1

Družba Planet AE Anonymi Etaireia Parochis Symvouleftikon Ypiresion s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske Unije Planet/Komisija (T‑489/12, EU:T:2013:496, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Splošno sodišče kot očitno nedopustno zavrglo njeno tožbo, vloženo na podlagi členov 272 PDEU in 340, prvi odstavek, PDEU in s katero je bilo predlagano, naj se ugotovi, da je Evropska komisija s tem, da je zavrnila plačilo stroškov za vodilno osebje, ki je pri tej družbi zaposleno, ter so bili ti stroški upravičeni in jih zato ni bilo treba vrniti Komisiji, kršila več pogodb, ki jih je sklenila s to družbo.

2

Dejansko stanje je navedeno v točkah od 1 do 22 izpodbijanega sklepa:

3

Pritožnica je 8. novembra 2012 na podlagi členov 272 PDEU in 340, prvi odstavek, PDEU v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za ugotovitev, da je Komisija kršila več pogodb, sklenjenih z njo, in sicer s tem, da je zavrnila sporne stroške ter da so bili ti stroški upravičeni in jih ni treba povrniti Komisiji.

4

Komisija je 24. januarja 2013 vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Pritožnica je 11. marca 2013 predložila stališča glede ugovora nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija.

5

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom s tem, da je odločilo, da pritožnica ni imela obstoječega in dejanskega pravnega interesa, sprejelo ugovor nedopustnosti, ki ga je uveljavljala Komisija.

6

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

7

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot očitno neutemeljeno.

8

Pritožnica z edinim predlogom za razveljavitev trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 31 do 35, 37, 38, od 42 do 45 in 50 izpodbijanega sklepa presodilo, da ob vložitvi tožbe na podlagi členov 272 PDEU in 340, prvi odstavek, PDEU ni imela obstoječega in dejanskega pravnega interesa, napačno uporabilo pravo.

9

Pritožnica trdi, da je pravni interes, ki se zahteva pri ugotovitveni tožbi za priznanje pogodbene odgovornosti Unije v skladu s členoma 272 PDEU in 340, prvi odstavek, PDEU, kot je ta, ki je bila vložena pred Splošnim sodiščem, po vsebini drugačen od pravnega interesa, ki se zahteva pri ostalih tožbah, ki obstajajo v pravu Unije, kot sta ničnostna in odškodninska tožba.

10

Pritožnica trdi, da pravni interes, ki se zahteva pri taki ugotovitveni tožbi za priznanje pogodbene odgovornosti Unije, obstaja, kadar pogodbena stranka ali njen pooblaščeni zastopnik resno, sistematično in večkrat ugovarja v zvezi s pogodbeno pravico, ki razumno povzroča negotovost glede obstoja, obsega in svobodnega uresničevanja pravice zainteresirane stranke. Zato naj pravni interes, ki se zahteva pri tožbi za ugotovitev pogodbene odgovornosti, ne bi zahteval, da je Komisija sprejela dokončen akt, ki posega v položaj, ali da obstaja škoda.

11

V tem primeru pritožnica ocenjuje, da njen pravni interes ni hipotetičen, ampak je obstoječ in dejanski, saj so večkratni ugovori Komisije ustvarili negotovost v zvezi z obstojem njene pravice, da plače vodilnih oseb vknjiži kot neposredne upravičene stroške.

12

Glede na ti načeli pritožnica meni, da je Splošno sodišče v točki 34 izpodbijanega sklepa v povezavi s točkami 45, 35, 37, 38 in 42 tega sklepa napačno uporabilo merilo pravnega interesa, ki se zahteva za vložitev ničnostne tožbe, in sicer obstoj dokončnega akta. Pritožnica meni tudi, da je Splošno sodišče v točkah od 42 do 44 izpodbijanega sklepa napačno uporabilo merilo pravnega interesa, ki se zahteva za vložitev odškodninske tožbe, in sicer obstoj zanesljive škode.

13

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče v točki 50 izpodbijanega sklepa napačno odločilo, da je bil njen pravni interes lahko obstoječ in dejanski šele po tem, ko je Komisija izdala nalog za izterjavo ali kakršen koli drug akt. Ta zahteva naj bi povzročila dolgotrajno pravno negotovost za posameznike, ker naj bi bili ti prisiljeni čakati na izdajo naloga za izterjavo, čeprav naj bi Komisija že resno, večkrat in sistematično ugovarjala njihovi pogodbeni pravici.

14

Komisija meni, da Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da pritožnica ob vložitvi tožbe za ugotovitev neizpolnitve pogodbenih obveznosti na podlagi členov 272 PDEU in 340, prvi odstavek, PDEU ni imela obstoječega in dejanskega pravnega interesa, ni napačno uporabilo prava.

15

Na prvem mestu, Komisija trdi, da Splošno sodišče izpodbijanega sklepa ni utemeljilo s pogoji dopustnosti ničnostnih tožb. Zlasti naj Splošno sodišče presoje ne bi utemeljilo s tem, da ni obstajal akt, ki posega v položaj, v smislu člena 263 PDEU.

16

Na drugem mestu, Komisija trdi, da ni ugovarjala pogodbenim pravicam pritožnice, ker ni izdala opomina za vračilo spornih stroškov. Komisija v zvezi s tem opozarja, da člen II.29(1) zadevnih pogodb, sklenjenih s pritožnico, določa, da „[se] zneski, ki jih je po rezultatih teh revizij treba plačati Komisiji, […] lahko izterjajo“. V skladu s to določbo naj izdelava končnega poročila o zavrnitvi stroškov ne bi samodejno pomenila izterjave spornih stroškov, ker pristojne službe Komisije ohranijo diskrecijsko pravico, da povračilo teh stroškov zahtevajo ali pa ne. A fortiori v tem primeru izdelave poročila o zavrnitvi stroškov s strani ene od notranjih služb Komisije, čeprav revizijski postopek še ni bil končan, ne bi bilo mogoče šteti za nasprotovanje pogodbenim pravicam pritožnice. Komisija nazadnje meni, da med pogodbenima strankama še ni nobenega spora, saj nobena od njiju ni izvedla konkretnih ukrepov za uveljavljanje pogodbene določbe, o kateri naj se stranki ne bi strinjali.

17

Na tretjem mestu, Komisija meni, da dejstvo, da še ni izdala opomina, nima nobene negativne posledice za pritožnico. Ta položaj naj ne bi ustvarjal nobene pravne negotovosti, ker naj bi po eni strani za možnost, da Komisija zahteva vračilo, veljalo zastaranje v skladu z določbami nacionalnega pogodbenega prava in ker naj bi bil po drugi strani morebiten nalog za izterjavo predmet popolnega sodnega nadzora.

18

Najprej je treba ugotoviti, da je pritožnica 8. novembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugotovitveno tožbo na podlagi, med drugim, člena 272 PDEU. Kot je namreč navedla generalna pravobranilka v točki 16 sklepnih predlogov, pritožnica s tožbo, ki jo je vložila pri Splošnem sodišču, od Komisije ne zahteva, da kaj stori ali opusti, ampak zahteva le, naj sodišče Unije ugotovi, da sme obdržati izplačila, ki jih je Komisija že plačala na podlagi zadevnih pogodb.

19

Glede na ugotovitveno naravo tožbe, ki jo je pritožnica vložila pri Splošnem sodišču, je treba preveriti, ali je sodišče Unije pristojno za odločanje o tej vrsti tožbe, in to kljub dejstvu, da Komisija ni podala ugovora nepristojnosti Splošnega sodišča niti v postopku pred Splošnim sodiščem niti v tem postopku.

20

Vprašanje v zvezi s samo pristojnostjo sodišča Unije mora sodišče obravnavati po uradni dolžnosti, čeprav tega ne zahteva nobena stranka (glej v tem smislu sodbi Nemčija/Visoka oblast, 19/58, EU:C:1960:19, str. 488, in Ferriera Valsabbia in drugi/Komisija, 154/78, 205/78, 206/78, od 226/78 do 228/78, 263/78, 264/78, 31/79, 39/79, 83/79 in 85/79, EU:C:1980:81, točka 7). Poleg tega sta bili stranki pozvani, naj podata pripombe glede tega vprašanja, ki ga Sodišče obravnava po uradni dolžnosti.

21

V zvezi s tem je Sodišče že imelo priložnost presoditi, da če mora Sodišče v okviru arbitražne klavzule, dogovorjene na podlagi člena 272 PDEU, odločiti o sporu, tako da uporabi nacionalno pravo, ki ureja pogodbo, se njegova pristojnost za odločanje o sporu v zvezi s to pogodbo presoja le glede na določbe tega člena in arbitražne klavzule, ne da bi na to vplivale določbe nacionalnega prava, ki bi domnevno ovirale njegovo pristojnost (sodbi Komisija/Zoubek, 426/85, EU:C:1986:501, točka 10, in Komisija/Feilhauer, C‑209/90, EU:C:1992:172, točka 13).

22

Splošno sodišče je na podlagi določb člena 272 PDEU v povezavi s členom 256 PDEU pristojno za odločanje na prvi stopnji na podlagi arbitražne klavzule v pogodbi javnega ali zasebnega prava, ki jo je sklenila Unija ali je bila sklenjena zanjo.

23

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je člen 272 PDEU posebna določba, ki omogoča, da sodišče Unije odloča na podlagi arbitražne klavzule, ki jo določijo pogodbene stranke za pogodbe javnega ali zasebnega prava, in to brez omejitev v zvezi z naravo tožbe, ki je vložena pri sodišču Unije.

24

Vendar je treba preveriti, ali v obravnavanem primeru arbitražna klavzula, ki je vključena v zadevne pogodbe, Splošnemu sodišču podeljuje pristojnost, da odloči o ugotovitveni tožbi, ki jo je vložila pritožnica.

25

V skladu z arbitražno klavzulo, ki je zapisana v členu 13 zadevnih pogodb, je Splošno sodišče oziroma Sodišče, odvisno od okoliščin, pristojno za odločanje o sporih med Unijo in pogodbenimi strankami v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago teh pogodb. Iz tega izhaja, da ta arbitražna klavzula tudi ne omejuje pristojnosti Splošnega sodišča ali Sodišča glede narave tožbe.

26

Navedena arbitražna klavzula lahko tako glede na svoje besedilo utemelji pristojnost Splošnega sodišča ali Sodišča, da odloči o ugotovitveni tožbi, kot je ta v tem primeru, ki se nanaša na spor med Unijo in pritožnico v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago navedenih pogodb.

27

V zvezi s tem skoraj ni dvoma, da se je tožba, ki jo je pritožnica vložila pri Splošnem sodišču, nanašala na razlago zadevnih pogodb in, natančneje, na upravičenost spornih stroškov glede na te pogodbe.

28

Splošno sodišče pa je v točki 33 izpodbijanega sklepa presodilo, da pritožnica ni izkazala, da je imela ob vložitvi tožbe obstoječ in dejanski pravni interes, ki potrebuje sodno varstvo.

29

Pritožnica meni, da je Splošno sodišče s svojim ravnanjem napačno uporabilo pravo, ker bi za ugotovitveno tožbo za nastanek takega interesa zadostovalo, da ena od pogodbenih strank resno, sistematično in večkrat ugovarja pogodbeni pravici in s tem ustvari negotovost za eno od pogodbenih strank glede obstoja ali obsega te pravice. Ta pogoj naj bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen, saj naj bi Komisija resno, sistematično in večkrat ugovarjala pravici pritožnice do povračila spornih stroškov.

30

Komisija trdi, da ni izpodbijala pritožničinih pogodbenih pravic iz razlogov, navedenih v točki 16 te sodbe. Komisija v bistvu trdi, da ob vložitvi pritožničine tožbe pri Splošnem sodišču še ni zahtevala vračila spornih stroškov z izdajo opomina in se je upravičenost teh stroškov ugotavljala v še nezaključenem revizijskem postopku, katerega končno poročilo naj v nobenem primeru ne bi bilo zavezujoče za službe Komisije za izterjavo na podlagi člena II.29(1) zadevnih pogodb.

31

V zvezi s tem je treba spomniti, da mora pravni interes tožeče stranke ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna (glej po analogiji in v zvezi z ničnostno tožbo sodbi Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42, in Cañas/Komisija, C‑269/12 P, EU:C:2013:415, točka 15).

32

Vendar v skladu z ugotovitvami Splošnega sodišča iz točke 34 izpodbijanega sklepa pristojna služba Komisije ob vložitvi tožbe še ni izdala nobenega zahtevka za vračilo iz naslova stroškov, ki so bili izplačani v okviru zadevnih pogodb. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 35 izpodbijanega sklepa pojasnilo, da se je upravičenost spornih stroškov ugotavljala v revizijskem postopku, ki je le predhodni in pripravljalni postopek in ki je ločen od postopka, ki bi se morebiti lahko končal z izterjavo, ki jo izvajajo operativne službe Komisije.

33

Poleg tega iz točk od 36 do 39 izpodbijanega sklepa izhaja, da ta revizijski postopek na dan vložitve pritožničine tožbe še ni bil končan in da se je služba Komisije, ki je bila pristojna za to revizijo, še naprej, celo po tem datumu, s pritožnico dogovarjala o morebitni spremembi predhodnih ugotovitev zadevne revizije.

34

Glede na okoliščine, ki so navedene v točkah 32 in 33 te sodbe, pritožnica ne more uspešno dokazati, da je ob vložitvi tožbe pred Splošnim sodiščem imela obstoječ in dejanski interes, ki potrebuje sodno varstvo.

35

Ker je bila utemeljenost spornih stroškov namreč še predmet revizijskega postopka, katerega končno poročilo v nobenem primeru ne bi zavezovalo služb Komisije za izterjavo, je treba ugotoviti, da Komisija še ni dokončno določila stroškov, za katere je menila, da so glede na upoštevne določbe zadevnih pogodb neupravičeni. Vendar je bilo še negotovo, če in v kolikšnem obsegu bi Komisija dejansko lahko zahtevala povračilo zadevnih stroškov. Zato pritožnica ob vložitvi tožbe ni imela pravnega interesa.

36

Iz zgoraj navedenega izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je odločilo, da pritožnica ob vložitvi tožbe ni imela obstoječega in dejanskega pravnega interesa, ki potrebuje sodno varstvo, ni napačno uporabilo prava.

37

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da pritožbenemu razlogu, ki ga pritožnica navaja v podporo svoji pritožbi, ni mogoče ugoditi, zato je treba pritožbo v celoti zavrniti.

38

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.

39

Ker Komisija ni predlagala, naj se pritožnici naložijo stroški, pritožnica in Komisija nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: