilo dajatve za onesnaževanje na vozila, neskladne s pravom Unije, v praksi nemogoče ali pretežko uveljaviti.

36.

Spomniti je treba, da je sodno odločbo, ki preprečuje vračilo dajatve za onesnaževanje in ki je bila izdana pred sodbo Sodišča v zadevi Tatu (C‑402/09, EU:C:2011:219), izdalo civilno pritožbeno sodišče (Tribunalul Sibiu) v civilnem postopku na podlagi pritožbe Romunije zoper civilno sodbo, ki jo je na prvi stopnji izdalo Judecătoria Sibiu. Postopek v glavni stvari je prav tako potekal pri istem civilnem pritožbenem sodišču, namreč Tribunalul Sibiu.

37.

Komisija v pisnih stališčih opozarja, da so se take tožbe v Romuniji vlagale pred upravnimi in civilnimi sodišči. Glede na to je presenetljivo, da je romunska vlada na obravnavi trdila, da civilna sodišča nikakor nimajo pristojnosti za obravnavo takih zadev in da ima civilno sodišče, pri katerem je vložena taka tožba, možnost oziroma celo dolžnost, da po uradni dolžnosti sproži spor o pristojnosti.

38.

Tako zagotovo obstaja precejšnja zmeda glede tega, kateri je pravi sodni postopek, ki se uporablja za vračilo sporne dajatve v tej zadevi. ( 33 ) Ne glede na to, kateri postopek je zdaj pravilen, ostaja dejstvo, da je pravnomočna (romunska) civilna sodba (odločba št. 401/2008, ki jo je izdalo Tribunalul Sibiu), s katero je bilo zavrnjeno vračilo dela posebne dajatve na motorna vozila, ki je ustrezal dajatvi za onesnaževanje, res judicata. To je povzročilo pravni problem, ki ga je treba obravnavati.

39.

Zato je mogoče dvomiti o tem, katera romunska sodišča so (ali so bila) v upoštevnem času pristojna za obravnavo zahtevkov za vračilo nezakonito pobrane dajatve za onesnaževanje za vozila. Sklepam, da romunsko pravo glede tega ni jasno. V tem je težava, zlasti glede na člen 47 Listine.

40.

Člen 47(1) Listine določa, da ima vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, so kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. ( 34 ) V skladu s pojasnili k členu 47 temelji prvi odstavek, v katerem je določena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, na varstvu, ki je zagotovljeno s členom 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), a ga presega. ( 35 ) Dalje ugotavljam, da sta v skladu s členom 52(3) Listine – v obsegu, v katerem v njem vsebovane pravice ustrezajo tistim, zagotovljenim z EKČP – pomen in obseg teh pravic enaka kot pri pravicah, določenih v EKČP, čeprav Uniji ni preprečeno, da zagotovi širše varstvo.

41.

V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 6(1) EKČP morajo biti sistemi sodnega nadzora „dovolj koherentni in jasni“, da zagotovijo „izvedljivo in učinkovito pravico do dostopa“ do sodišča. ( 36 ) Če so pravila „tako zapletena“, da povzročijo „pravno negotovost“, gre za kršitev člena 6(1). ( 37 ) Sodišče za človekove pravice je prav tako razsodilo, da morajo biti pravna sredstva „dovolj opremljena z zagotovili, da se preprečijo nesporazumi glede postopkov za uveljavljanje pravnih sredstev, ki so na voljo“. ( 38 ) Dalje, nerazumna sestava procesne zahteve lahko pomeni kršitev pravice do dostopa do Sodišča. ( 39 ) Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim ponovilo, da „bi morale oblasti predvidljivo in konsistentno spoštovati in uporabljati notranjo zakonodajo“ ter da „bi morali biti predpisani elementi dovolj razdelani in v praksi pregledni, da se zagotovita pravna in postopkovna varnost“. ( 40 ) Postopkovna pravila morajo služiti namenom pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Ne smejo „pomeniti ovire, ki stranki preprečuje, da bi o njeni zadevi vsebinsko odločalo pristojno sodišče“. ( 41 )

42.

Dalje opozarjam, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „[pravna varnost] splošno načelo prava Evropske unije, ki zahteva zlasti, da so predpisi z neugodnimi posledicami za posameznike jasni in natančni in da je njihova uporaba za upravičence predvidljiva“ (moj poudarek). ( 42 )

43.

Po mojem mnenju in glede na navedeno kaže nezadostna jasnost glede pravilnega sodnega postopka, ki se uporablja za vračilo dajatev, pobranih v nasprotju s pravom Unije, na kršitev člena 47 Listine glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do sodnega varstva. To velja toliko bolj, če lahko odločba, ki jo izda absolutno nepristojno civilno sodišče, postane res judicata v smislu, da bi preprečevala vložitev nadaljnjega pravnega sredstva za vračilo pred pristojnim civilnim ali upravnim sodiščem. Po mojem mnenju mora nacionalno predložitveno sodišče v obravnavani zadevi opraviti presojo romunskega procesnega prava kot celote glede učinkovitega sodnega varstva v zvezi z vračilom nepravilno plačane dajatve za onesnaževanje za motorna vozila. ( 43 )

44.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „je treba vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali pretirano otežuje uresničevanje pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi pravnega reda Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. V zvezi s tem je treba upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in pravilen potek postopka“. ( 44 )

45.

Tu je treba najprej opozoriti, da se zdi, da nacionalno sodišče in vse stranke, ki so predstavile stališča, menijo, da člena 21(2) zakona št. 554/2004 v civilnem postopku ni mogoče uporabiti. To se mi zdi logično, ker v romunskem procesnem pravu obstajajo jasne razlike med različnimi vrstami sodnih postopkov. V takem primeru tako določb, s katerimi je opredeljen obseg uporabe zakona št. 554/2004, ne bi bilo mogoče razlagati na način, ki bi omogočil, da ga uporabljajo civilna sodišča v sporih, ki so ratione materiae upravne ali davčne narave. Če pa bi obstajala taka možnost, bi moralo nacionalno predložitveno sodišče razlagati upoštevne nacionalne določbe na način, katerega namen bi bil doseči skladnost s pravom Unije. ( 45 )

46.

Nacionalno predložitveno sodišče mora presoditi, ali je zaradi spornih romunskih določb vračilo dajatve za onesnaževanje, ki je bila pobrana v nasprotju s pravom Unije, v praksi nemogoče ali čezmerno težko uveljaviti. Vendar zadošča ugotoviti, da ima zmeda glede tega, ali je treba za vračilo dajatve za onesnaževanje za vozila uporabiti civilna ali upravna pravna sredstva, tak učinek.

47.

D. C. Târșia trdi, da izključitev uporabe izjeme iz člena 21(2) zakona št. 554/2004 za res judicata v civilnih postopkih ne bi bila skladna z enakostjo pred zakonom, kot se kaže v členu 20 Listine, in načelom enakovrednosti.

48.

Spoštovanje načela enakovrednosti pomeni, da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, s podobnim predmetom in podlago. ( 46 )

49.

Po mojem mnenju to pomeni, da pravo Unije v okviru načela enakovrednosti ne bi nasprotovalo temu, da bi bila z romunskim pravom dovoljena izjema od res judicata v upravnem sporu, ki se nanaša na pravo Unije, ne pa tudi v civilnem postopku z isto vsebino. Načelo enakovrednosti zahteva enako obravnavanje med primerljivimi zahtevki, ki temeljijo na nacionalnem pravu, in tistimi, ki temeljijo na pravu Unije, ne pa enakosti med različnimi oblikami postopka na podlagi nacionalnega prava. ( 47 )

50.

Vsekakor je razumno, da za odstopanje od načela res judicata v primeru pravnomočnih civilnih, kazenskih in upravnih sodb obstajajo različni razlogi. ( 48 ) Učinek teh sodb je različen in prav tako so različni interesi pravne politike, ki se nanašajo na opredelitev izjem (če sploh kakšnih) od res judicata. Pri civilnih sodbah sta izjemno pomembni pravna varnost in stabilnost pravnih razmerij, ki so urejena s pravnomočno sodbo. Nasprotno pa pogoji za revizijo kazenske sodbe v interesu napačno obsojene osebe ne bi smeli biti prestrogi. V upravnem pravu je lahko z interesom varstva pravic posameznikov in načelom zakonitosti upravičeno prožnejše stališče do revizije pravnomočnih sodb kot pri civilnih sodbah.

51.

Zato navedba D. C. Târșie, da omejitev izjeme na res judicata na upravni spor, ki se nanaša na pravo Unije, ni skladna z enakostjo pred pravom, ni utemeljena. Opozarjam, da lahko pride do neenakega obravnavanja pred zakonom le, če so upoštevni položaji primerljivi. ( 49 ) Pri razlogih za razveljavitev pravnomočnih civilnih in upravnih sodb ni tako. V položajih, v katerih je zaradi poznejše sodbe Sodišča nacionalna določba postala neskladna s pravom Unije, je lahko razveljavitev pravnomočne odločbe upravnega prava v škodo države članice upravičena, razveljavitev pravnomočne civilne sodbe v škodo zasebnega pravnega razmerja med posameznikoma pa je lahko neprimerna iz razlogov pravne varnosti. Zato zakonodajna rešitev, veljavna v Romuniji, ki daje to možnost v upravnem sporu in jo izključuje v civilnem, kot taka ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.

52.

Vendar je enakost pred zakonom drugo pravno pravilo kot načelo enakovrednosti. Kot je opozorjeno v pisnih stališčih Komisije, če je z romunskim pravom predvidena izjema od res judicata tudi v zvezi s poznejšo sodno prakso ustavnega sodišča, s katero se izpodbija pravilnost prejšnjih sodnih odločb (in preseže vsa domača sodišča), ( 50 ) se z načelom enakovrednosti verjetno zahteva, da velja enako tudi za odločbe Sodišča, ki se nanašajo na pravo Unije. ( 51 )

53.

Čeprav priznam, da se lahko s tem razprava oddalji od obsega vprašanja za predhodno odločanje, ( 52 ) menim, da ni skladno z načelom enakovrednosti, če lahko poznejša odločba nacionalnega ustavnega sodišča vodi do revizije prejšnje pravnomočne civilne sodbe in tako omogoči vračilo nepravilno pobrane dajatve, sodba Sodišča pa ne. V takem položaju bi pravice iz nacionalne ustave uživale večje varstvo od pravic iz prava Unije in bi tako slednje ne uživale varstva, ki je enakovredno tistemu, ki ga uživajo pravice, ki temeljijo na isti kategoriji nacionalnega prava. Podobna asimetrija prevlada na podlagi člena 322(9) romunskega zakonika o civilnem postopku glede učinkov sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v primerjavi z učinki sodb Sodišča.

54.

Glede na gornjo analizo predlagam, naj se na vprašanje, ki ga je predložilo Tribunalul Sibiu, odgovori:

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in načelo učinkovitosti, določeno v sodni praksi Sodišča, ne nasprotujeta nacionalnim pravilom, v skladu s katerimi je mogoče v primeru kršitve načela primarnosti prava Evropske unije predlagati revizijo nacionalnih sodnih odločb v okviru upravnega spora, ni pa mogoče na isti podlagi predlagati revizije nacionalnih sodnih odločb, izdanih v civilnem postopku. To velja pod pogojem, da je dovolj jasno, kateri je pravilni postopek za odpravo zadevne kršitve prava Unije, in da pravnomočna sodba sodišča, ki bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti svojo nepristojnost, ne more preprečiti uporabe pravnih sredstev pri pristojnem sodišču.

Načelo enakovrednosti nasprotuje nacionalnim pravilom, v skladu s katerimi je mogoče predlagati revizijo nacionalnih sodnih odločb, izdanih v civilnem postopku, zaradi poznejše sodbe nacionalnega ustavnega sodišča ali Evropskega sodišča za človekove pravice, ne dovoljujejo pa tega zaradi poznejše sodbe Sodišča Evropske unije.