Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V združenih zadevah T-566/11 in T-567/11,

Viejo Valle, SA s sedežem v L’Ollerii (Španija), ki jo zastopa I. Temiño Ceniceros, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) , ki ga zastopa V. Melgar, zastopnica,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je

Établissements Coquet s sedežem v Saint-Léonard-de-Noblatu (Francija), ki jih zastopa C. Bouchenard, odvetnik,

zaradi tožb zoper odločbi tretjega odbora za pritožbe pri UUNT z dne 29. julija 2011 (zadevi R 1054/2010-3 in R 1055/2010-3) v zvezi s postopkoma za ugotovitev ničnosti med Établissements Coquet in družbo Viejo Valle, SA,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse (poročevalec) in J. Schwarcz, sodnika,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi tožb, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. oktobra 2011,

na podlagi odgovorov na tožbi, ki ju je vložil UUNT v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. marca 2012,

na podlagi odgovorov na tožbi, ki ju je vložila intervenientka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. februarja 2012,

na podlagi predloga za združitev zadev T-566/11 in T-567/11, ki ga je vložila tožeča stranka,

na podlagi stališč UUNT in intervenientke glede združitve zadev T-566/11 in T-567/11,

na podlagi predodelitve zadev drugemu senatu in novemu sodniku poročevalcu,

na podlagi odločb z dne 26. februarja 2013, s katerima sta bila zavrnjena predloga za prekinitev postopkov, ki ju je vložila tožeča stranka,

na podlagi tega, da stranke v enem mesecu po obvestilu o koncu pisnega postopka niso vložile predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in člena 135a Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

Dejansko stanje

1. Tožeča stranka, družba Viejo Valle, SA, je imetnica modelov Skupnosti, ki sta registrirana pod številkama 384912-0001 in 384912-0009 in sta bila pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) prijavljena 9. avgusta 2005 ter objavljena v Biltenu modelov Skupnosti 18. oktobra 2005 (v nadaljevanju: izpodbijana modela).

2. Izpodbijana modela se, kot je razvidno iz prijav modelov, nanašata na dele servirnega seta in sta prikazana tako:

– model Skupnosti, registriran pod številko 384912-0001:

>image>1

– model Skupnosti, registriran pod številko 384912-0009:

>image>2

3. Intervenientka Établissements Coquet je pri UUNT 30. septembra 2008 vložila zahtevi za ugotovitev ničnosti izpodbijanih modelov. Zahtevi za ugotovitev ničnosti sta temeljili na členu 25(1)(f) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142).

4. Intervenientka je v utemeljitev svojih zahtev za ugotovitev ničnosti izpodbijanih modelov navedla dva kosa servirnega seta, in sicer skodelico s krožničkom (v zvezi z modelom, registriranim pod številko 384912-0001) in globok krožnik (v zvezi z modelom, registriranim pod številko 384912-0009), ki sta del njene kolekcije „Hémisphère“, model „Satin“, in za katera je zahtevala varstvo v okviru francoskega avtorskega prava.

5. Intervenientka je zahtevi za ugotovitev ničnosti priložila te fotografije:

– v zvezi z zahtevo za ugotovitev ničnosti modela Skupnosti, registriranega pod številko 384912-0001:

>image>3

– v zvezi z zahtevo za ugotovitev ničnosti modela Skupnosti, registriranega pod številko 384912-0009:

>image>4

6. Oddelek za ničnost je z odločbama z dne 7. aprila 2010 razglasil izpodbijana modela za nična na podlagi člena 25(1)(f) Uredbe št. 6/2002.

7. Tožeča stranka je 10. junija 2010 pri UUNT vložila pritožbi zoper odločbi oddelka za ničnost.

8. Tretji odbor za pritožbe pri UUNT je z odločbama z dne 29. julija 2011 (zadevi R 1054/2010-3 in R 1055/2010-3) (v nadaljevanju: izpodbijani odločbi) zavrnil pritožbi tožeče stranke.

9. Prvič, odbor za pritožbe je ugotovil, da je bila trditev tožeče stranke, da intervenientka ni dovolj natančno identificirala varovanega dela in da torej ni izpolnila pogojev iz člena 28(1)(b)(iii) Uredbe Komisije (ES) št. 2245/2002 z dne 21. oktobra 2002 o izvajanju Uredbe št. 6/2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 31, str. 14), očitno neutemeljena.

10. Drugič, odbor za pritožbe je ugotovil, da trditev tožeče stranke, da intervenientka ni predložila informacij, ki dokazujejo, da je imetnica avtorske pravice, ni bila utemeljena.

11. Tretjič, odbor za pritožbe je obravnaval mnenje tožeče stranke, da kosi servirnega seta, ki jih je intervenientka navedla v podporo zahtev za ugotovitev ničnosti, ne morejo biti varovani z avtorskim pravom, saj so industrijske stvaritve, ki so lahko varovane le z zakonodajo o modelih.

12. Na prvem mestu je odbor za pritožbe poudaril, da dela, ki jih je navedla intervenientka, niso bili kosi servirnega seta (skodelica s krožničkom in globok krožnik), ampak ornamentalne vreznine na površini teh kosov. Intervenientka naj bi vedno jasno navajala, da tožeči stranki ne očita uporabe oblik kosov servirnega seta, ampak uporabo ornamentov na njih, ki naj bi jih bilo mogoče varovati kot intelektualno stvaritev.

13. Na drugem mestu je odbor za pritožbe poudaril, da je intervenientka dokazala, da industrijska narava dela, ki jo navaja tožeča stranka, ni razlog za zavrnitev varstva na podlagi avtorskega prava.

14. Delo naj bi zajemalo ornamentacijo elementov servirnega seta s tankimi, vzporednimi, koncentričnimi in nepretrganimi vrezninami enake debeline na celotni zunanji strani skodelice in skoraj celotni zgornji strani krožnička in globokega krožnika, razen na centralnem krogu. Ta ornamentacija naj bi omogočala razlikovanje teh kosov servirnega seta in pomenila zadostno izvirnost za upravičenje njihovega pravnega varstva v francoskem pravu.

15. Odbor za pritožbe poudarja, da tožeča stranka ni navedla, zakaj naj ta ornamentacija ne bi mogla biti varovana z avtorskim pravom. Tožeča stranka naj bi navajala neobstoj „umetniškega“ elementa, ki pa ni upoštevno merilo. Uveljavljala naj bi neobstoj izvirnosti, vendar v zvezi s tem ni predložila dokazov.

16. Odbor za pritožbe je nazadnje ugotovil, da je površinska obdelava kosov servirnega seta, ki jo navaja intervenientka, zajeta v kategoriji intelektualnih stvaritev, ki lahko odražajo avtorjevo osebnost, in da je torej varovana s francosko zakonodajo s področja avtorskega prava.

17. Četrtič, odbor za pritožbe je obravnaval trditve tožeče stranke glede uporabe varovanega dela v okviru sistema modelov Skupnosti, da naj bi bile iz primerjave zadevnih kosov servirnega seta, obravnavanih kot celota, razvidne velike razlike med njimi in da naj bi bilo treba upoštevati tudi stopnjo oblikovalčeve svobode.

18. Odbor za pritožbe je poudaril, da se te trditve niso nanašale na navedeni razlog za ničnost, ampak na drugega, ki je naveden v členu 6 Uredbe št. 6/2002. Za presojo v obravnavanem primeru navedenega razloga za ničnost naj ne bi bilo treba opraviti celovite primerjave kosov servirnega seta, ampak le ugotoviti, ali je pri izpodbijanih modelih uporabljeno delo, ki je varovano z avtorsko pravico. Razlike v obliki med temi kosi servirnega seta naj ne bi bile upoštevne. Upoštevno pa naj bi bilo, da sta pri izpodbijanih modelih jasno opazna, na prvem mestu, obstoj varovanega dela, torej enak model vreznin, in, na drugem mestu, to, da so te vreznine na enakih delih kosov servirnega seta. Prav v teh dveh lastnostih skupaj naj bi se kazala ustvarjalnost prejšnjega dela, katero naj bi bilo pri izpodbijanih modelih kopirano ali „uporabljeno“ brez dovoljenja.

19. Odbor za pritožbe je zato pritožbi tožeče stranke zavrnil.

Predlogi strank

20. Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

– priloge k tožbama razglasi za dopustne;

– izpodbijani odločbi razveljavi;

– UUNT naloži plačilo stroškov.

21. UUNT Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

– priloge od B 7 do B 14 k tožbi v zadevi T-566/11 in priloge od B 7 do B 15 k tožbi v zadevi T-567/11 razglasi za nedopustne;

– tožbi zavrne;

– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

22. Intervenientka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

– priloge od B 7 do B 14 k tožbi v zadevi T-566/11 in priloge od B 7 do B 17 k tožbi v zadevi T-567/11 razglasi za nedopustne;

– tožbi zavrne;

– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Pravo

23. Glede na predlog za združitev zadev, ki ga je vložila tožeča stranka, in na stališča drugih strank je treba obravnavani zadevi združiti za izdajo sodbe na podlagi člena 50 Poslovnika Splošnega sodišča.

24. Tožeča stranka navaja različne tožbene razloge in trditve, ki jih je mogoče povzeti tako.

25. Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev člena 28(1)(b)(iii) Uredbe št. 2245/2002, v bistvu trdi, da intervenientka glede varovanih del ni navedla zahtevanih podatkov.

26. Tožeča stranka v zvezi s tem prvim tožbenim razlogom dodaja, da naj avtorska pravica ne bi obstajala, ker naj bi bila dela predhodno razkrita in naj ne bi bila izvirna.

27. Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev člena 25(1)(f) Uredbe št. 6/2002, v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da so bila pri izpodbijanih modelih nedovoljeno uporabljena dela intervenientke.

28. Najprej je treba odločiti o dopustnosti in, če bo potrebno, upoštevnosti nekaterih dokumentov, ki jih je tožeča stranka priložila k tožbama in predlogoma za prekinitev.

Dopustnost in upoštevnost nekaterih dokumentov, priloženih k tožbama in predlogoma za prekinitev

29. Tožeča stranka je pred Splošnim sodiščem prvič predložila dokumente, pridobljene s spletnih strani drugih podjetij iz sektorja servirnih setov, muzejev in časopisov (priloge od B 7 do B 14 k tožbi v zadevi T-566/11 in priloge od B 7 do B 17 k tožbi v zadevi T-567/11), iz katerih naj bi bilo razvidno, da so druga podjetja že pred intervenientko ornamentirala kose servirnih setov s tankimi koncentričnimi vrezninami na njihovih zunanjih površinah in da ta ornamentacija nikakor ni izvirna, ampak naj bi se uporabljala od nekdaj.

30. Tožeča stranka iz tega sklepa, da intervenientka dejansko nima nikakršne avtorske pravice na delih, ki jih navaja v podporo zahtev za ugotovitev ničnosti.

31. Poleg tega je tožeča stranka v predlogih za prekinitev z dne 3. decembra 2012 in 8. januarja 2013 navedla dve sodbi francoskih sodišč iz novembra in decembra 2012. S tema sodbama sta francoski sodišči, pri katerih je intervenientka proti tretjim osebam vložila tožbo zaradi ponarejanja, ki se nanaša na enaka dela, kot jih navaja v obravnavanem primeru, ugotovili, da intervenientka na teh delih ni imela avtorske pravice.

32. Tožeča stranka iz tega sklepa, da razlog za ničnost, ki ga je pri UUNT proti njej navedla intervenientka, ni več upošteven in da je treba, ko bosta navedeni nacionalni sodbi postali pravnomočni, tema tožbama ugoditi in izpodbijani odločbi razveljaviti.

33. UUNT in intervenientka izpodbijata dopustnost dokumentov, ki jih je Splošnemu sodišču predložila tožeča stranka, in stališče tožeče stranke.

34. Najprej je treba glede dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila v prilogah od B 7 do B 14 k tožbi v zadevi T-566/11 in prilogah od B 7 do B 17 k tožbi v zadevi T-567/11, ugotoviti, da pomenijo nove elemente, s katerimi odbor za pritožbe ni razpolagal.

35. Teh dokumentov, predloženih prvič pred Splošnim sodiščem, ni mogoče upoštevati. Namen tožb pred Splošnim sodiščem je namreč nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe pri UUNT v smislu člena 61 Uredbe št. 6/2002, tako da ponovno preučevanje dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokumentov, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem, ni njegova naloga. Zato je treba zgoraj navedene dokumente izločiti, ne da bi bilo treba preizkušati njihovo dokazno vrednost (sodbi Splošnega sodišča z dne 18. marca 2010 v zadevi Grupo Promer Mon Graphic proti UUNT – PepsiCo (okrogel promocijski izdelek), T-9/07, ZOdl., str. II-981, točka 24, in z dne 13. novembra 2012 v združenih zadevah Antrax It proti UUNT – THC (Radiatorji), T-83/11 in T-84/11, točka 28; glej po analogiji tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 2009 v zadevi Fiorucci proti UUNT – Edwin (ELIO FIORUCCI), T-165/06, ZOdl., str. II-1375, točki 21 in 22 in navedena sodna praksa).

36. Nato je treba glede sodb francoskih sodišč, navedenih v prilogi k predlogoma za prekinitev, ugotoviti, da sta tudi ti sodbi nova dokumenta, s katerima UUNT ni razpolagal. Okoliščina, da sta bili ti sodbi izdani po izpodbijanih odločbah, na to ugotovitev ne vpliva.

37. Vendar sodna praksa, navedena v točki 35 zgoraj, ne izključuje možnosti, da se pred Splošnim sodiščem prvič sklicuje na nacionalne sodbe, če se odboru za pritožbe ne očita, da ni upošteval dejstev v neki nacionalni sodbi, ampak da je kršil določbo Uredbe št. 6/2002, in se pri tem v utemeljitev tega tožbenega razloga sklicuje na nacionalno sodno prakso (glej po analogiji sodbe Splošnega sodišča z dne 12. marca 2008 v zadevi Sebirán proti UUNT – El Coto De Rioja (Coto D’Arcis), T-332/04, neobjavljena v ZOdl., točka 56; z dne 17. junija 2008 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – Abril Sanchez et Ricote Saugar (BOOMERANG TV ), T-420/03, ZOdl., str. II-837, točka 37, in z dne 12. novembra 2008 v zadevi Lego Juris proti UUNT – Mega Brands (Lego kocka rdeče barve), T-270/06, ZOdl., str. II-3117, točke od 23 do 25).

38. Iz navedenega je razvidno, da čeprav sta sodbi francoskih sodišč, priloženi k predlogoma za prekinitev, očitno nedopustni glede dejstev, ki so v njih navedena in s katerimi odbor za pritožbe ni razpolagal, pa ti sodbi nista nedopustni, če tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je kršil določbo prava Evropske unije.

39. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru ti sodbi navedla v podporo eni sami trditvi, in sicer da je „glede na to, da je nacionalno sodišče zavrnilo obstoj kakršnekoli pravice intelektualne lastnine na proizvodih, ki jih [intervenientka] navaja v podporo zahtevi za ugotovitev ničnosti, […] treba razlog za ničnost v celoti zavrniti, […] ker bi sicer tožeči stranki, ki bi zaradi neobstoječe prejšnje pravice izgubila legitimno pravico izključnosti, nastala nepopravljiva škoda“.

40. Vendar je treba glede te trditve poudariti, kot je v bistvu navedla intervenientka, da navedeni francoski sodbi učinkujeta le med strankami nacionalnih postopkov in v okviru sporov o ponarejanju med njimi. Ti sodbi torej, tudi če bi postali pravnomočni, nista ugotovitveni z učinkom erga omnes glede obstoja ali neobstoja avtorske pravice intervenientke.

41. Sodišče Unije torej na podlagi teh sodb, drugače kot pri pravnomočnih upravnih odločbah, sprejetih v okviru sistemov varstva, ki temeljijo na vlogi in upravni registraciji pravice intelektualne lastnine, ne more ugotoviti, da je tožba postala brezpredmetna, in postopek ustaviti (za primer ustavitve postopkov zaradi razveljavitve pravice iz znamke, navedene v postopku z ugovorom, ki je bila razglašena s pravnomočno odločbo pristojnega urada za znamke in ki velja erga omnes , glej sklepa Splošnega sodišča z dne 26. junija 2008 v združenih zadevah Pfizer proti UUNT – Isdin (FOTOPROTECTOR ISDIN), od T-354/07 do T-356/07, neobjavljena v ZOdl., in z dne 27. februarja 2012 v zadevi MIP Metro proti UUNT – Jacinto (My Little Bear), T-183/11).

42. Edini argument, ki ga je tožeča stranka izpeljala iz teh sodb, in torej edini razlog, zaradi katerega ju je navedla, torej to, da naj bi samodejno izpodbili utemeljenost zahtev intervenientke za ugotovitve ničnosti, je napačen.

43. Ker tožeča stranka na podlagi teh sodb ni izpeljala drugih argumentov (glej v tem smislu zgoraj v točki 37 navedeno sodbo Coto D’Arcis, točka 57) in ker naloga Splošnega sodišča ni, da sestavi tožbo namesto tožeče stranke (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 29. novembra 1993 v zadevi Koelman proti Komisiji, T-56/92, Recueil, str. II-1267, točka 23, in sodbo Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2007 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T-201/04, ZOdl., str. II-3601, točki 94 in 97), navedenih sodb francoskih sodišč, na kateri se ni dopustno sklicevati glede v njih navedenih dejanskih okoliščin, tudi glede preostalega ni mogoče upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb, zaradi česar je treba šteti, da nista upoštevni.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 28(1)(b)(iii) Uredbe št. 2245/2002, ker naj intervenientka glede varovanih del ne bi navedla zahtevanih podatkov

44. Tožeča stranka trdi, da intervenientka glede varovanih del ni navedla zahtevanih podatkov. Intervenientka naj med drugim ne bi dokazala datumov stvaritve del in naj ne bi navedla fizične osebe, ki je dejanski avtor del.

45. V skladu s francoskim pravom naj bi avtorska pravica nastala s samo stvaritvijo dela in v trenutku stvaritve. Za ugotovitev, ali je delo izvirno in je torej lahko varovano ali pa ga je pred tem že ustvaril drug avtor, naj bi bilo bistveno poznati avtorja dela in datum njegove stvaritve. Poleg tega naj bi bilo treba dokazati prenos avtorske pravice s fizične osebe, ki je ustvarila delo, na intervenientko.

46. UUNT in intervenientka nasprotujeta stališču tožeče stranke. Intervenientka naj bi predložila potrebne in zadostne podatke.

47. Iz člena 25(1)(f) in (3) Uredbe št. 6/2002 v povezavi s členom 28(1)(b)(iii) Uredbe št. 2245/2002 je razvidno, prvič, da se model Skupnosti razglasi za ničen, če videz izdelka predstavlja nedovoljeno uporabo dela, ki je varovano z avtorskim pravom države članice, drugič, da lahko to ugotovitev ničnosti zahteva le imetnik avtorske pravice, in tretjič, da mora ta zahteva vsebovati prikaz in podatke za identifikacijo varovanega dela, na katerem zahteva temelji, ter podatke, ki dokazujejo, da je vlagatelj zahteve imetnik avtorske pravice.

48. Najprej, glede vprašanja, ali so bili zahtevama za ugotovitev ničnosti, ki ju je pri UUNT vložila intervenientka, priloženi prikaz in podatki za identifikacijo varovanih del, na katerih temeljita, je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je intervenientka v celoti izpolnila zahteve, ki jih v zvezi s tem določa člen 28(1)(b)(iii) Uredbe št. 2245/2002.

49. Intervenientka je namreč v zahtevah za ugotovitev ničnosti z dne 30. septembra 2008 natančno identificirala dela, ki jih navaja v podporo navedenih zahtev, z njihovimi posnetki, ki so bili priloženi k navedenima zahtevama, in z besednim opisom. Opisana je bila skodelica bele barve s tankimi vrezninami na zunanji strani in gladko površino na notranji strani s krožničkom bele barve s širokim robom z vrezninami, ki je na koncu rahlo dvignjen, in majhno ravno gladko površino ter globok krožnik z zelo širokim horizontalnim robom s tankimi vrezninami in ozko preprosto vdolbino v obliki sklede na sredini, na kateri krožnik tudi stoji.

50. Nato, očitek tožeče stranke, da bi morala intervenientka navesti datume stvaritve del, identiteto fizične osebe, ki je dela ustvarila, in dokaz o prenosu njenih avtorskih pravic na intervenientko, je treba zavrniti iz teh razlogov.

51. Člen 25(3) Uredbe št. 6/2002 in člen 28(1)(b)(iii) Uredbe št. 2245/2002 določata, da mora biti vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti modela Skupnosti, ki temelji na avtorski pravici, ki je varovana z zakonodajo države članice, imetnik te avtorske pravice in da mora UUNT predložiti dokaze v zvezi s tem.

52. Na vprašanje, ali je vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti imetnik avtorske pravice v smislu te določbe, in vprašanje dokazovanja te pravice pri UUNT ni mogoče odgovoriti brez upoštevanja prava države članice, v obravnavanem primeru torej francoskega prava, ki je bilo navedeno v podporo zahteve za ugotovitev ničnosti. Pravo države članice, ki se uporabi, se v tem okviru namreč uporablja zlasti za določitev podrobnih pravil glede pridobitve in dokazovanja avtorske pravice na delu, navajanem v podporo zahtevi za ugotovitev ničnosti (glej v tem smislu po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 18. januarja 2012 v zadevi Tilda Riceland Private proti UUNT – Siam Grains (BASmALI), T-304/09, točka 22).

53. Iz spisa je razvidno, da je imetnik avtorske pravice v francoskem pravu tisti, pod imenom katerega je delo razkrito, razen če se dokaže nasprotno.

54. Kot navajata UUNT in intervenientka, je v francoskem pravu sicer res določeno, da „avtor neke intelektualne stvaritve že na podlagi same stvaritve dela uživa nad tem delom izključno pravico nematerialne lastnine, ki jo lahko uveljavlja do vseh“ (člen L. 111-1 francoskega zakonika o intelektualni lastnini; v nadaljevanju: ZIL), in da „se šteje, da je delo ustvarjeno neodvisno od razkritja javnosti s samo izvršitvijo avtorjeve zamisli, tudi če ta izvršitev ni popolna“(člen L. 111-2 ZIL), vendar je določeno tudi, da „avtorstvo pripada tistemu ali tistim, pod imenom katerih je delo razkrito, razen če se dokaže nasprotno“(člen L. 113-1 ZIL) in da „je kolektivno delo, razen če se dokaže nasprotno, v lasti fizične ali pravne osebe, pod imenom katere je razkrito, pri čemer ima avtorsko pravico ta oseba“ (člen L. 113-5 ZIL).

55. Intervenientka pojasnjuje, da se v skladu s francosko sodno prakso avtorske pravice na delu, če avtorstva ne zatrjuje fizična oseba, ki je njihov avtor, pripišejo pravni osebi, ki delo trži pod svojim imenom.

56. Čeprav je odbor za pritožbe v izpodbijanih odločbah sicer res napačno navedel, da je avtorska pravica nastala s stvaritvijo „in/ali razkritjem“ dela, ker je iz določb ZIL razvidno, da ta pravica nastane s samo stvaritvijo, ta okoliščina ni upoštevna. V obravnavanem primeru je upoštevno le vprašanje identifikacije imetnika avtorske pravice, ki je, če avtorstva ne zatrjuje fizična oseba, ki je delo ustvarila, fizična ali pravna oseba, pod imenom katere je to delo razkrito.

57. Tožeča stranka torej UUNT zaman očita, da ni zahteval podatkov o stvaritvi del, kot so datum stvaritve in identiteta avtorja, in prenosu avtorskih pravic na intervenientko, odboru za pritožbe pa, da njeni pritožbi ni ugodil, ker ti elementi niso bili navedeni.

58. V zvezi s tem je treba incidenter dodati, da tožeča stranka tudi ne izpodbija, da je mogoče datum, ko je intervenientka razkrila dela, ki jih je navedla v podporo zahtevama za ugotovitev ničnosti, določiti na podlagi dokumentov, ki jih je intervenientka posredovala UUNT.

59. Ta tožbeni razlog je treba torej zavrniti v delu, v katerem temelji na tem, da naj intervenientka UUNT ne bi posredovala zadostnih podatkov glede varovanih del, ter zlasti na neobstoju dokaza o datumu stvaritve del, identiteti fizične osebe, ki jih je ustvarila, in prenosu pravic te osebe na intervenientko.

60. Glede trditev, navedenih v dodatku k temu prvemu tožbenemu razlogu, da intervenientka nima avtorske pravice, ker so druga podjetja sektorja že pred njo ornamentirala kose servirnih setov s tankimi koncentričnimi vrezninami na njihovih zunanjih površinah in ker ta ornamentacija nikakor ni izvirna, ampak naj bi se uporabljala od nekdaj, je treba poudariti, da te trditve, če niso nove, pa vsaj v celoti temeljijo na dokazih, ki so bili predloženi v fazi tožbe pred Splošnim sodiščem in torej že zavrženi kot nedopustni.

61. Tožeča stranka namreč pred UUNT ni trdila, da so druga podjetja, ki izdelujejo servirne sete, že pred intervenientko razkrila dela, navedena v podporo zahtevama za ugotovitev ničnosti. Tožeča stranka v tožbah tudi sama priznava, da je trditve v zvezi s tem navedla zgolj pred Splošnim sodiščem.

62. Glede neobstoja izvirnosti ornamentov, vrezanih v kos servirnega seta, tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe, da čeprav je bil ta neobstoj izvirnosti zatrjevan v fazi postopka pred oddelkom za ničnost, v podporo te trditve ni bil predložen noben dokaz.

63. Iz sodne prakse je razvidno, da mora Splošno sodišče v skladu s členom 61 Uredbe št. 6/2002 nadzor nad zakonitostjo odločbe odbora za pritožbe opraviti glede pravnih vprašanj, ki so bila predložena odboru za pritožbe. Naloga Splošnega sodišča torej ni, da preizkusi nove tožbene razloge, ki so mu bili predloženi, ali da ponovno preizkusi dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Preizkus teh novih tožbenih razlogov in dopustitev teh dokazov bi bila namreč v nasprotju s členom 135(4) Poslovnika, v skladu s katerim s pisnimi vlogami strank ni mogoče spremeniti predmeta postopka pred odborom za pritožbe (glej po analogiji zgoraj v točki 35 navedeno sodbo ELIO FIORUCCI, točki 21 in 22 in navedena sodna praksa).

64. Iz ugotovitev, navedenih v točkah od 60 do 63 zgoraj je razvidno, da je treba trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da so druga podjetja iz sektorja servirnih setov že prej razkrila dela in da ornamentacija ni izvirna, ker naj bi se uporabljala od nekdaj, če ne zavreči kot nove tožbene razloge, ki so nedopustni, pa vsaj zavrniti kot neutemeljene, saj se v celoti opirajo na nedopustne dokaze.

65. Ta tožbeni razlog in trditve, navedene v dodatku k njemu, je treba torej zavrniti.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 25(1)(f) Uredbe št. 6/2002, ker naj bi odbor za pritožbe napačno ugotovil, da je bilo pri izpodbijanih modelih nedovoljeno uporabljeno delo intervenientke

66. Tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je menil, da dela, ki jih je navedla intervenientka, niso bila skodelica s krožničkom in globok krožnik, ampak ornamentalne vreznine na površini teh kosov servirnega seta. Tožeča stranka trdi, da bi bilo treba pri presoji vprašanja, ali izpodbijana modela tožeče stranke zajemata delo intervenientke in ali je torej bila storjena kršitev avtorske pravice, ki jo zatrjuje intervenientka, upoštevati druge značilnosti kot te koncentrične vreznine.

67. Na podlagi obravnave različnih elementov kosov servirnih setov tožeče stranke in intervenientke naj bi bilo mogoče ugotoviti številne razlike, ki naj bi dajale različne značilnosti tem kosom servirnih setov, tako da ustvarjajo popolnoma drugačen splošen vtis. Na podlagi teh razlik naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da je bilo varovano delo uporabljeno pri izpodbijanih modelih.

68. Iz predloženih fotografij naj bi bilo namreč jasno razvidno, da skodelica s krožničkom in globok krožnik strank razen vreznin nimata nobenega skupnega elementa.

69. Skodelica intervenientke naj bi imela poseben ročaj in naj bi bila okroglih oblik, ki naj nikakor ne bi bile podobne stožčastim oblikam skodelice tožeče stranke. Krožniček za skodelico tožeče stranke naj bi imel gladko osrednjo površino, ki naj bi bila večja od osrednje površine krožnička za skodelico intervenientke, in ravnejši rob, saj naj bi bil nagnjen le zunanji del roba. Gledano od zunaj naj bi bila vdolbina globokega krožnika tožeče stranke povsem gladka, razen zareze nekaj milimetrov nad dnom. Bila naj bi bolj okrogla od vdolbine globokega krožnika intervenientke in brez robov ali izboklin. Robova krožnikov naj bi se razlikovala po naklonu in odprtosti, pri čemer naj bi bil krožnik tožeče stranke bolj okrogel od krožnika intervenientke, ki naj bi bil bolj raven. Poleg tega naj bi bile v izpodbijanih modelih vreznine širše in bolj poudarjene.

70. Ob upoštevanju tega, da je svoboda oblikovalca kosov servirnih setov omejena, naj ne bi bilo mogoče šteti, da so pri izpodbijanih modelih uporabljena dela, na katera se sklicuje intervenientka.

71. Tožeča stranka dodaja, da tudi če bi se štelo, da delo, na varstvo katerega se intervenientka sklicuje, zajema ornamentalne vreznine na površini njenih kosov servirnega seta, bi se bilo treba vprašati, kateri del zadevnega dela je izviren.

72. UUNT in intervenientka nasprotujeta mnenju tožeče stranke.

73. Opozoriti je treba, da razlog za ničnost, ki ga je v obravnavanem primeru navedla intervenientka, ne temelji na neobstoju individualnosti izpodbijanih modelov v smislu člena 6 Uredbe št. 6/2002, ampak na nedovoljeni uporabi dela, varovanega z avtorskim pravom države članice, pri teh modelih.

74. Iz tega je mogoče sklepati, da sta bili UUNT postavljeni le vprašanji, ali je bila intervenientka imetnica avtorske pravice v okviru francoskega prava in ali je bila ta avtorska pravica nedovoljeno uporabljena pri izpodbijanih modelih.

75. V točkah od 48 do 59 zgoraj je bilo že ugotovljeno, da je intervenientka spoštovala zahteve, določene v členu 28(1)(b)(iii) Uredbe št. 2245/2002, glede tega, da se zahtevi za ugotovitev ničnosti priložijo prikaz in podatki za identifikacijo dela, varovanega z avtorsko pravico, na katerem temelji zahteva.

76. Glede trditev, da intervenientka nima avtorske pravice, ker so druga podjetja sektorja že pred njo ornamentirala kose servirnih setov s tankimi koncentričnimi vrezninami na zunanjih površinah in ker ta ornamentacija nikakor ni izvirna, ampak naj bi se uporabljala od nekdaj, je bilo že v točkah od 60 do 64 zgoraj ugotovljeno, da so te navedbe, če niso nedopustne, ker so nove, pa vsaj neutemeljene, saj v celoti temeljijo na nedopustnih dokazih.

77. Trditev, ki je navedena v tem tožbenem razlogu, da se odbor za pritožbe ne bi smel omejiti na ornamentacijo kosov servirnega seta, ampak bi moral upoštevati njihovo obliko, je treba zavrniti iz naslednjih razlogov.

78. Res je, da delo, ki ga je intervenientka navedla pred UUNT v podporo zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijanih modelov, ni bilo omejeno zgolj na ornamentacijo kosov servirnega seta, ampak je zajemalo druge vidike navedenih kosov, med drugim njihove oblike. Vendar je intevenientka pri UUNT jasno trdila, da je ornamentacija kot taka materialni odraz ustvarjanja, ki je varovano z avtorsko pravico. Intervenientka je tako trdila, da je izvirnost servirnega seta iz njene kolekcije „Hémisphère“ predvsem v kombinaciji površinskih vreznin in gladkih delov, pri čemer je menila, da je ta obdelava izvirna in odraža avtorjevo kreativnost.

79. Kot je razvidno iz francoske sodne prakse, ki je navedena v spisu in ki jo je citiral odbor za pritožbe, je v francoskem pravu kos servirnega seta lahko tako na podlagi oblike kot ornamentacije delo, varovano z avtorsko pravico, če je eden ali drugi izmed teh vidikov posledica ustvarjanja in izraža izvirnost, ki kaže na avtorjevo osebnost.

80. Odboru za pritožbe torej načeloma nič ni preprečevalo, da je štel, da je bilo delo, katerega nedovoljena uporaba je bila predmet spora, ornamentacija kosov servirnih setov intervenientke. Odbor za pritožbe je s tem sicer res zožil presojo zgolj na en vidik kosov servirnega seta strank. Vendar bi lahko od obeh strank v sporu zgolj intervenientka ugovarjala temu pristopu odbora za pritožbe, ki nekaterih njenih zahtev v zvezi z avtorsko pravico ni obravnaval, a tega ni storila.

81. Iz zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da omejitev analize odbora za pritožbe na ornamentacijo kosov servirnega seta intervenientke v obravnavanem primeru ne pomeni nezakonitosti izpodbijanih odločb.

82. Iz tega je mogoče sklepati, da so vse trditve, s katerimi tožeča stranka poudarja različnost oblik izpodbijanih modelov in kosov servirnega seta intervenientke, neupoštevne.

83. Za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb je pomembno le, ali, kot je ugotovil odbor za pritožbe, prvič, ornamentacija z vrezninami na kosih servirnega seta intervenientke pomeni intelektualno stvaritev, in drugič, ali je bilo to delo kopirano z izpodbijanima modeloma, tako da je bila avtorska pravica intervenientke nedovoljeno uporabljena.

84. Odbor za pritožbe je glede prvega vidika ugotovil naslednje.

85. Ugotovil je, da delo zajema ornamentacijo kosov servirnega seta s tankimi, vzporednimi, koncentričnimi in nepretrganimi vrezninami enake debeline, na celotni zunanji strani skodelice in skoraj celotni zgornji strani krožnička in globokega krožnika, razen na centralnem krogu.

86. Odbor za pritožbe je menil, da ta posebna ornamentacija kosov servirnega seta omogoča njihovo razlikovanje in pomeni zadostno izvirnost, tako da je njihovo varstvo v francoskem pravu upravičeno. Zadevne tanke vreznine torej izpolnjujejo pogoje iz francoskega prava.

87. Odbor za pritožbe je poudaril, da tožeča stranka pred njim ni nikoli izrecno navedla, zakaj naj ornamentacija kosov servirnih setov intervenientke ne bi mogla biti varovana z avtorsko pravico. Odbor za pritožbe je navedel, da trditev tožeče stranke, da ni elementa umetnosti, ni upoštevna. Poudaril je, da je tožeča stranka omenila tudi neobstoj izvirnosti kosa servirnega seta z vrezninami, vendar v zvezi s tem ni navedla nobenega dokaza, in da je ponovno, vendar neutemeljeno, izpodbijala, da je delo intervenientke v francoskem pravu varovano, ker naj bi bil servirni set industrijski proizvod.

88. Odbor za pritožbe je nazadnje ugotovil, da je bila površinska obdelava kosov servirnega seta, ki jo navaja intervenientka, taka, kot je bila, zajeta „kljub (ali zaradi) preprostosti oblike“ v kategoriji intelektualnih stvaritev, ki lahko odražajo avtorjevo osebnost, in da je bila torej varovana s francosko zakonodajo glede avtorskega prava.

89. Ugotoviti je treba, da tožeča stranka teh ugotovitev ne more izpodbiti.

90. Tožeča stranka namreč pred Splošnim sodiščem ne izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, ki so sicer pravilne, glede neupoštevnosti umetniške presoje dela in glede uporabe avtorskega prava za industrijske proizvode. Glede zatrjevanega neobstoja izvirnosti je bilo že ugotovljeno, da so vsi dokazi, ki jih je tožeča stranka v zvezi s tem predložila pred Splošnim sodiščem, nedopustni.

91. Ugotoviti je torej treba, da tožeča stranka ni dokazala, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da je ornamentacija kosov servirnega seta intervenientke delo, varovano z avtorsko pravico.

92. Odbor za pritožbe je glede drugega vidika, ki se nanaša na uporabo dela intervenientke pri izpodbijanih modelih, ugotovil naslednje.

93. Na prvem mestu je ugotovil, da izpodbijana modela vsebujeta varovano delo, in sicer enake vreznine v obravnavanem primeru, in na drugem mestu, da so te vreznine na natančno enakih delih kosov servirnega seta. Odbor za pritožbe je ugotovil, da se prav v teh dveh značilnostih skupaj kaže ustvarjalnost prejšnjega dela, „ki je bilo kopirano ali ,uporabljeno‘ brez dovoljenja“ v izpodbijanih modelih.

94. Tožeča stranka se je po tem, ko je priznala, da so vreznine skupni element zadevnih kosov servirnega seta, pred Splošnim sodiščem omejila na trditev, da so bile vreznine na izpodbijanih modelih „širše in bolj poudarjene“. Tožeča stranka se je v zvezi s tem sklicevala na sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija, predstavljene v okviru sodbe Sodišča z dne 20. oktobra 2011 v zadevi PepsiCo proti Grupo Promer Mon Graphic (C-281/10 P, ZOdl., str. I-10153), in na domnevno omejitev stopnje oblikovalčeve svobode.

95. Vendar te trditve ne zadoščajo za dokaz napake odbora za pritožbe.

96. Na prvem mestu je treba poudariti, da tožeča stranka neutemeljeno navaja sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija, predstavljene v okviru zgoraj v točki 94 navedene sodbe PepsiCo proti Grupo Promer Mon Graphic, in domnevno omejitev stopnje oblikovalčeve svobode.

97. Razlog za ničnost v obravnavanem primeru se namreč nanaša na člen 25(1)(f) Uredbe št. 6/2002, ne pa na člen 25(1)(d) te uredbe kot v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 94 navedena sodba PepsiCo proti Grupo Promer Mon Graphic.

98. Razsoja tega spora torej ne sme temeljiti na splošni primerjavi dveh modelov, pri katerih omejitev stopnje oblikovalčeve svobode zaradi tehničnih in pravnih omejitev, ki poleg tega v obravnavanem primeru niso dokazane, pri seznanjenemu uporabniku povzroči, da je pozornejši na podrobnosti, in omogoča lažje priznanje individualnosti izpodbijanega modela (glej v zvezi s tem zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Radiatorji, točke od 43 do 45 in navedena sodna praksa).

99. Razsoja tega spora je odvisna zgolj od vprašanja, ali izpodbijani model pomeni „nedovoljeno uporabo“ dela, ki je varovano z avtorskim pravom države članice.

100. Odbor za pritožbe je torej pravilno ugotovil, da za presojo razloga za ničnost ni bilo treba primerjati nasprotujočih si modelov v celoti, ampak le ugotoviti, ali je bilo delo, varovano z avtorsko pravico, uporabljeno v poznejših modelih, torej ali je bilo mogoče ugotoviti, da je bilo to delo vsebovano v teh modelih, tako da v teh okoliščinah razlike, ki jih je navedla tožeča stranka, kot je oblika skodelice ali njenega ročaja ali oblika sklede, ki je del globokega krožnika, niso bile upoštevne.

101. Na drugem mestu, kot je pravilno ugotovil odbor za pritožbe, je ornamentacija izpodbijanih modelov nesporno zelo podobna ornamentaciji kosov servirnega seta intervenientke tako glede ornamentirane površine kot glede koncentričnosti, pogostosti in tankosti vreznin. S trditvami tožeče stranke, da so vreznine širše in bolj poudarjene, te podobnosti ni mogoče ovreči.

102. Iz navedenega je razvidno, da tožeča stranka pred Splošnim sodiščem ni dokazala, da je odbor za pritožbe storil napako s tem, da je na podlagi elementov, s katerimi je razpolagal, ugotovil, da je bila ornamentacija kosov servirnega seta, ki jo je intervenientka navedla v podporo zahtev za ugotovitev ničnosti, varovana z avtorsko pravico v francoskem pravu, in da je bila nedovoljeno uporabljena v izpodbijanih modelih.

103. Iz tega je razvidno, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

104. Ker tožeča stranka ni uspela z nobenim tožbenim razlogom, je treba tožbi zavrniti.

Stroški

105. V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

106. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov teh strank.

Izrek

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1. Zadevi T-566/11 in T-567/11 se združita za izdajo sodbe.

2. Tožbi se zavrneta.

3. Viejo Valle, SA nosi svoje stroške ter stroške Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) in Établissem ents Coquet.