—

za W. P. Willems on sam,

—

za H. J. Kooistra on sam,

—

za M. Roest in L. J. A. van Luijk J. Hemelaar, odvetnik,

—

za nizozemsko vlado J. Langer, M. Bulterman in H. Stergiou, agenti,

—

za francosko vlado F.‑X. Bréchot, agent,

—

za švicarsko vlado D. Klingele, agent,

—

za Evropski parlament P. Schonard in R. van de Westelaken, agenta,

—

za Svet Evropske unije E. Sitbon, I. Gurov in K. Michoel, agenti,

—

za Evropsko komisijo B. Martenczuk in G. Wils, agenta,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago členov 1(3) in 4(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL L 385, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 444/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 (UL L 142, str. 1 in popravek v UL L 188, str. 127), (v nadaljevanju: Uredba št. 2252/2004).

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med W. P. Willemsom, H. J. Kooistro, M. Roest in L. J. A. van Luijk na eni strani in Burgemeester van Nuth, Burgemeester van Skarsterlân, Burgemeester van Amsterdam in Burgemeester van Den Haag (v nadaljevanju: župani) na drugi zaradi zavrnitve izdaje potnega lista (C‑446/12, C‑448/12 in C‑449/12) in osebne izkaznice (447/12) tožečim strankam iz postopka v glavni stvari brez hkratne pridobitve njihovih biometričnih podatkov.

3

V skladu s členom 6(1)(b), prvi stavek, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355) države članice določijo, da morajo biti osebni podatki zbrani za določene, izrecne ter zakonite namene in se ne smejo naprej obdelovati na način, ki je nezdružljiv s temi nameni. V skladu z odstavkom 1(c) istega člena morajo biti ti podatki primerni, ustrezni in ne pretirani glede na namene, za katere se zbirajo in/ali naprej obdelujejo.

4

Člen 7(c), (e) in (f) te direktive določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo, samo če je obdelava potrebna „za skladnost z zakonsko obveznostjo, ki velja za upravljavca“, ali „za izvajanje naloge, ki se opravlja v javnem interesu ali pri izvrševanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu ali tretji stranki, ki so ji posredovani podatki“, ali „zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja stranka ali stranke, ki so jim osebni podatki posredovani, razen kadar nad takimi interesi prevladajo temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, ki se varujejo na podlagi člena 1(1)“.

5

Člen 4(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46) določa:

„Brez vpliva na določbe o potnih listinah, ki se uporabljajo pri nadzorih državne meje, imajo vsi državljani Unije z veljavno osebno izkaznico ali potnim listom in njihovi družinski člani, ki niso državljani države članice in ki imajo veljavni potni list, pravico, da zapustijo ozemlje države članice zaradi potovanja v drugo državo članico.“

6

Člen 5(1) te direktive določa:

„Brez vpliva na določbe o potnih listinah, ki se uporabljajo pri nadzorih državne meje, države članice dovolijo državljanom Unije vstop na njihovo ozemlje z veljavno osebno izkaznico ali potnim listom ter dovolijo družinskim članom, ki niso državljani države članice, vstop na njihovo ozemlje z veljavnim potnim listom.“

7

Člen 1(2) in (3) Uredbe št. 2252/2004 določa:

„2.   Potni listi in potovalni dokumenti imajo zelo varen pomnilniški medij, ki vsebuje podobo obraza. Države članice vključijo tudi dva ploska prstna odtisa v interoperabilni obliki. Podatki so zavarovani in pomnilniški medij ima zadostno zmogljivost in zmožnost zagotavljanja integritete, avtentičnosti in zaupnosti podatkov.

[…]

3.   Ta uredba se uporablja za potne liste in potovalne dokumente, ki jih izdajo države članice. Ne uporablja se za osebne izkaznice, ki so jih svojim državljanom izdale države članice, ter za začasne potne liste in potovalne dokumente z veljavnostjo 12 mesecev ali manj.“

8

Člen 4(3), prvi pododstavek, te uredbe določa:

„Biometrični podatki se zberejo in shranijo v pomnilniškem mediju potnih listov in potovalnih dokumentov za namen izdajanja takih dokumentov. Za namene te uredbe se biometrične značilnosti v potnem listu in potovalnih dokumentih uporabljajo samo za preverjanje:

9

V uvodni izjavi 5 Uredbe št. 444/2009, ki je spremenila Uredbo št. 2252/2004, je navedeno:

„Uredba […] št. 2252/2004 zahteva, da se biometrični podatki zbirajo in shranjujejo v pomnilniškem mediju potnih listov in potovalnih dokumentov za izdajanje takih dokumentov. To ne vpliva na nobeno drugo uporabo ali shranjevanje podatkov v skladu z nacionalnimi zakonodajami držav članic. [Uredba št. 2252/2004] ne zagotavlja pravne podlage za vzpostavitev ali vzdrževanje baz za shranjevanje teh podatkov v državah članicah, saj je to izključno predmet nacionalnih zakonodaj.“

10

Člen 2(1), uvodno besedilo, točka (a), zakona z dne 26. septembra 1991 o pravilih za izdajo potovalnih dokumentov (Rijkswet houdende het stellen van regelen betreffende de verstrekking van reisdocumenten) (Stb. 1991, št. 498, v nadaljevanju: zakon o potnih listinah) določa, da je nacionalni potni list eden od potovalnih dokumentov, ki jih izdaja Kraljevina Nizozemska.

11

Člen 2(2) tega zakona določa, da je nizozemska osebna izkaznica potovalni dokument evropskega dela Kraljevine Nizozemske, veljaven za države, ki so članice Evropskega sporazuma o ureditvi gibanja oseb med državami članicami Sveta Evrope, sestavljenega v Parizu 13. decembra 1957.

12

Člen 3(3) navedenega zakona v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopkov v glavni stvari, določa, da potovalni dokument vsebuje podobo obraza, prstna odtisa in podpis imetnika. Člen 3(8) tega zakona določa, da vodijo organi, pristojni za izdajo, evidenco podatkov v zvezi z izdanimi potovalnimi dokumenti.

13

Člen 65(1) in (2) zakona o potnem listu, kakor je veljal v času dejanskega stanja iz postopkov v glavni stvari, je določal:

„1.   Organ, ki izda potovalni dokument, hrani v evidenci iz člena 3(8), drugi stavek, te podatke:

2.   Podatki iz odstavka 1 se posredujejo izključno organom, institucijam in osebam, pristojnim za izvajanje tega zakona, če jih ti potrebujejo za to izvajanje.“

14

Zakon o potnem listu vsebuje tudi člena 4a in 4b, ki pa nista veljala v času dejanskega stanja iz postopkov v glavni stvari, saj je bil za to potreben kraljevi odlok. Člen 4a tega zakona je določal, da minister vodi centralno evidenco potovalnih dokumentov, v kateri se hranijo podatki v zvezi s potovalnimi dokumenti. Ta centralna evidenca naj bi vsebovala podatke iz člena 3 navedenega zakona in dva prstna odtisa prosilca, ki nista tista, ki sta v potovalnem dokumentu, v skladu s členom 3(3) istega zakona. Člen 4b zakona o potnih listinah je določal pogoje, pod katerimi je bilo mogoče podatke iz centralne evidence potovalnih dokumentov posredovati drugim institucijam, organom ali osebam, zlasti za identifikacijo žrtev katastrof in nesreč, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ter za vodenje preiskave v zvezi z akti, ki pomenijo grožnjo za državno varnost.

15

Členi 3, 4a, 4b in 65 zakona o potnih listinah so bili z učinkom od 20. januarja 2014 spremenjeni. Na podlagi člena 3(9) tega zakona, ki je bil vstavljen s to zakonodajno spremembo, se prstni odtisi hranijo le za obdobje trajanja postopka v zvezi s prošnjo in izdajo potnega lista, to je do takrat, ko je imetniku izdan potni list. Po izdaji novega potnega lista se prstni odtisi izbrišejo. Člena 4a in 4b navedenega zakona sta bila prilagojena tako, da ne določata več centralne hrambe odvzetih prstnih odtisov in njihovega posredovanja tretjim osebam. Člen 65(1) in (2) istega zakona je bil črtan in nadomeščen z zgoraj navedenim členom 3(9).

16

W. P. Willems, M. Roest in L. J. A. van Luijk so vložili vloge za izdajo potnega lista. Pristojni župani so te vloge zavrnili, ker zadevne osebe niso dovolile odvzema digitalnih odtisov. H. J. Kooistra je vložil vlogo za izdajo nizozemske osebne izkaznice, ki je bila prav tako zavrnjena, ker ta ni dovolil odvzema prstnih odtisov in pridobitve podobe obraza.

17

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari niso želele zagotoviti teh biometričnih podatkov, ker njihova pridobitev in hramba pomenita velik poseg v njihovo telesno celovitost in pravico do varstva zasebnega življenja.

18

Po mnenju tožečih strank iz postopkov v glavni stvari ta poseg izhaja zlasti iz hrambe teh podatkov na treh ločenih medijih. Ti naj se namreč ne bi hranili zgolj na pomnilniškem mediju v potnem listu ali nizozemski osebni izkaznici, temveč tudi v decentralizirani bazi podatkov. Poleg tega naj bi se tveganja za varnost navedenih podatkov povečala, ker zakon o potnem listu določa, da se bodo občinske decentralizirane baze podatkov na koncu združile v centralizirano bazo podatkov.

19

Poleg tega naj ne bi obstajale določbe, ki jasno opredeljujejo osebe, ki bodo imele dostop do biometričnih podatkov, tako da naj bi tožeče stranke iz postopka v glavni stvari izgubile nadzor nad njimi.

20

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari prav tako trdijo, da bi organi v prihodnosti lahko uporabili biometrične podatke za druge namene kot za tiste, za katere so jih dale. Natančneje, hrambo teh podatkov v bazi podatkov bi bilo mogoče uporabljati za sodne namene, uporabljale pa bi jih lahko tudi obveščevalne in varnostne službe. Iz Uredbe št. 2252/2004 pa naj bi izhajalo, da je za namene njene uporabe biometrične podatke, kot so prstni odtisi, mogoče uporabiti le za preverjanje verodostojnosti dokumenta in identitete imetnika. Taka uporaba naj bi bila prav tako v nasprotju s temeljnimi pravicami.

21

Ker so bile tožbe tožečih strank iz postopkov v glavni stvari zoper zavrnilne odločbe županov na prvi stopnji zavrnjene, so pri predložitvenim sodišču vložile pritožbo.

22

To se najprej sprašuje, ali v zadevi C‑447/12 nizozemska osebna izkaznica spada na področje uporabe Uredbe št. 2252/2004. V zvezi s tem naj bi iz prava Unije na področju prostega gibanja oseb izhajalo, da je tudi osebna izkaznica potovalni dokument v Evropski uniji. Poleg tega naj bi ta izkaznica omogočala potovati zunaj Unije, in sicer v države kandidatke za pristop k Uniji. Poleg tega naj ne bi bilo izključeno, da je mogoče člen 1(3) navedene uredbe razumeti tako, da je treba pojem „osebna izkaznica“ v smislu te določbe razumeti v povezavi z izrazom „z veljavnostjo 12 mesecev ali manj“ iz iste določbe. Veljavnost nizozemske osebne izkaznice pa naj bi bila pet let.

23

Dalje, predložitveno sodišče navaja, da je rezultat postopkov v glavni stvari odvisen od utemeljenosti razloga, ki so ga navedle tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari in v skladu s katerim ni jasno razvidno, za katere namene se bodo ti podatki, zbrani iz naslova izdaje potnega lista ali potovalnega dokumenta, lahko uporabljali v prihodnje.

24

To sodišče se nazadnje sprašuje, ali iz Uredbe št. 2252/2004 izhaja, da mora biti zakonsko zagotovljeno, to je z zavezujočim in splošnim pravilom, da biometričnih podatkov, zbranih na podlagi te uredbe, ni mogoče uporabljati za druge namene kot za tiste, določene z navedeno uredbo.

25

V teh okoliščinah je Raad van State prekinilo odločanje in Sodišču v zadevah C‑446/12, C‑448/12 in C‑449/12 v predhodno odločanje predložilo dve vprašanji, v zadevi C‑447/12 pa tri.

26

Prvo vprašanje v zadevah C‑446/12, C‑448/12 in C‑449/12 ter drugo vprašanje v zadevi C‑447/12 sta se nanašali na veljavnost člena 1(2) Uredbe št. 2252/2004. Ustrezali sta vprašanju za predhodno odločanje, v zvezi s katerim je bila izdana sodba Schwarz (C‑291/12, EU:C:2013:670).

27

Po tej sodbi je predložitveno sodišče umaknilo vprašanja za predhodno odločanje, navedena v prejšnji točki.

28

Raad van State pa je ohranilo prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi C‑447/12, ki se glasi:

„Ali je treba člen 1(3) Uredbe [št. 2252/2004] razlagati tako, da se ta uredba ne uporablja za osebne izkaznice, ki jih države članice izdajo svojim državljanom, kot je nizozemska osebna izkaznica, ne glede na njihovo obdobje veljavnosti in ne glede na možnost njihove uporabe kot potovalni dokument?“

29

Raad van State je prav tako ohranilo drugo vprašanje, postavljeno v zadevah C‑446/12, C‑448/12 in C‑449/12, in tretje vprašanje v zadevi C‑447/12, ki sta enaki in se glasita:

„[…] [A]li je treba člen 4(3) Uredbe št. 2252/2004 ob upoštevanju členov 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah [(v nadaljevanju: Listina)], člena 8(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu], in člena 7, uvodno besedilo in točka (f), Direktive [95/46] v povezavi s členom 6(1), uvodno besedilo in točka (b), te direktive razlagati tako, da morajo pri izvajanju te uredbe države članice z zakonom zagotoviti, da se biometrični podatki, ki se zbirajo in shranjujejo na podlagi navedene uredbe, ne smejo zbirati, obdelovati in uporabljati za druge namene kot za izdajo dokumenta?“

30

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) Uredbe št. 2252/2004 razlagati tako, da se ta uredba ne uporablja za osebne izkaznice, ki jih izda država članica svojim državljanom, kot so nizozemske osebne izkaznice, ne glede na njihovo obdobje veljavnosti in na možnost njihove uporabe na potovanjih zunaj te države.

31

Člen 1(3), drugi stavek, Uredbe št. 2252/2004 določa, da se ta uredba ne uporablja za osebne izkaznice, ki so jih svojim državljanom izdale države članice, ter za začasne potne liste in potovalne dokumente z veljavnostjo 12 mesecev ali manj.

32

Prvič, preučiti je treba, ali se področje uporabe Uredbe št. 2252/2004 spreminja glede na trajanje veljavnosti osebne izkaznice.

33

V zvezi s tem je treba navesti, da je iz člena 1(3), drugi stavek, te uredbe razvidno, da ta določba omejuje njeno področje uporabe z izključitvijo dveh kategorij dokumentov iz tega področja uporabe. Ker sta ti kategoriji dokumentov v besedilu povezani z veznikom „ter“, je treba šteti, da sta ločeni ena od druge.

34

Ta sklep je potrjen s tem, da se v več jezikovnih različicah člena 1(3), drugi stavek, Uredbe št. 2252/2004, med drugim v angleški („temporary passports and travel documents having a validity of 12 months or less“), nemški („vorläufige Pässe und Reisedokumente mit einer Gültigkeitsdauer von zwölf Monaten oder weniger“) in nizozemski različici („tijdelijke paspoorten en reisdocumenten die een geldigheidsduur van 12 maanden of minder hebben“), izraza „začasne“ in „z veljavnostjo 12 mesecev ali manj“ ne nanašata na eno od kategorij dokumentov iz prejšnje točke, in sicer osebne izkaznice, ki jih izdajo države članice.

35

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se izraza „začasne“ in „z veljavnostjo 12 mesecev ali manj“ ne nanašata na osebne izkaznice, ki jih svojim državljanom izdajo države članice.

36

Iz tega je razvidno, da se v skladu z besedilom člena 1(3) Uredbe št. 2252/2004 ta uredba ne uporablja za osebne izkaznice, ki jih svojim državljanom izdajo države članice, ne glede na to, ali so začasne ali ne, in ne glede na njihovo trajanje veljavnosti.

37

Ta sklep je poleg tega potrjen tudi s pripravljalnimi dokumenti za Uredbo št. 2252/2004. Zlasti iz člena 1(3) predloga uredbe Sveta o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (dokument Sveta št. 11489/04 z dne 26. julija 2004) je namreč razvidno, da naj bi se ta uredba uporabljala za „potne liste in potovalne dokumente z veljavnostjo vsaj 12 mesecev. Ne uporablja se za osebne izkaznice, ki jih svojim državljanom izdajo države članice“.

38

Drugič, preveriti je treba, ali lahko okoliščina, da je mogoče osebno izkaznico, kot je nizozemska osebna izkaznica, uporabljati na potovanjih v Uniji in v nekatere tretje države, povzroči, da osebna izkaznica spada na področje uporabe Uredbe št. 2252/2004.

39

V zvezi s tem je treba navesti, da osebna izkaznica, kot je nizozemska osebna izkaznica, sicer lahko izpolnjuje funkcijo identifikacije njenega imetnika v razmerju do tretjih držav, ki so sklenile dvostranske sporazume z zadevno državo članico, in v skladu s členoma 4 in 5 Direktive 2004/38 na potovanjih med več državami članicami.

40

Vendar pa je iz besedila člena 1(3), drugi stavek, Uredbe št. 2252/2004, kot se razlaga ob upoštevanju preudarkov v točkah od 32 do 37 te sodbe, razvidno, da se je zakonodajalec Unije izrecno odločil izključiti s področja uporabe te uredbe osebne izkaznice, ki jih svojim državljanom izdajo države članice.

41

Zato okoliščina, da je mogoče osebno izkaznico, kot je nizozemska osebna izkaznica, uporabljati na potovanjih v Uniji in v omejeno število tretjih držav, ne more povzročiti, da osebna izkaznica spada na področje uporabe Uredbe št. 2252/2004.

42

Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) Uredbe št. 2252/2004 razlagati tako, da se navedena uredba ne uporablja za osebne izkaznice, ki jih izda država članica svojim državljanom, kot so nizozemske osebne izkaznice, ne glede na njihovo obdobje veljavnosti in na možnost njihove uporabe na potovanjih zunaj te države.

43

S temi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(3) Uredbe št. 2252/2004 v povezavi s členoma 6 in 7 Direktive 95/46 ter členoma 7 in 8 Listine razlagati tako, da državam članicam nalaga dolžnost, da zagotovijo, da se biometrični podatki, ki se zbirajo in shranjujejo na podlagi navedene uredbe, ne bodo zbirali, obdelovali in uporabljali za druge namene kot za izdajo potnega lista ali potovalnega dokumenta.

44

V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba glede na odgovor na prvo vprašanje v zadevi C‑447/12, tako postavljena vprašanje preučiti le v zvezi z zadevami C‑446/12, C‑448/12 in C‑449/12.

45

Člen 4(3) Uredbe št. 2252/2004 zahteva, da se za namen izdajanja potnega lista ali potovalnega dokumenta biometrični podatki „zberejo“ in „shranijo“ v pomnilniškem mediju v teh dokumentih. V zvezi z „uporabo“ teh istih podatkov, navedena določba določa, da se za namene navedene uredbe ti uporabljajo samo za preverjanje verodostojnosti potnega lista ali identitete imetnika, kadar mora biti potni list ali potovalni dokument izdelan po zakonu.

46

Sodišče je v skladu s sodbo Schwarz (C‑291/12, EU:C:2013:670) že presodilo, da sta uporaba in shranjevanje biometričnih podatkov za namene iz člena 4(3) navedene uredbe v skladu z zahtevami iz členov 7 in 8 Listine.

47

V zvezi z vsemi drugimi uporabami in shranjevanjem teh podatkov je iz člena 4(3) Uredbe št. 2252/2004, ki določa uporabo navedenih podatkov le „za namene te uredbe“, ob upoštevanju uvodne izjave 5 Uredbe št. 444/2009, ki je spremenila Uredbo št. 2252/2004, razvidno, da zadnjenavedena uredba ne ureja navedenih uporab in shranjevanja podatkov. V navedeni uvodni izjavi je namreč navedeno, da se Uredba št. 2252/2004 uporablja brez vpliva na katero koli drugo uporabo ali shranjevanje podatkov v skladu z nacionalnimi zakonodajami držav članic in da ne zagotavlja pravne podlage za vzpostavitev ali vzdrževanje baz za shranjevanje teh podatkov v državah članicah, saj to spada v izključno pristojnost držav članic.

48

Iz tega izhaja zlasti, da Uredba št. 2252/2004 državi članici ne nalaga dolžnosti, da v svoji zakonodaji zagotovi, da ta država biometričnih podatkov ne bo uporabljala niti shranjevala za druge namene kot tiste iz člena 4(3) te uredbe (glej v tem smislu sodbo Schwarz, C‑291/12, EU:C:2013:670, točka 61).

49

Dalje, v zvezi s členom 7 in 8 Listine je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da se morajo temeljne pravice, ki jih zagotavlja Listina, spoštovati, kadar nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava Unije. Z drugimi besedami dejstvo, da se uporabi pravo Unije, vključuje uporabo temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina (sodbe Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točki 20 in 22, in Texdata Software, C‑418/11, EU:C:2013:588, točke od 71 do 73).

50

Ker se v obravnavanem primeru Uredba št. 2252/2004 ne uporablja, ni treba preveriti, ali sta shranjevanje in uporaba biometričnih podatkov za druge namene kot tiste iz člena 4(3) te uredbe v skladu z navedenima členoma Listine.

51

Navedeni preudarki ne vplivajo na morebitno preučitev združljivosti vseh nacionalnih ukrepov v zvezi z uporabo in shranjevanjem biometričnih podatkov z njihovim nacionalnim pravom in glede na okoliščine primera z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo opravijo nacionalna sodišča (glej v tem smislu sodbo Schwarz, C‑291/12, EU:C:2013:670, točka 62).

52

Nazadnje, glede členov 6 in 7 Direktive 95/46 je treba navesti, da predložitveno sodišče s vprašanji za predhodno odločanje sprašuje o razlagi Uredbe št. 2252/2004 in zgolj te uredbe. Ker je iz navedenih preudarkov razvidno, da se v obravnavanem primeru navedena uredba ne uporablja, ni treba samostojno preučiti, ali navedena člena vplivata na nacionalni pravni okvir v zvezi s shranjevanjem in uporabo biometričnih podatkov zunaj področja uporabe Uredbe št. 2252/2004.

53

Zato je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 4(3) Uredbe št. 2252/2004 razlagati tako, da državam članicam ne nalaga dolžnosti, da v svoji zakonodaji zagotovijo, da se biometrični podatki, ki se zbirajo in shranjujejo na podlagi navedene uredbe, ne bodo zbirali, obdelovali in uporabljali za druge namene kot za izdajo potnega lista ali potovalnega dokumenta, saj ta vidik ne spada na področje uporabe navedene uredbe.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: