1. 

Pred letom 2002 je bila za uvoz bombažnega posteljnega perila s poreklom iz Pakistana določena carina, nazadnje v višini 12 %. Od leta 1997 je za to blago ob nekaterih izjemah veljala tudi protidampinška dajatev v višini od 6 do 7 %. ( 2 ) Januarja 2002 sta bili obe dajatvi odpravljeni. ( 3 ) Novembra 2002 je Eurocoton ( 4 ) v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo večji del proizvodnje v Uniji, vložil pritožbo pri Komisiji. Po opravljeni preiskavi je bila leta 2004 uvedena nova protidampinška dajatev v višini 13,1 %. ( 5 )

2. 

Družba Gul Ahmed Textile Mills Ltd (v nadaljevanju: Gul Ahmed) je pakistanski proizvajalec in za njegovo izvoženo blago se prejšnje protidampinške dajatve niso uporabljale. ( 6 ) Pred Splošnim sodiščem je začela postopek proti Komisiji, v katerem je izpodbijano uredbo izpodbijala med drugim tudi iz razloga, da pri določitvi škode ni bilo upoštevano povečanje uvoza, ki je bilo posledica odprave prejšnjih dajatev, kar je bilo eden od znanih dejavnikov razen dampinškega uvoza, ki so škodovali industriji Skupnosti, v smislu člena 3(7) Uredbe št. 384/96 (v nadaljevanju: osnovna uredba). ( 7 )

3. 

Splošno sodišče je na podlagi tega tožbi ugodilo. ( 8 )

4. 

Svet je vložil pritožbo in ob podpori Komisije v bistvu trdi, da pri določanju vzroka škode industriji Skupnosti ni mogoče ločiti ali razlikovati učinka odprave prejšnjih dajatev od učinka dampinškega uvoza. Odprava teh dajatev torej ni bila med dejavniki razen dampinškega uvoza. Bistvo spora je strnjeno tako: ali naj se člen 3(7) osnovne uredbe razlaga ekstenzivno ali restriktivno.

5.

Kot je navedeno v uvodnih izjavah, je bila osnovna uredba sprejeta zaradi uskladitve pravil Skupnosti s spremembami v mednarodnih sporazumih, zlasti s protidampinškim sporazumom STO. ( 9 )

6.

Člen 1(1) osnovne uredbe uvaja načelo, da se protidampinška dajatev lahko uporabi za vsak dampinški izdelek, katerega sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo. Člen 1(2) dampinški izdelek opredeljuje kot izdelek, katerega izvozna cena je pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenem za državo izvoznico.

7.

Člen 2 določa načela in pravila glede določitve dampinga. V bistvu se za določen izdelek, ki se izvaža iz tretje države, ugotovita normalna vrednost na domačem trgu in izvozna cena za Skupnost, nato pa se pošteno primerjata ob upoštevanju različnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na razliko med njima. Če primerjava tehtanih povprečij pokaže, da normalna vrednost presega izvozno ceno, pomeni razlika stopnjo dampinga.

8.

Člen 3 (Določanje škode) med drugim določa:

„[…]

2.   Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako (a) obsega dumpinškega uvoza in učinka dumpinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi (b) posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.

3.   V zvezi z obsegom dumpinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do pomembnega povečanja dumpinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo in potrošnjo v Skupnosti. V zvezi z učinkom dumpinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dumpinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v pomembni meri pritiska na cene ali v pomembni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj, ni oz. niso odločujoči.

[…]

5.   Preiskava učinka dumpinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dumpinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje dumpinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj ni, oz. niso odločujoči.

6.   Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dumpinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.

7.   Razen dumpinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki sočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dumpinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dumpinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti.

[…]“ ( 10 )

9.

V uvodni izjavi 19 izpodbijane uredbe je navedeno, da je obdobje preiskave dampinga in škode zajelo obdobje od 1. oktobra 2001 do 30. septembra 2002 ter da so bili trendi, pomembni za oceno škode, pregledani za obdobje od leta 1999 do konca obdobja preiskave. ( 11 )

10.

V uvodnih izjavah od 30 do 102 te uredbe sta bila ugotovljena damping, ki so ga izvajali vsi pakistanski proizvajalci izvozniki, in škoda, povzročena industriji Skupnosti, vzročna zveza pa je bila proučena v uvodnih izjavah od 103 do 118. V uvodni izjavi 107 je bilo ugotovljeno, da je uvoz iz Pakistana glede obojega, obsega in cen, ustvarjal precejšen pritisk na industrijo Skupnosti ter da je obstajalo časovno ujemanje med tem uvozom in škodo, povzročeno industriji Skupnosti. V uvodnih izjavah od 108 do 115 je bil v skladu s členom 3(7) osnovne uredbe preiskan učinek šestih drugih dejavnikov: subvencioniranega uvoza s poreklom iz Indije, uvoza iz tretjih držav, razen Indije in Pakistana, zmanjšanja povpraševanja, uvoza industrije Skupnosti, izvažanja industrije Skupnosti in produktivnosti industrije Skupnosti. V uvodnih izjavah od 116 do 118 je bilo ugotovljeno, da nobeden od navedenih dejavnikov ni prekinil vzročne zveze med uvozom iz Pakistana in škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.

11.

S členom 1 izpodbijane uredbe je bila uvedena dokončna protidampinška dajatev v višini 13,1 % pri uvozu posteljnega perila iz bombažnih vlaken, čistih ali mešanih z umetnimi in sintetičnimi vlakni ali lanom (pri čemer lan ni prevladujoče vlakno), beljenih, barvanih ali tiskanih, s poreklom iz Pakistana, ki se je uvrščalo pod naštete oznake kombinirane nomenklature. ( 12 )

12.

Splošno sodišče je obravnavalo samo tretji del petega tožbenega razloga, ki ga je uveljavljala družba Gul Ahmed, in sicer, da je Svet napačno uporabil pravo, ker ni proučil, ali sta odprava prejšnje protidampinške dajatve na izdelke iz Pakistana in uvedba splošnih tarifnih preferencialov v korist Pakistana v začetku leta 2002 prekinili vzročno zvezo med uvozom iz Pakistana in škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. ( 13 )

13.

Splošno sodišče je v točki 53 sodbe navedlo, da morajo biti škodljivi učinki dampinškega uvoza pravilno ločeni in razlikovani od škodljivih učinkov „znanih dejavnikov razen dampinškega uvoza, ki sočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti“. Komisija in Svet brez take ločitve in razlikovanja ne bi imela racionalne podlage za ugotovitev, da je škodo dejansko povzročal dampinški uvoz. Za navedeno ločitev je potrebna konkretna analiza značilnosti in pomena zadevnih dejavnikov, ki ne more temeljiti na preprosti predpostavki, da dejavniki razen dampinškega uvoza ne povzročajo škode niti k njej ne prispevajo.

14.

V točkah od 55 do 59 je Splošno sodišče zavrnilo razlikovanje med tržnim dogajanjem ali vedenjem (kar je Svet štel za drug dejavnik) in spremembo zakonodajnega okvira trga (česar ni). To razlikovanje ni izhajalo iz člena 3(7) osnovne uredbe ali člena 3.5 protidampinškega sporazuma STO niti se ga ni dalo izvesti iz nobenih skupnih značilnosti znanih dejavnikov, naštetih v navedenih določbah.

15.

Prvič, taki dejavniki niso bili našteti izčrpno, temveč izrecno za ponazoritev. Drugič, obe določbi sta bili namenjeni izogibanju nepotrebni zaščiti domače industrije z zagotavljanjem, da se negativni učinki drugih dejavnikov z vplivom na škodo ne pripisujejo zadevnemu uvozu. Tretjič, če se pri presoji obstoja škode lahko upošteva povečanje uvoza proizvoda po prenehanju veljavnosti količinskih omejitev, ( 14 ) mora enako veljati tudi za ugotavljanje vzročne zveze v skladu s členom 3(7) osnovne uredbe. To kaže, da sta bili odprava prejšnjih protidampinških dajatev in običajnih carinskih dajatev znani dejstvi, ki sta ju morali instituciji EU upoštevati pri ugotavljanju vzročne zveze med zadevnim uvozom in škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. Drugače bi obveznost iz člena 3(7) v primerih, kot je ta, kjer so bili učinki sprememb zakonodajnega okvira obravnavani v upravnem postopku, postala neučinkovita.

16.

Splošno sodišče je v točki 84 izpodbijane sodbe navedlo:

„[…] iz analize, ki sta jo v tem primeru izvedli instituciji EU, ni niti zgolj kot ocena razvidno, kolikšno škodo bi industrija Skupnosti utrpela, če dampinga ne bi bilo, torej, kolikšna škoda bi ji, merjeno v izgubi tržnega deleža, zmanjšanju donosnosti ali poslabšanju rezultatov navedene industrije, odpovedi nižjim segmentom trga ali v katerih koli drugih ustreznih gospodarskih kazalnikih, nastala samo zaradi začetka veljavnosti sheme splošnih tarifnih preferencialov in odprave prejšnjih protidampinških dajatev. Analiza zadevnih učinkov je bila še toliko bolj potrebna, saj je v več odlomkih izpodbijane uredbe navedeno, da je bila cenovna konkurenca ‚silovita‘, tako da je znižanje cen uvoza iz Pakistana, ki je sledilo navedenim zakonodajnim spremembam, najverjetneje vplivalo na stanje na trgu.“

17.

Ker se ni dalo izključiti, da Svet brez zadevne napačne uporabe prava ne bi ugotovil vzročne zveze med uvozom, ki je predmet protidampinškega postopka, in škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, je Splošno sodišče izpodbijano uredbo razglasilo za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Gul Ahmed, ter dejansko zadevo vrnilo v odločanje Svetu, saj njegovih ugotovitev ni moglo nadomestiti s svojimi. Splošno sodišče je menilo, da drugih tožbenih razlogov in navedb družbe Gul Ahmed ni treba obravnavati.

18.

Svet v utemeljitev edinega pritožbenega razloga, da je Splošno sodišče kršilo člen 3(7) osnovne uredbe, navaja, prvič, da dejavniki razen dampinškega uvoza po definiciji niso povezani z navedenim uvozom, na primer uvoz iz drugih tretjih držav, stroškovna neučinkovitost, krčenje povpraševanja in konkurenca med proizvajalci iz EU. V tem primeru naj bi bili odprava prejšnje protidampinške dajatve in uvedba sheme preferencialov za uvoz zadevnega blaga tesno povezani z dampinškim uvozom iz Pakistana. To naj bi lahko spodbudilo povečanje navedenega uvoza, vendar naj bi bila škoda, ki jo je povzročilo povečanje dampinškega uvoza, posledica uvoza, in ne dejavnikov, ki spodbujajo njegovo povečanje. ( 15 )

19.

Drugič, razlaga Splošnega sodišča naj ne bi vzdržala preizkusa.

20.

Trditev, da seznam iz člena 3(7) osnovne uredbe ni izčrpen, naj ne bi bila relevantna. Svet je le trdil, da izpodbijana dejavnika nista druga dejavnika v smislu določbe.

21.

Točka 57 izpodbijane sodbe naj ne bi obravnavala trditve Sveta, da so spremembe zakonodajnega okvira upoštevne samo v delu, v katerem vplivajo na trg, in da sta zadevna dejavnika lahko imela učinek na dampinški uvoz, ne pa na rezultate industrije EU.

22.

Res naj bi bilo treba upoštevati vse druge znane dejavnike in člen 3(7) osnovne uredbe naj bi zagotavljal, da se škoda, ki jo povzročijo drugi dejavniki, ne pripiše dampinškemu uvozu. Vendar naj Splošno sodišče ob navedbi, da člen 3(7) ne razlikuje med tržnim dogajanjem ali vedenjem in spremembami zakonodajnega okvira, ne bi uvidelo, da lahko take spremembe povzročijo škodljive posledice samo v obsegu, v katerem vplivajo na trg. Edini zatrjevani učinek izpodbijanih dejavnikov je, da sta morda spodbujala dampinški uvoz, da sta kakršno koli škodo zaradi dampinškega uvoza povzročila ta dejavnika, in ne dejavniki, ki so ga morda spodbujali, in da zato izpodbijana dejavnika nista med dejavniki razen dampinškega uvoza v smislu člena 3(7).

23.

Sodba Foshan Golden Step naj bi dejansko potrjevala razlago Sveta. V navedenem primeru je Splošno sodišče zavrnilo navedbo, da je prenehanje veljavnosti kvote izkrivilo podatke o škodi, in ugotovilo, da je Svet pri presoji škode pravilno upošteval povečanje uvoza po prenehanju veljavnosti kvot. Z drugimi besedami, to naj bi pomenilo, da lahko instituciji, če gre pri škodi za povečanje dampinškega uvoza, vso škodo pripišeta dampinškemu uvozu, ne da bi morali od tega ločiti in razlikovati učinke odprave kvot.

24.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi povsem napačno razumelo člen 3(6) in (7) osnovne uredbe. V točki 84 je navedlo, da morata instituciji za uvedbo ukrepov ugotoviti vzročno zvezo med dampingom in povzročeno škodo. Vendar naj bi bilo iz besedila člena 3(6) in (7) ter ustaljene sodne prakse ( 16 ) jasno razvidno, da je za to treba ugotoviti vzročno zvezo med dampinškim uvozom in povzročeno škodo, ne pa med dampingom in povzročeno škodo.

25.

Končno, sodba Splošnega sodišča naj bi imela absurdne in nesprejemljive posledice. Če protidampinške dajatve prenehajo veljati, ker industrija EU ne zahteva pregleda zaradi izteka ali ker instituciji ugotovita, da pogoji za podaljšanje niso izpolnjeni, in če se nato dampinški uvoz iz zadevne države izredno poveča ter prevzame precejšen tržni delež industrije EU, bi morali instituciji po razlagi Splošnega sodišča preiskati, kolikšen delež povečanja dampinškega uvoza je posledica prenehanja veljavnosti prejšnjih dajatev, ter „ločiti in razlikovati“ škodo, ki jo je povzročilo navedeno povečanje, od škode, ki jo je povzročil dampinški uvoz. To bi pomenilo, da prenehanje veljavnosti protidampinških dajatev upravičuje prihodnji damping in institucijama omejuje možnosti, da industrijo EU zaščitita pred njegovimi škodljivimi učinki. Če se po odpravi protidampinških dajatev damping spet pojavi ali se nadaljuje in če industrija EU zaradi obsega in cene dampinškega uvoza utrpi škodo, je to škodo povzročil dampinški uvoz, in ne pomanjkanje zaščite. Enako velja glede izvajanja tarifnih preferencialov. Tarifni preferenciali spodbujajo uvoz, vendar je njihov namen spodbujanje poštenega uvoza, ne pa škodljivega dampinškega uvoza.

26.

Družba Gul Ahmed trdi, da navedbe iz pritožbe niso resnične niti relevantne in da so pravno napačne.

27.

Prvič, člen 3(7) osnovne uredbe naj ne bi omejeval števila dejavnikov, katerih škodljive učinke je treba upoštevati. Vendar tudi če bi ga, naj ne bi bilo mogoče trditi, da je bila odprava prejšnjih dajatev v letu 2002 tesno povezana z dampinškim uvozom. Prej naj bi bila posledica oblastvenega ravnanja institucij EU. Poleg tega naj splošni tarifni preferenciali ne bi bili nikakor namenjeni posebej posteljnemu perilu.

28.

Drugič, pri trditvi, da kakršna koli škoda, ki je posledica povečanega dampinškega uvoza, ni posledica dejavnikov, ki spodbujajo povečanje dampinškega uvoza, naj bi šlo za krožno argumentacijo. Poročilo EU – obutev (Kitajska), ki ga navaja Svet, naj ne bi podajalo ustrezne obrazložitve, temveč naj bi se v njem protislovno trdilo, da je lahko „zunanji dogodek“, v navedenem primeru odprava kvote, „tesno povezan“ z dampinškim uvozom. Dejavniki, obravnavani v tem primeru, naj bi neposredno zmanjšali obremenitev z dajatvami EU za ves uvoz posteljnega perila iz Pakistana in tako neposredno vplivali na ceno tega uvoza na trgu EU, ne pa le spodbujali povečanje obsega dampinškega uvoza.

29.

Tretjič, zadevni dejavniki naj bi imeli neposreden učinek na trg EU. Šlo naj bi za namerne ukrepe organov, zaradi katerih je proizvajalcem EU grozil uvoz blaga, danega na trg EU po precej nižjih cenah, ne da bi se spremenile FOB-cene pakistanskih proizvajalcev. Z drugimi besedami, zadevni dejavniki naj bi neposredno in samostojno precej vplivali na ravni cen v Skupnosti.

30.

Četrtič, Svet naj ne bi obrazložil, zakaj naj bi vzročna zveza obstajala med dampinškim uvozom in nastalo škodo, ne pa med dampingom in škodo. Ne glede na to, ali se zadevna dejavnika obravnavata v povezavi z dampingom ali dampinškim uvozom, naj bi šlo še vedno za oblastvena dejanja institucij EU, ki so sama po sebi povzročila neposredne učinke na gospodarske kazalnike iz ocene škode in vzročne zveze.

31.

Končno, v pritožbi naj bi se napačno razlagal pomen sodbe Splošnega sodišča, saj naj bi bila napačno opredeljena sprememba zakonodajnega okvira. Pri odpravi prejšnje protidampinške dajatve naj ne bi šlo za prenehanje veljavnosti navedene dajatve, temveč za popravo napačne uvedbe po ugotovitvi, da dampinga dejansko ni bilo. Prav tako naj dodelitev posebnih tarifnih preferencialov ne bi samo spodbujala uvoza, ampak naj bi neodvisno od kakršnega koli ravnanja pakistanskih proizvajalcev izvoznikov neposredno znižala ravni cen uvoza na trg EU.

32.

Iz sodbe Splošnega sodišča naj nikakor ne bi izhajalo, da prenehanje veljavnosti protidampinških dajatev upravičuje prihodnji škodljivi damping in institucijama omejuje možnosti, da industrijo EU zaščitita pred škodljivimi učinki takega dampinga. Zahtevalo naj bi se le, da se učinek namernih sprememb zakonodajnega okvira EU s strani oblastvenih organov pri ocenjevanju gospodarskih kazalnikov škode, nastale EU industriji, upošteva kot ločen drug dejavnik. To naj ne bi nikakor prejudiciralo rezultata ocenjevanja.

33.

Komisija je v podporo pritožbenim razlogom Sveta proučila sestavo in logično zgradbo člena 3 osnovne uredbe, zlasti njegovih odstavkov 6 in 7.

34.

Ključno vprašanje člena 3(6) naj bi bilo, ali „dampinški uvoz“, ki je izraz, uporabljen v celotnem členu 3, povzroča škodo, in natančneje, ali so njegov obseg in/ali ravni cen odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti. Člen 3(2) in (3) naj bi potrjeval, da je potrebna objektivna analiza. Glede določanja cen naj bi bile pomembne ravni cen same, in ne ugotovitve, ki so vodile k njihovi določitvi, kakršna je. V obravnavanem primeru naj bi bile stopnja carinskih dajatev EU in druge uvozne dajatve dejavniki, ki so vplivali na izbiro ravni cen (izvoznik naj bi se očitno odločil, da ne bo zvišal cen franko tovarna, da bi lahko izkoristil znižane dajatve). Če bi bile tako cene kot ugotovitve, ki nanje vplivajo, vzročni dejavniki, naj bi na neki način prišlo do dvojnega upoštevanja.

35.

Zato bi morali biti v členu 3(7) dejavniki razen dampinškega uvoza nekaj drugega kot obseg in/ali ravni cen navedenega izvoza ali pa dejavniki ali ugotovitve, ki so nanje vplivale. To naj bi potrjevali našteti primeri takih dejavnikov, med katerimi se nobeden ne nanaša niti na dampinški uvoz niti na cene ali obseg navedenega uvoza. Čeprav so primeri našteti ponazorilno, in ne izčrpno, naj bi bila iz njihove sestave razvidna namerna izognitev predmetu samega dampinškega uvoza.

36.

Postopek za sprejetje odločitve o uvedbi protidampinške dajatve v skladu z osnovno uredbo in protidampinškim sporazumom STO poteka postopno v skladu z jasno notranjo logiko. Najprej je treba ugotoviti, da gre za damping. Za to morajo biti po vrsti končane posamezne faze. Določi se normalna vrednost zadevnega izdelka, nato izvozna cena, ti se potem primerjata, da se ugotovi, ali obstaja damping, in če obstaja, kolikšna je stopnja dampinga. Ta postopek je podrobneje določen v členu 2 osnovne uredbe. Če je damping ugotovljen, se po postopku iz člena 3 določi škoda. Preiskati je treba številne dejavnike, da se ugotovi, ali so obseg in/ali ravni cen dampinškega uvoza odgovorni za znaten učinek na industrijo Skupnosti. Če so, je treba ugotoviti, ali škodo industriji Skupnosti povzročajo še kateri drugi znani dejavniki, razen dampinškega uvoza, te ugotovitve pa je treba upoštevati pri določitvi stopnje kakršne koli protidampinške dajatve. Torej je treba druge dejavnike preiskati šele, ko je obstoj dampinga že ugotovljen in je ugotovljeno tudi, da so obseg in/ali ravni cen dampinškega uvoza odgovorni za znaten učinek na industrijo Skupnosti.

37.

Družba Gul Ahmed je v tožbi na prvi stopnji izpodbijala številne vidike postopka pred fazo, v kateri je bilo treba preiskati dejavnike razen dampinškega uvoza. Splošno sodišče navedenih vidikov ni obravnavalo, ker je bilo po njegovem mnenju za razglasitev ničnosti dovolj že to, da se ni proučilo, ali je bila odprava prejšnjih dajatev eden od znanih dejavnikov razen dampinškega uvoza, ki so prav tako povzročali škodo industriji Skupnosti. ( 17 ) Tako sta bila po presoji Splošnega sodišča neupoštevanje odprave prejšnjih dajatev kot drugega znanega dejavnika, ki povzroča škodo, in dejstvo, da kot taka ni bila preiskana, usodna za veljavnost izpodbijane uredbe, tudi če se domneva, da se je preiskava začela pravilno, da je bila normalna vrednost pravilno ugotovljena in pošteno primerjana z izvoznimi cenami, s čimer je bila ugotovljena zanesljiva stopnja dampinga, ter da je bila pravilno ugotovljena znatna škoda, ki jo je povzročil dampinški uvoz.

38.

S to omejitvijo obsega izpodbijane sodbe je omejena tudi sama pritožba. Tudi Sodišče mora izhajati iz predpostavk, da je bil obstoj dampinga (ki so ga izvajali vsi pakistanski proizvajalci izvozniki) pravilno ugotovljen v skladu s členom 2 osnovne uredbe in da je bilo v skladu s členom 3(2), (3), (5) in (6) navedene uredbe ustrezno dokazano, da je dampinški uvoz povzročil znatno škodo industriji Skupnosti.

39.

Poudarjam pa, da je treba navedeni predpostavki upoštevati samo za to pritožbo. Če se Sodišče odloči, da pritožbi Sveta, kot bom predlagala, ugodi in zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, bo navedena vprašanja treba obravnavati in lahko se izkaže, da bo treba izpodbijano uredbo razglasiti za nično iz enega ali več drugih razlogov, ki jih uveljavlja družba Gul Ahmed.

40.

Ker gre za vidike, ki jih družba Gul Ahmed na prvi stopnji ni izpodbijala, je treba za ta postopek še toliko očitneje domnevati, da je Svet pravilno preiskal tiste dejavnike razen dampinškega uvoza, ki jih je upošteval v skladu s členom 3(7), in da je pravilno sklepal, da nobeden od njih ni prekinil vzročne zveze med uvozom iz Pakistana in znatno škodo, ki jo je navedeni uvoz povzročil industriji Skupnosti. Preiskani dejavniki so vključevali učinke subvencioniranega uvoza iz Indije, uvoz iz tretjih držav, razen Indije in Pakistana, ter uvoz industrije Skupnosti. (Ker je bilo v izpodbijani uredbi že zavzeto stališče, da so damping izvajali vsi pakistanski proizvajalci izvozniki, ( 18 ) torej ni bilo nobenega nedampinškega uvoza iz Pakistana, ki bi se tudi lahko preiskal.) Na navedene učinke je različno vplivala tudi odprava prejšnjih dajatev.

41.

Zato se v tej meri navedba Splošnega sodišča iz točke 84 njegove sodbe, da analiza, ki sta jo opravili instituciji EU, ni pokazala, kakšna škoda bi industriji Skupnosti nastala brez kakršnega koli dampinga samo zaradi odprave prejšnjih dajatev, ne zdi povsem utemeljena.

42.

Po eni strani je škoda, ki je nastala (ali ni nastala) v drugih okoliščinah, na katere je odprava prav tako vplivala, bila preiskana in ugotovljeno je bilo, da ni prekinila zadevne vzročne zveze.

43.

Po drugi strani se dejavniki razen dampinškega uvoza preiskujejo šele, ko je že ugotovljeno, da je prišlo do dampinga in da dampinški uvoz povzroča škodo industriji Skupnosti. Obstoj dampinga in škode, ki jo povzroča dampinški uvoz, je torej prvi pogoj za navedeno preiskavo, ki se nanaša na dejavnike, ki povzročajo škodo sočasno z dampinškim uvozom, zato da se ločijo in razlikujejo njihovi učinki. V zvezi s tem ni smiselno upoštevati dejavnikov, ki bi morda povzročili škodo, če dampinga in dampinškega uvoza ne bi bilo.

44.

Vendar Svet ne oporeka trditvi, da odprava prejšnjih dajatev, tudi če je bila posredno upoštevana pri preiskavi dejavnikov razen dampinškega uvoza, ni bila preiskana neposredno kot ločen dejavnik. Oporeka pa potrebi po izvajanju take neposredne in ločene preiskave.

45.

Poleg tega ni sporno, da morajo biti škodljivi učinki dampinškega uvoza pravilno ločeni in razlikovani od škodljivih učinkov drugih znanih dejavnikov, ki sočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, in da brez take ločitve in razlikovanja ne bi bilo racionalne podlage za ugotovitev, da je dampinški uvoz resnično povzročal (celotno) škodo. ( 19 )

46.

Vprašanje je, ali je pravilno, da se učinki odprave prejšnjih dajatev ločijo in razlikujejo od učinkov dampinškega uvoza, ali pa je treba ti skupini učinkov obravnavati kot tako tesno povezani, da njuno ločevanje in razlikovanje med njima ne bi bila ustrezna.

47.

Svet in Komisija sta poudarila razliko med „dampingom“ in „dampinškim uvozom“ v osnovni uredbi. Strinjam se, da je ta razlika pomembna.

48.

Damping v skladu z opredelitvijo iz člena 2 protidampinškega sporazuma STO in člena 2 osnovne uredbe vključuje strateško izbiro izvoznika. Ta se, preprosto povedano, odloči, da bo izdelke, namenjene na enega ali več izvoznih trgov, prodajal po občutno nižji ceni od običajne za domači trg, s čimer želi pridobiti poslovno prednost. Seveda bo izvozna cena vsaj sprva izračunana tako, da bo na ozemlju uvoza zagotovo ugodna. Zato bodo pri njej upoštevane vse ustrezne uvozne dajatve. Če pa se uvozne dajatve odpravijo, ima izvoznik možnost prilagoditi strategijo, tako da čim bolj izkoristi nove okoliščine. Vendar to ne vpliva na vprašanje obstoja dampinga.

49.

Tako prodani izdelki postanejo dampinški uvoz na ozemlju uvoza. Če jih je mogoče na tem trgu kupiti po ceni, ki je opazno nižja od tiste, po kateri lahko podobne izdelke prodaja domača industrija, obseg uvoza pa je precejšen, je verjetno, da bo domači industriji nastala znatna škoda, kot je opredeljena v členu 3 protidampinškega sporazuma STO in členu 3 osnovne uredbe.

50.

Zato sta mogoča damping brez škode in škoda brez dampinga. Z dampingom se lahko na ozemlju uvoza ponudijo precej nižje cene od domačih, vendar je obseg dampinškega uvoza premajhen, da bi povzročil znatno škodo, ali pa lahko izvoznik prodaja po neobičajno nizkih cenah franko tovarna, da bi si zagotovil položaj na nekem izvoznem trgu, vendar so stroški prevoza tako visoki, da njegova konkurenčna prednost na navedenem trgu ne učinkuje znatno na domačo industrijo. Nasprotno so lahko proizvodni stroški v državi izvoza (in stroški prevoza v državo uvoza) tako nizki, da se lahko izdelek prodaja po ceni „normalne vrednosti“ in kljub temu povzroča znatno škodo domači industriji na ozemlju uvoza.

51.

Toda protidampinške dajatve se lahko uvedejo samo, če se dokažeta damping in škoda. Treba ju je ugotoviti ločeno, v ločenih postopkih, ki se ne smeta združiti.

52.

Kot sta opozorila Svet in Komisija, je neposreden vzrok vsake škode za domačo industrijo kombinacija med ceno (na ozemlju uvoza) in obsegom dampinškega uvoza. Iz celotnega člena 3 protidampinškega sporazuma STO in celotnega člena 3 osnovne uredbe je jasno, da je treba ugotoviti vzročno zvezo med dampinškim uvozom in škodo. Sam damping (izvozna prodaja po občutno nižjih cenah od normalnih v državi izvoza) je le eden (čeprav morda najpomembnejši) od dejavnikov, ki na ozemlju uvoza določajo ceno dampinškega uvoza. Drugi očiten dejavnik so stroški prevoza blaga. Tretji pa je neobstoj ali obstoj – v drugem primeru tudi višina – dajatev, s katerimi je blago obremenjeno na ozemlju uvoza. Vsi ti dejavniki (lahko so še drugi) neposredno vplivajo na ceno, po kateri se na ozemlju uvoza prodaja dampinški uvoz, ta cena pa je neposreden vzrok zadevne škode. Iz tega razloga so taki dejavniki zgolj za korak oddaljeni posredni vzroki navedene škode.

53.

Ko je v skladu s členom 3(6) osnovne uredbe dokazano, da so obseg in/ali ravni cen dampinškega uvoza odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, bi bilo nesmiselno, da bi preiskava dejavnikov razen dampinškega uvoza iz člena 3(7) z navedenimi dejavniki zajela tudi sam damping. Prav tako bi bilo sprevrženo med take druge dejavnike uvrščati nizke stroške prevoza ali samo neobstoj dajatev na izvozno blago.

54.

Ne vidim možnosti, da bi bila analiza ob nenadnem znižanju stroškov prevoza ali ob odpravi prejšnjih dajatev lahko drugačna. Taki dogodki ostanejo za korak oddaljeni od neposrednega vzroka, vendar so neločljiv del njegovega izvora. Če pri odločitvi proizvajalca, da zniža ceno franko tovarna za izvozno prodajo za (na primer) 10 %, tako da prodaja z minimalnim dobičkom ali celo z izgubo, ne gre za enega od dejavnikov „razen dampinškega uvoza“, katerih škodljivi učinki se lahko „ločijo in razlikujejo“ od škodljivih učinkov dampinškega uvoza, mora enako veljati tudi za odločitev upoštevnih organov ozemlja uvoza, da odpravijo prej veljavno carinsko dajatev v višini 12 %.

55.

Preprosteje povedano, ne glede na to, ali je uvozna dajatev višja ali nižja, ne more imeti nobenih škodljivih učinkov na zadevno domačo industrijo, če blago ni dejansko uvoženo. Enako velja tudi za odpravo ali znižanje dajatev. Ne more se zgoditi, da bi odprava uvoznih dajatev domači industriji povzročila znatno škodo, če ni uvoza. Kakršen koli njen učinek je neločljivo povezan z učinkom uvoza, na katerega ceno vpliva, ne glede na to, ali gre za dampinški uvoz. Če se preiščejo učinki vsega dampinškega ali nedampinškega uvoza, se s tem preišče tudi učinek kakršne koli uvedbe ali odprave dajatve, ki je vplival na ceno navedenega uvoza.

56.

V obravnavanem primeru sta instituciji preiskali uvoz iz Pakistana in ugotovili, da je šlo v celoti za dampinški uvoz. ( 20 ) Za to pritožbo je treba domnevati, da je ta ugotovitev pravilna. Preiskali sta tudi učinke subvencioniranega uvoza iz Indije, uvoz iz tretjih držav, razen Indije in Pakistana, ter uvoz industrije Skupnosti. Družba Gul Ahmed ni trdila, da bi morali biti preiskani tudi učinki katerega drugega uvoza. Zato menim, da instituciji nista imeli manevrskega prostora, da bi odpravo prejšnjih dajatev preiskali samostojno kot morebiten ločen dejavnik, ki je sočasno povzročal škodo industriji Skupnosti.

57.

Bistveno je, da se učinek odprave dajatve meri po tem, kaj se dogaja s cenami in obsegom uvoza, ki je dampinški ali pa ne. Ni ga mogoče ovrednotiti samostojno. ( 21 )

58.

Zavedam se tudi privlačnosti nasprotnega stališča. Jasno je, da odločitev zakonodajalca EU, da skoraj sočasno odpravi carinsko dajatev in protidampinško dajatev, ki sta pred tem veljali za neko kategorijo izdelkov, nikakor ni povezana z ničimer, kar bi imeli proizvajalci zadevnih izdelkov pod kakršnim koli nadzorom. Zato jo je treba uvrščati med dejavnike „razen“ katerega koli dampinškega uvoza, s katerim so se ukvarjali.

59.

Vendar pa taka odločitev spada med dejavnike razen dampinga ter hkrati vpliva na ceno dampinškega uvoza in zato morebiti tudi na njegov obseg. Ni med dejavniki razen dampinškega uvoza, ki sočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti.

60.

Na tem mestu je koristno spomniti, da protidampinška dajatev ni sankcija, namenjena kaznovanju izvoznika, ki izvaja damping, zaradi njegovega ravnanja. Gre bolj za mehanizem (pa čeprav neroden) za čim boljše uravnavanje neravnovesij, ki naj ne bi bila poštena do domače industrije. V tem pogledu dejstvo, da odprava prejšnjih dajatev ni povezana z ravnanjem nobenega dampinškega izvoznika, morda ni upoštevno pri odločanju, ali je treba njene učinke ločiti in razlikovati od učinkov dampinškega uvoza.

61.

Nazadnje želim opozoriti, da v obravnavanem primeru odprava prejšnjih dajatev ni imela učinka zgolj na ceno dampinškega uvoza, ampak tudi na cene drugega uvoza, ki ni bil dampinški. Ugotovljeno je bilo, da je dampinški uvoz povzročal škodo. Drug uvoz je ni.

62.

Na podlagi analize načel in postopka v zvezi z uvedbo protidampinških dajatev sem oblikovala stališče, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da bi bilo treba odpravo prejšnjih dajatev preiskati kot enega od ločenih dejavnikov razen dampinškega uvoza v smislu člena 3(7) osnovne uredbe.

63.

Vendar je treba pravilnost tega stališča preveriti še v primerjavi z določenimi drugimi vprašanji, ki so jih navedli Splošno sodišče v sodbi in stranke med pritožbenim postopkom.

64.

Prvič, ali so na podlagi ponazorilnega seznama dejavnikov razen dampinškega uvoza iz člena 3(7) osnovne uredbe mogoči kakršni koli sklepi?

65.

Našteti dejavniki so obseg in cene uvoza, ki se ne prodaja po dampinških cenah, zmanjševanje povpraševanja, spremembe v potrošniških navadah, konkurenca med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti ter njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozna sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti.

66.

Z morebitno izjemo „razvoja tehnologije“ ni verjetno, da bi kateri od navedenih dejavnikov povzročil učinke dampinškega uvoza. Zlasti pa ne vplivajo na ceno, po kateri je navedeni uvoz na voljo v EU, kar je dejavnik, ki povzroča škodo industriji Skupnosti.

67.

Razvoj tehnologije, ki povečuje produktivnost izvozne industrije, sicer res lahko vpliva na navedeno ceno. Ker pa je produktivnost industrije Skupnosti (nujno v primerjavi s produktivnostjo izvozne industrije) naslednja na ponazorilnem seznamu, ne more iti za tu navedeni vidik razvoja tehnologije. Zato se strinjam s stališčem Komisije, da se izraz „razvoj tehnologije“ ne sme razlagati v smislu razvoja tehnologije, ki vpliva na ravni cen s povečanjem produktivnosti, temveč v smislu tistega razvoja tehnologije, ki neodvisno od takih ravni povečuje privlačnost in tako prodajo izdelka, ki je naprednejši od prejšnje različice. Nazoren primer so zaporedne „generacije“ tehnologije mobilnih telefonov.

68.

Narava dejavnikov, naštetih v členu 3(7) osnovne uredbe, tako potrjuje moje stališče, da je predvidena taka vrsta dejavnikov, ki industriji Skupnosti povzroča škodo na način, ki ni povezan z dampinškim uvozom in ki zlasti ne vpliva na njegove ravni cen.

69.

Drugič, ali sodba Foshan Golden Step ( 22 ) potrjuje nasprotno stališče?

70.

Menim, da ne. Nasprotno, strinjam se s Svetom, da je v izpodbijani sodbi Splošno sodišče očitno napačno razlagalo svojo prejšnjo sodno prakso. V sodbi Foshan Golden Step je bila škoda, ki je nastala industriji Skupnosti, ugotovljena za obdobje, v katerem je bila odpravljena prejšnja količinska omejitev uvoza. Tožeča stranka je trdila, da se povečani obseg, ki je neizbežno sledil navedeni odpravi, ne sme upoštevati pri določanju škode, ki jo je v upoštevnem obdobju povzročil dampinški uvoz. Splošno sodišče je ugotovilo, da „kadar instituciji ugotovita, da se uvoz proizvodov, za katere je do nedavnega veljala količinska omejitev, poveča po prenehanju veljavnosti teh omejitev, [lahko] to povečanje upoštevata pri presoji škode, ki nastane industriji Skupnosti“. Če se navedeno sklepanje, kot se zdi primerno, prenese na učinek odprave prejšnjih dajatev na ravni cen, je treba ugotoviti, da se lahko pri določanju škode upošteva vsako znižanje cen, ki je posledica navedene odprave prejšnjih dajatev, in ne, da ga je treba obravnavati kot ločen dejavnik, ki tudi povzroča škodo. Enaka obrazložitev in sklep sta tudi v poročilu EU – obutev (Kitajska). ( 23 )

71.

Tretjič, ali ima dejstvo, da je šlo pri odpravi prejšnjih dajatev, kot trdi družba Gul Ahmed, za „oblastveno ravnanje“ institucij EU, kakršen koli vpliv?

72.

Prav tako mislim, da ne, svoje stališče pa sem obrazložila zgoraj, zlasti v točkah 59 in 60. Oblastveno ravnanje institucij EU je bilo brez dvoma eden od dejavnikov razen dampinga, ki so vplivali na ceno dampinškega uvoza. Ni pa bil med dejavniki razen dampinškega uvoza, ki so samostojno povzročili škodo industriji Skupnosti.

73.

Nazadnje, ali bi imela izpodbijana sodba, če bi bila potrjena, absurdne in nesprejemljive posledice, kot trdi Svet?

74.

Svet v bistvu zatrjuje, da bi bila, če bi bilo treba odpravo prejšnje dajatve šteti za enega od dejavnikov razen dampinškega uvoza, ki sočasno z navedenim uvozom povzročajo škodo industriji Skupnosti, zmožnost EU, da uvede nadaljnje protidampinške ukrepe za izdelke, za katere je prejšnja protidampinška dajatev prenehala veljati, omejena, ker bi bilo treba prenehanje veljavnosti prejšnje dajatve obravnavati, kot da vpliva na vzročno zvezo med dampinškim uvozom in škodo.

75.

Ta razlaga me ne prepriča povsem. Posledice pravno ne bi bile tako drastične, kot skuša prikazati Svet. Če bi bilo pri ugotavljanju vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, nastalo industriji Skupnosti, treba upoštevati prenehanje veljavnosti prejšnje protidampinške dajatve, to še ne bi pomenilo, da bi prenehanje veljavnosti vzročno zvezo prekinilo v vsakem primeru. Vse bi bilo odvisno od pravilne presoje dejstev in pravilnega pripisa vzročnosti, kar bi lahko hipotetično vodilo k morebitnemu znižanju kakršne koli nove dajatve.

76.

Vendar moje mnenje, da ta navedba Sveta ni prepričljiva, nikakor ne vpliva na stališče, ki sem ga oblikovala iz drugih razlogov. Poleg tega menim, da bi moralo biti Sodišče na to navedbo pozorno, če bi se nagibalo k nasprotnemu stališču. Če bi Komisija in Svet dvomila, ali bi lahko v primeru novega dampinga po prenehanju veljavnosti prejšnje dajatve na novo uvedla protidampinško dajatev, bi bila morda občutno manj naklonjena k temu, da bi sploh dovolila, da dajatve prenehajo veljati, če ne bi bila v to zares prisiljena.

77.

Tako sem trdno prepričana v svoje stališče, da je v izpodbijani sodbi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da bi bilo treba odpravo prejšnjih dajatev preiskati kot enega od ločenih dejavnikov razen dampinškega uvoza v smislu člena 3(7) osnovne uredbe.

78.

Zato menim, da bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. V tem primeru stanje postopka Sodišču dovoljuje, da samo dokončno odloči o tretjem delu petega tožbenega razloga, ki ga je v postopku na prvi stopnji uveljavljala družba Gul Ahmed in ki bi ga bilo treba temu ustrezno zavrniti. Sodišče pa ne more odločiti o nobenih drugih tožbenih razlogih in navedbah, ki na prvi stopnji niso bile obravnavane. Zadevo bi bilo torej treba vrniti v odločanje Splošnemu sodišču, da obravnava te druge tožbene razloge in navedbe.

79.

Če se bo Sodišče strinjalo z mojo presojo pritožbe, bi bilo treba v skladu s členi 137, 138, 140 in 184 Poslovnika neuspešni stranki, družbi Gul Ahmed, naložiti plačilo stroškov Sveta, Komisija pa bi kot intervenientka morala nositi svoje stroške. O stroških na prvi stopnji pa mora na novo odločiti Splošno sodišče v skladu z odločitvijo v zadevah, ki bi mu bile vrnjene v odločanje.

80.

Zato bi moralo Sodišče po mojem mnenju: