Opinion of the Advocate-General

Opinion of the Advocate-General

1. K. Nikolaou (v nadaljevanju: pritožnica) s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 20. februarja 2013 v zadevi Nikolaou proti Računskemu sodišču,(2) s katero je Splošno sodišče zavrnilo odškodninsko tožbo za povračilo škode, ki jo je pritožnica domnevno utrpela zaradi nepravilnosti in kršitev prava Unije, ki naj bi jih v zvezi z njo storilo Računsko sodišče Evropske unije.

I – Pravni okvir

2. Člen 2 Sklepa št. 99/50 Računskega sodišča z dne 16. decembra 1999 o pravilih in pogojih za notranje preiskave v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in vseh drugih nezakonitih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti (v nadaljevanju: Sklep št. 99/50), določa:

„Vsak uradnik ali uslužbenec [Računskega] [s]odišča, ki se seznani z dejstvi, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da v tej instituciji obstajajo morebitni primeri goljufij ali korupcije ali drugih nezakonitih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti, o tem takoj obvesti generalnega sekretarja [Računskega] [s]odišča.(3)

Generalni sekretar [Evropskemu] [u]radu [za boj proti goljufijam (OLAF)] in predsedniku [Računskega] [s]odišča takoj posreduje vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju nepravilnosti iz prvega odstavka zgoraj, in izvede predhodno preiskavo ne glede na notranje preiskave, ki jih izvaja [OLAF]; predsednik [Računskega] [s]odišča te informacije posreduje članu, odgovornemu za področje, ki mu pripada zadevni uradnik ali uslužbenec.

[…]

Člani, uradniki in uslužbenci zaradi obveščanja iz zgornjih odstavkov nikakor ne smejo biti deležni nepravičnega ali diskriminatornega obravnavanja.“

3. Člen 4, prvi odstavek, Sklepa št. 99/50 določa:

„Kadar obstaja možnost, da je osebno vpleten član, uradnik ali uslužbenec [Računskega] [s]odišča, je zainteresirana stranka obveščena hitro, v kolikor to ne škoduje poteku preiskave. Sklepi, v katerih je poimensko naveden član, uradnik ali agent, ob zaključku preiskave v nobenem primeru ne smejo biti sprejeti, ne da bi zainteresirana stranka imela možnost izraziti svoje poglede v zvezi z vsemi dejstvi, ki jo zadevajo.“

II – Dejansko stanje

4. Pritožnica je bila od leta 1996 do leta 2001 članica Računskega sodišča. V skladu s člankom, ki je bil 19. februarja 2002 objavljen v dnevniku Europa Journal , je imel poslanec Evropskega parlamenta B. Staes informacije v zvezi z nezakonitim ravnanjem pritožnice med njenim mandatom članice Računskega sodišča.

5. Generalni sekretar je z dopisom z dne 18. marca 2002 generalnemu direktorju OLAF poslal spis, ki je vseboval elemente v zvezi s tem, s katerimi sta bila seznanjena on sam in predsednik Računskega sodišča. Generalni sekretar je poleg tega OLAF pozval, naj mu sporoči, ali je treba pritožnico v skladu s členom 4 Sklepa št. 99/50 obvestiti o obstoju preiskave v zvezi z njo.

6. Predsednik Računskega sodišča je z dopisom z dne 8. aprila 2002 obvestil pritožnico o notranji preiskavi, ki jo OLAF izvaja po objavi članka v dnevniku Europa Journal . Generalni direktor OLAF je z dopisom z dne 26. aprila 2002 obvestil pritožnico, da je bila na podlagi informacij, ki jih je ta služba prejela od B. Staesa, in spisa o predhodni preiskavi, ki ga je pripravil generalni sekretar, uvedena notranja preiskava in da bo pritožnica povabljena k sodelovanju v njej.

7. V skladu s končnim poročilom OLAF z dne 28. oktobra 2002 je B. Staes informacije v zvezi s pritožnico dobil od dveh uslužbencev Računskega sodišča, eden od njiju pa naj bi bil član njenega kabineta. Preiskovane obtožbe so se nanašale na, prvič, denarne zneske, ki naj bi jih pritožnica dobila od svojega osebja kot posojila, drugič, domnevne lažne navedbe v zahtevah za prenos dopusta vodje kabineta pritožnice, na podlagi katerih je bilo temu izplačano nadomestilo približno 28.790 EUR za neizkoriščen dopust v letih 1999, 2000 in 2001, tretjič, uporabo službenega vozila za namene, nepredvidene v zadevnih predpisih, četrtič, izdajo plačilnih nalogov vozniku pritožnice za naloge, nepredvidene v zadevnih predpisih, petič, politiko odsotnosti z dela v kabinetu pritožnice, šestič, poslovne dejavnosti in posredovanja pri osebah na visokih položajih, da bi se članom družine pritožnice olajšalo opravljanje takih dejavnosti, sedmič, goljufijo, storjeno v okviru natečaja, in osmič, goljufije v zvezi z reprezentančnimi stroški, ki jih je obračunala pritožnica.

8. OLAF je ugotovil, da je mogoče, da so bile pri zahtevah za prenos dopusta vodje kabineta pritožnice storjene kršitve, ki jih je mogoče opredeliti kot ponarejanje in uporabo ponarejenih listin in goljufijo. V skladu s končnim poročilom je mogoče, da je šlo pri pritožnici in članih njenega kabineta v povezavi z denarnimi zneski, ki jih je pritožnica po navedbah vpletenih oseb dobila kot posojila, za kaznivo ravnanje. V teh okoliščinah je OLAF o tem v skladu s členom 10(3) Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF)(4) obvestil luksemburške sodne organe, da bi ti preiskali dejstva, ki bi lahko kazala na obstoj kaznivih ravnanj.

9. Kar zadeva druge obtožbe, razen obtožbe glede goljufije v okviru natečaja, je OLAF izpostavil morebitne nepravilnosti oziroma vprašanja v zvezi z ravnanjem pritožnice ter Računskemu sodišču predlagal, naj sprejme popravne ukrepe v povezavi z njo in ukrepe za izboljšanje sistema nadzora v instituciji.

10. Pritožnica je bila 26. aprila 2004 zaslišana v ožjem krogu na zasedanju Računskega sodišča zaradi morebitne uporabe člena 247(7) ES. Predsednik Računskega sodišča je v dopisu z dne 13. maja 2004 navedel, da glede predložitve zadeve Sodišču za uporabo člena 247(7) ES, ker je pritožnica domnevno poskušala dobiti in dobila osebna posojila od članov svojega kabineta, na zasedanju 4. maja 2004 ni bilo doseženo soglasje, ki se zahteva v členu 6 Poslovnika Računskega sodišča v različici, sprejeti 31. januarja 2002. Predsednik Računskega sodišča je v zvezi s tem dodal, da velika večina članov institucije meni, da je bilo ravnanje pritožnice popolnoma neprimerno. Glede dopusta vodje kabineta pritožnice je predsednik Računskega sodišča pojasnil, da je institucija, ker zadevo obravnavajo luksemburška sodišča, svojo odločitev odložila do končanja zadevnih postopkov.

11. Kazenski senat Tribunal d’arrondissement de Luxembourg (Luksemburg) je s sodbo z dne 2. oktobra 2008 pritožnico in njenega vodjo kabineta oprostil obtožb v zvezi s ponarejanjem in uporabo ponarejenih listin ter lažnimi navedbami, podredno obtožb v zvezi z neupravičenim obdržanjem povračila, subvencije ali nadomestila in še bolj podredno obtožb v zvezi z goljufijo (v nadaljevanju: sodba z dne 2. oktobra 2008). Tribunal d’arrondissement de Luxembourg je v bistvu menilo, da se na podlagi nekaterih pojasnil pritožnice in vodje njenega kabineta porajajo dvomi o dokazih, ki sta jih zbrala OLAF in luksemburška kriminalistična policija, da bi dokazala, da je bil navedeni vodja kabineta v letih 1999, 2000 in 2001 več dni na neevidentiranem dopustu. Zato je Tribunal d’arrondissement de Luxembourg sklenilo, da resničnost dejstev, očitanih pritožnici, ni bila dokazana onkraj vsakršnega dvoma in da je treba, ker je treba pri najmanjšem dvomu odločiti v korist obtoženca, pritožnico oprostiti obtožb, ki jo bremenijo. Ker pritožba ni bila vložena, je sodba z dne 2. oktobra 2008 postala pravnomočna.

12. Pritožnica je z dopisom z dne 14. aprila 2009 od Računskega sodišča zahtevala, naj v vseh luksemburških, nemških, grških, francoskih, španskih in belgijskih dnevnikih objavi obvestilo o njeni oprostitvi ter naj o njej obvesti druge institucije Evropske unije. Podredno, če Računsko sodišče tega ne bi storilo, je pritožnica zahtevala odškodnino v višini 100.000 EUR za povračilo nepremoženjske škode, pri čemer se je zavezala, da bo ta znesek uporabila za navedene objave. Pritožnica je od Računskega sodišča tudi zahtevala, prvič, da ji plača 40.000 EUR za povračilo nepremoženjske škode, povzročene s postopkom pred luksemburškimi sodišči, in 57.771,40 EUR za povračilo premoženjske škode, povzročene z istim postopkom, drugič, da ji povrne vse stroške, nastale zlasti pred preiskovalnim sodnikom in pred Tribunal d’arrondissement de Luxembourg, in tretjič, da ji povrne stroške, nastale v postopku pred Računskim sodiščem.

13. Predsednik Računskega sodišča je z dopisom z dne 7. julija 2009 pritožnici posredoval odločbo, sprejeto v odgovor na navedene zahteve. V tej odločbi so bile po eni strani zavrnjene trditve, navedene v dopisu z dne 14. aprila 2009, po drugi pa je bilo v njej pritožnici sporočeno, da si je Računsko sodišče na podlagi informacij, ki jih je imelo, prizadevalo ugotoviti, ali dejstva vključujejo zadostno stopnjo resnosti za predložitev zadeve Sodišču, da bi to odločilo o obstoju neizpolnitve obveznosti, ki jih ima nekdanja članica na podlagi Pogodbe ES, in o potrebi po uporabi morebitnih sankcij. V zvezi s tem je Računsko sodišče pritožnici sporočilo razloge, iz katerih je odločilo, da zadeve ne predloži Sodišču, in med katerimi sta bila zlasti oprostitev pritožnice s sodbo z dne 2. oktobra 2008 in neobstoj škode za proračun Skupnosti glede na to, da je bil znesek, ki je bil neupravičeno plačan vodji njenega kabineta, P. Koutsouvelisu, vrnjen.(5)

III – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

14. Pritožnica je 16. junija 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odškodninsko tožbo, s katero je predlagala, naj se Računskemu sodišču naloži plačilo 85.000 EUR skupaj z obrestmi od 14. aprila 2009 za povračilo nepremoženjske škode, povzročene z ravnanji in opustitvami te institucije, pri čemer se je zavezala, da bo ta znesek uporabila za objave o svoji oprostitvi.

15. Pritožnica je v utemeljitev te tožbe najprej navedla šest tožbenih razlogov, s katerimi je trdila, da je Računsko sodišče hudo kršilo pravila prava Unije, s katerimi so posameznikom podeljene pravice. Nato je zatrjevala obstoj neposredne vzročne zveze med navedenimi kršitvami ter nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi njih.

16. Splošno sodišče je navedeno tožbo zavrnilo, ker je menilo, da Računsko sodišče ni storilo nobene od očitanih kršitev prava Unije.

17. Za to pritožbo je pomembna zlasti ugotovitev Splošnega sodišča v točkah od 27 do 32 izpodbijane sodbe, da ravnanje Računskega sodišča v zvezi s predhodno preiskavo ni bilo nezakonito. S posredovanjem spisa, ki je vseboval prve informacije, zbrane pred zaslišanjem pritožnice, uradu OLAF naj namreč ta institucija ne bi kršila niti zahtev, ki izhajajo iz razlage člena 2 Sklepa št. 99/50 v povezavi z njegovim členom 4, niti pravice pritožnice do obrambe ali načela nepristranskosti.

18. Splošno sodišče je v točkah od 44 do 47 izpodbijane sodbe tudi odgovorilo na očitke, ki so se po eni strani nanašali na to, da naj Računsko sodišče po sodbi z dne 2. oktobra 2008 ne bi sprejelo formalne odločbe, s katero bi bila pritožnica oproščena vseh obtožb, ter po drugi na to, da naj bi predsednik Računskega sodišča v dopis z dne 13. maja 2004 vključil žaljivo in nepotrebno pripombo o stališču, ki ga je izrazila večina članov institucije. Točke, ki so predmet kritike, se glasijo:

„44 Opozoriti je treba, da opustitev, ki se očita Računskemu sodišču, ni nezakonita.

45 Glede tega je treba poudariti, prvič, da je bila [pritožnica] oproščena na podlagi dvomov, ki so se v skladu s sodbo z dne 2. oktobra 2008 porodili zaradi nekaterih pojasnil vodje njenega kabineta na javni obravnavi. Ne da bi bilo treba odločiti o razumnosti dvomov, ki jih je poudarilo Tribunal d’arrondissement de Luxembourg, je treba ugotoviti, da ta razlog za oprostitev ne pomeni, da so obtožbe zoper [pritožnico] neutemeljene, temveč, kot je navedlo to sodišče, da niso bile dokazane onkraj ‚vsakršnega dvoma‘.

46 Drugič, kot navaja Računsko sodišče, je preučitev obtožb na kazenskopravni ravni naloga izključno nacionalnih sodnih organov, Sodišče pa mora te obtožbe presoditi z disciplinskega vidika na podlagi člena 247(7) ES. Računsko sodišče torej ni bilo pristojno za odločanje o tem.

47 Tretjič, iz tega, da zadeva ni bila predložena Sodišču na podlagi zadnjenavedene določbe, ni mogoče sklepati, da so po mnenju Računskega sodišča zatrjevana dejstva v zvezi s [pritožnico] neutemeljena. V skladu s členom 6 Poslovnika Računskega sodišča v različici, sprejeti 31. januarja 2002, mora biti namreč odločitev o zadevni predložitvi soglasna. Zato sicer drži, da nepredložitev zadeve Sodišču pomeni, da soglasje ni bilo doseženo, vendar to ni enakovredno zavzetju stališča s strani Računskega sodišča glede resničnosti zatrjevanih dejstev. V teh okoliščinah ni bilo neprimerno, da je predsednik Računskega sodišča [pritožnici] sporočil, da velika večina članov institucije šteje njeno ravnanje za nesprejemljivo, s čimer je preprečil možnost, da bi se nepredložitev zadeve Sodišču razumela kot domnevno zanikanje resničnosti očitanih dejstev, kar poleg tega ne bi ustrezalo stvarnosti.“

19. Nazadnje, Splošno sodišče je odgovorilo na očitek, da naj bi moralo Računsko sodišče na podlagi svoje dolžnosti skrbnega ravnanja oprostitev pritožnice objaviti v tisku in o njej obvestiti institucije. V zvezi s tem je Splošno sodišče ob sklicevanju na razloge, predstavljene v točkah 45 in 46 izpodbijane sodbe, presodilo, da iz dolžnosti skrbnega ravnanja ni mogoče izpeljati nobene obveznosti glede objave oprostitve pritožnice.

IV – Pritožbeni razlogi in glavne trditve, navedene v utemeljitev pritožbe

20. Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge.

21. S prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je kršilo načelo domneve nedolžnosti iz člena 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). S tem načelom se med drugim namreč zagotavlja, da sodišče Unije ne more dvomiti o nedolžnosti obtožene osebe, če je bila ta pred tem oproščena s pravnomočno odločbo nacionalnega kazenskega sodišča. Iz tega izhaja, da naj bi Splošno sodišče v točkah od 43 do 46 in 49 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da to, da Računsko sodišče po eni strani ni sprejelo odločbe, s katero bi ugotovilo dokončno nepredložitev zadeve pritožnice Sodišču, in po drugi pritožnici ni povrnilo ugleda, „ni nezakonit[o].“

22. Pritožnica kritizira zlasti besedilo točke 45 izpodbijane sodbe, pri čemer meni, da je presoja Splošnega sodišča v tej točki očitna kršitev načela domneve nedolžnosti. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice naj bi namreč izhajalo, da okoliščina, da je bil razlog za oprostitev pritožnice dvom, nikakor ne more vplivati na obveznost Splošnega sodišča, da svoje sodbe ne opre na zadevni razlog za oprostitev.

23. Računsko sodišče odgovarja, da prvi pritožbeni razlog temelji na neupoštevanju obsega člena 6(2) EKČP in člena 48(1) Listine. Domneva nedolžnosti naj bi namreč veljala za osebo, obtoženo pred sodiščem, ki mora o njeni krivdi ali nedolžnosti odločiti glede na obtožbe, ki so mu predložene. Krivda pritožnice z vidika luksemburškega kazenskega prava pa ni bila predmet tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti, ki jo je vložila. Zato Splošno sodišče ni moglo kršiti domneve nedolžnosti.

24. Poleg tega naj bi ta pritožbeni razlog temeljil na napačni premisi, da sta se Računsko sodišče in Splošno sodišče lotili ponovne preučitve utemeljenosti sodbe z dne 2 . oktobra 2008. Računsko sodišče nasprotno meni, da je vsaka institucija pri izvajanju svoje pristojnosti v tej zadevi sprejela to sodbo in iz nje izpeljala sklepe, ki so bili potrebni v okviru njenega postopka odločanja. Zlasti Splošno sodišče naj bi sodbo z dne 2. oktobra 2008 štelo za dejanski element, ki ga je moralo upoštevati pri presoji zakonitosti dejanj ali opustitev Računskega sodišča.

25. Računsko sodišče iz točk od 120 do 122 sodbe z dne 11. julija 2006 v zadevi Komisija proti Cresson(6) sklepa, da – ob priznavanju ugotovitev Tribunal d’arrondissement de Luxembourg, da resničnost nekaterih dejstev, očitanih pritožnici, ni bila dokazana onkraj vsakršnega dvoma in da je zato treba zadevni osebi oprostiti obtožb glede kršitev luksemburškega kazenskega prava, ki ju bremenijo – Splošnemu sodišču nič ni preprečevalo, da ne bi opravilo drugačne presoje istih dejanj v okviru preučitve morebitne nepogodbene odgovornosti Računskega sodišča z vidika prava Unije. S tem naj Splošno sodišče nikakor ne bi podvomilo o sodbi z dne 2. oktobra 2008 ali kršilo domneve nedolžnosti, do katere je bila pritožnica upravičena pred tem sodiščem.

26. Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je kršilo načelo lojalnega sodelovanja, določeno v členu 4(3) PEU, v razmerju do Tribunal d’arrondissement de Luxembourg z izkrivljanjem njegovih ugotovitev in presoj.

27. Po njenem mnenju to načelo pomeni, da morajo institucije Unije, vključno s Splošnim sodiščem, ko nacionalno sodišče razglasi sodbo, ki je postala pravnomočna in s katero je oseba oproščena kršitev, ki so ji bile očitane, táko sodbo upoštevati in ji ne smejo odvzeti polnega učinka.

28. Čeprav so dejstva, ki se obravnavajo, ista kot dejstva, o katerih je odločilo Tribunal d’arrondissement de Luxembourg, pa naj bi Splošno sodišče kršilo načelo lojalnega sodelovanja s popolnoma drugačno presojo teh istih dejstev.

29. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 35 izpodbijane sodbe nasprotovalo ugotovitvam Tribunal d’arrondissement de Luxembourg s presojo, da „upravljanje vsakega sistema dopustov temelji na obveznosti nadrejenega, da preverja navzočnost osebja pod svojim nadzorom in zagotavlja, da je vsaka odsotnost z dela v skladu z veljavnimi predpisi o dopustih“, ter da „[m]orebitni neobstoj povezanega sistema, ki bi omogočal, da se neodvisno od nadrejenega preveri, ali število dni dopusta, ki so konec vsakega leta evidentirani kot neizkoriščeni, ustreza stvarnosti, ne vpliva na to obveznost“.

30. Nazadnje, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo sodbe z dne 2. oktobra 2008, ker je v točki 38 izpodbijane sodbe menilo, da „s pomanjkljivostjo sistema za evidentiranje in nadziranje dopustov Računskega sodišča, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja, ne bi bilo mogoče upravičiti opustitve preiskave ali postopka v zvezi s [pritožnico]“, čeprav je prav pomanjkljivost sistema za upravljanje dopustov Računskega sodišča tista, ki naj bi pripeljala do oprostitve pritožnice.

31. Računsko sodišče v odgovor na te trditve zatrjuje, da drugi pritožbeni razlog temelji na neupoštevanju vlog zadevnih institucij in obsega člena 4(3) PEU. Splošno sodišče naj namreč ne bi niti ponovno presodilo sodbe z dne 2. oktobra 2008 niti podvomilo o ugotovitvah v njej. Razlog za razliko v presoji nekaterih dejstev naj bi bile različne okoliščine obeh sporov, in sicer kazenski postopek na podlagi nacionalnega prava na eni strani in tožba zaradi nepogodbene odgovornosti na podlagi prava Unije na drugi.

32. Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi prekoračilo pristojnosti, ki so mu podeljene s Pogodbama, glede na to, da je odločalo o vprašanjih zunaj teh pristojnosti.

33. Prvič, čeprav Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe priznava, da je preučitev obtožb na kazenskopravni ravni naloga izključno nacionalnih sodnih organov, naj bi prekoračilo pristojnosti, ki so mu podeljene, ko se je v točki 45 izpodbijane sodbe lotilo vsebinske presoje razloga za oprostitev, ki temelji na obstoju dvoma.

34. Drugič, Splošno sodišče naj bi prekoračilo meje svoje pristojnosti tudi s trditvami v točki 47 izpodbijane sodbe. Ker je Sodišče edina institucija, ki lahko odloča o disciplinski odgovornosti, ki izhaja iz ravnanja članov Računskega sodišča, naj namreč Splošno sodišče, enako kot Računsko sodišče v dopisu z dne 13. maja 2004, ne bi bilo pristojno, da izrazi kakršen koli sum glede pritožnice, iz katerega bi bilo mogoče razbrati, da je ravnala nesprejemljivo.

35. Računsko sodišče odgovarja, da je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten v delu, v katerem pritožnica samo ponavlja trditve glede dopisa z dne 13. maja 2004, predstavljene na prvi stopnji, in zavrniti kot delno neutemeljen.

36. Glede zadnjenavedenega Računsko sodišče še enkrat zatrjuje, da Splošno sodišče ni nikakor podvomilo o sodbi z dne 2. oktobra 2008. Presoja istega ravnanja naj bi lahko vodila do različnih ugotovitev glede na primerni postopek.

37. Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom navaja, da je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo pogoje za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije. Splošno sodišče naj bi namreč v zvezi z vprašanjem uporabe ponarejenega dokumenta dodalo še en pogoj, ki se ne zahteva („slaba vera“), ko je v točki 32 izpodbijane sodbe sklenilo, da „morebitno posredovanje zadevnega dokumenta s strani Računskega sodišča bodisi uradu OLAF bodisi luksemburškim organom ne pomeni, da je institucija ravnala v slabi veri, kar zadeva pristnost podpisa [pritožnice]“.

38. Poleg tega naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo tudi pri razlagi člena 2, drugi odstavek, Sklepa št. 99/55 v povezavi s členom 4, prvi odstavek, tega sklepa, ker je ugotovilo, da zadošča, da je bila pritožnica obveščena samo o obstoju notranje preiskave, ki jo je izvajal OLAF, in da ji torej ni bilo treba zagotoviti informacij o predhodni preiskavi, ki jo je izvajalo Računsko sodišče.

39. Po mnenju Računskega sodišča je treba trditve, ki jih vsebuje četrti pritožbeni razlog, razglasiti za nedopustne, saj se z njimi po eni strani Sodišču predlaga, naj ponovno preuči dejansko stanje v tej zadevi, po drugi pa gre samo za ponovitev trditev, predstavljenih na prvi stopnji, zlasti kar zadeva očitek glede neobvestitve o predhodni preiskavi.

40. Kar zadeva utemeljenost, naj Splošno sodišče v točki 32 izpodbijane sodbe ne bi dodalo nobenega novega pogoja za nepogodbeno odgovornost Unije, ko je zatrdilo, da zgolj posredovanje dokumenta uradu OLAF ali luksemburškim organom ni znak slabe vere Računskega sodišča v zvezi s pristnostjo podpisa pritožnice. Prav tako naj Splošno sodišče ne bi storilo napak pri razlagi člena 2, drugi odstavek, Sklepa št. 99/50, ker ta določba ne določa, da bi bilo treba osebo, osumljeno nepravilnosti, obvestiti o uvedbi predhodne preiskave, temveč samo zahteva, da generalni sekretar uradu OLAF takoj posreduje informacije, zbrane v taki preiskavi.

V – Presoja

41. Najprej bom skupaj preučil prvi, drugi in tretji pritožbeni razlog, ki jih navaja pritožnica, ker se trditve v njihovo utemeljitev prekrivajo in nanašajo na iste točke izpodbijane sodbe. Nato bom preučil še četrti pritožbeni razlog.

A – Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev domneve nedolžnosti in načela lojalnega sodelovanja ter na nepristojnost Splošnega sodišča

42. Namen prvih treh pritožbenih razlogov je v bistvu ovreči razlogovanje, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v točkah od 44 do 49 izpodbijane sodbe.

43. Dobro se je treba zavedati očitkov, na katere je hotelo Splošno sodišče odgovoriti v tem delu izpodbijane sodbe.

44. Prvič, pritožnica je Računskemu sodišču očitala, da po sodbi z dne 2. oktobra 2008 ni sprejelo formalne odločbe, s katero bi bila oproščena vseh obtožb, ker ni bil podan dokaz o ravnanjih, s katerim bi se utemeljila predložitev zadeve Sodišče na podlagi člena 247(7) ES. Po njenem mnenju bi se moralo Računsko sodišče s to odločbo odpovedati predložitvi zadeve Sodišču na podlagi zadnjenavedene določbe.

45. Drugič, pritožnica je predsedniku Računskega sodišča očitala, da je kršil načelo nepristranskosti in dolžnost skrbnega ravnanja, ker je v dopis z dne 13. maja 2004 vključil žaljivo in nepotrebno pripombo o stališču, ki ga je izrazila večina članov institucije.

46. Tretjič, pritožnica je trdila, da bi moralo Računsko sodišče na podlagi svoje dolžnosti skrbnega ravnanja njeno oprostitev objaviti v tisku in o njej obvestiti institucije.

47. Naj takoj navedem, da je po mojem mnenju Splošno sodišče upravičeno zavrnilo te tri očitke pritožnice.

48. Vendar je, kot trdi pritožnica, utemeljitev Splošnega sodišča v točki 45 izpodbijane sodbe problematična z vidika domneve nedolžnosti.

49. Na podlagi člena 48(1) Listine „[o]bdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom“. Ta določba ustreza členu 6(2) EKČP. V skladu s členom 52(3) Listine ima pravica do domneve nedolžnosti enako vsebino in obseg kot primerljiva pravica, zagotovljena z EKČP.

50. Domneva nedolžnosti mora biti zagotovljena pred kazenskim postopkom in po njem. Namen člena 6(2) EKČP je namreč tudi „preprečiti, da bi javni uslužbenci ali organi posameznike, ki so bili oproščeni ali v zvezi s katerimi je bil pregon opuščen, obravnavali tako, kot da so dejansko krivi kršitve, ki jim je bila pripisana“.(7) Zagotavljanje pravice do domneve nedolžnosti po kazenskem postopku je utemeljeno s tem, da bi lahko „[b]rez zaščite, katere namen je zagotoviti spoštovanje oprostilne sodbe ali odločitve o odstopu od pregona v katerem koli poznejšem postopku, […] jamstva poštenega sojenja, določena v členu 6[(2) EKČP], postala teoretična in navidezna. Ko je kazenski postopek enkrat končan, pa sta negotova tudi ugled zadevne osebe in to, kako javnost [t]o osebo dojema“.(8)

51. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako pojasnilo, da „področje uporabe člena 6[(2) EKČP] ni omejeno na kazenske postopke, ki potekajo, temveč se lahko razširi na sodne odločbe, sprejete po odstopu od pregona […] ali po oprostilni sodbi […], če so vprašanja, ki se postavljajo v teh zadevah, posledica ali dopolnilo zadevnih kazenskih postopkov, v katerih je bil tožnik oziroma pritožnik ‚obtoženi‘“.(9) Evropsko sodišče za človekove pravice si tedaj prizadeva preveriti, ali so nacionalni organi in sodišča, ki morajo odločati po kazenski sodbi, „s svojim ravnanjem, obrazložitvijo svojih odločb ali jezikom, ki so ga uporabili v svojem razlogovanju“,(10) „vzbudili dvom o nedolžnosti tožnika oziroma pritožnika in tako kršili načelo domneve nedolžnosti“.(11)

52. Kot izhaja zlasti iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 27. septembra 2007 v zadevi Vassilios Stavropoulos proti Grčiji, „izraz dvoma o nedolžnosti obtoženega ni več dopusten po oprostilni sodbi, ki je postala pravnomočna“.(12) V skladu s sodno prakso tega sodišča, „takrat ko oprostilna sodba postane pravnomočna, tudi če gre za oprostilno sodbo na podlagi načela in dubio pro reo v skladu s členom 6[(2) EKČP], izražanje dvomov glede krivde, tudi takih, ki se nanašajo na razloge za oprostitev, ni združljivo z domnevo nedolžnosti“.(13)

53. V isti sodbi je Evropsko sodišče za človekove pravice presodilo, da „na podlagi načela ‚ in dubio pro reo ‘, ki je poseben izraz načela domneve nedolžnosti, ne sme biti nobene kvalitativne razlike med oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov in oprostilno sodbo, ki je posledica ugotovitve nedvomne nedolžnosti osebe. Oprostilne sodbe se namreč ne razlikujejo po obrazložitvi, ki jo vsakič uporabi kazensko sodišče. Ravno nasprotno, v okviru člena 6[(2) EKČP] mora vsak drug organ, ki neposredno ali posredno odloča o kazenski odgovornosti zadevne osebe, upoštevati izrek oprostilne sodbe“.(14)

54. Glede na to sodno prakso se mi zdi besedilo točke 45 izpodbijane sodbe sporno.

55. Naj v tej fazi spomnim, da je Splošno sodišče najprej poudarilo, da je bila pritožnica „oproščena na podlagi dvomov, ki so se v skladu s sodbo z dne 2. oktobra 2008 pojavili zaradi nekaterih pojasnil njenega vodje kabineta na javni obravnavi“. Nadaljevalo je z navedbo, da „[je treba,] [n]e da bi bilo treba odločiti o razumnosti dvomov, ki jih je poudarilo Tribunal d’arrondissement de Luxembourg, […] ugotoviti, da ta razlog za oprostitev ne pomeni, da so obtožbe zoper [pritožnico] neutemeljene, temveč, kot je navedlo to sodišče, da niso bile dokazane onkraj ‚vsakršnega dvoma‘“.

56. V tem delu utemeljitve se Splošno sodišče opira na razlog za oprostitev v kazenskem postopku, pri čemer poudarja dejstvo, da gre za oprostitev na podlagi načela in dubio pro reo , da bi upravičilo to, da Računsko sodišče ni sprejelo formalne odločbe, s katero bi bila pritožnica oproščena vseh obtožb. S tem Splošno sodišče uporablja razlog za oprostitev, da bi zavrnilo obstoj napake Računskega sodišča in iz tega izpeljalo posledico za vsebinsko presojo odškodninske tožbe. Skratka, razlogovanje, ki izhaja iz točke 45 izpodbijane sodbe, je táko, da je Računsko sodišče – ker je bila pritožnica oproščena na podlagi načela in dubio pro reo in ker ta razlog za oprostitev ne zadošča za odvzem utemeljenosti obtožbam, ki so jo bremenile – po sodbi z dne 2. oktobra 2008 upravičeno zavrnilo sprejetje formalne odločbe, s katero bi bila pritožnica oproščena vseh obtožb.

57. S tako oblikovano utemeljitvijo Splošno sodišče daje vtis, da ima po njegovem mnenju oprostitev na podlagi načela in dubio pro reo manjšo veljavo kot oprostitev, ki bi temeljila na neposrednejši potrditvi nedolžnosti pritožnice. Tako Splošno sodišče spodkopava odločitev, ki jo je sprejelo kazensko sodišče, s čimer hkrati prispeva k vzbujanju dvoma o nedolžnosti pritožnice.

58. Ker je Splošno sodišče s tem kršilo domnevo nedolžnosti pritožnice, je torej napačno uporabilo pravo.

59. Vendar po mojem mnenju ugotovitev te napačne uporabe ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe. Opozoriti je namreč treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pritožbo, če je iz obrazložitve sodbe Splošnega sodišča razvidna kršitev prava Unije, izrek te sodbe pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, zavrniti.(15)

60. V zvezi s tem poudarjam, da je Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da „je preučitev obtožb na kazenskopravni ravni naloga izključno nacionalnih sodnih organov, Sodišče pa mora te obtožbe presoditi z disciplinskega vidika na podlagi člena 247(7) ES“. Iz tega je pravilno sklepalo, da „Računsko sodišče torej ni bilo pristojno za odločanje o tem“.

61. Jasno je namreč, da Računsko sodišče ni pooblaščeno za sprejemanje odločb o oprostitvi niti na kazenskopravni niti na disciplinski ravni. Poleg tega Računskemu sodišču nikakor ni treba objaviti oprostitve pritožnice. Zato je Splošno sodišče upravičeno zavrnilo ti zahtevi pritožnice na podlagi utemeljitve, ki jo je navedlo v točki 46 izpodbijane sodbe.

62. Edina pristojnost, ki jo je imelo Računsko sodišče v okviru te zadeve, je bila ta, da odloči ali ne odloči o predložitvi zadeve Sodišču na podlagi člena 247(7) ES, da bi to odločilo o obstoju neizpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča v smislu zadnjenavedene določbe.

63. Naj glede tega opozorim, da bi bilo razlogovanje Splošnega sodišča obenem prepričljivejše in popolnejše, če bi to bolj poudarilo neodvisnost kazenskih in disciplinskih postopkov.

64. Na prvi stopnji in v fazi te pritožbe so namreč trditve pritožnice pretežno temeljile na predstavi, da med oprostilno sodbo v kazenskem postopku in sprejetjem odločbe Računskega sodišča, s katero bi se to odpovedalo predložitvi zadeve Sodišču na podlagi člena 247(7) ES, obstaja nekakšna samodejna povezava.

65. Te trditve pritožnice so že v osnovi napačne, kot je mogoče sklepati tako iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice kot iz sodne prakse Sodišča.

66. Prvič, iz sodne pra kse Evropskega sodišča za človekove pravice je razvidno, da domneva nedolžnosti v primeru oprostilne sodbe v kazenskem postopku ali odstopa od pregona nikakor ni ovira za to, da se pozneje na podlagi istih dejstev sprožijo disciplinski postopki ali tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti.

67. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako priznalo, da lahko disciplinski organi neodvisno presojajo dejstva v zadevah, ki so jim predložene, kadar sestavni elementi kaznivih ravnanj in disciplinskih kršitev niso isti.(16) V tem okviru ugotovitev, da dejstev ni mogoče opredeliti kot kaznivo ravnanje, ne onemogoča sprožitve disciplinskega postopka na podlagi istih dejstev. Z vidika domneve nedolžnosti je edina omejitev ta, da se med disciplinskim postopkom ne vzbuja dvom o nedolžnosti zadevne osebe na kazenskopravni ravni.

68. Poleg tega je Evropsko sodišče za človekove pravice v zvezi z odškodninskimi postopki v sodbi z dne 11. februarja 2003 v zadevi Ringvold proti Norveški(17) priznalo, da je moralo biti „vprašanje odškodnine […] predmet ločene pravne analize na podlagi meril in dokaznih standardov, ki so se v več pomembnih točkah razlikovali od tistih, ki so bili uporabljeni v zvezi s kazensko odgovornostjo“.(18) Evropsko sodišče za človekove pravice je tako presodilo, da „čeprav se v odškodninskem postopku ne sme vzbujati dvom o oprostilni sodbi, izrečeni v kazenskem postopku, to ne sme biti ovira za ugotovitev civilne odgovornosti, ki vključuje obveznost plačila odškodnine zaradi istih dejstev, na podlagi milejših dokaznih standardov“.(19)

69. Drugič, v skladu s primerljivo logiko je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Cresson na eni strani poudarilo neodvisnost kazenskih postopkov in postopka, ki temelji na členu 213(2) ES in katerega namen je kaznovati kršitev obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Evropske komisije, na drugi.

70. V tej sodbi je Sodišče namreč menilo, da „ni vezano na pravno opredelitev dejanj, opravljeno v kazenskem postopku“,(20) in da „v okviru svoje proste presoje razišče, ali so očitana dejanja v okviru postopka, ki temelji na členu 213(2) ES, neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Komisije“.(21) Sodišče je na podlagi tega sklenilo, da ga odločba Chambre du conseil Tribunal de première instance de Bruxelles, ki ugotavlja neobstoj obtožb zoper É. Cresson, ne zavezuje.(22)

71. To razlogovanje, ki temelji na neodvisnosti kazenskih in disciplinskih postopkov, je mogoče prenesti na postopek, ki je bil v času dejanskega stanja določen v členu 247(7) ES, zdaj pa ga določa člen 286(6) PDEU. Rezultat tega je, da Sodišča – če bi mu bilo predlagano, naj preuči, ali je članica Računskega sodišča izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz njenega položaja, ali ne – ne bi zavezovala kazenska sodba, s katero je bila zadevna oseba oproščena.

72. Na isti podlagi, ki se nanaša na neodvisnost kazenskih in disciplinskih postopkov, Računskega sodišča kot organa, ki lahko predloži zadevo Sodišču, ne more zavezovati taka kazenska sodba. Zlasti obstoj oprostilne sodbe v kazenskem postopku – da se jasno odgovori na trditve pritožnice – nikakor ni ovira za to, da Računsko sodišče predloži zadevo Sodišču na podlagi člena 286(6) PDEU. V takem primeru Računsko sodišče obdrži svojo diskrecijsko pravico glede morebitne predložitve zadeve Sodišču.

73. Iz teh elementov sklepam, da se kazenski postopek pred nacionalnim sodiščem in postopek, določen v členu 247(7) ES, nato pa v členu 286(6) PDEU, razlikujeta ne le po svojem predmetu in cilju, ampak tudi po naravi in zahtevanem dokaznem standardu. Tudi če bi postopka temeljila na istih dejanskih okoliščinah, sta neodvisna, tako da oprostitev na kazenskopravni ravni – s pridržkom nevzbujanja dvoma o presoji kazenskega sodišča –nikakor ni ovira za to, da Računsko sodišče predloži zadevo Sodišču, niti za to, da zadnjenavedeno odloči o obstoju neizpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz položaja člana Računskega sodišča.

74. V tej zadevi je iz spisa razvidno, da je Tribunal d’arrondissement de Luxembourg v sodbi z dne 2. oktobra 2008 presodilo, da dejstev, kot so bila ugotovljena, ni mogoče opredeliti kot kaznivo ravnanje v smislu luksemburškega zakona.

75. Vendar tako opravljena presoja Tribunal d’arrondissement de Luxembourg ne pomeni, da jo je moralo Računsko sodišče obravnavati, kot da mu preprečuje, da Sodišču predloži zadevo v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti pri upravljanju dopustov. Namreč, stopnja podrobnosti dejstev ali dokazov, ki se zahteva za opredelitev kaznivega ravnanja, po eni strani ni nujno enaka tisti, ki se zahteva za ugotovitev obstoja neizpolnitve obveznosti, ki jih imajo člani Računskega sodišča. Po drugi strani in v vsakem primeru bi bila, če bi bila zadeva predložena Sodišču na podlagi člena 286(6) PDEU, izključno njegova naloga presoditi obseg pravnomočnosti, ki bi ga bilo treba, če bi bilo to primerno, priznati nacionalni kazenski sodbi.

76. Iz tega sledi, da je Računsko sodišče popolnoma upravičeno zavrnilo sprejetje formalne odločbe o oprostitvi ter priznanje samodejne povezave med oprostilno sodbo v kazenskem postopku in predložitvijo zadeve Sodišču na podlagi člena 247(7) ES ter da te zavrnitve v okviru te pritožbe ni mogoče izpodbijati z izpeljevanjem, da naj bi Splošno sodišče, ker ni ugodilo zahtevi pritožnice za ugotovitev nezakonitosti take zavrnitve, kršilo domnevo nedolžnosti ali načelo lojalnega sodelovanja.

77. Računsko sodišče si je v skladu z neodvisnostjo kazenskih in disciplinskih postopkov ter ob izvajanju svoje diskrecijske pravice na podlagi informacij, ki jih je imelo, prizadevalo ugotoviti, ali dejstva, očitana pritožnici, vključujejo zadostno stopnjo resnosti(23) za predložitev zadeve Sodišču na podlagi člena 247(7) ES. Kot je razvidno iz dopisa z dne 7. julija 2009, Računsko sodišče pri odločitvi, da Sodišču ne predloži dela v zvezi z upravljanjem dopustov, ni upoštevalo le oprostitve pritožnice na kazenskopravni ravni. Upoštevalo je tudi druge dejavnike.(24)

78. Zdaj bom preučil očitke, ki jih pritožnica navaja glede točke 47 izpodbijane sodbe.

79. V tej točki Splošno sodišče odgovarja na trditev pritožnice, da je predsednik Računskega sodišča kršil načelo nepristranskosti in dolžnost skrbnega ravnanja, ker je v dopis z dne 13. maja 2004 vključil žaljivo in nepotrebno pripombo o stališču, ki ga je izrazila večina članov institucije.

80. Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče prekoračilo meje svoje pristojnosti in podprlo napačno razumevanje pristojnosti Računskega sodišča, ko je v navedeni točki menilo, da „ni bilo neprimerno, da je predsednik Računskega sodišča [pritožnici] sporočil, da velika večina članov institucije šteje njeno ravnanje za nesprejemljivo, s čimer je preprečil možnost, da bi se nepredložitev zadeve Sodišču razumela kot domnevno zanikanje resničnosti očitanih dejstev“.

81. Pomembno je pojasniti, da se odlomek iz dopisa z dne 13. maja 2004, ki vsebuje grajano pripombo, nanaša izključno na navedbe v zvezi z osebnimi posojili pritožnici. Ta del zadeve ni bil vključen v kazenski postopek, v katerem je bila izdana sodba z dne 2. oktobra 2008. Oprostitev, ki je je bila deležna pritožnica na kazenskopravni ravni, torej ni upoštevna v okviru preučitve točke 47 izpodbijane sodbe.

82. Glede na navedeno je Splošno sodišče po mojem mnenju ostalo v okviru svoje pristojnosti, ko je presodilo, da nepredložitev zadeve Sodišču po eni strani ni enakovredna zanikanju resničnosti dejstev in da je predsednik Računskega sodišča lahko izrazil grajani komentar v zvezi s pritožnico po drugi.

83. Presoja v točki 47 izpodbijane sodbe je namreč odgovor Splošnega sodišča na trditev pritožnice, da je predsednik Računskega sodišča s pripombo, ki jo je vključil v dopis z dne 13. maja 2004, kršil načelo nepristranskosti in dolžnost skrbnega ravnanja. Splošno sodišče z izrazitvijo stališča do tega vidika v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti, ki je bila vložena pri njem, tako ni prekoračilo meja svoje pristojnosti.

84. Poleg tega je to, da Računsko sodišče zadeve ni predložilo Sodišču, izraz tega, da zadevna neizpolnitev obveznosti po mnenju vseh članov zadnjenavedene institucije ni vključevala zadostne stopnje resnosti za začetek postopka pred Sodiščem na podlagi člena 247(7) ES. Ugotovitev, da soglasje v zvezi s tem ni bilo doseženo, ne pomeni, da ni bilo nobene neizpolnitve obveznosti. Glede tega je treba po analogiji s postopkom, ki se nanaša na člane Komisije, opozoriti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Cresson navedlo, da se za kaznovanje iz naslova člena 213(2) ES zahteva obstoj določene stopnje resnosti neizpolnitve obveznosti.(25) Torej je predsednik Računskega sodišča v okviru svoje pristojnosti in brez kršenja načela nepristranskosti ali dolžnosti skrbnega ravnanja pritožnici lahko pojasnil izid glasovanja in ji nakazal, da večina članov Računskega sodišča meni, da je bilo njeno ravnanje, čeprav ni bilo soglasno ocenjeno kot dovolj resno, da bi upravičilo predložitev zadeve Sodišču na podlagi člena 247(7) ES, popolnoma neprimerno. Sicer je treba pojasniti, da je bil dopis z dne 13. maja 2004 naslovljen samo na pritožnico in da iz spisa ni razvidno, da bi bil razen njej poslan drugim osebam.

85. Zato menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava pri razlogovanju, ki ga je uporabilo v točki 47 izpodbijane sodbe. Poudarjam samo, da bi moralo Splošno sodišče natančno ponoviti opredelitev ravnanja pritožnice, kot je bilo opredeljeno v dopisu z dne 13. maja 2004, in sicer kot „popolnoma neprimerno“ ravnanje,(26) ne pa ga opredeliti kot „nesprejemljivo“ ravnanje. Vendar po mojem mnenju ta razlika v izrazih ne zadošča, da bi se ugotovil obstoj napačne uporabe prava. Poleg tega opozarjam, da je pritožnica v zvezi s tem v vlogi navedla samo opombo, ne da bi iz nje izpeljala neposredno posledico glede obstoja napačne uporabe prava.(27)

86. Nazadnje, točki 35 in 38 izpodbijane sodbe po mojem mnenju ne moreta biti predmet kritike z vidika načela lojalnega sodelovanja. Splošno sodišče je namreč pravilno in brez vzbujanja dvoma o sodbi z dne 2. oktobra 2008 v bistvu presodilo, prvič, da pomanjkljivost sistema za evidentiranje in nadziranje dopustov Računskega sodišča ne vpliva na obveznost nadrejenega, da preverja navzočnost osebja pod svojim nadzorom in zagotavlja, da je vsaka odsotnost z dela v skladu z veljavnimi predpisi o dopustih, in drugič, da z navedeno pomanjkljivostjo ne bi bilo mogoče upravičiti opustitve preiskave ali postopka v zvezi s pritožnico.

87. Ker iz preučitve prvega, drugega in tretjega pritožbenega razloga, ki jih je navedla pritožnica, ne izhaja, da bi moral Sodišču predlagati, naj razveljavi izpodbijano sodbo, bom preučil še četrti pritožbeni razlog.

B – Četrti pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno razlago in uporabo prava Unije, kar zadeva pogoje za nepogodbeno odgovornost Unije in Sklep št. 90/55

88. Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 2, drugi odstavek, Sklepa št. 99/55 v povezavi s členom 4, prvi odstavek, tega sklepa, ker je ugotovilo, da zadošča, da je bila pritožnica obveščena samo o obstoju notranje preiskave, ki jo je izvajal OLAF, in da je torej ni bilo treba obvestiti o predhodni preiskavi, ki jo je izvajalo Računsko sodišče.

89. V nasprotju s trditvijo pritožnice je po mojem mnenju Splošno sodišče v točkah 29 in 30 izpodbijane sodbe pravilno menilo, da člen 4 Sklepa št. 99/55 ne določa, da bi moralo Računsko sodišče pritožnici razkriti vsebino spisa o predhodni preiskavi, pripravljenega na podlagi člena 2 tega sklepa, ali da bi moralo pred posredovanjem tega spisa uradu OLAF pritožnico zaslišati.

90. S členom 2, drugi odstavek, Sklepa št. 99/50 se generalnemu sekretarju nalaga obveznost, da uradu OLAF takoj posreduje vsa dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju nepravilnosti, in izvede predhodno preiskavo ne glede na notranje preiskave, ki jih izvaja OLAF.

91. Kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 29 izpodbijane sodbe, je cilj predhodne preiskave, na katero se sklicuje ta določba, generalnemu sekretarju po eni strani omogočiti, da presodi, ali je mogoče na podlagi dejstev, s katerimi je bil seznanjen, sklepati o obstoju nepravilnosti, ki škodujejo finančnim interesom Unije, in po drugi zagotoviti, da se uradu OLAF v skladu s členom 7(1) Uredbe št. 1073/1999 posreduje spis, ki temu uradu omogoča, da presodi, ali je treba začeti notranjo preiskavo na podlagi člena 5, drugi odstavek, navedene uredbe.

92. Predhodna preiskava je tako faza, v kateri se zbirajo in preverjajo informacije v zvezi z navedbami o nepravilnostih, da bi se presodilo, ali je treba začeti notranjo preiskavo. Povedano drugače, informacije v podporo takim navedbam je treba preveriti, da bi se presodila njihova verjetnost, preden se posredujejo pristojnim organom, v tem primeru uradu OLAF, zaradi začetka notranje preiskave.

93. Ker predhodna preiskava ne more pripeljati do sprejetja sklepov v zvezi z zadevno osebo, je Splošno sodišče v točki 29 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da se obveznost, ki izhaja iz člena 4, prvi odstavek, drugi stavek, Sklepa št. 99/50, ne nanaša na ravnanje generalnega sekretarja v okviru člena 2 navedenega sklepa.

94. V tej predhodni fazi zbiranja in presojanja informacij v podporo navedbam o nepravilnostih je tveganje pritiskov na priče posebej veliko. Zato je nujno, da iskanje resnice in učinkovitost predhodne preiskave nista ovirana.

95. V zvezi s tem je treba navesti, da člen 4, prvi odstavek, prvi stavek, Sklepa št. 99/55 – če je mogoče šteti, da se ta določba nanaša tako na notranjo preiskavo kot tudi na predhodno preiskavo – določa, da pravilo, v skladu s katerim je treba osebo, na katero se nanašajo navedbe o nepravilnostih, hitro obvestiti o možnosti njene osebne vpletenosti, vsebuje pomembno omilitev, in sicer da ta obvestitev nastopi, „če to ne škoduje poteku preiskave“.

96. Ni sporno, da je bila pritožnica z dopisoma z dne 8. in 26. aprila 2002 obveščena o uvedbi preiskave urada OLAF, njenem cilju, istovetnosti preiskovalcev in tem, da jo bodo ti povabili k sodelovanju v preiskavi. Poleg tega je bila pritožnica z dopisom z dne 26. aprila 2002 obveščena, da je Računsko sodišče izvedlo predhodno preiskavo in da je bil spis o tej preiskavi predan uradu OLAF. Ta obvestila izpolnjujejo zahteve iz člena 4, prvi odstavek, prvi stavek, Sklepa št. 99/50, ker se z njimi načelo hitre obvestitve zadevne osebe usklajuje z nujnostjo zagotavljanja učinkovitosti preiskave. Poleg tega opozarjam, da hitra obvestitev ni enaka takojšnji obvestitvi ali obvestitvi ob začetku preiskave.

97. Zato trditev pritožnice, s katero dvomi o razlogovanju Splošnega sodišča v točkah 29 in 30 izpodbijane sodbe, ni utemeljena.

98. Enako velja za očitek, da je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijane sodbe napačno razlagalo in uporabilo pogoje za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije. V zvezi s tem zadošča navedba, da je bila presoja Splošnega sodišča, v skladu s katero „morebitno posredovanje zadevnega dokumenta s strani Računskega sodišča bodisi uradu OLAF bodisi luksemburškim organom ne pomeni, da je institucija ravnala v slabi veri, kar zadeva pristnost podpisa [pritožnice]“, navedena podredno. Splošno sodišče je namreč primarno ugotovilo, da ni bilo dokazano, da je bil sporni dokument, v zvezi s katerim je bila izpodbijana pristnost podpisa, posredovan uradu OLAF ali luksemburškim organom. Ker ta ugotovitev ni bila izpodbijana, je treba ta zadnji očitek šteti za brezpredmeten.

99. Iz teh ugotovitev izhaja, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen. Posledično je treba zavrniti pritožbo.

VI – Predlog

100. Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj:

– zavrne pritožbo;

– Kalliopi Nikolaou naloži plačilo stroškov.

(1) .

(2)  – T‑241/09, v nadaljevanju: izpodbijana sodba.

(3)  – V nadaljevanju: generalni sekretar.

(4)  – UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 91.

(5)  – Točke od 47 do 49 dopisa z dne 7. julija 2009.

(6)  – C‑432/04, ZOdl., str. I‑6387.

(7)  – Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 12. julija 2013 v zadevi Allen proti Združenemu kraljestvu (točka 94).

(8)  – Idem .

(9)  – Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 4. junija 2013 v zadevi Teodor proti Romuniji (točka 37 in navedena sodna praksa).

(10)  – Ibidem (točka 40).

(11)  – Idem .

(12)  – Točka 38 in navedena sodna praksa.

(13)  – Idem .

(14)  – Ibidem (točka 39). Glej tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 13. julija 2010 v zadevi Tendam proti Španiji (točka 39).

(15)  – Glej zlasti sodbo z dne 19. aprila 2012 v zadevi Artegodan proti Komisiji (C‑221/10 P, točka 94 in navedena sodna praksa).

(16)  – Glej zlasti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 14. januarja 2010 v zadevi Vanjak proti Hrvaški (točke od 69 do 72).

(17)  – Recueil des arrêts et des décisions 2003‑II.

(18)  – Točka 38.

(19)  – Idem .

(20)  – Točka 121.

(21)  – Idem .

(22)  – Točka 122.

(23)  – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Cresson (točka 72).

(24)  – Ti drugi dejavniki, navedeni v točki 48 tega dopisa, so: „dejstvo, da zaradi vračila zneska, ki je bil neupravičeno plačan P. Koutsouvelisu, proračun Skupnosti ni bil oškodovan“, „čas, ki je minil od zadevnih dogodkov“, „slabo zdravstveno stanje“ pritožnice in „stres, ki [ji] je bil povzročen zaradi trajanja kazenskega postopka“.

(25)  – Točka 72.

(26)  – Glej točko 8 izpodbijane sodbe.

(27)  – Glej opombo 1 v vlogi.