—

za Agrima KG D. Gritsch Herbert & Gritsch Michael & Co. Agricola Lusia srl, Romagnoli Fratelli SpA, Agrimediterranea srl in Parini Francesco M. Moretto, odvetnik,

—

za Duoccio srl M. Camilli, odvetnik,

—

za Novafruit srl in Evergreen Fruit Promotion srl W. Viscardini in G. Doná, odvetnika,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Albenziom, avvocato dello Stato,

—

za špansko vlado A. Rubio González, agent,

—

za Evropsko komisijo P. Rossi in B.‑R. Killmann, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(4) Uredbe Komisije (ES) št. 341/2007 z dne 29. marca 2007 o odprtju in upravljanju tarifnih kvot in uvedbi sistema uvoznih dovoljenj in potrdil o poreklu za česen in nekatere druge kmetijske proizvode, uvožene iz tretjih držav (UL L 90, str. 12).

2

Ta predlog je bil vložen v sporu med družbami Società Italiana Commercio e Servizi srl (SICES), v likvidaciji, Agrima KG D. Gritsch Herbert & Gritsch Michael & Co., Agricola Lusia srl, Romagnoli Fratelli SpA, Agrimediterranea srl, Parini Francesco, Duoccio srl (v nadaljevanju: Duoccio), Centro di Assistenza Doganale Triveneto Service srl, Novafruit srl in Evergreen Fruit Promotion srl na eni strani ter Agenzia Dogane Ufficio delle Dogane di Venezia (carinski urad Benetke, v nadaljevanju: Agenzia Dogane) na drugi zaradi odločb o popravku in izterjavi, ki jih je slednji poslal prvonavedenim glede uvoza česna s poreklom s Kitajske s tarifno oznako KN 0703 20 00, ki spada v preferencialno tarifo.

3

V uvodnih izjavah 1, od 7 do 10 in od 13 do 15 Uredbe št. 341/2007 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Odprtje tarifnih kvot in veljavne carine“, določa:

„1.   […] se odprejo tarifne kvote za uvoz v Skupnost svežega ali ohlajenega česna z oznako KN 0703 20 00 […] pod pogoji iz te uredbe. Obseg vsake tarifne kvote, obdobje in podobdobja uvozne tarifne kvote, za katera se ta uporablja, ter zaporedna številka so podrobno določeni v Prilogi I k tej uredbi.

2.   Carina ad valorem, ki se uporablja za česen, uvožen v okviru kvot iz odstavka 1, je 9,6 %.“

5

Člen 4 navedene uredbe, naslovljen „Kategorije uvoznikov“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   ‚Tradicionalni uvozniki‘ so uvozniki, ki lahko dokažejo, da:

[…]

3.   ‚Novi uvozniki‘ so uvozniki, razen uvoznikov iz odstavka 2, ki so v vsakem od dveh predhodnih zaključenih obdobij uvoznih tarifnih kvot ali v vsakem od predhodnih dveh koledarskih let v Skupnost uvozili najmanj 50 ton sadja in zelenjave […].“

6

Člen 5 iste uredbe, naslovljen „Predložitev uvoznih dovoljenj“, v odstavku 2 določa:

„Uvozna dovoljenja za česen, ki je bil sproščen v prosti promet v skladu s kvotami iz Priloge I, so v nadaljevanju imenovana ‚dovoljenja ‚A‘‘.

Druga uvozna dovoljenja so v nadaljevanju imenovana ‚dovoljenja ‚B‘‘.“

7

Člen 6 Uredbe št. 341/2007, naslovljen „Splošne določbe v zvezi z zahtevki za dovoljenja ‚A‘ in dovoljenji ‚A‘“, v odstavkih 2 in 4 določa:

„2.   Varščina […] znaša 50 EUR na tono.

[…]

4.   […] pravice, ki izhajajo iz dovoljenj ‚A‘, niso prenosljive.“

8

Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Referenčna količina tradicionalnih uvoznikov“, določa:

„V tem poglavju pomeni ‚referenčna količina‘ količino česna, ki ga je uvozil tradicionalni uvoznik v smislu člena 4, kot je navedeno:

[…]“

9

Člen 9 Uredbe št. 341/2007, naslovljen „Omejitve za zahtevke za dovoljenja ‚A‘“, v odstavku 1 določa:

„Skupna količina, zajeta v zahtevkih za dovoljenja ‚A‘, ki jih vloži tradicionalni uvoznik v katerem koli obdobju uvozne tarifne kvote, ne sme preseči navedene referenčne količine uvoznika. Pristojni organi zavrnejo zahtevke, ki tega pravila ne izpolnjujejo.“

10

Uredba Komisije (ES) št. 1291/2000 z dne 9. junija 2000 o določitvi skupnih podrobnih pravil za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 29, str. 145), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1423/2007 z dne 4. decembra 2007 (UL L 317, str. 36, v nadaljevanju: Uredba št. 1291/2000), se uporablja za tarifne kvote, odprte z Uredbo št. 341/2007, na podlagi člena 2 slednje.

11

V skladu z uvodno izjavo 21 Uredbe št. 1291/2000 se varščino v celoti ali deloma zaseže, če uvoz ali izvoz ni izvršen ali je le deloma izvršen, v roku veljavnosti uvoznega dovoljenja ali potrdila.

12

Člen 35(2) Uredbe št. 1291/2000 določa:

„[…] če obveznost uvoza […] ni bila izpolnjena, se varščina zaseže v znesku, ki je enak razliki med:

[…]

Če pa znaša uvožena […] količina manj kot 5 % količine, navedene na dovoljenju ali potrdilu, se varščina zaseže v celoti.

[…]“

13

Člen 4 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340) določa:

„1.   Praviloma se za vsako nepravilnost odredi odvzem neupravičeno pridobljene koristi:

2.   Uporaba ukrepov iz odstavka 1 je omejena na odvzem pridobljene koristi in, če je tako predvideno, obresti, katerih višina se lahko določi pavšalno.

3.   Če se ugotovi, da so bili v nasprotju s cilji veljavne zakonodaje Skupnosti zaradi pridobitve neke koristi zahtevani pogoji za pridobitev koristi ustvarjeni umetno, se zato korist ne odobri ali pa se odvzame.

4.   Ukrepi iz tega člena se ne štejejo za kazen.“

14

Spor o glavni stvari se nanaša na uvoz česna s poreklom s Kitajske v Evropsko unijo ob koncu leta 2007 in v začetku leta 2008 s strani družb SICES, Agrima KG D. Gritsch Herbert & Gritsch Michael & Co., Agricola Lusia srl, Romagnoli Fratelli SpA, Agrimediterranea srl, Parini Francesco, Novafruit srl in Evergreen Fruit Promotion srl. Ti uvozniki v vlogi novih uvoznikov v smislu člena 4(3) Uredbe št. 341/2007 so bili imetniki dovoljenja „A“, izdanega v skladu s to uredbo. Iz tega naslova je bil zadevni uvoz oproščen posebne carine 1200 EUR za neto tono.

15

Agenzia Dogane je ob koncu leta 2010 po naknadnem nadzoru carinskih deklaracij v zvezi z zgoraj navedenimi transakcijami uvoza česna izdal odločbe o popravku in izterjavi. Te odločbe so temeljile na preklicu oprostitve posebne carine 1200 EUR za neto tono v skladu s členom 4 Uredbe št. 2988/95, ker naj bi se z navedenimi transakcijami uvoza ta posebna carina obšla.

16

Predvsem je Agenzia Dogane izpodbijal mehanizme, za katere meni, da so goljufivi, in sicer:

17

Družba Duoccio je bila na trgu za uvoz česna aktivna kot tradicionalni uvoznik v smislu člena 4(2) Uredbe št. 341/2007, na trgu za distribucijo česna v Uniji pa kot trgovec na debelo. V času dejanskega stanja v glavni stvari je morala družba Duoccio zadostiti povpraševanju potrošnikov v Evropski uniji, vendar je že izčrpala svoja dovoljenja „A“, tako da česna ni mogla več uvoziti po preferencialni tarifi. Poleg tega je bila posebna tarifa določena na taki ravni, da uvoz česna zunaj tarifne kvote ni bil dobičkonosen.

18

Po mnenju Agenzia Dogane je bil namen dveh zaporednih prodaj česna, najprej s strani družb Duoccio in Tico uvoznikom v postopku v glavni stvari in nato s strani slednjih družbi Duoccio, obid prepovedi prenosa pravic, ki izhajajo iz dovoljenja „A“, določene v členu 6(4) Uredbe št. 341/2007. Obid izvira iz tega, da se je družba Duoccio dogovorila za nakup česna v prostem prometu, še preden je prišlo do uvoza. To družbo bi bilo zato treba obravnavati kot dejanskega uvoznika, ki je neupravičeno koristil preferencialno tarifo.

19

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so proti odločbi o popravku in izterjavi pri Commissione tributaria provinciale di Venezia vložile tožbe. To sodišče je po združitvi tožb te zavrnilo. Navedlo je, da je bil kljub veljavnosti več prodaj dejanski uvoznik družba Duoccio, in ne uvozniki v postopku v glavni stvari, imetniki dovoljenj „A“. Po mnenju tega sodišča so obstajali resni, jasni in ujemajoči se elementi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o fiktivnosti pravnih instrumentov, uporabljenih zgolj za to, da se omogoči uvoz česna po preferencialni tarifi in da se obide prepoved prenosa pravic, ki izhajajo iz dovoljenj „A“. Commissione tributaria provinciale di Venezia meni, da gre za zlorabo pravice.

20

Commissione tributaria regionale di Venezia‑Mestre, ki odloča v sporu na podlagi pritožbe, ki so jo vložile tožeče stranke v postopku v glavni stvari zoper sodbo Commissione tributaria provinciale di Venezia, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 6 Uredbe […] št. 341/2007 […] razlagati tako, da gre za nezakonit prenos dovoljenj za uvoz po preferencialni tarifi v okviru kvote GATT za česen s poreklom s Kitajske, če imetnik navedenih dovoljenj po plačilu dolgovane carine da na trg zadevni česen s prenosom na drug gospodarski subjekt, ki je imetnik uvoznih dovoljenj in od katerega je ta česen pred uvozom kupil?“

21

Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 28. maja 2013 sklenilo, da dopolni predložitveno odločbo z dne 12. februarja 2013. Navedlo je, da je bilo z vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče vprašano, ali to, da imetnik teh dovoljenj da zadevni česen v prosti promet ne glede na vse trgovinske dejavnosti pred in po tej sprostitvi v prosti promet, zadostuje za to, da se uporaba uvoznih dovoljenj po preferencialni tarifi šteje za zakonito.

22

Treba je spomniti, da je v okviru postopka, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, dolžno glede na posebnosti zadeve presoditi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in ustreznost vprašanj, ki jih postavi Sodišču (glej zlasti sodbo z dne 15. septembra 2011 v zadevi DP grup, C-138/10, ZOdl., str. I-8369, točka 28).

23

Vendar mora Sodišče v okviru tega postopka nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. V ta namen mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Poleg tega je naloga Sodišča razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje v sporih, čeprav te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki jih postavijo ta sodišča (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo DP Grup, točka 29).

24

V zvezi s tem iz predložitvene odločbe izhaja, da v postopku v glavni stvari ni prišlo do nobenega prenosa dovoljenj „A“ ali pravic, ki izhajajo iz takih dovoljenj. Preneseno je bilo samo blago, najprej s strani gospodarskega subjekta na uvoznika in po uvozu v Unijo s strani tega uvoznika na isti gospodarski subjekt.

25

Glede na to, da člen 6(4) Uredbe št. 341/2007 določa le prepoved prenosa pravic, ki izhajajo iz dovoljenja „A“, se zdi, da ta določba ne ureja položaja, v katerem imetnik uvoznih dovoljenj po znižani stopnji kupuje blago pred uvozom pri določenem gospodarskem subjektu, potem pa mu ga po uvozu v Unijo ponovno proda.

26

Poleg tega iz predložitvene odločbe izhaja, da so transakcije nakupa, uvoza in ponovne prodaje v postopku v glavnih stvari, obravnavane posamično, pravno veljavne. Še zlasti v zvezi z uvozom so bili izpolnjeni vsi formalni pogoji za dodelitev preferencialne tarife, saj so uvozniki v postopku v glavni stvari opravili postopek carinjenja zadevnega blaga na podlagi dovoljenj „A“, pridobljenih na običajen način.

27

Kljub temu je iz stališč, predloženih Sodišču, razvidno, da je bil cilj teh transakcij, za katerega si je prizadeval kupec v Uniji, ki je bil tudi tradicionalni uvoznik v smislu člena 4(2) Uredbe št. 341/2007, da se mu omogoči dobava česna v okviru tarifne kvote, ki jo določa ta uredba. Po mnenju sodišča je to okoliščino pri ugotovitvi obstoja zlorabe pravice mogoče upoštevati.

28

Zato je treba vprašanje za predhodno odločanje obravnavati tako, kot da se z njim želi izvedeti, ali je treba člen 6(4) Uredbe št. 341/2007 vseeno – čeprav ne ureja transakcij, s katerimi uvoznik, imetnik uvoznih dovoljenj po nižji stopnji, blago pred uvozom v Unijo kupi pri gospodarskem subjektu, ki je sam tradicionalni uvoznik v smislu člena 4(2) te uredbe, vendar je svoja uvozna dovoljenja po nižji stopnji izčrpal, potem pa mu ga po uvozu v Unijo ponovno proda – razlagati tako, da nasprotuje takim transakcijam, ker pomenijo zlorabo pravice.

29

V skladu z ustaljeno sodno prakso se ni mogoče sklicevati na predpise Unije z namenom goljufije ali zlorabe (glej zlasti sodbe z dne 12. maja 1998 v zadevi Kefalas in drugi, C-367/96, Recueil, str. I-2843, točka 20; z dne 23. marca 2000 v zadevi Diamantis, C-373/97, Recueil, str. I-1705, točka 33, in z dne 21. februarja 2006 v zadevi Halifax in drugi, C-255/02, ZOdl., str. I-1609, točka 68).

30

Uporabe predpisov Unije ni mogoče razširiti tako, da bi zajela zlorabe s strani gospodarskih subjektov, torej transakcije, ki se ne izvedejo v okviru normalnih komercialnih transakcij, ampak zgolj z namenom zlorabne pridobitve ugodnosti, predvidene s pravom Unije (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Halifax in drugi, točka 69).

31

Za ugotovitev zlorabe morata biti združena objektivni in subjektivni element.

32

Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, določeni v predpisu Unije, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen (glej zlasti sodbi z dne 14. decembra 2000 v zadevi Emsland-Stärke, C-110/99, Recueil, str. I-11569, točka 52, in z dne 21. julija 2005 v zadevi Eichsfelder Schlachtbetrieb, C-515/03, ZOdl., str. I-7355, točka 39).

33

Taka ugotovitev zahteva tudi subjektivni element v tem smislu, da mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno korist. Prepoved zlorabe namreč ni upoštevna, kadar bi sporne transakcije lahko imele drug temelj kot zgolj pridobitev davčnih ugodnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Halifax in drugi, točka 75). Obstoj takega elementa v zvezi z namenom gospodarskega subjekta je mogoče ugotoviti predvsem z dokazom o popolnoma umetnih transakcijah (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Emsland‑Stärke, točka 53, in sodbo z dne 21. februarja 2008 v zadevi Part Service, C-425/06, ZOdl., str. I-897, točka 62).

34

Medtem ko lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi (zgoraj navedena sodba Halifax in drugi, točka 77), pa je predložitveno sodišče pristojno za to, da preveri, ali so elementi zlorabe v sporu o glavni stvari podani (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Eichsfelder Schlachtbetrieb, točka 40, in sodbo z dne 11. januarja 2007 v zadevi Vonk Dairy Products, C-279/05, ZOdl., str. I-239, točka 34). V zvezi s tem je treba opozoriti, da preverjanje obstoja zlorabe zahteva, da predložitveno sodišče upošteva vsa dejstva in okoliščine primera, vključno s komercialnimi transakcijami pred in po zadevnem uvozu.

35

V zvezi s tem, prvič, kar zadeva cilj Uredbe št. 341/2007, je iz njenih uvodnih izjav 13 in 14 v povezavi z njenima členoma 9 in 10 razvidno, da je treba pri upravljanju tarifnih kvot zavarovati konkurenco med dejanskimi uvozniki, tako da noben posamezni uvoznik ne more nadzorovati trga.

36

V okviru transakcij, kot so te v postopku v glavni stvari, pa zgoraj navedeni cilj ni dosežen. Kot je razvidno iz stališč, predloženih Sodišču, s takimi transakcijami kupec v Uniji, ki je tudi tradicionalni uvoznik, ne pridobi pravice do svoje referenčne količine – kot to določa člen 8 Uredbe št. 341/2007 – izračunane na podlagi, ki vključuje količino blaga, ki ga je kupil od uvoznikov po njegovem carinjenju. Te transakcije mu torej ne omogočajo, da poveča količino blaga, glede katerega je upravičen zaprositi za dovoljenje „A“ v skladu s členom 9 te uredbe. Dejstvo je, da se lahko s temi transakcijami kupcu v Uniji, ki je tudi tradicionalni uvoznik, ki je izčrpal svoja dovoljenja „A“ in zato ne more več uvažati česna po preferencialni tarifi, omogoči, da dobavi česen, ki je bil uvožen po preferencialni tarifi, in razširi svoj vpliv na trg zunaj tarifne kvote, ki mu je bila dodeljena.

37

Drugič, glede subjektivnega elementa, navedenega v točki 33 zgoraj, je treba navesti, da je – da bi se lahko v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, za zadevne ukrepe štelo, da je njihov osnovni cilj dajati kupcu v Uniji neupravičeno prednost – nujno, da imajo uvozniki namen podeliti takšno prednost temu kupcu in da so transakcije brez sleherne gospodarske in trgovinske utemeljitve za te uvoznike, o čemer je pristojno presojati predložitveno sodišče. Ugotovitev slednjega, da so te transakcije brez sleherne gospodarske in trgovinske utemeljitve, lahko na primer temelji na dejstvu, da je bila prodajna cena blaga določena na taki ravni, ki na podlagi zadevnih prodaj omogoča znaten dobiček. Podobno bi se lahko upoštevalo dejstvo, da iz člena 35 Uredbe št. 1291/2000 v povezavi s členom 6(2) Uredbe št. 341/2007 izhaja, da so uvozniki dolžni ob upoštevanju zagrožene kazni uporabljati dovoljenja „A“, ki so jim bila izdana, in imajo zato dejanski interes za uvoz, vključno s transakcijami, kot so te v postopku v glavni stvari.

38

V tem smislu, tudi če se takšne operacije motivirane z željo kupca, da koristi preferencialno stopnjo, in tudi če se zadevni uvozniki tega zavedajo, ni mogoče a priori šteti, da so te transakcije za te uvoznike brez gospodarske in trgovinske utemeljitve.

39

Ni pa mogoče izključiti možnosti, da so bile v določenih okoliščinah te transakcije zasnovane umetno, predvsem s ciljem koriščenja preferencialne stopnje. Tako je med dejavniki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da so transakcije umetne, kot je v stališčih navedla Evropska komisija, okoliščina, da uvoznik, imetnik dovoljenja „A“, ni prevzel nobenega poslovnega tveganja, ker je to dejansko nosil njegov kupec, ki je tudi tradicionalni uvoznik. Tak umeten značaj je mogoče razbrati tudi iz dejstva, da je dobiček uvoznikov neznaten ali da so prodajne cene česna v razmerju med uvozniki in kupcem v Uniji nižje od tržne cene.

40

Glede na navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(4) Uredbe št. 341/2007 razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje transakcijam, s katerimi uvoznik, imetnik uvoznih dovoljenj po nižji stopnji, kupi blago zunaj Unije pri gospodarskem subjektu, ki je sam tradicionalni uvoznik v smislu člena 4(2) te uredbe, vendar je svoja uvozna dovoljenja po nižji stopnji izčrpal, potem pa mu ga po uvozu v Unijo ponovno proda. Vendar pa take transakcije pomenijo zlorabo pravice, če so zasnovane umetno, predvsem s ciljem koriščenja preferencialne stopnje. Preverjanje obstoja zlorabe zahteva, da predložitveno sodišče upošteva vsa dejstva in okoliščine primera, vključno s komercialnimi transakcijami pred in po zadevnem uvozu.

41

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 6(4) Uredbe Komisije (ES) št. 341/2007 o odprtju in upravljanju tarifnih kvot in uvedbi sistema uvoznih dovoljenj in potrdil o poreklu za česen in nekatere druge kmetijske proizvode, uvožene iz tretjih držav je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje transakcijam, s katerimi uvoznik, imetnik uvoznih dovoljenj po nižji stopnji, kupi blago zunaj Evropske unije pri gospodarskem subjektu, ki je sam tradicionalni uvoznik v smislu člena 4(2) te uredbe, vendar je svoja uvozna dovoljenja po nižji stopnji izčrpal, potem pa mu ga po uvozu v Unijo ponovno proda. Vendar pa take transakcije pomenijo zlorabo pravice, če so zasnovane umetno, predvsem s ciljem koriščenja preferencialne stopnje. Preverjanje obstoja zlorabe zahteva, da predložitveno sodišče upošteva vsa dejstva in okoliščine primera, vključno s komercialnimi transakcijami pred in po zadevnem uvozu.