1. 

Sodišče mora v obravnavanem primeru najprej ugotoviti, ali je to, da se začasni zastopnik odsotne tožene stranke, imenovan v skladu z nacionalnim pravom, spusti v postopek, spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ).

2. 

To vprašanje je pomembno, ker spustitev v postopek v smislu te določbe samodejno pomeni dogovor o pristojnosti sodišča, pri katerem postopek poteka, čeprav to na podlagi določb Uredbe št. 44/2001 ne bi bilo pristojno.

3. 

Dalje, Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) sprašuje, ali morajo nacionalna sodišča na podlagi načela enakovrednosti ustavnemu sodišču postaviti vprašanje o skladnosti nacionalnega zakona, za katerega menijo, da je v nasprotju z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), da bi ga splošno razveljavila ali ga v skladu z načelom primarnosti prava Unije v konkretnem primeru ne bi uporabila.

4. 

V teh sklepnih predlogih bom navedel razloge, iz katerih menim, da je treba člen 24 Uredbe št. 44/2004 ob upoštevanju člena 47 Listine razlagati tako, da to, da se začasni zastopnik odsotne tožene stranke, imenovan v skladu z nacionalnim pravom, spusti v postopek pred nacionalnim sodiščem, ne pomeni, da se tožena stranka spusti v postopek v smislu člena 24 te uredbe.

5. 

Nato bom razložil, zakaj menim, da načelo enakovrednosti na področju uporabe prava Unije in v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, nacionalnim sodiščem ne nalaga, da ustavnemu sodišču postavijo vprašanje o skladnosti nacionalnega zakona, za katerega menijo, da je v nasprotju z Listino, zaradi njegove splošne razveljavitve. Določba nacionalnega prava, ki nalaga tako obveznost, ni v nasprotju s pravom Unije, če naloga nacionalnega sodišča, da uporabi določbe prava Unije in zagotovi njihov polni učinek – pri čemer, če je to potrebno, na podlagi diskrecijske pravice ne uporabi nobenih določb, ki so v nasprotju z nacionalno zakonodajo – in njegova pravica, da Sodišču postavi vprašanje za predhodno odločanje, nista niti odpravljeni, niti zadržani, niti zmanjšani ali odloženi.

6.

Uredba št. 44/2001 se na podlagi svojega člena 1(1) uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti.

7.

Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001 določa, da so ob upoštevanju določb te uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na svoje državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.

8.

Člen 24 navedene uredbe iz oddelka 7 z naslovom „Dogovor o pristojnosti“ določa:

„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te uredbe, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti ali če je v skladu s členom 22 izključno pristojno drugo sodišče.“

9.

Člen 26(1) Uredbe št. 44/2001 določa:

„Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni od držav članic tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.“

10.

Člen 34, točka 2, te uredbe iz poglavja III z naslovom „Priznanje in izvršitev“ določa, da se sodna odločba ne prizna, če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost.

11.

Na podlagi člena 89 zveznega ustavnega zakona (Bundes-Verfassungsgesetz, v nadaljevanju: B‑VG) niti redna sodišča niti Oberster Gerichtshof, ki je na podlagi člena 92 B‑VG najvišje sodišče v civilnih in kazenskih zadevah, niso pristojna za razveljavitev splošnih zakonov zaradi njihove neustavnosti. Če menijo, da je splošni zakon neustaven, morajo začeti postopek pred Verfassungsgerichtshof (ustavno sodišče).

12.

V skladu s členom 140(6) in (7) B‑VG razveljavitev zakona s strani Verfassungsgerichtshof učinkuje erga omnes in zavezuje redna sodišča.

13.

Oberster Gerichtshof v skladu z ustaljeno sodno prakso, ne da bi začelo postopek pred Verfassungsgerichtshof, zakonskih določb, ki so v nasprotju s pravom Unije, ki se neposredno uporablja, v posamičnih primerih sistematično ni uporabljalo in je tako izvrševalo načelo primarnosti tega prava. Tudi Verfassungsgerichtshof je do zdaj razsojalo, da je treba morebitno protislovje avstrijskega prava s pravom Unije rešiti z uporabo tega načela. Tako protislovje torej ne pripelje do razveljavitve zakona zaradi neustavnosti v smislu člena 140 B‑VG.

14.

Vendar je Verfassungsgerichtshof v odločbi z dne 14. marca 2012 odstopilo od te sodne prakse in presodilo, da se Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), v Avstriji neposredno uporablja in ima ustavno veljavo. Pravice, ki jih zagotavlja, so pravice, zagotovljene z B‑VG. Verfassungsgerichtshof zato, dalje, meni, da je treba ob upoštevanju načela enakovrednosti ugotoviti, kako in v katerem postopku se lahko na podlagi nacionalnega prava uveljavljajo pravice iz Listine.

15.

Verfassungsgerichtshof dodaja, da sistem pravnega varstva, ki ga določa B‑VG, temelji na tem, da ustavno sodišče kot edina instanca odloča o kršitvah, ki izhajajo iz splošnih predpisov, namreč zakonov in uredb, in ima kot edina instanca pooblastilo za razveljavitev takih predpisov.

16.

Verfassungsgerichtshof tako ugotavlja, da na podlagi nacionalnega prava iz načela enakovrednosti izhaja, da so na področju uporabe Listine tudi pravice, zagotovljene z Listino, merilo v postopku splošnega nadzora nad predpisi, med drugim na podlagi členov 139 in 140 B‑VG.

17.

Verfassungsgerichtshof je nazadnje poudarilo, da ne obstaja obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču, če vprašanje ni pomembno za rešitev spora, ki ga presoja, to je, če odgovor na to vprašanje – ne glede na to, kakšno je – ne more vplivati na rešitev spora. To na področju Listine velja, kadar ima z B‑VG zagotovljena pravica, zlasti pravica iz EKČP, enako področje uporabe kot pravica iz Listine. V takem primeru odločba ustavnega sodišča temelji na avstrijskem ustavnem pravu, ne da bi bilo treba postaviti vprašanje za predhodno odločanje v smislu člena 267 PDEU.

18.

Predložitveno sodišče navaja, da to lahko pomeni, da če je avstrijski zakon v nasprotju s pravom Unije in med drugim z Listino, tega ni mogoče rešiti neposredno v rednem postopku z uporabo načela primarnosti, in da morajo redna sodišča na podlagi načela enakovrednosti postaviti vprašanje Verfassungsgerichtshof, pri čemer to ne vpliva na možnost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču.

19.

Člen 115 zakona o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung, v nadaljevanju: ZPO) v različici, ki se uporabi v sporu o glavni stvari, določa, da se osebam, katerih prebivališče ni znano, vročitev načeloma opravi tako, da se pisanje objavi. Predpisan je tudi vpis v zbirko uradnih razglasov.

20.

Člen 116 ZPO določa, da mora sodišče osebam, ki se jim zato, ker njihovo prebivališče ni znano, vročitev lahko opravi le z objavo pisanja, postaviti začasnega zastopnika odsotne tožene stranke, če morajo te osebe na podlagi vročitve, ki jim jo je treba opraviti, za zaščito svojih pravic opraviti procesno dejanje, in zlasti če pisanje, ki se mora vročiti, vsebuje vabilo na narok. V skladu s členom 117 ZPO se mora postavitev začasnega zastopnika odsotne tožene stranke objaviti z uradnim obvestilom v zbirki uradnih razglasov, v katero lahko vsakdo vpogleda prek samodejnega prenosa podatkov.

21.

Nazadnje, v skladu s členom 230 ZPO mora sodišče, ki mu je predložen spor, najprej presoditi, ali je mednarodno pristojno. Če ni, mora prvostopenjsko sodišče tožbo po uradni dolžnosti zavreči. Če pa je pristojno, mora tožbo vročiti toženi stranki, da ta lahko nanjo odgovori.

22.

B in drugi so pri prvostopenjskem sodišču Landesgericht Krems an der Donau (okrožno sodišče v Kremsu an der Donau) 12. oktobra 2009 vložili tožbo proti A, s katero so od njega zahtevali odškodnino in obresti. Trdijo, da je A v Kazahstanu ugrabil njihove može oziroma očete. Menijo, da so pristojna avstrijska sodišča, ker naj bi imela tožena stranka stalno prebivališče na ozemlju Avstrije.

23.

Landesgericht Krems an der Donau je po večkratnih neuspešnih poskusih vročitve tožbe ugotovilo, da A na naslovih, kjer se je vročitev poskusila opraviti, ne prebiva več, in mu na predlog B in drugih s sklepom z dne 27. avgusta 2010 postavilo začasnega zastopnika odsotne tožene stranke v skladu s členom 116 ZPO.

24.

Ta začasni zastopnik odsotne tožene stranke je po vročitvi tožbe nanjo odgovoril, pri čemer je predlagal, naj se tožba zavrne, podal pa je tudi veliko vsebinskih ugovorov. Navedeni začasni zastopnik odsotne tožene stranke v tem odgovoru na tožbo ni izpodbijal mednarodne pristojnosti avstrijskih sodišč.

25.

A je po tem, ko se je seznanil s postopkom, ki je bil začet proti njemu, sporočil, da je za zastopanje odslej pooblastil odvetniško pisarno, in predlagal, naj se vsa pisanja v prihodnje vročajo tej odvetniški pisarni. Poleg tega je A podal ugovor mednarodne nepristojnosti avstrijskih sodišč, pri čemer je navedel, da so se upoštevna dejstva zgodila v Kazahstanu. Menil je, da nepristojnosti teh sodišč ni mogoče odpraviti z imenovanjem začasnega zastopnika odsotne tožene stranke, s katerim naj ne bi imel nobenega stika in ki naj ne bi poznal okoliščin zadeve. A je navedel tudi, da kraja svojega prebivališča ni razkril, ker naj bi bilo njegovo življenje v nevarnosti, in da je Avstrijo trajno zapustil že veliko pred vložitvijo tožbe.

26.

Landesgericht Krems an der Donau se je izreklo za mednarodno nepristojno in je tožbo zavrglo, ker je prebivališče tožene stranke na malteškem ozemlju in ker naj to, da se je začasni zastopnik odsotne tožene stranke spustil v postopek, ne bi bila spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001.

27.

B in drugi so zoper ta sklep vložili pritožbo. Pritožbeno sodišče je tej pritožbi ugodilo in zavrnilo ugovor mednarodne nepristojnosti. Pritožbeno sodišče je menilo, da Uredba št. 44/2001 sodišču nalaga obveznost preizkusa mednarodne pristojnosti le, če se tožena stranka ne spusti v postopek v smislu člena 26 te uredbe, pri čemer naj bi moralo sodišče mednarodno pristojnost preizkusiti le na ugovor tožene stranke. Pritožbeno sodišče je dodalo, da ima procesno dejanje začasnega zastopnika odsotne tožene stranke, ki je zavezan k varovanju interesov tožene stranke, po avstrijskem pravu enake pravne učinke kot procesno dejanje pooblaščenca.

28.

A je zoper ta sklep pri predložitvenem sodišču vložil revizijo. Menil je, da je tak sklep v nasprotju s spoštovanjem pravice do obrambe, ki je zagotovljena v členu 6 EKČP in členu 47 Listine, saj tožena stranka ne ve, da je bil začet postopek proti njej.

29.

B in drugi v odgovor na tožbo, vloženo pri predložitvenem sodišču, trdijo, da postavitev začasnega zastopnika odsotne tožene stranke zagotavlja spoštovanje temeljne pravice do učinkovitega pravnega varstva, ki je prav tako zagotovljena s tema določbama.

30.

Ker je imelo predložitveno sodišče dvome glede razlage člena 24 Uredbe št. 44/2001 in člena 47 Listine, je prekinilo odločanje in Sodišču postavilo več vprašanj za predhodno odločanje.

31.

Oberster Gerichtshof Sodišču postavlja ta vprašanja za predhodno odločanje:

32.

Najprej, kot so predlagali A, avstrijska in italijanska vlada ter Evropska komisija, menim, da je treba najprej odgovoriti na drugo in tretje vprašanje, na podlagi katerih bo Sodišče razložilo člen 24 Uredbe št. 44/2001 ob upoštevanju člena 47 Listine, in nato na prvo vprašanje, ki je upoštevno le, če se na drugo in tretje vprašanje odgovori, da pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari.

33.

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, za kateri predlagam, naj se obravnavata skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24 Uredbe št. 44/2001 ob upoštevanju člena 47 Listine razlagati tako, da je to, da se začasni zastopnik odsotne tožene stranke, imenovan v skladu z nacionalnim pravom, spusti v postopek pred nacionalnim sodiščem, spustitev v postopek v smislu člena 24 te uredbe, kar pomeni tiho privolitev v mednarodno pristojnost tega sodišča.

34.

Opozarjam, da je bil v sporu o glavni stvari imenovan začasni zastopnik odsotne tožene stranke v skladu s členom 116 ZPO, ker vročitev tožbe B in drugih ni bila mogoča zaradi neznanega naslova.

35.

Pojem „spusti v postopek“ v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001 v tej uredbi ni opredeljen. Menim, da ga je treba opredeliti avtonomno v okviru prava Unije, saj je cilj navedene uredbe izboljšati delovanje notranjega trga s sprejetjem določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah. ( 3 ) Drugačna razlaga tega pojma bi lahko ogrozila uresničitev tega cilja. Člen 24 te uredbe je torej treba razlagati ob upoštevanju sistema in ciljev te uredbe.

36.

Ta določba pomeni tihi dogovor o pristojnosti sodišča, pred katerim se je tožena stranka spustila v postopek, čeprav to sodišče na podlagi pravil Uredbe št. 44/2001 ni nujno pristojno. Ta izjema, ki ne velja za pravila o izključni pristojnosti iz člena 22 te uredbe, pomeni odstop od sistema pristojnosti, ki ga določa navedena uredba, zaradi česar jo je treba razlagati ozko.

37.

Namen pravil Uredbe št. 44/2001 je namreč zagotoviti visoko stopnjo predvidljivosti subjektom, za katere se uporabijo, pri čemer se pristojnost praviloma določa glede na stalno prebivališče tožene stranke ( 4 ), kar je v pravdnem postopku že dolgo uveljavljeno pravilo, torej po načelu actor sequitur forum rei. Tej načelni pristojnosti se je dalo prednost, saj se domneva, da je kraj stalnega prebivališča tožene stranke načeloma najtesneje povezan s sporom.

38.

Ker ta domneva ni vedno izpolnjena, Uredba št. 44/2001 določa posebna pravila o pristojnostih, ki se uporabijo, kadar je glede na predmet spora ali avtonomijo strank primerna druga navezna okoliščina. ( 5 ) Med drugim je namen določb o pristojnosti na področju zavarovalništva, potrošniških pogodb ali individualnih pogodb o delu varovati šibkejšo stranko s pravili, ki so ugodnejša za varstvo njenih interesov. ( 6 ) Ozka razlaga člena 24 Uredbe št. 44/2001 je še toliko bolj nujna, če lahko razlaga pomeni odstop od pravil o pristojnosti, ki zagotavljajo večje varstvo.

39.

Namen tihega dogovora o pristojnosti sodišča, pred katerim se je tožeča stranka spustila v postopek, je omogočiti priznanje in hitro izvrševanje sodnih odločb, ki jih sprejme sodišče, pristojnost katerega sta stranki sprejeli, čeprav to sodišče dejansko ni bilo pristojno za presojo spora. Če mora sodišče, pristojno za izvršitev, preveriti pristojnost sodišča, ki je izdalo odločbo ( 7 ), je treba preprečiti, da bi prvonavedeno sodišče izpodbijalo pristojnost drugonavedenega sodišča na podlagi Uredbe št. 44/2001, čeprav so stranke v sporu privolile v to pristojnost, saj se je tožena stranka spustila v spor, ne da bi to pristojnost izpodbijala. Kot poudarja Komisija, bo v tem primeru pristojnost odvisna zgolj od ravnanja tožene stranke.

40.

Iz tega je razvidno, kako pomemben je za toženo stranko, ki se spusti v postopek, tihi dogovor o pristojnosti sodišča, ki običajno ne bi bilo pristojno. Navajam primer spora, ki se nanaša na potrošniško pogodbo. Predstavljajmo si, da sopogodbenik, ki je poslovni subjekt, toži potrošnika pred sodišči države članice, v kateri ima ta poslovni subjekt sedež. V običajnih okoliščinah primera člen 16(2) Uredbe št. 44/2001 nasprotuje pristojnosti teh sodišč, ker je potrošnik šibka stranka in je torej pristojno sodišče države članice, v kateri ima ta potrošnik stalno prebivališče. Vendar če se potrošnik prostovoljno spusti v postopek pred sodišči prve države članice, ne da bi izpodbijal njihovo pristojnost, so ta sodišča v skladu s členom 24 te uredbe ( 8 ) pristojna, pri čemer bo moralo sodišče, pristojno za izvršitev, to odločbo priznati.

41.

Nujnost tega, da se tožena stranka zaveda posledic „spustitve v postopek“ v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001, je zdaj razvidna iz novega besedila uredbe, s katero je bila ta uredba spremenjena, torej Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 9 ). Člen 24 Uredbe št. 44/2001 je bil spremenjen, pri čemer mu je bil dodan odstavek 2. Ta določa, da „[v] zadevah iz oddelkov 3, 4 ali 5, v katerih je toženec zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec, sodišče pred prevzemom pristojnosti v skladu z odstavkom 1 zagotovi, da je bil tožencu zagotovljen pravni pouk o njegovi pravici, da ugovarja pristojnosti sodišča, in o posledicah spustitve ali nespustitve v postopek“. ( 10 )

42.

Bistveno je torej, da je tihi dogovor o pristojnosti sodišča države članice sprejet zgolj, če so vse stranke spora in predvsem tožena stranka prostovoljno izbrale pristojnost tega sodišča namesto pristojnosti sodišča, ki je običajno pristojno na podlagi pravil, ki jih določa Uredba št. 44/2001.

43.

Menim torej, da ni mogoče priznati, da je tožena stranka, ki poleg tega, da se osebno ni spustila v postopek, tudi ni vedela, da je bil ta proti njej začet, ob upoštevanju okoliščin primera „prostovoljno“ – če uporabim prislov, ki ga je Sodišče uporabilo v sodbi ČPP Vienna Insurance Group ( 11 ) – sprejela pristojnost sodišča, pred katerim se ni spustila v spor.

44.

Na to ugotovitev ne vpliva, da se je v spor spustil začasni zastopnik odsotne tožene stranke.

45.

Sodišče je v sodbi Hendrikman in Feyen ( 12 ) namreč navedlo, da tožena stranka, ki se ni udeležila postopka, začetega proti njej, in v imenu katere se odvetnik, ki ga ni pooblastila, spusti v postopek pred sodiščem, pri katerem je postopek začet, nikakor nima možnosti obrambe. Zato je treba šteti, da se ni spustila v postopek v smislu člena 27(2) Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 13 ), čeprav je bil postopek pred sodiščem, pri katerem je bil začet, kontradiktoren ( 14 ). Zadeva, v kateri je bila sprejeta ta sodba, se nanaša na vprašanje, ali lahko sodišče države članice zavrne priznanje odločb sodišča druge države članice, če so bile te odločbe sprejete proti toženi stranki, ki ji začetni procesni akt ni bil običajno in pravočasno vročen ali posredovan in ki v postopku ni bila pravilno zastopana, čeprav odločbe niso bile samodejno sprejete, ker se je domnevni začasni zastopnik odsotne tožene stranke pred sodiščem, pri katerem je bil postopek začet, spustil v postopek.

46.

Sodišče meni, da odločbe, čeprav je „protislovna“, ni mogoče priznati, če tožena stranka ni sama pooblastila odvetnika in se je postopek opravil brez njene vednosti. Čeprav se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba Hendrikman in Feyen ( 15 ), ker se obravnavana zadeva nanaša na začetno fazo postopka, druga pa na postopek izvršitve, je predmet obeh pravica do obrambe, zagotovljena v členu 47 Listine.

47.

Menim namreč, da začasni zastopnik odsotne tožene stranke, imenovan v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ne more najbolje varovati interesov tožene stranke in torej zagotoviti spoštovanja pravic, ki jih zagotavlja navedeni člen. Ta začasni zastopnik odsotne tožene stranke ima le del podatkov o sporu, in sicer tiste, ki jih je predložila tožeča stranka. Zato ne more zagotoviti ustrezne obrambe tožene stranke. Menim tudi, da nima bistvenih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče, če bi bilo to potrebno, izpodbijati mednarodno pristojnost sodišča, pri katerem je tožeča stranka začela postopek, saj vprašanje mednarodne pristojnosti nikoli ni preprosto. Tožena stranka ni mogla biti ustrezno zastopana pred zadevnim sodiščem, saj ni bila seznanjena s postopkom in torej ni mogla izbrati svojega odvetnika.

48.

Ne le da tožena stranka – kot je A, ki je naknadno izvedel za postopek, začet proti njemu – ne bi več imela možnosti izpodbijati pristojnosti sodišč, pri katerih je bila vložena tožba, ampak bi ji bila izdana odločba z veljavnostjo na celotnem ozemlju Evropske unije, ki bi temeljila na postopku, ki ni v skladu s členom 47 Listine, kar ni sprejemljivo.

49.

Menim, da sodba Hypoteční banka ( 16 ) ni v nasprotju s temi ugotovitvami. Sodišče je v tej sodbi presodilo, da je možnost vodenja postopka brez vednosti tožene stranke, pri čemer se tožba vroči skrbniku, ki ga določi sodišče, pri katerem je vložena sodba, omejitev pravice do obrambe tožene stranke. Ta omejitev pa je vendarle upravičena s pravico tožeče stranke do učinkovitega varstva, ker bi brez takega postopka ta pravica ostala mrtva črka na papirju ( 17 ). Sodišče dalje meni, da drugače kakor v položaju tožene stranke, ki bo v skladu s členom 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 lahko, če ji bo odvzeta možnost učinkovite obrambe, uveljavljala pravico do obrambe z nasprotovanjem priznanju sodbe, ki je bila izdana zoper njo, obstaja namreč nevarnost, da bodo tožeči stranki odvzete vse možnosti vložiti tožbo ( 18 ).

50.

Razumeti je mogoče, da je hotelo Sodišče v navedeni sodbi hkrati zavarovati pravico do obrambe in pravico tožeče stranke do sodnega postopka, vendar pa obstaja med navedeno sodbo in obravnavano zadevo bistvena razlika, ker tožena stranka, torej A, ne bo več mogla izpodbijati pristojnosti avstrijskih sodišč, če se ugotovi, da se je začasni zastopnik odsotne tožene stranke spustil v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001. Poleg tega se ne sme spregledati, da je v obravnavani zadevi drugače kot pri dejanskem stanju v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Hypoteční banka ( 19 ), stalno prebivališče A na ozemlju druge države članice in je torej znano. B in drugi imajo torej možnost, da tožbo vložijo pri sodiščih države članice, v kateri ima A stalno prebivališče, torej pri malteških sodiščih.

51.

Menim torej, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti enakega razlogovanja, kot je bilo uporabljeno v sodbi Hypoteční banka.

52.

Poleg tega obstaja v podporo razlagi, ki jo zagovarjam, še en element. To je namen določbe člena 26 Uredbe št. 44/2001.

53.

Zakonodajalec Unije je namreč v oddelek 8 z naslovom „Preizkus pristojnosti in dopustnosti“ vključil ta člen, ki v odstavku 1 določa, da če je toženec s stalnim prebivališčem v eni od držav članic tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.

54.

V poročilu o Konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je veljala pred sprejetjem Uredbe št. 44/2001, ki ga je izdelal P. Jénard ( 20 ), je bil člen 26 te uredbe opisan kot „eden najpomembnejših“ ( 21 ). Poleg tega je v tem poročilu poudarjeno, da če se tožena stranka ne spusti v postopek, to ne pomeni tihega dogovora o pristojnosti, ter da ne zadošča, da sodišče zgolj sprejme, da so navedbe tožeče stranke glede pristojnosti pravilne, in da mora od tožeče stranke zahtevati, naj dokaže, da je mednarodna pristojnost utemeljena. Zagotoviti je namreč treba, da če se tožena stranka ne spusti v postopek, odločbo izda pristojno sodišče, tako da se toženi stranki zagotovi največje varstvo v začetnem postopku. ( 22 )

55.

Vendar bi bil ogrožen polni učinek člena 26 Uredbe št. 44/2001 in torej varstvo spoštovanja pravice do obrambe, če bi se štelo, da za utemeljenost pristojnosti sodišča zadostuje, da se začasni zastopnik odsotne tožene stranke spusti v postopek pred sodiščem v smislu člena 24 navedene uredbe, čeprav ni sporno, da to sodišče ni pristojno za presojo spora.

56.

Nazadnje menim, da obravnavana zadeva dobro ponazarja, čemu se je želel izogniti zakonodajalec Unije s tem, da je določil sistem pravil o pristojnosti, kot je ta iz Uredbe št. 44/2001. V tej zadevi je namreč ugotovljeno, da A nima stalnega prebivališča na avstrijskem ozemlju. Če bi sprejeli, da je to, da se začasni zastopnik odsotne tožene stranke spusti v postopek, spustitev v postopek v smislu člena 24 te uredbe, bi to pomenilo priznanje pristojnosti sodišča države članice, ki nima navezne okoliščine z dejanskim sporom. Opozarjam namreč, da so B in drugi kazahstanski državljani in imajo stalno prebivališče v Kazahstanu, da je tudi A kazahstanski državljan in da prebiva na malteškem ozemlju ter, nazadnje, da se je dejansko stanje iz postopka v glavni stvari zgodilo na kazahstanskem ozemlju.

57.

Taka razlaga člena 24 Uredbe št. 44/2001 bi dejansko pomenila, da je to sodišče vedno mednarodno pristojno, ne glede na pravila te uredbe, tudi če je zaradi morebitne povezave s sporom primernejša pristojnost tujega sodišča.

58.

Iz vseh navedenih razlogov menim, da je treba člen 24 Uredbe št. 44/2001 ob upoštevanju člena 47 Listine razlagati tako, da to, da se začasni zastopnik odsotne tožene stranke, imenovan v skladu z nacionalnim pravom, spusti v postopek pred nacionalnim sodiščem, ni spustitev v postopek v smislu člena 24 te uredbe.

59.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali morajo nacionalna sodišča na podlagi načela enakovrednosti ustavnemu sodišču postaviti vprašanje o skladnosti nacionalnega zakona, za katerega menijo, da je v nasprotju z Listino, da bi ga splošno razveljavila ali ga v skladu z načelom primarnosti prava Unije v konkretnem primeru ne bi uporabila.

60.

Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ker iz sodne prakse Verfassungsgerichtshof izhaja, da če so lahko predmet ustavnopravnega zahtevka pravice, zagotovljene z EKČP, ki so tudi ustavne pravice, načelo enakovrednosti torej zahteva, da so lahko predmet takega zahtevka tudi pravice, ki jih zagotavlja Listina. Predložitveno sodišče torej meni, da v obravnavanem primeru v skladu z načelom primarnosti prava Unije ne bi bilo več mogoče uporabiti zakona, ki je v nasprotju s pravom Unije, da pa so zdaj nacionalna sodišča zavezana, da Verfassungsgerichtshof postavijo vprašanje o skladnosti tega zakona, za katerega menijo, da je v nasprotju z navedenim pravom.

61.

Glede tega, kako mora nacionalno sodišče ravnati ob konfliktu določb nacionalnega prava in pravic, zagotovljenih z Listino, kadar se ta uporabi, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora nacionalno sodišče, ki v okviru pristojnosti uporabi določbe prava Unije, zagotoviti njihov polni učinek, pri čemer, če presodi, da je to potrebno, ne uporabi določb, ki so v nasprotju z nacionalnim pravom, čeprav so te poznejše, in mu ni treba zahtevati ali čakati njihove razveljavitve na podlagi zakonodajnega ali ustavnopravnega postopka. ( 23 )

62.

Obveznost uskladitve z določbami Listine, ki jo določa nacionalno pravo, kadar je na področju uporabe prava Unije, je odvisna zgolj od volje zadevne države članice in je odraz njene suverenosti.

63.

V zvezi s tem so tudi podrobna pravila o izvajanju te notranje ustavne obveznosti predmet nacionalnega prava, pri čemer velja temeljni pridržek, in sicer da uresničevanje te pravice ni v nasprotju z načeli, določenimi v sodbi Simmenthal ( 24 ) in poznejšo sodno prakso, kot med drugim izhaja iz sodbe Melki in Abdeli ( 25 ).

64.

Sodišče je v tej zadnjenavedeni sodbi opozorilo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero bi bila namreč vsaka določba nacionalnega pravnega reda in vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morebiti ovirajo polni učinek predpisov Unije, neskladna z bistvenimi zahtevami prava Unije. Tako bi bilo, če bi bila ob neskladju med določbo prava Unije in nacionalnim zakonom pristojnost za razrešitev tega vprašanja dodeljena drugemu organu z lastno diskrecijsko pravico, ne pa sodišču, ki mora zagotoviti uporabo prava Unije, tudi če bi bila ovira za polno učinkovitost tega prava, ki s tem nastane, le začasna. ( 26 )

65.

Iz tega izhaja, da učinek postopka, s katerim je v notranjem ustavnem pravu zagotovljeno izvajanje njegovih načel, ne sme biti odprava, zadržanje, zmanjšanje ali odložitev naloge nacionalnega sodišča, ki obravnava spor, da opravi svojo dolžnost, tako da ob uporabi navedene sodne prakse odstopi od nacionalnega prava, ki je v nasprotju s pravom Unije, in ga ne uporabi.

66.

Z uporabo načela enakovrednosti nikakor ni mogoče podvomiti o tej sodni praksi.

67.

V skladu s tem načelom podrobna postopkovna pravila za vložitev tožbe za varstvo pravic posameznikov, ki so jim te pravice podeljene s pravom Unije, ne smejo biti določena manj ugodno kot tista, ki veljajo za ustrezne tožbe po notranjem pravu. ( 27 )

68.

Vendar v obravnavanem primeru ni razvidno, zakaj bi bila neuporaba nacionalnega zakona, ki je v nasprotju s pravom Unije, za stranko manj ugodna kot postopek ustavnega nadzora, katerega namen je splošna razveljavitev tega zakona. Prav nasprotno. Kot poudarja predložitveno sodišče, je začetek takega postopka precej zapleten in za stranke pomeni dodatne stroške in čas, nacionalno sodišče pa ima možnost neskladnost nacionalnega zakona s pravom Unije uveljavljati neposredno v okviru spora, ki ga obravnava, in tega zakona ne uporabiti ter tako strankam zagotoviti takojšnje varstvo.

69.

Načelo enakovrednosti, kot je razumljeno, se v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, ne uporabi, ker bi paradoksalno oslabilo načelo primarnosti prava Unije.

70.

Glede na navedeno torej menim, da načelo enakovrednosti na področju uporabe prava Unije in v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, nacionalnim sodiščem ne nalaga, da ustavnemu sodišču postavijo vprašanje o skladnosti nacionalnega zakona, za katerega menijo, da je v nasprotju z Listino, da bi ta zakon splošno razveljavila. Določba nacionalnega prava, ki nalaga tako obveznost, ni v nasprotju s pravom Unije, če naloga nacionalnega sodišča, da uporabi določbe prava Unije in zagotovi njihov polni učinek – pri čemer, če je to potrebno, na podlagi diskrecijske pravice ne uporabi nobenih določb, ki so v nasprotju z nacionalno zakonodajo – in njegova pravica, da Sodišču postavi vprašanje za predhodno odločanje, nista niti odpravljeni, niti zadržani, niti zmanjšani ali odloženi.

71.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj Oberster Gerichtshof odgovori tako: