—

za X B. Schuver, odvetnik,

—

za nizozemsko vlado B. Koopman in C. Wissels, agentki,

—

za grško vlado M. Tassopoulou in G. Papagianni, agentki,

—

za Evropsko komisijo C. Barslev in W. Roels, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 43 ES.

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med X in Minister van Financiën (finančno ministrstvo) glede odmerne odločbe, ki je bila zadevni osebi izdana zaradi neplačila davka na osebne avtomobile in motorna kolesa (v nadaljevanju: davek AM) ob prvi uporabi osebnega motornega vozila v nizozemskem cestnem omrežju.

3

Člen 1(1) zakona iz leta 1992 o davku na osebne avtomobile in motorna kolesa (Wet op de belasting van personenauto’s en motorrijwielen 1992, Stb. 1992, št. 709, v nadaljevanju: zakon iz leta 1992) določa, da se ta davek plačuje za ta osebna motorna vozila.

4

V skladu s členom 1(2) in (5) zakona iz leta 1992 je treba davek AM plačati ob vpisu vozila v nizozemsko evidenco registriranih vozil. Kadar pa je osebni avtomobil ali motorno kolo, ki ni registrirano na Nizozemskem, dano na voljo fizični osebi s prebivališčem ali pravni osebi s sedežem v tej državi članici, je ta davek treba plačati ob prvi uporabi tega motornega vozila v nizozemskem cestnem omrežju.

5

Člen 5(2) tega zakona določa, da mora davek AM za neregistrirane osebne avtomobile ali motorna kolesa plačati oseba, ki dejansko razpolaga z motornim vozilom.

6

Na podlagi člena 9(1) tega zakona stopnja navedenega davka za osebni avtomobil – preden se upoštevajo znižanja in povišanja, določena v tem členu – znaša 45,2 % neto kataloške cene tega vozila. Ta cena pomeni prodajno ceno, ki jo prodajalcu priporoča proizvajalec ali uvoznik, znižano za davek na dodano vrednost.

7

Za nova motorna vozila se neto kataloška cena določi glede na dan, ko se jim na Nizozemskem dodeli registrska številka. Za rabljena motorna vozila pa se neto kataloška cena določi glede na dan prve uporabe, bodisi na Nizozemskem bodisi zunaj nje.

8

Nacionalna zakonodaja v postopku v glavni stvari določa, da se ob prvi uporabi osebnih avtomobilov ali motornih koles, ki niso registrirani na Nizozemskem in so dani na voljo fizični ali pravni osebi s prebivališčem ali pravni osebi s sedežem v tej državi članici, v nizozemskem cestnem omrežju za določitev zneska davka AM uporabi neto kataloška cena za rabljena vozila.

9

Za obdavčenje teh rabljenih vozil z navedenim davkom se upošteva obdobje dosedanje uporabe, zaradi česar se znesek davka zniža za določen odstotek.

10

X je belgijska državljanka. Od leta 1998 ima na Nizozemskem ortodontsko ordinacijo, poleg tega pa ima v tej državi tudi hišo, v kateri s svojim partnerjem prebiva v obdobjih, ko je ordinacija odprta. Izven teh obdobij par prebiva v stanovanju, ki ga imata v najemu v Belgiji.

11

X je lastnica avtomobila, ki ga je leta 2004 kupila v Belgiji in ga je tako v tej državi kot na Nizozemskem uporabljala za zasebne in službene potrebe. Iz spisa izhaja, da X vsako leto polovico razdalje, prevožene s tem vozilom, opravi v Belgiji in polovico na Nizozemskem.

12

X je vozilo registrirala v Belgiji, pri čemer je plačala 4957 EUR davka na registracijo motornih vozil.

13

Nizozemska davčna uprava je 19. julija 2006 ugotovila, da je X svoje vozilo v nizozemskem cestnem omrežju uporabljala, ne da bi plačala davek AM. Zato ji je bila izdana odmerna odločba v višini 17.315 EUR.

14

X se je zoper to odmerno odločbo pritožila, vendar jo je Belastinginspecteur (davčni inšpektor) potrdil, ker naj bi X prebivala na Nizozemskem in svoje vozilo uporabljala na nizozemskih javnih cestah.

15

X je zoper odločbo Belastinginspecteur vložila tožbo na Rechtbank te Leeuwarden, ki je tožbi ugodilo, vendar je Gerechtshof te Leeuwarden nato ugodilo pritožbi, ki jo je vložil Minister van Financiën, in sodbo Rechtbank te Leeuwarden razveljavilo.

16

Gerechtshof te Leeuwarden je ugotovilo, da se X ne more sklicevati na načelo sorazmernosti, ker je vozilo stalno in v glavnem uporabljala na Nizozemskem in ker davek AM ni ovira za izvajanje svoboščin, ki jih varuje pravo Unije. V zvezi s tem naj dejstvo, da je plačala belgijski davek na registracijo, ne bi nasprotovalo temu, da je X, ki po nizozemski zakonodaji prebiva na Nizozemskem, zavezana k plačilu davka AM na to vozilo.

17

X je zoper sodbo Gerechtshof te Leeuwarden na predložitveno sodišče vložila kasacijsko pritožbo. Po mnenju tega sodišča ni sporno, da X v skladu z nizozemsko zakonodajo prebiva na Nizozemskem, čeprav ni mogoče izključiti možnosti, da se po belgijski zakonodaji šteje tudi za prebivalko Belgije. V zvezi s tem, glede na to, da ta ugotovitev ni sporna, predložitveno sodišče izhaja iz tega, da X prebiva tudi v Belgiji ter da je njeno vozilo namenjeno stalni uporabi tudi v tej državi članici.

18

Hoge Raad der Nederlanden je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19

Najprej je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v vprašanjih ne navaja določbe ali določb prava Unije, na podlagi katerih naj bi Sodišče opravilo presojo.

20

V zvezi s tem je Sodišče v podobnih okoliščinah pojasnilo, da je njegova naloga, da na podlagi podatkov, ki jih predloži nacionalno sodišče, na podlagi obrazložitve predložitvenega sodišča in ob upoštevanju predmeta spora v postopku v glavni stvari poišče upoštevne pravne določbe Unije (sodba z dne 5. maja 2011 v zadevi Bartlett in drugi, C-537/09, ZOdl., str. I-3417, točka 36).

21

V obravnavanem primeru mora Sodišče vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, ob upoštevanju dejstva, da je X belgijska državljanka, ki na Nizozemskem kot samozaposlena oseba opravlja poklic ortodonta, in ob upoštevanju odmerne odločbe iz postopka v glavni stvari, ki ji je bila izdana meseca julija 2006, preučiti glede na svobodo ustanavljanja iz člena 43 ES.

22

Zato je treba vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče in ju je treba obravnavati skupaj, razumeti v tem smislu, da se z njima v bistvu sprašuje, ali je treba člen 43 ES razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki določa, da se ob prvi uporabi v drugi državi članici že registriranega in z davkom na registracijo motornih vozil obdavčenega motornega vozila v nacionalnem cestnem omrežju plača davek, če je to vozilo namenjeno predvsem dejanski in stalni uporabi v teh dveh državah članicah ali se v njih dejansko tako uporablja.

23

V zvezi s tem je treba spomniti, da, razen nekaterih izjem, ki v postopku v glavni stvari niso upoštevne, obdavčitev motornih vozil na ravni Unije ni bila usklajena. Države članice so torej svobodne pri izvajanju davčnih pristojnosti na tem področju, če jih izvajajo ob upoštevanju prava Unije (glej sodbo z dne 26. aprila 2012 v združenih zadevah van Putten in drugi, od C‑578/10 do C‑580/10, točka 37 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 27. aprila 2012 v zadevi Notermans-Boddenberg, C‑114/11, točka 21).

24

V zvezi z davki na registracijo motornih vozil iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko država članica davek na registracijo naloži za motorno vozilo, registrirano v drugi državi članici, če je to vozilo namenjeno predvsem za trajno uporabo na ozemlju prve države članice ali če se dejansko uporablja na ta način (glej zgoraj navedeno sodbo van Putten in drugi, točka 46, in zgoraj navedeni sklep Notermans-Boddenberg, točka 26).

25

Glede davka AM je Sodišče že ugotovilo, da če so vozila, ki niso registrirana na Nizozemskem, namenjena predvsem za trajno uporabo na nizozemskem ozemlju ali se tako dejansko uporabljajo, ni razlike v obravnavanju osebe, ki prebiva na Nizozemskem in uporablja tako vozilo, in osebe, ki pod enakimi pogoji uporablja vozilo, registrirano v tej državi članici, saj je zadnjenavedeno vozilo, ki je prav tako namenjeno predvsem za trajno uporabo na nizozemskem ozemlju, že bilo predmet davka AM ob registraciji na Nizozemskem (glej zgoraj navedeno sodbo van Putten in drugi, točka 50, in zgoraj navedeni sklep Notermans-Boddenberg, točka 27).

26

Poleg tega je bilo že presojeno, da je v teh okoliščinah zahteva po plačilu davka AM ob prvi uporabi vozil, ki niso registrirana na Nizozemskem, v nizozemskem cestnem omrežju upravičena prav tako kot plačilo davka, ki ga je treba plačati ob registraciji vozila na Nizozemskem, če se pri navedenem davku upošteva znižana vrednost vozila ob tej prvi uporabi, kot se zdi, da izhaja iz zakona iz leta 1992 (glej zgoraj navedeno sodbo van Putten in drugi, točka 51, in zgoraj navedeni sklep Notermans-Boddenberg, točka 28).

27

Predložitveno sodišče sprašuje, ali bi se morali državi članici zaradi samega dejstva, da je neko vozilo namenjeno predvsem dejanski in stalni uporabi ali da se tako dejansko uporablja, ne le na nizozemskem ozemlju, temveč tudi na ozemlju države članice registracije, omejiti pri izvajanju svojih davčnih pristojnosti.

28

V zvezi s tem je treba spomniti, da ob neobstoju usklajenosti na ravni Unije neugodnosti, ki jih lahko povzroči vzporedno izvajanje davčnih pristojnosti različnih držav članic, ne pomenijo omejitev prostega gibanja, če le to izvajanje ni diskriminatorno (glej sodbo z dne 8. decembra 2011 v zadevi Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C-157/10, ZOdl., str. I-13023, točka 38).

29

Poleg tega, kot je generalna pravobranilka, ki se je sklicevala na zgoraj navedeno sodbo Banco Bilbao Vizcaya Argentaria (točka 39), navedla v točki 48 sklepnih predlogov, tudi če bi bil obdavčljivi dogodek pri davku AM in belgijskem davku na registracijo motornih vozil isti, je treba spomniti, da države članice niso dolžne prilagajati svojega davčnega sistema različnim davčnim sistemom drugih držav članic, da bi se odpravilo dvojno obdavčevanje.

30

V obravnavani zadevi, čeprav X vozilo iz postopka v glavni stvari uporablja tako za zasebne namene kot za prevoz na delo v drugo državo članico, zakonodaja v postopku v glavni stvari zadevne osebe ne postavlja v slabši položaj glede na samozaposlene osebe, ki so bile že zavezane k plačilu davka AM, glede na to, da je vsak prebivalec Nizozemske, ne glede na to ali opravlja tako dejavnost ali ne, zavezan k plačilu tega davka, bodisi ob vpisu motornega vozila v nizozemsko evidenco registriranih motornih vozil bodisi ob prvi uporabi takega vozila, ki je registrirano v drugi državi članici, v nizozemskem cestnem omrežju (glej v tem smislu, v zvezi s členom 39 ES, zgoraj navedeni sklep Notermans-Boddenberg, točka 30).

31

Iz tega izhaja, da davčno manj ugoden položaj X – v primerjavi s položajem, ko je opravljala svojo dejavnost, preden je na Nizozemskem uresničevala svobodo ustanavljanja – ki nastane zgolj zaradi tega, ker zadevne države članice nediskriminatorno izvajajo svoje davčne pristojnosti, ni v nasprotju s členom 43 ES.

32

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 43 ES razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, ki določa, da se ob prvi uporabi v drugi državi članici že registriranega in z davkom na registracijo motornih vozil obdavčenega motornega vozila v nacionalnem cestnem omrežju plača davek, če je to vozilo namenjeno predvsem dejanski in stalni uporabi v teh dveh državah članicah ali se v njih dejansko tako uporablja ter če ta davek ne povzroča diskriminacije.

33

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 43 ES je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, ki določa, da se ob prvi uporabi v drugi državi članici že registriranega in z davkom na registracijo motornih vozil obdavčenega motornega vozila v nacionalnem cestnem omrežju plača davek, če je to vozilo namenjeno predvsem dejanski in stalni uporabi v teh dveh državah članicah ali se v njih dejansko tako uporablja ter če ta davek ne povzroča diskriminacije.