1. 

Ali je mogoče imetniku blagovne znamke dokončno preprečiti izvajanje njegovih izključnih pravic in uporabo blagovne znamke za nekatere proizvode, ker je tretja oseba s soglasjem imetnika dalj časa uporabljala zadevno znamko za te proizvode? To je bistvo vprašanj, ki so bila Sodišču postavljena v tej zadevi.

2. 

Dejansko stanje, v katerem so se postavila ta vprašanja, je precej nenavadno. Obe stranki v postopku v glavni stvari – podjetje Martin y Paz Diffusion (v nadaljevanju: MyP) na eni strani in Fabriek van Maroquinerie Gauquie (v nadaljevanju: Gauquie) skupaj z direktorjem Davidom Depuydtom na drugi strani – sta dejavni v industriji usnjene galanterije. Uporabljali sta isto blagovno znamko, vendar za različne proizvode. Sprva sta sodelovali in blagovno znamko skozi čas spreminjali. V nekem trenutku je podjetje MyP nekatere od zadevnih blagovnih znamk registriralo. Zatem se je odnos med strankama poslabšal, kar je privedlo do več sodnih postopkov.

3.

Prva direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 (v nadaljevanju: Direktiva) ( 2 ), ki se uporablja v tem primeru, je bila sprejeta zaradi približevanja zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami.

4.

Šesta uvodna izjava Direktive določa: „ta direktiva ne izključuje uporabe drugih predpisov držav članic, ki niso predpisi o blagovnih znamkah, na primer predpisov v zvezi z nelojalno konkurenco, civilnopravno odgovornostjo ali varstvom potrošnikov.“

5.

V sedmi uvodni izjavi Direktive je med drugim navedeno, da „je treba izčrpno navesti razloge za zavrnitev ali neveljavnost v zvezi s samo znamko, na primer odsotnost vsakega razlikovalnega značaja, ali v zvezi s kolizijami med znamko in prejšnjimi pravicami“.

6.

V členu 3 Direktive so navedeni razlogi za zavrnitev ali neveljavnost. Na podlagi člena 3(2)(d) Direktive lahko država članica predvidi, da se znamka ne registrira ali da se, če se registrira, lahko razglasi za neveljavno, če je prosilec „prijavo za registracijo znamke […] vložil v slabi veri“. V členu 4 so navedeni nadaljnji razlogi za zavrnitev ali neveljavnost v zvezi s kolizijami s prejšnjimi pravicami.

7.

Člen 5(1) Direktive določa:

„1.   Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja [soglasja] v gospodarskem prometu uporabijo:

8.

S členom 8 Direktive so urejene licence.

9.

Direktiva je bila razveljavljena s členom 17 Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami ( 3 ), ki je začela veljati 28. novembra 2008. Njena uvodna izjava 7 se ujema s šesto uvodno izjavo prejšnje direktive, njen člen 5(1) pa je z nekaj manjšimi spremembami enak členu 5(1) prejšnje direktive. Ob upoštevanju časa dejanskega stanja zadeve v glavni stvari se uporablja prejšnja direktiva.

10.

Predložitveno sodišče mora uporabiti člena 2.20.1 in 2.32.1 Beneluške konvencije o intelektualni lastnini (znamke in modeli) (v nadaljevanju: BKIL), podpisane v Haagu 25. februarja 2005, s katero sta bila prenesena člena 5(1) in 8(1) Direktive. Konvencija je začela veljati 1. februarja 2007, od takrat pa je bila že spremenjena.

11.

Člen 2.20.1 določa:

12.

Člen 2.32.1 določa: „1. Blagovno znamko je mogoče licencirati za vse ali nekatere proizvode ali storitve, za katere je bila vložena ali registrirana.“

13.

Obravnavana zadeva se nanaša na obseg izključnih pravic, ki za podjetje MyP v tej fazi izhajajo iz dveh blagovnih znamk, ki jih je registriralo pri Uradu Beneluksa za intelektualno lastnino: črke „N“ v raztegnjeni pisavi, ki jo je 14. avgusta 1998 (št. 636308) vložilo kot figurativno znamko za vse proizvode iz razreda 18 (usnje) in 25 (oblačila) Nicejske klasifikacije ( 4 ), ter besedne znamke „NATHAN BAUME“ (št. 712962), ki jo je 24. januarja 2002 vložilo za proizvode iz razredov 18 in 25.

14.

Vendar korenine spora segajo v čas, ko sta podjetji MyP in Gauquie skupaj uporabljali tretjo blagovno znamko „NATHAN“ Nathana Svitckenbauma, ki je začel usnjeno galanterijo pod imenom Nathan Baum izdelovati leta 1930. Leta 1990 je imel pravice iz imena „Nathan“ Paul Baquet, drug proizvajalec usnjene galanterije.

15.

Ta je 6. junija 1990 ime „NATHAN“ prodal podjetju MyP. Na podlagi pogodbe je bila prodaja namenjena „za linijo proizvodov drobne usnjene galanterije“. P. Baquet je „ostal imetnik imena za izdelovanje ročnih torbic“. Podjetje MyP „se je zavezalo, da glede izdelave in distribucije torb, pri katerih je uporabljen model in ime NATHAN, ne bo nelojalno konkuriralo“.

16.

Čez pet let, s pogodbo z dne 2. maja 1995, je D. Depuydt prevzel preostanek poslovne dejavnosti P. Baqueta, vključno s „trgovskim imenom/firmo Paul Baquet ‚NATHAN‘“ in besedno znamko „NATHAN“, ki jo je P. Baquet leta 1991 registriral pri Uradu Beneluksa za intelektualno lastnino za razreda 18 in 25. D. Depuydt se je, ob upoštevanju pogodbe med P. Baquetom in podjetjem MyP, zavezal, da ne bo proizvajal in distribuiral drobne galanterije pod imenom „NATHAN“.

17.

Leta 1995 je D. Depuydt dal na trg ročne torbice pod blagovno znamko „NATHAN“, na katerih je bila prikazana črka N v vodoravno raztegnjeni pisavi. ( 5 ) Podjetje MyP raztegnjeno črko N uporablja vsaj od leta 1996 in trdi, da jo je uporabljalo že od konca leta 1990 ali začetka leta 1991, kar D. Depuydt in podjetje Gauquie zanikata.

18.

Stranki sta morali uporabo blagovne znamke ponovno preučiti leta 1998, ko je (nepovezana) družba Natan tožila, da je znamka „NATHAN“ preveč podobna njeni blagovni znamki „NATAN“.

19.

Podjetji MyP in Gauquie od leta 2002 obe uporabljata figurativno znamko „N“ in nov izraz „NATHAN BAUME“. Uporabo teh blagovnih znamk si delita enako, kot sta si delili znamko „NATHAN“. Tako podjetje MyP pod figurativno znamko „N“ in besedno znamko „NATHAN BAUME“ (edini znamki, ki sta v tej fazi postopka še upoštevni) distribuira kolekcijo usnjene galanterije (vključno z, na primer, toaletnimi torbicami, denarnicami, potovalnimi torbami in pasovi), podjetje Gauquie pa izdeluje in prodaja ročne torbice in čevlje. Stranki druga drugi prodajata svoje proizvode in jih razstavljata v svojih prodajalnah.

20.

Podjetje MyP je 14. avgusta 1998 pri Uradu Beneluksa za intelektualno lastnino prijavilo sporno znamko „N“ iz obravnavanega primera in figurativno znamko „NATHAN“. Nato je leta 2002 prijavilo še blagovno znamko „NATHAN BAUME“. D. Depuydt in podjetje Gauquie trdita, da ju podjetje MyP o teh vlogah ni obvestilo. Prenos besedne znamke „NATHAN“, ki jo je sprva registriral P. Baquet, na podjetje MyP je bil registriran 17. avgusta 1998, na D. Depuydta pa 19. decembra 2000.

21.

Stranki sta kljub registraciji teh blagovnih znamk še naprej vzdrževali enak odnos kot prej. Vendar se je nazadnje njun odnos začel slabšati, saj je – kot izhaja iz sodbe v pritožbenem postopku – podjetje MyP začelo na trg dajati še druge proizvode in zahtevalo posvetovanja s podjetjem Gauquie, kar zadeva izbiro materialov, barve in komunikacijo. Podjetje MyP se je podjetju Gauquie že julija 1998 pritožilo zaradi pomanjkanja sodelovanja med podjetjema v škodo podobe znamke, ob čemer je večkrat (tudi decembra 2001 ter junija in decembra 2003) predlagalo tesnejše sodelovanje. Predložitveno sodišče je navedlo, da se je podjetje MyP decembra 2004 pritožilo zaradi „kršitve pravil skupnega imetništva znamke ‚NATHAN BAUME‘“. Poskus sklenitve dogovora ni bil uspešen.

22.

D. Depuydt in podjetje Gauquie sta 24. maja 2005 pri Tribunal de commerce de Nivelles zoper podjetje MyP vložila tožbo, s katero sta želela doseči razglasitev ničnosti figurativnih znamk „N“ in „NATHAN“ ter besedne znamke „NATHAN BAUME“ ali vsaj omejitev njihove veljavnosti le na proizvode drobne usnjene galanterije, vendar s tožbo nista bila uspešna.

23.

Podjetje MyP se je v odgovor na poskus D. Depuydta in podjetja Gauquie, da bi blagovne znamke razglasila za nične, odločilo končati deljeno uporabo znamk, zato je 11. januarja 2007 pri istem sodišču vložilo tožbo zoper D. Depuydta in podjetje Gauquie, s katero jima je želelo preprečiti nadaljnjo uporabo figurativne znamke „N“ in besedne znamke „NATHAN BAUME“ za proizvode iz razredov 18 in 25. D. Depuydt in podjetje Gauquie sta vložila nasprotno tožbo, s katero sta predlagala, naj se podjetju MyP prepove uporaba blagovnih znamk „N“, „NATHAN“ in „NATHAN BAUME“ za usnjene proizvode, ki niso proizvodi drobne usnjene galanterije, zlasti za ročne torbice. Tribunal de commerce je zahtevo podjetja MyP zavrnilo in mu odredilo, da mora prenehati izdelovati, dajati na trg, prodajati ali distribuirati ročne torbice, enake ali podobne ročnim torbicam D. Depuydta in podjetja Gauquie.

24.

Zoper obe sodbi je bila vložena pritožba. Cour d’appel de Bruxelles je o pritožbah odločilo 8. novembra 2007.

25.

Odločilo je, da so vse tri sporne registrirane blagovne znamke, in sicer figurativni znamki „NATHAN“ in „N“ ter besedna znamka „NATHAN BAUME“, katerih imetnik je podjetje MyP, veljavne. Natančneje, zahteva za razglasitev ničnosti zaradi registracije v slabi veri je zastarala.

26.

Podjetju Gauquie in D. Depuydtu je bila na podlagi izključnih pravic iz blagovne znamke prepovedana uporaba zadevnih treh blagovnih znamk za vse proizvode, razen za ročne torbice in čevlje. Cour d’appel je navedeni izjemi utemeljilo z doktrino zlorabe pravic, in sicer zlorabo postopka. Menilo je, da se je podjetje MyP na izključno pravico tako kategorično sklicevalo zaradi maščevanja. V preteklosti je namreč podjetje MyP podjetju Gauquie vedno priznavalo pravico do uporabe blagovnih znamk „N“ in „NATHAN BAUME“ za ročne torbice in čevlje. Cour d’appel je menilo, da med strankama ne obstaja licenca za nedoločen čas, ki bi se tiho podaljševala. Nasprotno, podjetje MyP je priznalo neke vrste skupno imetništvo nad temi znamkami. Po mnenju Cour d’appel je šlo za „nepreklicno soglasje“, da podjetje Gauquie zadevne blagovne znamke uporablja za ročne torbice in čevlje.

27.

Po drugi strani je bila podjetju MyP prepovedana uporaba blagovnih znamk v gospodarskem prometu z ročnimi torbicami in čevlji. Cour d’appel je menilo, da bi taka uporaba pomenila nelojalno konkurenco. Prvič, podjetje MyP je vedno prostovoljno priznavalo, da je njegova obveznost, da P. Baquetu ne bo nelojalno konkuriralo pri izdelavi in distribuciji torb z imenom „NATHAN“, razširjena tudi na blagovni znamki „N“ in „NATHAN BAUME“ za ročne torbice in čevlje. Drugič, podjetje Gauquie je več let veliko vlagalo v oglaševanje svojih proizvodov, kar bi neupravičeno koristilo podjetju MyP.

28.

Zadevno sodišče je v razlagalni sodbi z dne 12. septembra 2008 dodatno razložilo pojma „ročne torbice“ in „uporaba v gospodarskem prometu“.

29.

Podjetje MyP je zoper sodbo in razlagalno sodbo Cour d’appel v delu, v katerem se nanašata na blagovni znamki „N“ in „NATHAN BAUME“, pri Cour de cassation vložilo kasacijsko pritožbo. Za kasacijsko pritožbo je navedlo dva razloga.

30.

V prvem razlogu kasacijske pritožbe v zvezi z omejitvijo prepovedi, odrejene podjetju Gauquie in D. Depuydtu, je navedlo, da lahko tretja oseba uporablja blagovno znamko le na podlagi licence, ki pomeni soglasje, potrebno na podlagi člena 2.20.1 BKIL. Nepreklicno soglasje – to je nepreklicna obveznost – ne obstaja na podlagi pravil javnega reda in bi bilo to v nasprotju z izključnimi pravicami iz blagovne znamke. Po mnenju podjetja MyP prenehanje soglasja in izvajanje pravic iz blagovne znamke ne moreta biti zloraba pravic, če pa bi to že bila taka zloraba, bi bila ustrezna sankcija zanjo omejitev izvajanja pravice na njen običajni obseg in naložitev plačila odškodnine, ne pa prepoved uporabe blagovne znamke.

31.

Podjetje MyP je v zvezi z okoliščino, da mu je bila v nekaterih pogledih prepovedana uporaba blagovnih znamk, v drugem razlogu kasacijske pritožbe navedlo, da se z blagovnimi znamkami podeli izključna pravica drugim prepovedati uporabo blagovnih znamk brez soglasja. Ta pravica po mnenju podjetja MyP vključuje tudi pravico imetnika, da sam uporablja blagovne znamke, saj v nasprotnem primeru tvega njeno razveljavitev. Imetnik blagovne znamke lahko po prenehanju veljavnosti licence (tudi če se je ob njeni sklenitvi zavezal, da sam blagovne znamke ne bo uporabljal) znova polno izvaja pravice iz blagovne znamke. Morebitne koristi, ki bi jih imetnik lahko imel od oglaševanja, za katero je poskrbela tretja oseba, ki ji je dovolil uporabo blagovne znamke, in verjetnost zmede zaradi ponovne pridobitve zadevne pravice sta nujni posledici zakonitega izvajanja izključnih pravic. Podredno, Cour d’appel naj ne bi moglo trajno prepovedati uporabe blagovne znamke in bi moralo določiti manj omejevalno sankcijo.

32.

Predložitveno sodišče je v sodbi z dne 2. decembra 2011 zavrnilo trditev podjetja MyP, da je bil njegov poskus, da bi podjetju Gauquie preprečilo uporabo blagovnih znamk, le izvajanje njegovih izključnih pravic iz blagovnih znamk in da ga zato ni mogoče šteti za zlorabo pravic, saj naj bi ta trditev temeljila na napačni razlagi sodbe, izrečene v pritožbenem postopku. Predložitveno sodišče je menilo, da sta bila v sodbi v pritožbenem postopku poleg dolgotrajne deljene uporabe upoštevana tudi motiv maščevanja in način, kako je podjetje MyP podalo svoj zahtevek.

33.

Predložitveno sodišče je tudi menilo, da se z obema razlogoma kasacijske pritožbe podjetja MyP postavlja več vprašanj v zvezi z razlago Direktive 89/104. Zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil pri Sodišču vložen 3. januarja 2012.

35.

Podjetje MyP, D. Depuydt in podjetje Gauquie (skupaj), Republika Poljska in Komisija so vložili pisna stališča.

36.

Stranke v postopku v glavni stvari in Komisija so podale stališča na obravnavi 10. januarja 2013.

37.

D. Depuydt in podjetje Gauquie dopustnost vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, izpodbijata z dvema trditvama. Prvič, ker je bila Direktiva prenesena v nacionalno pravo, je po njunem mnenju kakršno koli vprašanje razlage vprašanje nacionalnega prava. Enako naj bi veljalo za vprašanje, ali je mogoče pravice iz blagovne znamke omejiti z nacionalnim pravom. Tudi Komisija meni, da je povezava spora z zakonodajo Evropske unije v zvezi z blagovnimi znamkami zelo ohlapna.

38.

Drugič, D. Depuydt in podjetje Gauquie trdita, da vprašanja z vidika obravnavane zadeve niso upoštevna. Po njunem mnenju člen 5(1) Direktive ne ureja vprašanja, ali je mogoče z nacionalnim pravom omejiti izključne pravice imetnika blagovne znamke. Ker so nacionalna sodišča izrecno ugotovila, da licence ni bilo, se ne uporablja niti člen 8(1) Direktive. ( 6 ) Poleg tega D. Depuydt in podjetje Gauquie menita, da se prvo vprašanje nanaša na ukrep, ki ni povezan z dejanskim stanjem zadeve.

39.

Nobena od teh trditev me ne prepriča. Seveda je Sodišče na podlagi člena 267 PDEU res pristojno le za predhodno odločanje o zakonodaji Evropske unije, ne more pa razlagati nacionalnega prava. ( 7 ) Vendar je Cour de cassation Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki zadeva razlago Direktive, in ne nacionalnega prava, s katerim se ta izvaja. Dejstvo, da je bila Direktiva prenesena v nacionalno pravo, še ne pomeni, da je nacionalnim sodiščem ni več treba upoštevati. Nasprotno, nacionalno pravo morajo razlagati ob upoštevanju njenega besedila in namena. ( 8 )

40.

Kar zadeva upoštevnost vprašanj, ki jih postavi nacionalno sodišče, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da so za odločanje o upoštevnosti vprašanj, ki jih zastavijo Sodišču, načeloma pristojna nacionalna sodišča, pred katerimi postopek poteka. ( 9 ) Sodišče odloči drugače, samo če je „očitno“ ( 10 ), da razlaga prava Unije nima nobene zveze s sporom o glavni stvari.

41.

V zvezi s členom 8(1) Direktive je predložitveno sodišče samo ugotovilo, da licence med strankama ni bilo. Ker Sodišče zavezuje ta ugotovitev dejstva, člen 8(1) Direktive dejansko ni upošteven za rešitev spora. Da bi upoštevali to dejstvo in da bi predložitvenemu sodišču podali koristen odgovor, je treba vprašanja preoblikovati tako, da ne bodo vsebovala sklica na člen 8(1) Direktive. ( 11 )

42.

Predložitveno sodišče je navedlo nekaj dejstev, pomembnih za obravnavano zadevo. Ker je Sodišče nanje vezano, je treba nekatera od njih poudariti. Prvič, podjetje MyP je imetnik obravnavanih veljavnih zadevnih registriranih blagovnih znamk za vse obravnavane proizvode. Drugič, odkar je podjetje MyP registriralo blagovne znamke, sta jih podjetje Gauquie in D. Depuydt uporabljala s soglasjem podjetja MyP. Tretjič, ni sporno, da se stranke niso dogovorile za licenciranje. Četrtič, nič ne kaže na to, da bi bila podjetje Gauquie in D. Depuydt prav tako imetnika spornih blagovnih znamk. Čeprav predložitveno sodišče omenja „neke vrste skupno imetništvo“, ne trdi, da sta registrirala znamke ali da imata pravice iz blagovne znamke na podlagi uporabe. ( 12 )

43.

Ta dejstva – razen neobstoja licence – se na prvi pogled zdijo podobna običajnim okoliščinam licenciranja z vsemi njegovimi posledicami, kar pomeni, da je licenco mogoče preklicati. Tak sklep se omaje zaradi posebne zgodovine strank, saj so te sprva imele enake pravice v zvezi z znaki. Njihovo uporabo so si dalj časa delile. Kot je bilo že ugotovljeno, pa je podjetje MyP v nekem trenutku znamke registriralo, kar naj bi storilo „na skrivaj“, čeprav je treba upoštevati, da se blagovne znamke objavijo in jih je mogoče nadzorovati. Poskus, da bi se registracija, zaradi slabe vere, razveljavila, ni uspel, ker je zahtevek zastaral.

44.

Cour d’appel je v sodbi kljub zgoraj navedenim ugotovitvam znova vzpostavilo deljeno uporabo, ki so jo stranke dolgo časa izvajale. Tak rezultat je po eni strani doseglo z omejitvijo pravic iz blagovne znamke, po drugi strani pa s prepovedjo imetniku blagovnih znamk, da bi znake uporabljal za nekatere proizvode. Predložitveno sodišče je v zvezi s to sodbo zanimalo, ali in s katerimi sredstvi je mogoče ohraniti deljeno uporabo. Ker več predlaganih pravnih instrumentov temelji na nacionalnem pravu, se v zadevi postavlja pomembno vprašanje, koliko je mogoče z nacionalnim pravom omejiti zakonodajo Evropske unije v zvezi z blagovnimi znamkami. Poudariti je treba, da morajo nacionalna pravila določiti nacionalna sodišča. S tega vidika je Sodišče pristojno le za opredelitev omejitev nacionalnega prava s strani Direktive.

45.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje o omejitvah za uveljavljanje izključnih pravic iz blagovne znamke v okoliščinah, kot so tiste iz obravnavane zadeve, v kateri je bila uporaba blagovne znamke dalj časa deljena. Predložitveno sodišče je vprašanje razdelilo na dve podvprašanji.

46.

Prvo podvprašanje je, ali je s členom 5(1) Direktive imetniku registrirane blagovne znamke dokončno prepovedano uveljavljanje izključnih pravic iz nje v razmerju do tretje osebe za vse proizvode, zajete z registracijo, kadar je imetnik dalj časa delil uporabo te znamke s to tretjo osebo „v okviru neke vrste skupnega imetništva“ za del navedenih proizvodov in je zadevna tretja oseba znamko uporabljala z imetnikovim „nepreklicnim soglasjem“.

47.

Iz predložitvenega sklepa jasno izhaja, da želi predložitveno sodišče izvedeti, ali zakonodaja v zvezi z blagovnimi znamkami daje podlago za dokončno prepoved imetniku registrirane blagovne znamke, da bi izvajal svoje pravice v razmerju do tretje osebe, s katero je dalj časa delil uporabo te znamke. Sklicevanje predložitvenega sodišča na „nekakšno skupno imetništvo“ in „nepreklicno soglasje“ je treba še dodatno pojasniti.

48.

Prvič, zdi se mi, da je mogoče besedno zvezo „nekakšno skupno imetništvo“ brez težav razumeti ob upoštevanju sodbe Cour d’appel, na katero se predložitveno sodišče sklicuje. Cour d’appel je odločitev utemeljilo z delitvijo uporabe blagovnih znamk med strankami – pri čemer je navedlo, da je podjetje MyP celo priznalo „nekakšno skupno imetništvo“ – zato je to sodišče sklenilo, da je podjetje MyP dalo „nepreklicno soglasje“ za uporabo blagovne znamke. Pri tem to sodišče ni nakazovalo možnosti, da bi D. Depuydt in podjetje Gauquie registrirala svoje znamke ali da bi imela pravice iz blagovnih znamk na podlagi njihove uporabe. Torej zadevna besedna zveza ni uporabljena v pravnem pomenu. Nasprotno, gre za ugotovitev dejstev na podlagi soglasne deljene uporabe blagovnih znamk.

49.

Zdi se, da je tudi besedna zveza „nepreklicno soglasje“, ki jo je uporabilo predložitveno sodišče – in je prav tako povzeta po sodbi Cour d’appel – uporabljena kot ugotovitev dejstva, na katerega se sklepa z ravnanja podjetja MyP. D. Depuydt in podjetje Gauquie sta na obravnavi navedla, da je ugotovitev o „nepreklicnem soglasju“ v pristojnosti nacionalnega sodišča. Komisija je obstoj takega soglasja sprejela kot ugotovitev dejstva. Če okoliščino, da je bilo dano „nepreklicno soglasje“, sprejmemo kot ugotovitev dejstva, to pomeni, da je soglasje, ki ga da imetnik blagovne znamke, pravno lahko nepreklicno. Na vprašanje, ali je mogoče soglasje iz člena 5(1) Direktive dati nepreklicno, mora odgovoriti Sodišče.

50.

Sodišču nikakor ni prepovedano odgovoriti na to vprašanje. Čeprav mora nacionalno sodišče opredeliti dejansko stanje zadeve – v obravnavani zadevi torej, ali je bilo soglasje dano – Sodišče ni vezano na premiso obstoja pravnih kategorij, ki jih je uporabilo predložitveno sodišče. Na enak način nacionalno sodišče sicer opredeli vsebino predloga, ki ga predloži Sodišču. Vendar taka okoliščina Sodišču ne preprečuje, da bi podalo predložitvenemu sodišču vse elemente razlage prava Evropske unije, ki so lahko uporabni pri razsodbi v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je predložitveno sodišče izrecno navedlo. ( 13 )

51.

Tako je lahko Sodišče, ko mu je bilo v zadevi Libertel postavljeno vprašanje o razlikovalnem značaju določene barve kot blagovne znamke, opredelilo, ali lahko barva sama po sebi sestavlja blagovno znamko. ( 14 ) Enako načelo se uporablja v obravnavanem primeru.

52.

Natančneje, Sodišče mora torej odgovoriti na vprašanje, ali lahko imetnik registrirane blagovne znamke na podlagi člena 5(1) Direktive da nepreklicno soglasje za uporabo svoje blagovne znamke v smislu, da izključne pravice iz registrirane znamke dokončno ne more več uveljavljati zoper prejemnico zadevnega soglasja, s katero je imetnik dalj časa delil uporabo blagovne znamke pred njeno registracijo in po njej.

53.

Na podlagi navedenega mora Sodišče najprej analizirati naravo „soglasja“ v smislu člena 5(1) Direktive.

54.

Ni treba posebej omenjati, da lahko Sodišče to nalogo sprejme le, če spada izraz „soglasje“ iz člena 5(1) Direktive na področje uporabe prava Evropske unije in torej njegove razlage ni mogoče prepustiti nacionalnim sodiščem.

55.

Iz zahtev po enotni uporabi prava Evropske unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Evropske unije navadno razlagati samostojno, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga zadevna ureditev uresničuje, razen če ni izrecnega sklicevanja na pravo držav članic. ( 15 )

56.

To pravilo sicer izgubi precej učinkovitosti v zvezi z direktivami, s katerimi neko pravno področje ni v celoti usklajeno. Čeprav torej iz tretje uvodne izjave Direktive izhaja, da se ne loteva popolnega približevanja zakonov o blagovnih znamkah v državah članicah, so z njo usklajena nekatera področja zadevnega prava. V zvezi s tem je v deveti uvodni izjavi navedeno, da je treba za poenostavitev prostega pretoka blaga zagotoviti, da registrirane blagovne znamke v pravnih sistemih vseh držav članic uživajo enako varstvo. Tako je Sodišče že večkrat razsodilo, da so členi od 5 do 7 Direktive popolnoma uskladili pravila v zvezi s pravicami iz blagovne znamke. ( 16 )

57.

Torej spada koncept „soglasja“ iz člena 5(1) Direktive na področje uporabe prava Evropske unije.

58.

Sodišče je v sodni praksi že večkrat imelo priložnost pojasniti različne vidike člena 5(1) Direktive. Vendar v tej sodni praksi ne najdem nobenega pojasnila v zvezi z naravo „soglasja“ iz člena 5(1).

59.

Je pa mogoče veliko razbrati iz okvira člena 5(1) Direktive in sodne prakse Sodišča v zvezi s tem. Izraz „soglasje“ se v Direktivi pojavi na več mestih: v členu 5(1) in (2) v zvezi z obsegom izključnih pravic iz blagovnih znamk, v členu 7(1) v zvezi z izčrpanjem pravic iz blagovne znamke, v členu 10(3) v zvezi z zahtevo o uporabi, v členu 12(2) pa v zvezi z razlogi za razveljavitev. Uporaba izraza v Direktivi ni v ničemer neobičajna. Na „soglasje“ se v podobnih okoliščinah sklicuje Uredba Sveta o blagovni znamki Skupnosti ( 17 ), uporablja pa se tudi v Sporazumu TRIPs ( 18 ) in zakonodaji ZDA v zvezi z blagovnimi znamkami ( 19 ).

60.

Sodišče je moralo pojem soglasje razložiti v okviru izčrpanja, to je v zvezi s členom 7(1) Direktive. Na podlagi te določbe ( 20 ) imetnik blagovne znamke ne more nasprotovati uporabi blagovne znamke za blago, ki ga da na trg v Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: EGP) pod to znamko sam imetnik ali če se to zgodi z njegovim soglasjem.

61.

V zadevi Zino Davidoff in Levi Strauss sta imetnika zadevnih blagovnih znamk svoje blago dala na trg zunaj EGP, nato pa ga je druga oseba uvozila v EGP. Sodišču je bilo postavljeno vprašanje, v katerih okoliščinah je mogoče šteti, da je imetnik dal „soglasje“ za to, da se blago da na trg EGP. To je presodilo, da mora samo zagotoviti enotno razlago pojma „soglasje“. ( 21 ) Po mnenju Sodišča je mogoče soglasje dati izrecno, lahko pa je tudi implicitno, če se da o tem sklepati iz dejstev in okoliščin pred dajanjem blaga na trg zunaj EGP, sočasno ali po njem. Ob upoštevanju resnosti učinkov soglasja v okviru člena 7(1) Direktive – izčrpanja izključnih pravic, na podlagi katerih lahko imetnik nadzoruje prvo trženje v EGP – „mora [soglasje] z gotovostjo izražati voljo imetnika, da se odpoveduje tej pravici“. ( 22 ) Čeprav se soglasje iz člena 7(1) Direktive nanaša na dajanje blaga na trg, ( 23 ) soglasje iz člena 5(1) pa je povezano z uporabo blagovne znamke (ali znamke, ki je tako podobna, da obstaja verjetnost zmede) v gospodarskem prometu, se po mojem mnenju ugotovitve Sodišča o naravi soglasja uporabljajo tudi v zvezi s pojmom soglasje iz člena 5(1) Direktive.

62.

Na podlagi ugotovitev Sodišča je mogoče sklepati, da mora soglasje (z gotovostjo) izražati voljo po odpovedi pravicam iz blagovne znamke. To je prostovoljen pravni posel med imetnikom znamke in prejemnikom soglasja.

63.

Tako razlago je mogoče podpirati s členom 5(1) Direktive z vidika člena 8, s katerim so urejene licence. Licenca je najobičajnejši način dajanja soglasja za uporabo blagovne znamke v gospodarskem prometu. Primeri, kot je v predloženi zadevi, ko je dano soglasje za uporabo znamke, vendar brez (izrecne ali implicitne) licence, so namreč redki.

64.

Tako razlago narave soglasja dodatno potrjuje člen 10(3) Direktive. Na podlagi zadevne določbe se uporaba blagovne znamke s soglasjem imetnika šteje za uporabo s strani imetnika, s čimer je torej izpolnjena zahteva v zvezi z uporabo. ( 24 ) Dejstvo, da se uporaba s strani koga drugega pripiše imetniku, je mogoče utemeljiti z obliko zastopstva, ki se ustvari s soglasjem imetnika. Tako pravno opredelitev je mogoče utemeljiti, le če je bil opravljen pravni posel med imetnikom in tretjo osebo, ki uporablja blagovno znamko.

65.

Pomenljiva je tudi razlika med „privolitvijo“ iz člena 9(1) in „soglasjem“. Medtem ko prvi izraz napeljuje na pasivnost v smislu, da se ne prepreči uporaba poznejše blagovne znamke, drugi zahteva izraz volje po odpovedi pravici. ( 25 )

66.

Za soglasje kot prostovoljen pravni posel med imetnikom in uporabnikom blagovne znamke veljajo splošna načela, s katerimi so urejeni pravni posli. Ta pravila se večinoma ujemajo s pravili, ki se uporabljajo za licenco kot najočitnejšo obliko soglasja. Soglasje je torej mogoče dati za določen ali nedoločen čas. Tudi v drugem primeru ga je mogoče preklicati. ( 26 ) Vendar je treba ob takem preklicu upoštevati legitimna pričakovanja uporabnika blagovne znamke, ki ga je treba na primer o tem pravočasno obvestiti ali mu navesti ustrezen razlog. Nepreklicno soglasje ni dopustno.

67.

Čeprav torej nepreklicno soglasje ne obstaja, izvajanje izključnih pravic iz blagovne znamke zoper osebo, s katero je bila uporaba blagovnih znamk pred njihovo registracijo in po njej dalj časa deljena, morda kljub temu ni dopustno.

68.

Imetnik blagovne znamke ne more preprečiti vseh oblik njene uporabe. Sodišče je na podlagi cilja zakonodaje v zvezi z blagovnimi znamkami presodilo, da je mogoče preprečiti uporabo blagovne znamke s strani tretje osebe, le če taka uporaba vpliva ali lahko vpliva na funkcijo blagovne znamke. ( 27 )

69.

Poljska je menila, da lahko predhodna deljena uporaba, kakršno sta izvajali podjetji MyP in Gauquie, privede do okoliščin, v katerih ni več vpliva na funkcijo blagovne znamke. Menila je, da lahko potrošniki v primerih, ko je bila delitev znamke urejena tako, da so se ti navadili na to, da neke skupine proizvodov ne izdeluje imetnik znamke, ampak tretja oseba, pričakujejo, da se bo taka uporaba nadaljevala. Torej ni več mogoč vpliv na bistveno funkcijo blagovne znamke, ki je potrošnikom jamčiti za poreklo blaga.

70.

Nisem prepričan, da je mogoče to utemeljitev uporabiti za obravnavani primer. Če bi D. Depuydt in podjetje Gauquie po preklicu soglasja s strani podjetja MyP še naprej uporabljala blagovno znamko, bi to vplivalo na bistveno funkcijo blagovne znamke, ki je potrošnikom jamčiti za poreklo blaga.

71.

V zadevi Budějovický Budvar so bili ponazorjeni pogoji, pod katerimi dolgotrajna sočasna uporaba blagovne znamke privede do položaja, ko njena nadaljnja taka uporaba ne vpliva več na funkcijo blagovne znamke, ki je jamčiti za poreklo blaga. Čeprav je bilo v navedeni zadevi vprašanje postavljeno v zvezi s členom 4(1)(a) Direktive, se ista načela uporabljajo za člen 5(1). ( 28 )

72.

Dejansko stanje v navedeni zadevi je bilo neobičajno. Med seboj popolnoma neodvisni družbi Anheuser-Busch in Budvar sta pred registracijo znamk v Združenem kraljestvu skoraj 30 let prodajali pivo pod besednim znakom „Budweiser“. Leta 2000 je bila obema družbama dovoljena skupna in hkratna registracija blagovnih znamk. Potrošniki so se zaradi posebnosti zadeve dobro zavedali razlik med pivoma ne glede na njuno skupno poimenovanje „Budweiser“. V takih okoliščinah je Sodišče menilo, da poštena sočasna uporaba dveh enakih znamk ne vpliva na funkcijo znamke, ki je potrošniku jamčiti za poreklo blaga. ( 29 )

73.

Dejansko stanje iz obravnavane zadeve se bistveno razlikuje od dejanskega stanja v zadevi Budějovický Budvar. Prvič, predložitveno sodišče nikakor ni navedlo, da bi se potrošniki zavedali, da podjetji MyP in Gauquie deljeno uporabljata sporne blagovne znamke, ter da zato morebitna nadaljnja taka uporaba ne more vplivati na jamčenje za poreklo.

74.

Še pomembneje pa je, da sta v zadevi Budějovický Budvar isto blagovno znamko uporabljali dve nepovezani družbi. Iz navedb predložitvenega sodišča izhaja, da v obravnavanem primeru ena od strank uporablja veljavne blagovne znamke druge stranke z imetnikovim soglasjem in jih želi še naprej uporabljati kljub preklicu soglasja. V takih okoliščinah trditev, da nadaljnja deljena uporaba ne more vplivati na funkcijo blagovnih znamk, vključuje napačno razlago funkcije blagovnih znamk.

75.

Bistvena funkcija blagovnih znamk je potrošnikom jamčiti za poreklo blaga. ( 30 ) Vendar je treba v ta namen pri opredelitvi porekla blaga upoštevati imetnika blagovne znamke, in ne (nujno) dejanskega proizvajalca. V sodobnem gospodarstvu veliko proizvodov na podlagi licence (ali s soglasjem imetnika) izdelujejo tretje osebe in/ali se izdelujejo v zapletenih proizvodnih verigah. Potrošniki s temi dogovori običajno niso seznanjeni. Čeprav lahko sprememba proizvajalca vpliva na kakovost blaga, potrošniki običajno nimajo varovanega interesa, zaradi katerega bi morala imetnik blagovne znamke in proizvajalec ohranjati svoje dogovore. Ureditev uporabe blagovne znamke je v pristojnosti imetnika. Ta lahko v okviru zadevne pristojnosti prekliče licence in podeli nove ter tako preuredi svoje proizvodne ali prodajne postopke. Če bi stranka še naprej uporabljala blagovno znamko, čeprav ne bi več imela soglasja njenega imetnika, bi to vplivalo na jamstvo za poreklo.

76.

Predložitveno sodišče z drugim podvprašanjem sprašuje, ali lahko uporaba nacionalnega pravila, kot je to, po katerem imetnik pravic teh ne sme napačno izvajati ali zlorabiti, pripelje do dokončne preprečitve izvajanja izključnih pravic iz blagovne znamke za del proizvodov, za katere je blagovna znamka registrirana, ali pa je treba na podlagi zadevnega pravila določiti drugačno sankcioniranje.

77.

D. Depuydt in podjetje Gauquie podpirata dopustnost dokončne preprečitve izvajanja izključnih pravic iz blagovne znamke na podlagi nacionalne zakonodaje. Podjetje MyP pa meni, da je mogoče s takimi določbami nacionalne zakonodaje določiti le sankcije, s katerimi izvajanje izključnih pravic iz blagovne znamke ni dokončno preprečeno. Komisija in Poljska se v bistvu strinjata.

78.

Na splošno je v šesti uvodni izjavi Direktive določeno, da ta direktiva ne izključuje uporabe drugih predpisov držav članic, ki niso predpisi o blagovnih znamkah, na primer predpisov v zvezi z nelojalno konkurenco in civilnopravno odgovornostjo. Kot sta pravilno navedla D. Depuydt in podjetje Gauquie, to velja tudi za nacionalna pravila, na podlagi katerih je prepovedano napačno izvajanje ali zloraba pravic. ( 31 )

79.

Vendar je v tem okviru uporaba nacionalne zakonodaje omejena. Z njo namreč ne sme biti omejen polni učinek Direktive. Odstopanje od celovite uskladitve, zagotovljene z Direktivo, ni dovoljeno. To velja za ravnanje, ki se obravnava kot napačno ali zloraba, in za sankcijo za tako ravnanje.

80.

Kar zadeva ravnanje, ki se obravnava kot napačno, samega izvajanja pravice, določene z zakonodajo Evropske unije, z nacionalno zakonodajo ni mogoče opredeliti kot napačno ravnanje ali zlorabo. Ker je z Direktivo dovoljen preklic soglasja, takega preklica in izvajanja izključnih pravic iz blagovne znamke zoper nekdanjega imetnika soglasja samih po sebi ni mogoče obravnavati kot zlorabo. Je pa mogoče na podlagi nacionalne zakonodaje sankcionirati neobvestitev in podobne okoliščine.

81.

Kar zadeva sankcijo, je dokončna prepoved izvajanja izključnih pravic iz blagovne znamke za nekatere proizvode, za katere je blagovna znamka registrirana, prav tako v nasprotju s cilji Direktive.

82.

Sodišče je že večkrat razsodilo, da so členi od 5 do 7 Direktive celovito uskladili pravice iz blagovne znamke. Direktiva vključuje številne razloge za zavrnitev ali neveljavnost registracije blagovnih znamk (člena 3 in 4 Direktive), omejitve in izčrpanje pravic (člena 6 in 7 Direktive) ter možnost omejitve pravic kot posledico privolitve (člen 9 Direktive). ( 32 ) Nihče ni navedel, da se uporablja izjema od izključnih pravic, določena z Direktivo.

83.

Če bi bilo mogoče na podlagi nacionalne zakonodaje imetniku blagovne znamke iz razlogov, ki niso določeni v Direktivi, dokončno preprečiti izvajanje njegovih pravic v zvezi z nekaterimi proizvodi, za katere je bila blagovna znamka registrirana, bi bil odvzet del te varovane pravice, s čimer bi bil spodkopan namen uskladitve pravic iz člena 5 Direktive, hkrati pa bi zaobšli tudi pogoje, pod katerimi se uporabljajo določbe Direktive za omejitev pravic. Taka posledica ni dopustna.

84.

Podobno je sklenil generalni pravobranilec F. G. Jacobs v okviru razprave o nacionalni zakonodaji, ki v okviru blagovne znamke Skupnosti omogoča dodatno varstvo poleg zakonodaje v zvezi z blagovnimi znamkami: „Če bi lahko vsaka država članica prosto predpisala dodatno zaščito, za katero bi se odločila, bi obstajala velika nevarnost izničenja celotne zgradbe sistema Skupnosti v zvezi z blagovnimi znamkami, vključno s ciljem uskladitve, določenim s samo Direktivo, to je preprečiti ovire za trgovino in izkrivljanje konkurence v korist notranjega trga.“ ( 33 ) Ta utemeljitev se smiselno uporablja za okoliščine v obravnavani zadevi.

85.

Torej z nacionalno zakonodajo o napačnem izvajanju ali zlorabi pravic imetniku blagovne znamke ni mogoče dokončno preprečiti izvajanja njegovih pravic v zvezi z nekaterimi proizvodi, za katere je blagovna znamka registrirana.

86.

Po drugi strani pa nič ne nasprotuje možnosti, da se z nacionalno zakonodajo določijo drugačne sankcije v skladu z zakonodajo Evropske unije, na primer odškodnina ali celo prepoved, s katero se imetniku blagovne znamke prepreči izvajanje izključnih pravic. Vendar je lahko taka prepoved le začasna, izreči pa jo je treba ob upoštevanju pravic imetnika blagovne znamke. Ob upoštevanju kompleksnosti dejanskega stanja, tveganja dolgotrajnega sodnega postopka in morebitne odškodnine je mogoče, da se stranke dogovorijo o izdaji licence.

87.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, razdeljenim na dve podvprašanji, ki pa ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 5(1) Direktive nacionalnim sodiščem dopušča, da imetniku registrirane blagovne znamke dokončno prepovejo ponovno uporabo znamke po odstopu od njegove zaveze do tretje osebe, da ne bo uporabljal te znamke za nekatere proizvode. Taka prepoved bi temeljila na prepovedi nelojalne konkurence, saj naj bi imel imetnik neupravičene koristi od oglaševanja in naložb, za katere je pred tem v zvezi z znamko poskrbela navedena tretja oseba, in od zmede, ki bi nastala pri potrošnikih. Ali pa morajo nacionalna sodišča namesto tega naložiti drugačno sankcijo?

88.

D. Depuydt in podjetje Gauquie menita, da je dokončna prepoved uporabe znamke, izrečena njenemu imetniku, primerna sankcija za nelojalno konkurenco. Podjetje MyP, Poljska in Komisija pa menijo, da morajo nacionalna sodišča določiti drugačno sankcijo.

89.

Naj še enkrat navedem, da šesta uvodna izjava Direktive določa, da ta direktiva na splošno ne izključuje uporabe drugih predpisov držav članic, ki niso predpisi o blagovnih znamkah, na primer predpisov v zvezi z nelojalno konkurenco in civilnopravno odgovornostjo. S takimi nacionalnimi predpisi ne sme biti omejen polni učinek Direktive niti ti ne smejo povzročiti odstopanja od celovite uskladitve z Direktivo.

90.

Z Direktivo niso usklajene zaveze imetnika blagovne znamke glede tega, da znamke ne bo uporabljal. Prav tako z zakonodajo v zvezi z blagovnimi znamkami običajno ni določena pravica imetnika do uporabe blagovne znamke. ( 34 ) Pravice iz blagovne znamke so predvsem negativne pravice, s katerimi se iz izkoriščanja pravice izključijo drugi.

91.

Kljub temu pa bi bil predlagani nacionalni ukrep v nasprotju z Direktivo. Temeljil bi na domnevno neupravičeni koristi, ki naj bi jo imel imetnik zaradi naložb tretje osebe v oglaševanje za blagovno znamko in zmede potrošnikov, ki naj bi izhajala iz dejstva, da zdaj nekdo drug izdeluje sporni proizvod. Obe navedeni posledici večinoma izhajata iz preklica soglasja in preureditve uporabe blagovne znamke. Vendar – o tem sem že razpravljal – je s členom 5(1) Direktive določen sistem, v katerem lahko imetnik prekliče soglasje, dano tretji osebi za uporabo blagovne znamke, in preuredi njeno uporabo.

92.

Naj še enkrat poudarim, da ni ovir za to, da se z nacionalno zakonodajo tretji osebi zagotovijo druga nadomestila, skladna s pravom Evropske unije.

93.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na predložena vprašanja odgovori: