1

V skladu s členom 46 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1) se blagovne znamke Skupnosti registrirajo za obdobje desetih let od datuma vložitve prijave. Registracija se lahko v skladu s členom 47 te uredbe podaljša za nadaljnja desetletna obdobja.

2

Člen 47, od (1) do (3), Uredbe št. 207/2009 določa:

„1.   Registracija blagovne znamke Skupnosti se podaljša na zahtevo imetnika blagovne znamke ali katere koli osebe, ki jo imetnik izrecno pooblasti, pod pogojem, da so pristojbine plačane.

2.   Urad obvesti imetnika blagovne znamke Skupnosti in vse osebe z registrirano pravico na blagovni znamki Skupnosti o poteku trajanja registracije v ustreznem roku pred potekom. Urad ni odgovoren, če se ti podatki ne preskrbijo.

3.   Zahtevo za podaljšanje je treba oddati v roku šestih mesecev, ki se izteče na zadnji dan meseca, v katerem varstvo preneha […]“

3

Člen 81(1) Uredbe št. 207/2009, naslovljen „Vrnitev v prejšnje stanje“, določa:

„Prijavitelj ali imetnik blagovne znamke Skupnosti ali katera koli druga stranka v postopku pred Uradom, ki kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla upoštevati časovnega roka, na podlagi zahteve ponovno pridobi pravice, če to neupoštevanje na podlagi določb te uredbe neposredno povzroči izgubo katere koli pravice ali pravnega sredstva.“

4

Pravilo 29 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189, v nadaljevanju: izvedbena uredba), naslovljeno „Obvestilo o prenehanju“, določa:

„Najmanj šest mesecev pred prenehanjem registracije Urad obvesti imetnika znamke Skupnosti in vse osebe z registrirano pravico na znamki Skupnosti, vključno z licenco, da bo registracija kmalu prenehala. Če do tega obvestila ne pride, to ne vpliva na prenehanje registracije.“

5

Pravilo 30(5) izvedbene uredbe določa, da če zahteva za podaljšanje ni vložena ali je vložena po izteku roka, predvidenega v tretjem stavku člena 47(3) Uredbe št. 207/2009, Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) odloči, da je registracija prenehala, in o tem obvesti imetnika znamke Skupnosti.

6

Pravilo 67(1) izvedbene uredbe, naslovljeno „Obveščanje zastopnikov“, določa:

„Če je bil imenovan zastopnik […], se obvestila naslovijo na tega imenovanega […] zastopnika.“

7

Družba Brainlab AG, tožeča stranka, je zdajšnja imetnica besedne znamke Skupnosti BrainLAB, za katero je bila prijava vložena 26. avgusta 1999 in je bila registrirana 4. decembra 2000 pod številko 1290113. Ob tej registraciji je bila za zastopanje imetnice pred UUNT v skladu s pravilom 67(1) izvedbene uredbe imenovana pisarna odvetnikov in svetovalcev za patente (v nadaljevanju: imenovani zastopniki).

8

Imenovani zastopniki so z dopisom z dne 2. decembra 2008 od UUNT zahtevali, naj v svojo bazo podatkov vnese spremembo naslova tožeče stranke. UUNT je z obvestilom z dne 18. februarja 2009 imenovanim zastopnikom potrdil vnos spremembe naslova.

9

Medtem je UUNT 2. februarja 2009 tožeči stranki neposredno, in ne njenim imenovanim zastopnikom, poslal – pri čemer je napačno navedel njen prejšnji naslov – obvestilo v skladu s členom 47(2) Uredbe št. 207/2009 in pravilom 29 izvedbene uredbe, v katerem jo je opozoril, da bo registracija zadevne znamke kmalu prenehala (v nadaljevanju: opozorilo). V tem obvestilu je bilo med drugim navedeno, da bi morala biti zahteva za podaljšanje registracije oddana in pristojbine za podaljšanje plačane pred 31. avgustom 2009 oziroma na podlagi plačila dodatnih pristojbin v dodatnem roku, ki je potekel 1. marca 2010.

10

Ni sporno, da je tožeča stranka kljub napačnemu naslovu na podlagi poštnih storitev prenaslavljanja pošiljk prejela opozorilo v nekaj dneh po tem, ko je bilo odposlano.

11

Na podlagi elementov iz spisa, zlasti izjave pod prisego M. W., ki mu je tožeča stranka poverila nadzor nad zadevno znamko, pa ni razvidno, da je zadnji opozorilo posredoval imenovanim zastopnikom. Imenovani zastopniki trdijo, da o tem niso bili obveščeni. UUNT poleg tega v odgovoru na tožbo opozarja, da ni nobenega elementa, ki bi dokazoval, da je prišlo do tega prenosa. Poleg tega je bilo opozorilo pozneje najdeno v prostorih tožeče stranke, in sicer v spisu z dopisi, ki si jih je izmenjala s svojimi imenovanimi zastopniki in so se nanašali na zadevno znamko.

12

Vsekakor UUNT v predpisanih rokih ni prejel nobene zahteve za podaljšanje registracije zadevne znamke, zato je izdal obvestilo iz pravila 30(5) izvedbene uredbe, v katerem je ugotovil, da je registracija navedene znamke prenehala 2. marca 2010. Tudi to obvestilo je bilo 23. marca 2010 poslano neposredno tožeči stranki, vendar na njen novi naslov.

13

Imenovani zastopniki so 1. aprila 2010 UUNT sporočili, da so vedeli za to, da je bila navedba o njihovem imenovanju za zastopnike tožeče stranke pomotoma izbrisana iz baze podatkov UUNT, ne da bi sami to zahtevali. Vložili so novo zahtevo za imenovanje za zastopnike tožeče stranke, ki je bila potrjena z obvestilom UUNT z istega dne.

14

Imenovani zastopniki so 19. maja 2010 pri UUNT v imenu in za račun tožeče stranke vložili zahtevo za podaljšanje registracije tožeče stranke in zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje v skladu s členom 81 Uredbe št. 207/2009 v zvezi z rokom za vložitev zahteve za podaljšanje navedene registracije in plačilom pristojbine za podaljšanje.

15

Oddelek UUNT za upravljanje znamk in pravnih zadev je z odločbo z dne 29. julija 2010 zavrnil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ker niti tožeča stranka niti njeni imenovani zastopniki niso dokazali skrbnega ravnanja, ki se zahteva v smislu člena 81(1) Uredbe št. 207/2009.

16

Tožeča stranka je 16. avgusta 2010 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 zoper to odločbo vložila pritožbo pri UUNT. Razlogi, ki jih je navedla v utemeljitev te pritožbe, so bili, če jih povzamemo, naslednji:

17

Četrti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 15. aprila 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje in ugotovil, da je registracija zadevne znamke prenehala.

18

Odbor za pritožbe je v nasprotju z oddelkom za upravljanje znamk in pravnih zadev v točkah 13 in 20 izpodbijane odločbe priznal, da je bil sistem nadzora nad roki za podaljšanje registracije znamk, ki so ga vzpostavili imenovani zastopniki, pravilen, da so ti svoje naloge nadzora izvajali običajno in pravilno, da se izjemne napake v njihovem nadzornem sistemu lahko štejejo za upravičljive in da nihče ne bi mogel predvideti skupnega nedelovanja vseh uvedenih previdnostnih ukrepov.

19

Vendar je odbor za pritožbe v točkah 14 in 15 izpodbijane odločbe menil, da ni bilo vzročne zveze med nedelovanjem tega sistema, ki je poudarjeno v obravnavanem primeru, in nepodaljšanjem registracije zadevne znamke v predpisanih rokih. V obravnavanem primeru namreč razlog za nepodaljšanje ni bilo nedelovanje sistema nadzora nad roki, ki so ga vzpostavili imenovani zastopniki, temveč to, da tožeča stranka po prejetju opozorila ni dala navodil, katerih namen bi bilo podaljšanje navedene registracije, kar pa naj bi storila „svobodno in zavestno“.

20

Glede tega neodziva odbor za pritožbe najprej v točki 16 izpodbijane odločbe poudarja, da izjava, ki jo je pod prisego podal M. W., ni vsebovala njegovega povzetka poteka dogodkov, zlasti v zvezi z morebitnim namenom ali odločitvijo tožeče stranke, da podaljša registracijo zadevne znamke, in v zvezi s stiki, ki so bili v ta namen morebiti vzpostavljeni s sodelavko imenovanih zastopnikov.

21

Odbor za pritožbe je nato v točkah od 16 do 18 izpodbijane odločbe menil, da čeprav so bili imenovani zastopniki opozorjeni glede skorajšnjega prenehanja registracije zadevne znamke prek svojega sistema nadzora nad roki oziroma so prejeli opozorilo, naj sami in brez navodil tožeče stranke v tem smislu ne bi mogli podaljšati registracije. Zato naj ne bi bilo vzročne zveze med temi dogodki in nepodaljšanjem registracije zadevne znamke, saj je edini razlog za nepodaljšanje ta, da tožeča stranka ni dala navodil o podaljšanju, tudi po tem, ko je prejela opozorilo. Odbor za pritožbe je štel, da je ta neobstoj navodil v nasprotju z dolžno skrbnostjo.

22

Odbor za pritožbe je poleg tega v točki 19 izpodbijane odločbe priznal, da je UUNT dejansko naredil napako, ker opozorila ni poslal imenovanim zastopnikom, temveč neposredno tožeči stranki. Menil pa je, da UUNT v skladu s členom 47(2) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče pripisati odgovornosti za to napako. Poleg tega naj bi bilo za tako službeno obvestilo značilno, da se ni mogoče zanesti na njegov prejem.

23

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

24

UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:

25

Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 81(1) Uredbe št. 207/2009.

26

Tožeča stranka začne s podrobno predstavitvijo sistema nadzora nad roki za podaljšanje registracije znamk, ki so ga uvedli njeni imenovani zastopniki. Poudarja, da je odbor za pritožbe ugotovil, da je bil ta sistem nadzora pravilen, zaradi česar naj bi bila napaka, ki so jo storili navedeni zastopniki, upravičljiva.

27

V odgovor na očitke o neskrbnosti in neupravičljivi napaki, ki jih glede same tožeče stranke navaja odbor za pritožbe, ker svojim imenovanim zastopnikom ni dala navodil, potem ko je prejela opozorilo, tožeča stranka navaja, da navedeni zastopniki zagotavljajo njeno pravno zastopanje, zlasti pred UUNT, za vse od njenih 654 nacionalnih, skupnostnih in evropskih znamk in patentov, od katerih jih je 16 znamk Skupnosti. Tako jo sistematično obveščajo, in sicer od tri do enega meseca pred potekom roka za podaljšanje registracije vsake od njenih znamk, in jo pozovejo, naj jim da navodila za navedeno podaljšanje. Vse do obravnavane zadeve je tožeča stranka vedno pravočasno prejela ta opozorila in se nanje sistematično odzvala. Nasprotno pa teh opozoril ni nikoli prejela neposredno od UUNT, razen prav v obravnavanem primeru. Tožeča stranka zato meni, da bi se lahko zakonito zanesla na to, da bi njeni imenovani zastopniki usmerili njeno pozornost na potrebo po podaljšanju registracije zadevne znamke v običajnem trimesečnem roku. To naj bi bil tudi razlog, zakaj se ni drugače odzvala na opozorilo.

28

Tožeča stranka dodaja, da ni naloga imetnika znamke Skupnosti, da vzpostavi lasten sistem nadzora nad roki, ki bi bil vzporeden sistemu njegovih poklicnih zastopnikov. Nasprotno, samo sistem nadzora nad roki poklicnega zastopnika bi moral nuditi jamstva za dobro delovanje (sodba Splošnega sodišča z dne 13. maja 2009 v zadevi Aurelia Finance proti UUNT (AURELIA), T-136/08, ZOdl., str. II-1361, točka 18). To naj bi veljalo tudi v obravnavanem primeru.

29

Tožeča stranka glede zatrjevanja, da ni vzročne zveze med nedelovanjem sistema nadzora nad roki, ki so ga uvedli njeni imenovani zastopniki, in nepravočasnim podaljšanjem registracije zadevne znamke (glej točko 21 zgoraj), vztraja pri tem, da se navedena znamka ujema z njeno označbo in da je bila prijava za to znamko kot znamko Skupnosti ponovno vložena 30. marca 2010, kar je samo teden dni po tem, ko je bilo poslano obvestilo v zvezi z njenim izbrisom iz registra znamk Skupnosti. Domneva odbora za pritožbe, da nič ne kaže na to, da bi tožeča stranka dala navodila za podaljšanje registracije zadevne znamke, če bi jo njeni imenovani zastopniki obvestili o skorajšnjem prenehanju njene registracije, naj ne bi bila realistična. Tožeča stranka pa, ravno nasprotno, trdi, da bi njeni imenovani zastopniki, ki jo zastopajo na vseh področjih varstva intelektualne lastnine, v dvomu poskrbeli za podaljšanje registracije zadevne znamke, tudi če ne bi bilo konkretnih navodil v tem smislu, in bi ravnali drugače le v primeru izrecnih navodil o nepodaljšanju.

30

UUNT meni, da je tožba očitno nedopustna.

31

UUNT v zvezi s svojim ravnanjem na eni strani trdi, da mora na podlagi člena 47(2) Uredbe št. 207/2009 in pravila 29 izvedbene uredbe imetnika znamke samega obvestiti o skorajšnjem prenehanju registracije znamke Skupnosti. V nobeni od teh določb ni navedena obveznost obveščanja morebitnega poklicnega zastopnika.

32

UUNT na drugi strani trdi, da na podlagi istih določb ne odgovarja za to, da zainteresirana stranka ni obveščena, niti, a fortiori, za „pošiljanje na napačen naslov“.

33

UUNT se glede vprašanja, ali sistem nadzora nad roki, ki so ga vzpostavili imenovani zastopniki, dokazuje skrbnost, ki se zahteva v teh okoliščinah, strinja s presojo odbora za pritožbe, da to vprašanje v obravnavani zadevi ni pomembno.

34

UUNT se glede domnevne neskrbnosti tožeče stranke namreč strinja s presojo odbora za pritožbe, in sicer da je bila ta v obravnavanem primeru odločilni razlog za prekoračenje rokov za podaljšanje registracije zadevne znamke. Tožeča stranka naj bi namreč imela za podaljšanje na voljo obdobje skoraj trinajst mesecev. V tem obdobju naj ne bi tožeča stranka opravila nobenega dejanja pred UUNT, svojim imenovanim zastopnikom pa naj ne bi dala nobenega navodila oziroma z njimi celo ni vzpostavila stika, čeprav je bila z opozorilom uradno obveščena o skorajšnjem prenehanju registracije. To ravnanje naj ne bi bilo v skladu s skrbnostjo, ki jo zahtevajo okoliščine, in to še toliko bolj, ker je bila zadevna znamka „hišna znamka“ tožeče stranke in bi ji morala biti zato namenjena posebna stopnja pozornosti.

35

UUNT trditev, da bi imenovani zastopniki v dvomu podaljšali registracijo zadevne znamke, tudi če ne bi bilo navodil tožeče stranke v tem smislu (glej točko 29 zgoraj), šteje za neupoštevno, saj je povsem špekulativna. Poleg tega naj bi bila v nasprotju z obrazložitvijo iz točke 44 tožbe, v skladu s katero naj imenovani zastopniki na podlagi pooblastila, ki so ga prejeli, ne bi imeli pravice, da lahko na lastno pobudo in brez konkretnih navodil tožeče stranke zaprosijo za podaljšanje registracije znamke.

36

V zvezi s tem je iz člena 81(1) Uredbe št. 207/2009 razvidno, da je vrnitev v prejšnje stanje odvisna od dveh pogojev, in sicer da stranka deluje z vso potrebno skrbnostjo glede na okoliščine in da strankino neupoštevanje neposredno povzroči izgubo pravice oziroma pravnega sredstva (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2011 v zadevi Prinz Sobieski zu Schwarzenberg proti UUNT – British‑American Tobacco Polska (Romuald Prinz Sobieski zu Schwarzenberg), T‑271/09, neobjavljena v ZOdl., točka 53 in navedena sodna praksa).

37

Iz te določbe je tudi razvidno, da je imetnik znamke Skupnosti prvi, ki ima dolžnost skrbnega ravnanja. Če imetnik prenese administrativne naloge v zvezi s podaljšanjem registracije znamke, je treba preveriti, ali ima izbrana oseba potrebna zagotovila, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da bo dobro izvajala navedene naloge (zgoraj navedena sodba AURELIA, točka 14).

38

Prav tako velja, da dolžnost skrbnega ravnanja zaradi prenosa teh nalog velja za izbrano osebo in za imetnika. Ker ta oseba deluje v imenu in za račun imetnika, je treba njena ravnanja obravnavati kot ravnanja imetnika (zgoraj navedeni sodbi AURELIA, točka 15, in Romuald Prinz Sobieski zu Schwarzenberg, točka 54).

39

Splošno sodišče v obravnavanem primeru na podlagi zgoraj opisanih dogodkov ugotavlja, da je bil razlog za nepodaljšanje registracije zadevne znamke v predpisanih rokih to, kar je odbor za pritožbe po zgledu oddelka za upravljanje znamk in pravnih zadev opredelil kot „zaporedje velikega števila nesrečnih okoliščin“ (točka 20 izpodbijane odločbe). Brez pridržka je treba v teh okoliščinah sprejeti splošno presojo odbora za pritožbe, da je „vrnitev v prejšnje stanje določena ravno za tovrstne primere“.

40

Glede teh zadevnih „nesrečnih okoliščin“ je treba za tri šteti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, da so odločilno prispevale k temu nepodaljšanju, in sicer: i) nedelovanje – ki je ostalo nepojasnjeno – prvih dveh notranjih „nadzornih stebrov“ sistema nadzora nad roki, ki so ga vzpostavili imenovani zastopniki; ii) neprimeren izbris – ki ni bil zahtevan – imenovanih zastopnikov kot zastopnikov tožeče stranke iz podatkovne baze UUNT (glej točko 13 zgoraj), zaradi katerega je bilo opozorilo nepravilno poslano tožeči stranki, in to na njen prejšnji naslov, ne pa njenim imenovanim zastopnikom; iii) zmeden in neustrezen odziv M. W. na to obvestilo, posledica česar je bila, da imenovani zastopniki od tožeče stranke niso prejeli nobenega neposrednega navodila o podaljšanju registracije.

41

Glede prve od teh „nesrečnih okoliščin“ je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso izraz „skrbno ravnanje, ki so ga zahtevale okoliščine“, ki je naveden v točki 81(1) Uredbe št. 207/2009, zahteva, v primeru pooblastitve posebnega pooblaščenca, vzpostavitev notranjega kontrolnega sistema in sistema nadzora nad roki, ki na splošno izključuje nenamerno neupoštevanje teh rokov, kot ga določajo smernice v zvezi s postopki pred UUNT. Iz tega sledi, da se lahko le zaradi izrednih dogodkov oziroma dogodkov, ki so nepredvidljivi glede na izkušnje, vzpostavi prejšnje stanje (zgoraj navedena sodba AURELIA, točka 26).

42

Te okoliščine so bile v obravnavanem primeru očitno izpolnjene, kot je to razvidno iz ugotovitev odbora za pritožbe in dodatnih pojasnil, ki jih je glede tega podala tožeča stranka in jih UUNT ne izpodbija.

43

Šteti je torej treba, da je tožeča stranka a priori ravnala z vso potrebno skrbnostjo glede na okoliščine, ko je za svoje zastopanje v okviru stikov z UUNT imenovala pisarno odvetnikov in svetovalcev za patente, kot je pisarna njenih imenovanih zastopnikov, ki je imela dvojni notranji sistem nadzora nad roki, za katerega je UUNT priznal – tako v izpodbijani odločbi kot v odgovoru na tožbo – da je bil pravilen.

44

Enako ugotovitev je treba sprejeti v zvezi z imenovanimi zastopniki, saj je odbor za pritožbe poleg tega v točki 13 izpodbijane odločbe priznal, da so bile izredne napake, ki so vplivale na njihov interni sistem nadzora nad roki, upravičljive.

45

V zvezi z drugima „nesrečnima okoliščinama“, navedenima v točki 40 zgoraj, je treba najprej poudariti, da je pomanjkanje skrbnosti, ki naj bi ga izkazal M. W., poverjenik tožeče stranke, ker ni vzpostavil stikov z UUNT ali z imenovanimi zastopniki, niti po tem, ko je prejel opozorilo, lahko vplivalo na nepodaljšanje registracije zadevne znamke le zato, ker je bilo to pomanjkanje skrbnosti mogoče samo zaradi napake, ki jo je predhodno storil UUNT z izbrisom po uradni dolžnosti imenovanih zastopnikov iz svoje baze podatkov, zaradi česar jim ni vročil opozorila.

46

Brez dvoma mora stranka dokazati vso skrbnost, ki jo zahtevajo okoliščine, da bi prišlo do pravočasnega podaljšanja registracije njene znamke Skupnosti, kar načeloma pomeni, da se mora brez odlašanja in ustrezno odzvati na prejetje obvestila, ki ga je v skladu s pravilom 29 izvedbene uredbe neposredno nanjo naslovil UUNT.

47

Še zmeraj pa velja, da kadar je ta stranka zaupala skrb za svojo znamko Skupnosti poklicnemu zastopniku in je o tem ustrezno obvestila UUNT, mora ta urad prav tako spoštovati to izbiro s tem, da vsa uradna službena obvestila naslovi na navedenega imenovanega zastopnika, tako da mu omogoči, da zastopa interese svojega pooblastitelja z višjo stopnjo skrbnosti, za katero se domneva, da jo je kot usposobljeni strokovnjak dolžan izkazati (glej v zvezi s tem direktive o postopkih pred UUNT, del A, poglavje 6, točka 6.2.3).

48

UUNT se v zvezi s tem ne more opreti na člen 47(2) Uredbe št. 207/2009 in na pravilo 29 izvedbene uredbe s trditvijo, da mora na podlagi teh določb o skorajšnjem prenehanju registracije znamke obveščati imetnika znamke Skupnosti, ne pa njegovega imenovanega poklicnega zastopnika (glej točko 31 zgoraj).

49

S to trditvijo bi bilo namreč kršeno pravilo 67 izvedbene uredbe, v skladu s katerim velja, da če je bil imenovan zastopnik, je treba temu vročiti vsa obvestila. Odbor za pritožbe je poleg tega v točki 19 izpodbijane odločbe priznal, da je bila „dejansko storjena napaka“, ker opozorilo ni bilo poslano imenovanim zastopnikom, temveč neposredno tožeči stranki.

50

Tožeča stranka in njeni imenovani zastopniki so torej upravičeno pričakovali, da bodo v skladu s pravilom 67 izvedbene uredbe vsa obvestila UUNT v zvezi z zadevno znamko in, natančneje, opozorilo, določeno v pravilu 29 navedene uredbe, vročena imenovanim zastopnikom, ki jim bo tako omogočeno, da naredijo vse potrebno za podaljšanje registracije zadevne znamke, tudi kadar bi prva dva interna stebra njihovega sistema nadzora nad roki odpovedala.

51

V zvezi s posledicami napake, ki jo je v obravnavanem primeru storil UUNT, je treba priznati, da če do te napake ne bi prišlo, bi imenovani zastopniki neposredno prejeli opozorilo, kar bi povzročilo aktiviranje tretjega „stebra nadzora“ njihovega internega sistema nadzora nad roki, njim pa dalo možnost, da svobodno vzpostavijo stik s tožečo stranko, da jim da navodila v zvezi s podaljšanjem registracije zadevne znamke.

52

Splošno sodišče v zvezi s tem prav tako meni, da zlasti glede na pomembnost zadevne znamke za tožečo stranko (ta znamka se ujema s firmo tožeče stranke) razlog za neobstoj navodil o podaljšanju, ki bi jih svojim imenovanim zastopnikom dala tožeča stranka, izhaja iz pomote ali nesrečnega dogodka in nikakor ni posledica „svobodne in zavestne“ odločitve, kot se zdi, da je odbor za pritožbe menil v točki 15 izpodbijane odločbe. Prav tako je napačno šteti, da je neobstoj takih navodil edini ali odločilni razlog za nepodaljšanje registracije zadevne znamke.

53

Nasprotno pa je s stopnjo verjetnosti, ki je blizu gotovosti, treba šteti, da če bi imenovani zastopniki imeli možnost vzpostaviti stik s tožečo stranko – in nobenega razloga ni za domnevo, da tega ne bi storili, če bi jim bilo poslano opozorilo – bi jim njihov pooblastitelj dal navodila, da zaprosijo za podaljšanje registracije zadevne znamke. Tako je tudi drugi pogoj za uporabo člena 81(1) Uredbe št. 207/2009, kakor je naveden v točki 36 zgoraj, izpolnjen.

54

V teh okoliščinah, nazadnje, se napaka ali malomarnost M. W., poveritelja tožeče stranke, tudi če štejemo, da je dokazana, zdi kot specifičen in nepričakovan element, do katerega je lahko prišlo in ki je torej lahko imel škodljive posledice za tožečo stranko le zaradi predhodne napake UUNT, saj sta ti dve okoliščini skupaj z nedelovanjem prvih dveh stebrov notranjega nadzora sistema nadzora, ki so ga vzpostavili imenovani zastopniki, odločilno prispevali k temu, da registracija zadevne znamke ni bila pravočasno podaljšana.

55

Brez dvoma, kot je odbor za pritožbe poudaril v točki 19 izpodbijane odločbe, v skladu s členom 47(2) Uredbe št. 207/2009 in pravilom 29 izvedbene uredbe zadevna napaka UUNT, da je izbrisal navedbo imenovanih zastopnikov iz svoje baze podatkov in jim zato ni poslal opozorila, ne povzroči odgovornosti UUNT in ne vpliva na potek veljavnosti registracije zadevne znamke.

56

Kljub temu je bilo za odbor za pritožbe pri presoji utemeljenosti zahteve za vrnitev v prejšnje stanje še naprej nujno pravilno upoštevanje te napake in njenih posledic, ki pa sama zase ne pomeni nobenega priznanja odgovornosti UUNT. Stopnjo skrbnosti, ki jo morajo dokazati stranke, da se jim povrnejo njihove pravice, je treba presojati ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin, ki v obravnavanem primeru nujno zajemajo tudi, kot je bilo predstavljeno zgoraj, navedeno napako in njene posledice.

57

Glede na vse navedeno Splošno sodišče meni, da ni prav, da odbor za pritožbe ni upošteval napake UUNT, saj je ta napaka v obravnavanem primeru ena od treh okoliščin, ki so upoštevne za presojo člena 81(1) Uredbe št. 207/2009.

58

Posledica tega je, da je odbor za pritožbe nepravilno uporabil to določbo.

59

Zato je treba priznati, da je edini tožbeni razlog utemeljen, in razveljaviti izpodbijano odločbo.

60

V preostalem mora UUNT v skladu s členom 65(6) Uredbe št. 207/2009 sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev te sodbe. V teh okoliščinah ni treba samostojno odločati o drugem predlogu tožeče stranke.

61

V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

62

Vendar pa lahko v skladu s členom 136(1) Poslovnika, če se tožbi zoper odločbo odbora za pritožbe ugodi, Splošno sodišče sklene, da UUNT nosi le svoje stroške.

63

V obravnavanem primeru, ker je tožeča stranka s svojim ravnanjem in ravnanjem njenih imenovanih zastopnikov prispevala k nastanku tega spora, bodo te določbe pravično uporabljene, če bo sprejeta odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo: