—

za Evropsko komisijo W. Mölls in C. Barslev, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 7 do 9 Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 179), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 235, v nadaljevanju: Direktiva 92/12).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med S. Grossom in Hauptzollamt Braunschweig (glavni carinski urad v Braunschweigu) v zvezi z odločitvijo slednjega, da mora tožeča stranka v postopku v glavni stvari plačati trošarino na tobačne izdelke.

3

V peti in šesti uvodni izjavi Direktive 92/12 je navedeno:

„ker vsaka dobava, skladiščenje zaradi dobave ali oskrba gospodarskega subjekta, ki opravlja neodvisno gospodarsko dejavnost, ali subjekta, za katerega velja javno pravo, ki se opravi v drugi državi članici kakor tisti, v kateri se proizvod sprosti v porabo, povzroči obveznost plačila trošarine v tej drugi državi članici;

ker je treba pri trošarinskih proizvodih, ki jih nabavijo fizične osebe za svojo lastno uporabo in ki jih sami prevažajo, trošarino obračunati v državi, v kateri so ti proizvodi nabavljeni“.

4

Člen 6 te direktive določa:

„1.   Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo ali ko se ugotovi primanjkljaj, od katerega je treba plačati trošarino v skladu s členom 14(3).

Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo je:

2.   Sprejmejo se tisti pogoji za plačilo obveznosti in stopnje trošarine, ki veljajo na dan nastanka obveznosti za plačilo trošarine v državi članici, v kateri se proizvodi sprostijo v porabo ali v kateri se ugotovi primanjkljaj. Trošarina se določi in pobere v skladu s postopkom posamezne države članice, pri čemer velja, da države članice uporabljajo enake postopke odmere in pobiranja trošarine za domače proizvode in proizvode iz drugih držav članic.“

5

Člen 7, od (1) do (3), navedene direktive določa:

„1.   Pri trošarinskih proizvodih, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici in se zaradi komercialnih namenov nahajajo v drugi državi članici, se trošarina pobere v državi članici, v kateri se proizvodi nahajajo.

2.   Zato nastane brez poseganja v člen 6 za proizvode, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici v skladu s členom 6, in so dobavljeni, ali predvideni za dobavo v drugi državi članici ali uporabljeni v drugi državi članici za namene gospodarskega subjekta, ki neodvisno opravlja gospodarsko dejavnost, ali za namene subjekta, za katerega velja javno pravo, obveznost za plačilo trošarine v tej drugi državi članici.

3.   Glede na vse okoliščine primera lahko trošarino dolguje oseba, ki opravlja dobavo ali skladišči proizvode za dobavo, ali oseba, ki proizvode prejme za uporabo v državi članici, ki ni država v kateri so proizvodi že sproščeni v porabo, ali ustrezen gospodarski subjekt ali subjekt, za katerega velja javno pravo.“

6

Člen 8 Direktive 92/12 določa:

„Za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, se po načelu, ki ureja notranji trg, trošarina obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni.“

7

Člen 9(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Brez poseganja v člene 6, 7 in 8, nastane obveznost za plačilo trošarine, kadar so proizvodi sproščeni v porabo v državi članici zaradi komercialnih namenov, v drugi državi članici.

V takem primeru dolguje trošarino in plačilo obveznosti državi članici, na ozemlju katere se nahajajo proizvodi, njihov imetnik.

2.   Za ugotovitev, da so proizvodi iz člena 8 predvideni za komercialne namene, morajo države članice med drugim upoštevati naslednje:

[…]“

8

Člen 12(1) zakona o davku na tobačne izdelke (Tabaksteuergesetz) z dne 31. avgusta 1994 v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: TabStG), določa:

„Za tobačne izdelke se trošarina plača z uporabo trošarinskih znamk. Uporaba teh vključuje žigosanje in lepljenje trošarinskih znamk na embalažo, ki se uporablja za prodajo na drobno. Trošarinske znamke je treba uporabiti, kadar nastane obveznost plačila davka.“

9

Člen 19 TabStG določa:

„Če se tobačni izdelki na nedopusten način, v nasprotju s členom 12(1), iz prostega prometa drugih držav članic zaradi komercialnih namenov vnesejo ali odpremijo na davčno ozemlje, nastane obveznost za plačilo trošarine z vnosom ali odpremo na davčno ozemlje. Zavezanec za plačilo trošarine je tisti, ki opravi vnos ali odpremo, in prejemnik, ko postane imetnik tobačnih izdelkov. […]“

10

S. Gross je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen zaradi štirih kaznivih dejanj davčne zatajitve pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari od združbe, ki se je ukvarjala s tihotapljenjem cigaret, za katere carina in trošarina nista bili plačani, večkrat prevzela take cigarete z namenom njihove preprodaje.

11

Hauptzollamt Braunschweig je z odločbo z dne 28. julija 2010 tožeči stranki v postopku v glavni stvari in trem preostalim dolžnikom naložil solidarno plačilo trošarine za tobak v znesku 15136,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

12

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je vložila tožbo pri Finanzgericht. To sodišče je razsodilo, da obveznost plačila trošarine temelji na členu 19, prvi stavek, TabStG. Ugotovilo je, da so bile v obravnavanem primeru iz druge države članice na nemško davčno ozemlje zaradi komercialnih namenov vnesene cigarete brez nemških davčnih znamk, in sicer zunaj režima odloga plačila trošarine. Finanzgericht je povzelo navedbe o dejanskem stanju iz kazenske sodbe. Po vnosu cigaret na nemško davčno ozemlje jih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari posedovala kot imetnica, zaradi česar naj bi na podlagi člena 19, drugi stavek, TabStG postala zavezanka za plačilo trošarine.

13

Tožeča stranka je zoper to sodbo pri Bundesfinanzhof vložila revizijo.

14

Predložitveno sodišče izraža dvome v zvezi z vprašanjem, ali je treba člen 9(1) Direktive 92/12 razlagati tako, da trošarino dolguje vsaka oseba, ki trošarinske proizvode, sproščene v porabo v državi članici, zaradi komercialnih namenov skladišči v drugi državi članici, ali pa je treba to določbo razlagati ozko, in sicer tako, da trošarino dolguje samo tista oseba, ki zaradi komercialnih namenov prvič skladišči proizvode v zadevni državi članici.

15

V navedenih okoliščinah je Bundesfinanzhof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 9(1), drugi pododstavek, Direktive 92/12 […], brez poseganja v njegovo sistematično povezavo s členom 7(3) [te direktive], nasprotuje zakonski ureditvi države članice, v skladu s katero oseba, ki zaradi komercialnih namenov poseduje trošarinske proizvode, ki so bili sproščeni v porabo v drugi državi članici, ne postane zavezanka za plačilo trošarine, če je te proizvode kupila od druge osebe šele po končanem postopku vnosa?“

16

Predložitveno Sodišče s tem vprašanjem pravzaprav sprašuje, ali je treba člen 9(1) Direktive 92/12 razlagati tako, da ta določba državi članici dopušča možnost, da kot trošarinsko zavezanko določi osebo, ki na davčnem ozemlju te države članice za komercialne namene skladišči trošarinske proizvode, sproščene v porabo v drugi državi članici, čeprav ta oseba ni bila prva imetnica teh proizvodov v namembni državi članici.

17

Na začetku je treba poudariti, da je namen Direktive 92/12 uvesti nekaj pravil, ki se nanašajo na skladiščenje, gibanje in nadzor trošarinskih proizvodov, in to predvsem zato, da se zagotovi, da bo obveznost plačila trošarine v vseh državah članicah enaka. Ta uskladitev načeloma omogoča izogibanje dvojnemu obdavčevanju v odnosih med državami članicami (sodba Scandic Distilleries, C‑663/11, EU:C:2013:347, točki 22 in 23).

18

S tega vidika Direktiva 92/12, kot izhaja zlasti iz njene pete in šeste uvodne izjave, v primeru trošarinskih proizvodov, sproščenih v porabo v eni državi članici, razlikuje med proizvodi, ki se zaradi komercialnih namenov nahajajo v drugi državi članici pri gospodarskem subjektu, ki neodvisno opravlja gospodarsko dejavnost, na eni strani, in proizvodi, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, na drugi.

19

Iz predložitvene odločbe izhaja, da se je tožeča stranka v postopku v glavni stvari prek združbe, ki se je ukvarjala s tihotapljenjem cigaret, že sproščenih v porabo v drugi državi članici kot v Zvezni republiki Nemčiji, ukvarjala s preprodajo cigaret, za katere trošarina ni bila plačana, v Nemčiji. Torej je nesporno, da so bile cigarete iz postopka v glavni stvari zaradi komercialnih namenov vnesene na nemško ozemlje, pri tem pa niso bile opremljene z zahtevanimi nacionalnimi davčnimi znamkami.

20

Najprej je treba opozoriti, da mora v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU slednje podati predložitvenemu sodišču uporaben odgovor, ki mu omogoči rešitev spora, o katerem odloča. Zato, čeprav je predložitveno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno omejilo samo na razlago člena 9 Direktive 92/12, to Sodišča ne ovira, da poda vse vidike razlage prava Unije, ki bi predložitvenemu sodišču lahko koristili pri odločanju o predloženi zadevi, ne glede na to, ali se je to nanje v svojih vprašanjih sklicevalo. Glede tega mora Sodišče iz vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložilo navedeno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora, ki poteka pred njim (sodba Worten, C‑342/12, EU:C:2013:355, točki 30 in 31).

21

Ni sporno, da je tožeča stranka v sporu v glavni stvari pri drugih osebah večkrat nabavila zadevne proizvode, ki so bili na nemško davčno ozemlje vneseni nezakonito (glej v tem smislu sodbo Salumets in drugi, C‑455/98, EU:C:2000:352, točka 19), z namenom njihove preprodaje in pridobitve zaslužka.

22

Člen 7 Direktive 92/12 se tako lahko uporabi v zadevi iz postopka v glavni stvari, saj se glede na njegov odstavek 2 ta določba nanaša na položaj, v katerem so proizvodi dobavljeni, namenjeni za dobavo ali uporabljeni v drugi državi članici za namene gospodarskega subjekta, ki neodvisno opravlja gospodarsko dejavnost.

23

Zato je treba člen 9 Direktive 92/12 razlagati v povezavi s členom 7 te direktive.

24

V skladu z odstavkom 1 v povezavi z odstavkom 3 člena 7 dolguje plačilo trošarine v državi članici, v kateri so proizvodi, med drugimi tudi oseba, ki zadevne proizvode prejme za uporabo, ali gospodarski subjekt.

25

Natančneje, ker člen 7(3) Direktive 92/12 izrecno določa, da je lahko oseba, ki zadevne „proizvode prejme za uporabo“, zavezanka za plačilo trošarine za prejete proizvode, ki so že sproščeni v uporabo v eni državi članici in se zaradi komercialnih namenov nahajajo v drugi državi članici, je treba to določbo razlagati tako, da je zavezanec za plačilo trošarine vsak imetnik zadevnih proizvodov.

26

Ožja razlaga, ki bi krog zavezancev za plačilo trošarine omejila na prvega imetnika zadevnih proizvodov, bi bila v nasprotju z namenom Direktive 92/12. V skladu z njo namreč nacionalni organi ne smejo sistematično nadzirati prehoda proizvodov iz ozemlja ene države članice na drugo, saj bi to lahko oviralo prosti pretok blaga na notranjem trgu Evropske unije. S tako razlago bi bilo zato pobiranje dolgovanih trošarin pri prestopu meje Unije še bolj negotovo.

27

Ta sklep potrjuje tudi člen 33(3) Direktive Sveta 2008/118 z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12 (UL 2009, L 9, str. 12), ki poenostavlja določilo člena 7 Direktive 92/12 s tem, da se sklicuje samo na osebo, „ki se ji dobavi blago v drugo državo članico“ (sodba Metro Cash & Carry Danmark, C‑315/12, EU:C:2013:503, točka 36).

28

Iz navedenega sledi, da je treba člen 9(1) Direktive 92/12 v povezavi s členom 7 te direktive razlagati tako, da ta določba v okoliščinah, kakršne so te v sporu o glavni stvari, državi članici dopušča, da kot zavezanko za plačilo trošarine določi osebo, ki zaradi komercialnih namenov na davčnem ozemlju te države skladišči trošarinske proizvode, sproščene v porabo v drugi državi članici, čeprav ta oseba v namembni državi članici ni bila prva imetnica teh proizvodov.

29

Ker je ta postopek za stranki v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 9(1) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992, v povezavi s členom 7 te direktive je treba razlagati tako, da ta določba v okoliščinah, kakršne so te v sporu o glavni stvari, državi članici dopušča, da kot zavezanko za plačilo trošarine določi osebo, ki zaradi komercialnih namenov na davčnem ozemlju te države skladišči trošarinske proizvode, sproščene v porabo v drugi državi članici, čeprav ta oseba v namembni državi članici ni bila prva imetnica teh proizvodov.