1. 

Sodišče je znova pozvano, naj se izreče glede pravil iz Uredbe (EGS) št. 1408/71 ( 2 ) za določitev zakonodaje, ki se uporablja. Tokrat na podlagi primera, v katerem se spet postavlja tudi vprašanje pravne narave epikontinentalnega pasu ter pomen in obseg funkcionalne razširitve suverenosti držav članic na ta prostor. Vsekakor je bistvo te zadeve očitna težavnost uskladitve dejanskega stanu, ki po mnenju strank dopušča le eno rešitev, ki temelji na analogiji, z določbami navedene uredbe. Kljub temu bom skušal pokazati, da je odgovor že v Uredbi.

2.

Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki je bila podpisana v Montego Bayu (Jamajka) 10. decembra 1982 in je začela veljati 16. novembra 1994, je Kraljevina Nizozemska ratificirala 28. junija 1996, v imenu Evropske skupnosti pa je bila odobrena s Sklepom Sveta 98/392/ES z dne 23. marca 1998. ( 3 )

3.

Člen 60 te konvencije, naslovljen „Umetni otoki, napeljave in naprave v izključni ekonomski coni“, določa:

„1.   V izključni ekonomski coni ima obalna država edina pravico postavljati ter dovoljevati in urejati postavitev, delo in uporabo:

2.   Obalna država ima izključno jurisdikcijo nad temi umetnimi otoki, napeljavami in napravami, vštevši jurisdikcijo glede carinskih, fiskalnih, zdravstvenih, varnostnih in imigracijskih zakonov in predpisov.

[…]“

4.

Člen 77 Konvencije, naslovljen „Pravice obalne države na epikontinentalnem pasu“, določa:

„1.   Obalna država izvršuje nad epikontinentalnim pasom suverene pravice zaradi njegovega raziskovanja in izkoriščanja njegovih naravnih bogastev.

2.   Pravice obalne države iz odstavka 1 so izključne v smislu, da če obalna država ne raziskuje epikontinentalnega pasu ali ne izkorišča njegovih naravnih bogastev, nihče ne more opravljati teh dejavnosti brez izrecne privolitve navedene države.

3.   Pravice obalne države na epikontinentalnem pasu so neodvisne od dejanske ali fiktivne zasedbe tega pasu in od vsakršne izrecne izjave.

[…]“

5.

Člen 79 Konvencije, naslovljen „Podmorski kabli in cevovodi v epikontinentalnem pasu“, določa:

„1.   Vse države imajo pravico polagati podmorske kable in cevovode v epikontinentalnem pasu v skladu z določbami tega člena.

2.   Obalna država ne more prepovedati polaganja ali ohranitve takih kablov ali cevovodov, ob upoštevanju njene pravice za sprejetje razumnih ukrepov za raziskovanje epikontinentalnega pasu, izkoriščanje njegovih naravnih bogastev ter preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja, povzročenega s cevovodi, ter nadzor nad tem onesnaževanjem.

3.   Za potek trase za polaganje takih cevovodov v epikontinentalnem pasu je potrebno soglasje obalne države članice.

4.   Nobena določba tega dela ne posega v pravico obalne države, da določi pogoje za vnos kablov ali cevovodov na njeno ozemlje ali teritorialno morje, niti na njeno jurisdikcijo nad kabli in cevovodi, ki so bili postavljeni ali se uporabljajo v zvezi z raziskovanjem njenega epikontinentalnega pasu, izkoriščanjem njegovih naravnih bogastev ali uporabo umetnih otokov, napeljav in naprav pod njeno jurisdikcijo.

[…]“

6.

V skladu s členom 80 („Umetni otoki, napeljave in naprave v epikontinentalnem pasu“) se „[č]len 60 […] mutatis mutandis uporablja za umetne otoke, napeljave in naprave v epikontinentalnem pasu“.

7.

Za obravnavani primer so upoštevne te uvodne izjave Uredbe št. 1048/71:

„ker določbe za koordinacijo nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti sodijo v okvir svobodnega gibanja delavcev, ki so državljani držav članic, in bi morale prispevati k izboljšanju njihovega življenjskega standarda in pogojev zaposlovanja;

[…]

ker je glede na znatne razlike, ki obstajajo med nacionalnimi zakonodajami glede oseb, za katere se uporabljajo, zaželeno prednostno sprejeti načelo, da se ta uredba uporablja za vse osebe, ki so zavarovane v sistemih socialne varnosti kot zaposlene in samozaposlene ali zaradi opravljanja zaposlitve ali samozaposlitve;

ker je treba spoštovati posebne značilnosti nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti in zato določiti le sistem koordinacije;

[…]

ker mora za zaposlene in samozaposlene osebe, ki se gibljejo v Skupnosti, veljati sistem socialne varnosti le ene države članice, da bi se preprečilo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko iz tega izhajajo;

[…]

ker bi vsem delavcem, ki delajo na ozemlju ene države članice čimbolj učinkovito zagotovili enako obravnavanje, bi bilo praviloma primerno določiti kot zakonodajo, ki se uporablja, zakonodajo tiste države članice, v kateri je oseba zaposlena ali samozaposlena;

ker je v določenih okoliščinah, ki upravičujejo drugačna merila, mogoče odstopati od tega splošnega pravila;

[…]“

8.

Člen 1 Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„V tej uredbi:

[…]“

9.

Člen 2, naslovljen „Osebna veljavnost“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja za zaposlene ali samozaposlene osebe in študente, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in ki so državljani ene od držav članic, ali osebe brez državljanstva, ali begunce, ki stalno prebivajo na ozemlju ene od držav članic, pa tudi za njihove družinske člane in njihove preživele osebe.“

10.

Naslov II Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, se začne s členom 13 („Splošna pravila“), ki določa:

„1.   Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.

2.   V skladu s členi 14 do 17:

11.

Člen 14 Uredbe št. 1408/71 (naslovljen „Posebna pravila za zaposlene osebe, ki niso mornarji in opravljajo plačano zaposlitev“) določa:

„Člen 13(2)(a) se uporablja v skladu z naslednjimi izjemami in posebnostmi:

[…]

12.

Člen 14b („Posebna pravila, ki veljajo za mornarje“) določa:

„Člen 13(2)(c) se uporablja v skladu z naslednjimi izjemami in posebnostmi:

[…]

13.

Člen 15 navedene uredbe („Pravila o prostovoljnem ali prostovoljnem nadaljevanju zavarovanja“) določa:

„1.   Določbe členov od 13 do 14d se ne uporabljajo za prostovoljno zavarovanje ali za prostovoljno nadaljevanje zavarovanja, razen če v državi članici na enem od področij iz člena 4 […] obstaja samo prostovoljni sistem zavarovanja.

2.   Kadar bi uporaba zakonodaj dveh ali več držav članic privedla do prekrivanja zavarovanj:

[…]“

14.

Člen 8 Sporazuma ES-Švica določa:

„Pogodbenice v skladu s Prilogo II predvidijo koordinacijo sistemov socialne varnosti, zlasti z namenom:

15.

Priloga II Sporazuma ES-Švica, člen 1:

„1.   Pogodbenice se strinjajo, da na področju koordinacije sistemov socialne varnosti med seboj uporabljajo akte Skupnosti, na katere se sklicuje ta dokument, kot so veljali na dan podpisa Sporazuma in kot so bili spremenjeni z oddelkom A te priloge, ali predpise, ki so enakovredni takšnim aktom.

2.   Šteje se, da izraz ‚država(e) članica(e)‘, ki ga vsebujejo akti iz oddelka A te priloge, poleg držav, na katere se nanašajo ustrezni akti Skupnosti, vključuje tudi Švico.“

16.

Oddelek A navedene priloge II napotuje na Uredbo št. 1408/71, ki jo je nadomestila Uredba (ES) št. 883/2004, ( 5 ) ki se uporablja od 1. maja 2010. Sama Priloga II Sporazuma ES-Švica je bila posodobljena s Sklepom št. 1/2012 Skupnega odbora, ustanovljenega na podlagi navedenega sporazuma, ( 6 ) z učinkom od 1. aprila 2012. Nova različica Priloge II napotuje na navedeno Uredbo št. 883/2004. Kljub temu za dejstva, nastala pred 1. aprilom 2012, na podlagi člena 90(1) Uredbe št. 883/2004 in Priloge II, oddelek A, točka 3, Sporazuma ES-Švica, kakor je bil spremenjen, velja Uredba št. 1408/71.

17.

Glede na sklep o vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe je na podlagi nizozemske zakonodaje s področja socialne varnosti splošno pravilo to, da so osebe s prebivališčem na Nizozemskem obvezno zavarovane in morajo za zavarovanja, določena z zakonom, plačevati prispevke. Izjemoma in na podlagi člena 12(1) Besluit uitbreiding en beperking kring verzekerden volksverzekeringen 1999 (odredba o razširitvi in omejitvi skupine zavarovancev iz socialnega zavarovanja iz leta 1999) oseba s prebivališčem na Nizozemskem nima socialnega zavarovanja, če v neprekinjenem obdobju vsaj treh mesecev opravlja delo izključno zunaj Nizozemske, razen če delo opravlja na podlagi delovnega razmerja z delodajalcem, ki ima stalno prebivališče ali sedež na Nizozemskem.

18.

Besluit verzekeringsplicht zeevarenden (odredba o obveznem zavarovanju mornarjev) določa, da za mornarja, ki ima prebivališče v državi članici, kadar svojo dejavnost opravlja na ladji, ki pluje pod zastavo tretje države, ki ni država pogodbenica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, za delodajalca, ki ima sedež na Nizozemskem, velja nizozemska zakonodaja o socialnem zavarovanju zaposlenih oseb.

19.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe izvira iz spora med nizozemskim organom za socialno zavarovanje in L. Kikom, nizozemskim državljanom s prebivališčem na Nizozemskem, ki je bil zaposlen pri švicarski družbi in je delal na plovilu za polaganje cevovodov, ki je plulo pod panamsko zastavo, in sicer do 31. maja 2004 na nizozemskem ozemlju (obvezno zavarovan v okviru nizozemskega sistema socialnega zavarovanja), med 1. junijem in 24. avgustom 2004 pa je delo opravljal v epikontinentalnem pasu Združenih držav, v mednarodnih vodah ter v nizozemskem, britanskem in znova nizozemskem delu epikontinentalnega pasu.

20.

Sporno vprašanje v postopku v glavni stvari je, ali je bil L. Kik zavezan k plačevanju prispevkov v nizozemski sistem socialnega zavarovanja v obdobju od vključno 1. junija do 24. avgusta 2004.

21.

Nacionalni sodišči (prvostopenjsko in pritožbeno) sta menili, da bi odgovor moral biti pritrdilen, saj nacionalno pravo določa, da so osebe s prebivališčem na Nizozemskem obvezno zavarovane in morajo vplačevati ustrezne prispevke.

22.

L. Kik je pri Hoge Raad der Nederlanden vložil kasacijsko pritožbo, to sodišče pa vlaga ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

23.

Besedilo vprašanj iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, vloženega 15. maja 2013, je tako:

24.

V postopku so pisna stališča podali L. Kik, nizozemska vlada in Komisija. Vsi so bili navzoči na javni obravnavi 3. julija 2014, na kateri jih je Sodišče pozvalo, naj svoje trditve osredotočijo na drugo vprašanje, ki ga je postavilo Hoge Raad.

25.

Vse stranke se strinjajo glede presoje, da se Uredba št. 1408/71 uporablja v okoliščinah obravnavanega primera. Natančneje, nizozemska vlada meni, da se zadevna uredba uporablja za celotno sporno obdobje.

26.

L. Kik in Komisija menita, da je v okoliščinah primera in v skladu s sodno prakso na podlagi zadeve Aldewereld, ( 7 ) pristojna država sedeža delodajalca, to pomeni, Švicarska konfederacija.

27.

Nizozemska vlada meni, da je na podlagi členov 13(2)(f) in 14(2)(b)(i) Uredbe št. 1408/71 pristojna država delavčevega prebivališča.

28.

Hoge Raad Sodišče sprašuje, ali se Uredba št. 1408/71 uporablja v okoliščinah primera iz postopka v glavni stvari, in če to velja, na katero nacionalno zakonodajo napotujejo kolizijska pravila iz navedene uredbe glede na to, da tako po mnenju predložitvenega sodišča kot po mnenju strank takšna pravila ne obravnavajo posebej primera, kakršen je sporni.

29.

Za pravilen pristop k vprašanju je treba natančno ugotoviti, natančno katere so okoliščine obravnavanega primera.

30.

L. Kik je Nizozemec in ima prebivališče na Nizozemskem. Do 31. maja 2004 je delal za podjetje s sedežem na Nizozemskem in je bil v tej državi članici obvezno zavarovan.

31.

Od 1. junija 2004 je zaposlen kot mornar pri švicarskem podjetju in dela na ladji, ki pluje pod panamsko zastavo. Ni razvidno, da bi bil od tedaj zavarovan v Švici, je pa razvidno, da od 25. avgusta 2004 ni bil več obvezno zavarovan na Nizozemskem, saj v skladu z nizozemsko zakonodajo obveznost zavarovanja v državi preneha, ko se delo vsaj tri mesece neprekinjeno opravlja zunaj Nizozemske in za delodajalca, ki nima stalnega prebivališča ali sedeža na Nizozemskem. Poleg tega je L. Kik prispevke vseskozi plačeval na Nizozemskem.

32.

Sporno obdobje se razteza od 1. junija do 24. avgusta 2004. V tem obdobju je L. Kik delo opravljal: (a) tri tedne v epikontinentalnem pasu Združenih držav; (b) dva tedna v mednarodnih vodah; (c) mesec in teden dni v epikontinentalnem pasu Nizozemske; (d) teden dni v epikontinentalnem pasu Združenega kraljestva.

33.

Glede na navedeno je L. Kik od skupno treh spornih mesecev mesec in teden dni delo opravljal v nizozemskem epikontinentalnem pasu. En teden je delo opravljal v britanskem epikontinentalnem pasu, tako da je od skupno treh mesecev, ki so upoštevni v tej zadevi, pet tednov delo opravljal na ozemlju, ki je popolnoma zunaj Unije (mednarodne vode in epikontinentalni pas tretje države). Povedano drugače, več kot polovico spornega obdobja je delal v epikontinentalnem pasu države članice. ( 8 )

34.

Predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali se v okoliščinah primera uporablja Uredba št. 1408/71, in če se, ali se uporablja samo za dni, ko je L. Kik delal v epikontinentalnem pasu države članice, ali tudi za obdobje, v katerem je delal zunaj ozemlja Unije.

35.

Po mojem mnenju, ki je enako stališču vseh strank, se Uredba št. 1408/71 nedvomno uporablja, saj njen člen 2(1) določa, da „se uporablja za zaposlene […] osebe […], za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in ki so državljani ene od držav članic“. V obravnavanem primeru je za L. Kika veljal nizozemski sistem socialne varnosti do 25. avgusta 2004, pri čemer se pojavlja dvom, ali bi morala od 1. junija tega leta v resnici zanj veljati zakonodaja druge države članice oziroma enakovredne države, zaradi česar je treba za določitev nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, uporabiti kolizijska pravila iz člena 13 Uredbe št. 1408/71.

36.

Po mojem mnenju vprašanje, ali je treba delo, ki ga je L. Kik opravljal v epikontinentalnem pasu, ki meji na Nizozemsko in Združeno kraljestvo, šteti za opravljano na ozemlju Unije, ne predstavlja težav. V skladu s sodno prakso Sodišča na podlagi sodbe z dne 17. januarja 2012 v zadevi Salemink ( 9 ) se delo, opravljeno v epikontinentalnem pasu, ki meji na državo članico, funkcionalno šteje za del njenega suverenega ozemlja in se ga tako ne more izvzeti iz uporabe določb prava Unije. Sodišče pa je tedaj menilo, da to velja v zvezi z delom, opravljenim „v navedenem epikontinentalnem pasu v okviru dejavnosti raziskovanja in/ali izkoriščanja [njegovih] naravnih bogastev“. ( 10 ) V obravnavanem primeru je L. Kik delal na plovilu za polaganje cevovodov, ki je bilo v epikontinentalnem pasu, ki meji na ozemlje Unije, to pomeni, je izvajal dejavnost, ki se načeloma ne more šteti za „raziskovanje in/ali izkoriščanje naravnih bogastev epikontinentalnega pasu“.

37.

Seveda ostaja epikontinentalni pas do neke stopnje pod suverenostjo države, na katero meji, kadar se po njem polagajo podmorski kabli in cevovodi, saj je v skladu s členom 79(3) Konvencije o pomorskem pravu „[z]a potek trase za polaganje takih cevovodov v epikontinentalnem pasu […] potrebno soglasje obalne države članice“, pri čemer je v odstavku 4 tega člena določena izjema tako glede „pravice obalne države, da določi pogoje za vnos kablov ali cevovodov na njeno ozemlje“, kot glede „njene jurisdikcije nad kabli in cevovodi, ki so bili postavljeni ali se uporabljajo v zvezi z raziskovanjem njenega epikontinentalnega pasu, izkoriščanjem njegovih naravnih bogastev ali uporabo umetnih otokov, napeljav in naprav pod njeno jurisdikcijo“.

38.

Ta, če naj se tako izrazim, minimalni ostanek suverene pravice, ki jo zagotavlja Konvencija o pomorskem pravu, bi lahko na prvi pogled zadostoval za to, da bi se štelo, da je epikontinentalni pas tudi v tem primeru funkcionalno in omejeno ozemlje Unije. Vendar je bilo v sodbi Salemink vzpostavljeno razmerje nujnosti med izrabo „ekonomskih pravic do raziskovanja in/ali izkoriščanja bogastev, ki jih uresničuje na delu epikontinentalnega pasu, ki meji [na državo članico]“, in nezmožnostjo „izogniti se uporabi določb prava Unije, katerih namen je zagotoviti prosto gibanje delavcev, ki poklicno dejavnost opravljajo na takih napravah“. ( 11 ) Zato se zdi jasno, da „funkcionalnost“ suverenosti obalne države članice nad epikontinentalnim pasom velja le tedaj, kadar je ta pas predmet raziskovanja in/ali izkoriščanj naravnih bogastev, za kar je potrebna delovna sila, ne pa, nasprotno, kadar je navedeni pas le prostor, v katerem se izvaja dejavnost, ki ni raziskovanje in/ali izkoriščanje tega pasu, in glede katere ima obalna država le pravico dati soglasje, pri čemer izvajanje te pravice ne zahteva uporabe nobene delovne sile.

39.

Zgoraj navedeno je za obravnavani primer kljub temu nepomembno, saj menim, da se Uredba št. 1408/71 uporablja, tudi če se šteje, da je L. Kik vseskozi v spornem obdobju delal zunaj ozemlja Unije.

40.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč ta okoliščina nepomembna, če je delovno razmerje v dovolj tesni povezavi z ozemljem države članice. ( 12 ) Sodišče je menilo, da je v primeru, ko delavec dejavnost izvaja na plovilu, tovrstna povezava kraj, v katerem je bil delavec zaposlen, zakon, ki velja za pogodbo o zaposlitvi, zavarovanje v okviru sistema socialnega zavarovanja in kraj obdavčitve njegove plače. ( 13 ) V obravnavanem primeru je po mojem mnenju podana dovolj tesna povezava z ozemljem Unije, ker je L. Kik obdavčen na Nizozemskem in v skladu s stališči nizozemske vlade ( 14 ) prejema plačo bodisi na Nizozemskem bodisi v Švici, tako da je mogoče domnevati – saj L. Kik ni predložil dokazov, ki bi omogočali drugačno sklepanje – da je zakonodaja, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi, zakonodaja ene od navedenih držav.

41.

Zato kot prvi vmesni predlog Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje, ki ga je postavilo Hoge Raad, odgovori tako, da se v okoliščinah primera Uredba št. 1408/71 uporablja za celotno sporno obdobje, to je med 1. junijem in 24. avgustom 2004.

42.

Po zgornjih ugotovitvah je treba zdaj določiti, katera mora biti na podlagi Uredbe št. 1408/71 zakonodaja, ki se uporablja za delavca v okoliščinah L. Kika v obdobju, ki je predmet spora v postopku v glavni stvari.

43.

Težavnost tega vprašanja izhaja iz tega, da se ne zdi, da bi Uredba št. 1408/71 med svojimi kolizijskimi pravili vsebovala kakšno, ki bi se posebej uporabljalo za primer, kakršen je obravnavani. Zato je treba preveriti, ali je ta prvi vtis pravilen.

44.

Izmed številnih dejanskih stanov, predvidenih v Naslovu II („Določitev zakonodaje, ki se uporablja“; členi od 13 do 17a) Uredbe št. 1408/71, so tu upoštevni le tisti, ki so zajeti v členu 13 („Splošna pravila“) in členu 14b („Posebna pravila, ki veljajo za mornarje“). ( 15 ) Izmed vseh teh stanov po mojem mnenju okoliščinam, v katerih je L. Kik, ne ustrezajo tile:

45.

Glede na to, da ni mogoče uporabiti rešitev, predvidenih za zgoraj navedene dejanske stanove, bi se lahko razmislilo o primernosti analogne uporabe določb člena 14 te uredbe. Pravzaprav nizozemska vlada predlaga analogno uporabo člena 14(2)(b), ki se nanaša na dejanski stan osebe, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic in ki ni oseba, ki bi bila zaposlena kot član potujočega ali letalskega osebja v podjetju, ki opravlja storitve mednarodnega prevoza.

46.

Uporaba analogije bi bila vsekakor legitimna rešitev v primeru, če določbe, ki se neposredno uporabljajo za mornarje, kot je L. Kik, ne bi omogočale določitve zakonodaje, ki se uporablja za ta primer.

47.

Kljub temu pa je zaradi neke določbe, ki je del navedene uredbe in na katero se v danem trenutku sklicuje nizozemska vlada, napor za iskanje analogne rešitve nepotreben. Gre namreč za člen 13(2)(f) Uredbe št. 1408/71, v skladu s katerim „za osebo, za katero se zakonodaja države članice preneha uporabljati, ne da bi se začela zanjo uporabljati zakonodaja druge države članice v skladu z enim od pravil, določenih v prejšnjih pododstavkih, […] velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere ima stalno prebivališče, samo v skladu z določbami te zakonodaje“. Uporaba te določbe za obravnavani primer je bila predlagana na obravnavi in se po mojem mnenju popolnoma ujema z dejanskim stanom L. Kika.

48.

Namreč, kot je bilo dokazano in česar nihče ni izpodbijal, se je za L. Kika do 31. maja 2004 uporabljala nizozemska zakonodaja. Od tega datuma dalje se je ta zakonodaja načeloma prenehala uporabljati, saj nobeno od pravil iz Uredbe št. 1408/71, ki so bile prej preučene, ne vodi k uporabi nizozemskega prava. Vendar taka pravila tudi ne določajo nujno uporabe prava druge države članice, saj delovne okoliščine L. Kika ne ustrezajo nobenemu od tistih dejanskih stanov.

49.

V primeru s takimi značilnostmi, to pomeni, neuporaba prava, ki se je uporabljalo do tedaj, in nemožnost uporabe katerega koli drugega prava – kar je natanko dejanski stan, določen v členu 13(2)(f) – se Uredba št. 1408/71 za določitev zakonodaje, ki se uporablja, na splošno poslužuje merila stalnega prebivališča delavca. V skladu s tem merilom mora za L. Kika, ki ima stalno prebivališče na Nizozemskem, še naprej veljati zakonodaja te države članice.

50.

Seveda začetno besedilo določbe („za osebo, za katero se zakonodaja države članice preneha uporabljati […]“) intuitivno namiguje, da bi bila njena posledica le s težavo uporaba zakonodaje, ki se je ravno prenehala uporabljati. Povedano drugače, če se je nizozemska zakonodaja za primer L. Kika po 31. maju 2004 prenehala uporabljati, se lahko zdi šokantno, da Uredba št. 1408/71 privede k uporabi te iste zakonodaje, ki se je prav na podlagi same uredbe prenehala uporabljati.

51.

Kljub temu pa gre pri tem, da se namreč ista zakonodaja – nizozemska – ki se po 31. maju 2004 preneha uporabljati in ki se posledično na podlagi Uredbe št. 1408/71 znova začne uporabljati, vsakokrat za drug pravni naslov, na podlagi katerega se navedena zakonodaja najprej preneha uporabljati in jo je nato spet treba uporabiti.

52.

Nizozemsko pravo se je namreč do 31. maja 2004 uporabljalo, ker je bil L. Kik do tega datuma zaposlen pri podjetju s sedežem na Nizozemskem, kjer je tudi sam stalno prebival, delal in bil obdavčen. V skladu z nizozemskim pravom se je to prenehalo uporabljati od trenutka, ko je L. Kik delo opravljal tri mesece neprekinjeno zunaj Nizozemske in za delodajalca s sedežem v Švici. V teh okoliščinah je, glede na to, da je izpolnjen pogoj, da „se zakonodaja države članice [zanj] preneha uporabljati“, kot določa člen 13(2)(f) Uredbe št. 1408/71 (in „ne da bi se začela zanj uporabljati zakonodaja druge države članice“), v skladu s to isto določbo odločilno merilo za določitev zakona, ki se uporablja, stalno prebivališče delavca. V okoliščinah obravnavanega primera navedeno merilo slučajno znova privede do nizozemskega prava, to pomeni, do istega prava, ki se ni uporabilo, zaradi česar je bilo treba poiskati drugo zakonodajo, ki se uporablja. Ker pa gre vsebinsko dejansko za isto pravo, je jasno, da za možnost uporabe tega prava v vsakem primeru obstaja različen pravni razlog: prenehalo se je uporabljati, ko so se spremenile delovne okoliščine L. Kika (31. maja 2004), in se je znova začelo uporabljati, ko se je tako velevalo na podlagi merila za ugotavljanje zakonodaje, ki se uporablja, določenega z Uredbo št. 1408/71 za položaj, v katerem je bil L. Kik po 31. maju 2004. Za en dejanski stan se je nizozemsko pravo uporabljalo, ker je L. Kik stalno prebival in bil zaposlen na Nizozemskem za podjetje s sedežem v tej državi članici, za drugega pa zato, ker je bilo to – potem ko se je prenehalo uporabljati zaradi spremembe teh okoliščin – pravo kraja njegovega stalnega prebivališča.

53.

Skratka, ne da bi se bilo treba zateči k analogni uporabi določb Uredbe št. 1408/71, ki niso določene za dejanski stan, kakršen je podan v obravnavanem primeru, menim, da večkrat navedeni člen 13(2)(f) daje takojšen in glavni odgovor na vprašanje v zvezi z zakonodajo, ki se uporablja za ta primer.

54.

Zato kot drugi vmesni predlog Sodišču predlagam, da na drugo vprašanje odgovori tako, da je v skladu s členom 13(2)(f) Uredbe št. 1408/71 zakonodaja, ki se uporablja za primer L. Kika, zakonodaja Nizozemske kot ozemlja njegovega stalnega prebivališča.

55.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje odgovori tako: