—

za Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung W. Wolski, B. Messerschmidt in J. Jakubiec, zastopniki,

—

za Pfeifer & Langen KG D. Ehle in C. Hagemann, odvetnika,

—

za Evropsko komisijo G. von Rintelen in P. Rossi, zastopnika.

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 340).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Pfeifer & Langen KG (v nadaljevanju: Pfeifer & Langen) in Bundesanstalt für Landwirtschaft und Ernährung (zvezni urad za kmetijstvo in prehrano, v nadaljevanju: Bundesanstalt) glede izterjave obrestnih zahtevkov v zvezi s povračilom neupravičeno pridobljenega kritja stroškov skladiščenja, ki škoduje finančnim interesom Evropske unije.

3

V tretji uvodni izjavi Uredbe št. 2988/95 je navedeno, da „[...] je treba na vseh področjih preprečevati dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti“.

4

V peti uvodni izjavi te uredbe je navedeno, da „so v skladu s to uredbo nepravilno ravnanje ter upravni ukrepi in kazni za takšno ravnanje zajeti v sektorskih predpisih“.

5

Člen 1 te uredbe določa:

„1.   Za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti se sprejmejo splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti.

2.   ‚Nepravilnost‘ pomeni vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki.“

6

Člen 3 Uredbe št. 2988/95 določa:

„1.   Pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti iz člena 1(1). Sektorski predpisi pa lahko določijo krajši zastaralni rok, ki ne sme biti krajši od treh let.

V primeru nadaljevanja ali ponavljanja nepravilnosti teče zastaranje od dneva, ko so nepravilnosti prenehale. Pri večletnih programih zastaralni rok v vsakem primeru teče do zaključka programa.

Katero koli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. Po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranja, začne zastaralni rok teči znova.

[...]

2.   Rok za izvršitev odločbe o upravni kazni je tri leta. Rok začne teči na dan, ko postane odločba pravnomočna.

Primere pretrganja in prekinitve urejajo ustrezne določbe nacionalne zakonodaje.

3.   Države članice lahko določijo daljši zastaralni rok od tistega iz odstavk[a] 1 [...]“

7

Člen 4(1) in (2) navedene uredbe določa:

„1.   Praviloma se za vsako nepravilnost odredi odvzem neupravičeno pridobljene koristi

[...]

2.   Uporaba ukrepov iz odstavka 1 je omejena na odvzem pridobljene koristi in, če je tako predvideno, obresti, katerih višina se lahko določi pavšalno.“

8

Člen 8 Uredbe Sveta (ES) št. 1258/1999 z dne 17. maja 1999 o financiranju skupne kmetijske politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 414) določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe skladno s svojimi zakoni in drugimi predpisi:

Države članice obvestijo Komisijo o za to sprejetih ukrepih, in zlasti o stanju upravnih in sodnih postopkov.

2.   Če se zneski v celoti ne izterjajo, nosi finančne posledice nepravilnosti ali malomarnosti Skupnost, kar ne velja za posledice zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, ki jih je mogoče pripisati upravam in ustanovam držav članic.

Izterjani zneski se izplačajo akreditiranim plačilnim službam, ki jih odštejejo od odhodkov, ki jih financira [EKUJS]. Obresti za izterjane ali prepozno plačane zneske se izplačajo v [EKUJS].

3.   Svet, ki odloča s kvalificirano večino na predlog Komisije, določi splošna pravila za uporabo tega člena.“

9

Člen 32 Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L 209, str. 1) določa:

„1.   Zneski, izterjani zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, in pripadajoče obresti se nakažejo plačilnim agencijam, ki jih vknjižijo kot prihodke, namenjene [Evropskemu kmetijskemu jamstvenemu skladu (EKJS)], in sicer za mesec, ko je bil denar dejansko prejet.

2.   Ob nakazovanju v proračun Skupnosti lahko država članica za pavšalno povračilo stroškov izterjave zadrži 20 % ustreznega zneska iz odstavka 1, razen zneskov, ki se izterjajo zaradi nepravilnosti ali malomarnosti upravnih organov ali drugih organov zadevne države članice.

3.   Ob predložitvi letnih računovodskih izkazov iz člena 8(1)(c)(iii) države članice predložijo Komisiji tudi poročilo o postopkih izterjav zaradi nepravilnosti, v katerem navedejo še neizterjane zneske, in sicer glede na upravni in/ali sodni postopek ter leto, v katerem je bila prvič upravno ali sodno ugotovljena nepravilnost.

Države članice dajo Komisiji na razpolago podrobnosti o stanju posameznih postopkov izterjave in posameznih, še neizterjanih zneskih.

[...]“

10

Na podlagi člena 49 Uredbe št. 1290/2005 se člen 32 te uredbe uporablja za primere, sporočene v okviru člena 3 Uredbe Sveta (EGS) št. 595/91 z dne 4. marca 1991 o nepravilnostih in povračilu napačno izplačanih vsot v zvezi s financiranjem skupne kmetijske politike ter o ustanovitvi informacijskega sistema na tem področju in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 283/72 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 11, str. 171) in za katere izterjava 16. oktobra 2006 še ni bila v celoti izvršena.

11

Na podlagi členov 6(1), točka 11, in 14(1), prvi stavek, zakona o izvedbi skupne ureditve trgov (Gesetz zur Durchführung der Gemeinsamen Marktorganisationen), kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembi določb o upravnem postopku (Gesetz zur Änderung verwaltungsverfahrensrechtlicher Vorschriften) z dne 2. maja 1996 (BGBl. 1996 I, str. 656, v nadaljevanju: zakon o ureditvi trgov), je treba zahtevke za povračilo posebnih prejemkov, kot so ti, prejeti za izravnavo stroškov skladiščenja, obrestovati od njihovega nastanka dalje po obrestni meri v višini treh odstotnih točk nad eskontno obrestno mero Deutsche Bundesbank, če pravni akti Sveta Evropske unije ali Komisije ne določajo drugače.

12

Predložitveno sodišče je navedlo, da je v skladu s členoma 197 in 201 nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju: BGB) v različici, ki je veljala do 31. decembra 2001, zahtevek za zapadle obresti zastaral v štirih letih od konca koledarskega leta, v katerem je ta zahtevek nastal. Navedene določbe so se smiselno uporabljale za obrestne zahtevke javnega prava.

13

Od začetka veljavnosti, to je 1. januarja 2002, zakona o posodobitvi obligacijskega prava (Gesetz zur Modernisierung des Schuldrechts) z dne 26. novembra 2001 (BGBl. 2001 I, str. 3138), člen 195 BGB v različici, ki je veljala od tega datuma, določa, da je običajni zastaralni rok za zahtevke za zapadle obresti tri leta, medtem ko se štiriletni zastaralni rok še naprej uporablja za take zahtevke pred 1. januarjem 2002.

14

Na podlagi člena 217 BGB v različici, kot je veljala do 31. decembra 2001, se, „kadar se zastaralni rok pretrga, […] čas, ki se je iztekel do pretrganja, ne upošteva; zastaranje začne znova teči šele po prenehanju pretrganja“.

15

V skladu s členom 53(1) zakona o upravnem postopku (Verwaltungsverfahrensgesetz) v različici, ki se je uporabljala do 31. decembra 2001, „[u]pravni akt, ki se sprejme za izvršitev zahtevka pravnega subjekta javnega prava, pretrga zastaranje tega zahtevka. Pretrganje traja, dokler upravni akt ne postane pravnomočen ali dokler se upravni postopek, v katerem je bil sprejet, ne konča drugače. Člena 212 in 217 [BGB, v različici, ki je veljala do 31. decembra 2001] se uporabljata v tem smislu.“

16

Navedeni člen 53(1), v različici, ki se je uporabljala od 1. januarja 2002, določa, da „[u]pravni akt, ki se sprejme za ugotovitev ali izvršitev zahtevka pravnega subjekta javnega prava, prekine zastaranje tega zahtevka. Ta prekinitev preneha ob nastopu pravnomočnosti upravnega akta ali šest mesecev po tem, ko je o zahtevku drugače odločeno.“

17

Člen 80(1) zakonika o upravnem sodišču (Verwaltungsgerichtsordnung) določa, da imata „[u]govor in ničnostna tožba [...] suspenziven učinek“.

18

V tržnih letih za sladkor 1994/95, 1995/96 in 1996/97 je družba Pfeifer & Langen na podlagi svojega predloga prejemala povračila stroškov skladiščenja, kot so določena v členu 8(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1785/81 z dne 30. junija 1981 o skupni ureditvi trgov za sektor sladkorja (UL L 177, str. 4), in sicer za skladiščenje sladkorja v okviru skupne ureditve trgov.

19

Bundesanstalt je s tremi odločbami z dne 30. januarja 2003 odločil, da je treba povračila zadevnih stroškov skladiščenja izterjati, ker je družba Pfeifer & Langen v svojih predlogih prijavila prevelike količine sladkorja. Poleg tega je v teh odločbah ugotovljeno, da se zneski, katerih vračilo se zahteva, obrestujejo in da bodo natančni zneski dolgovanih obresti določeni v poznejših aktih.

20

Družba Pfeifer & Langen je zoper navedene odločbe vložila pritožbe. Bundesanstalt je z odločbami z dne 10. oktobra 2006 znižal zneske, ki jih je treba vrniti, vendar je pritožbe v preostalem zavrnil.

21

Družba Pfeifer & Langen je vložila tožbe zaradi delne odprave odločb, s katerimi je bilo odločeno o njenih pritožbah, vendar do zdaj o teh tožbah še ni bilo odločeno.

22

Odločbe o pritožbah družbe Pfeifer & Langen so postale pravnomočne glede zneska, ki pred sodiščem ni bil izpodbijan, in sicer 469421,12 EUR, ki ga je tožeča stranka v postopku v glavni stvari plačala 15. novembra 2006.

23

Bundesanstalt je z odločbo z dne 13. aprila 2007 ugotovil, da se od tega zneska dolgujejo obresti, in je zato od družbe Pfeifer & Langen zahteval plačilo obresti v višini 298650,93 EUR.

24

Ta družba je zoper to odločbo vložila pritožbo in v njej predvsem zatrjevala, da so obrestni zahtevki delno zastarali.

25

Bundesanstalt je z odločbo z dne 22. oktobra 2007 odločil o navedeni pritožbi in ji ugodil v delu, v katerem se nanaša na obrestne zahtevke za leti 1997 in 1998. Ta zvezni urad je štel, da je za te zahtevke veljal štiriletni zastaralni rok, ki je določen v nacionalnem pravu, tako da so bili navedeni zahtevki zastarani na dan sprejetja teh odločb o izterjavi povračila stroškov skladiščenja, to je 30. januarja 2003. Vendar je Bundesanstalt glede zahtevkov za obresti po 31. decembru 1998, v znesku 237644,17 EUR, štel, da ti obrestni zahtevki, ki so nastali v poznejših letih, niso zastarali, zlasti ker je bilo zaradi navedenih odločb z dne 30. januarja 2003 zastaranje pretrgano. Zato je bila pritožba družbe Pfeifer & Langer glede zadnjenavedenih obrestnih zahtevkov zavrnjena.

26

Družba Pfeifer & Langer je 14. novembra 2007 pri Verwaltungsgericht Köln vložila tožbo zaradi delne odprave odločbe z dne 22. oktobra 2007, s katero je bilo odločeno o njeni pritožbi v delu, v katerem se nanaša na obrestne zahtevke, nastale v obdobju od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2002, ki znašajo 119984,27 EUR. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je obrestne zahtevke za poznejša leta plačala.

27

Verwaltungsgericht Köln je s sodbo z dne 25. novembra 2009 navedeno odločbo z dne 22. oktobra 2007 glede zneska, ki je predmet tožbe, odpravilo. To sodišče je namreč štelo, da se na podlagi člena 14 zakona o ureditvi trgov terjatve v zvezi s povračilom posebnih prejemkov obrestujejo „od njihovega nastanka“. Vendar je isto sodišče presodilo, da je zadevna terjatev iz naslova zamudnih obresti nastala šele z vročitvijo odločb z dne 30. januarja 2003, to je 31. januarja 2003, tako da ni obveznosti plačila obresti za prejšnja obdobja.

28

Bundesanstalt je pri Bundesverwaltungsgericht vložila revizijo in predlagal, naj se tožba družbe Pfeifer & Langen zavrne.

29

Bundesverwaltungsgericht se strinja z Verwaltungsgericht Köln, da je v zadevi v glavni stvari obveznost obračunavanja zamudnih obresti na zneske, ki pomenijo neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije, urejena v nacionalnem pravu, v obravnavani zadevi v členu 14 zakona o ureditvi trgov, ker ureditev Unije, ki se nanaša na sektor sladkorja, ne določa take obveznosti.

30

Vendar Bundesverwaltungsgericht meni, da je Verwaltungsgericht Köln ta člen 14 razlagalo napačno. Po mnenju Bundesverwaltungsgericht se namreč terjatve v zvezi s povračili neupravičeno pridobljenih koristi dejansko obrestujejo od njihovega nastanka. V teh okoliščinah to sodišče meni, da se zaradi namena odločb z dne 30. januarja 2003, to je odvzema neupravičeno pridobljene koristi z retroaktivnim učinkom, obresti dejansko obračunajo za obdobja pred sprejetjem teh odločb.

31

Navedeno sodišče sklepa, da zadevni obrestni zahtevki niso zastarani, ker je bil na podlagi člena 53(1) zakona o upravnem postopku, v različici, ki se uporablja od 1. januarja 2002, zastaralni rok s sprejetjem odločb o izterjavi z dne 30. januarja 2003 prekinjen. Kljub temu meni, da bi lahko morebitna uporaba pravil o zastaranju, določenih v členu 3 Uredbe št. 2988/95, vključno s pravili o dies a quo in pretrganju zastaranja, vplivala na odločitev, ki jo bo sprejelo v okviru revizije.

32

Predložitveno sodišče dvomi o uporabi člena 3 Uredbe št. 2988/95 v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, zlasti ker je Bundesfinanzhof v zadevi v zvezi z izvoznimi nadomestili štelo, da se ta člen 3 uporablja za zastaranje obresti, povezanih s povračilom neupravičeno pridobljenih koristi v smislu člena 4(2) navedene uredbe.

33

Vendar predložitveno sodišče meni, da taka razlaga ne velja nujno in da bi bilo, ker člen 4(2) ne nasprotuje obstoju obveznosti obračunavanja obresti v nacionalnem pravu, kadar ureditev Unije ni oziroma še ni določila te obveznosti, logično, da bi te obrestne zahtevke, ki jih določa nacionalno pravo, to pravo urejalo tudi z vidika njihovega zastaranja. Poleg tega to sodišče poudarja, da če bi se za te obrestne zahtevke uporabljal člen 3 Uredbe št. 2988/95, bi bilo težko uporabiti načelo, v skladu s katerim zastaranje teče od nastanka „nepravilnosti“ v smislu člena 1 te uredbe, ker obrestni zahtevki ne nastanejo ob storitvi nepravilnosti, ampak po nastanku te nepravilnosti.

34

V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3 Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da zastaranje, ki ga določa, velja ne le za izterjavo glavne terjatve v zvezi s povračilom neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije, ampak tudi za izterjavo obresti na to terjatev, čeprav te obresti ne bi bile dolgovane na podlagi prava Unije, ampak na podlagi obveznosti, ki jo nalaga izključno nacionalno pravo.

36

Opozoriti je treba, da člen 1(1) Uredbe št. 2988/95 določa „[…] splošna pravila za enotne preglede ter upravne ukrepe in kazni v zvezi z nepravilnostmi, ki se nanašajo na zakonodajo Skupnosti“, in sicer z namenom, kot izhaja iz tretje uvodne izjave te uredbe, da se „[...] na vseh področjih preprečujejo dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti“.

37

Zakonodajalec Unije je s sprejetjem Uredbe št. 2988/95, zlasti njenega člena 3(1), prvi pododstavek, nameraval določiti splošno pravilo o zastaranju, ki se uporablja na tem področju, s katerim je nameraval po eni strani določiti najkrajši rok, ki se uporablja v vseh državah članicah, in po drugi strani odpraviti možnost zahtevati povračilo neupravičeno prejetih zneskov iz proračuna Unije po preteku štirih let od nastanka nepravilnosti, ki je vplivala na sporna plačila (sodbe z dne 22. decembra 2010 v zadevi Corman, C-131/10, ZOdl., str. I-14199, točka 39; z dne 5. maja 2011 v združenih zadevah Ze Fu Fleischhandel in Vion Trading, C-201/10 in C-202/10, ZOdl., str. I-3545, točka 24, in z dne 21. decembra 2011 v zadevi Chambre de commerce et d’industrie de l’Indre, C-465/10, ZOdl., str. I-14081, točka 52).

38

V zvezi s povračili stroškov skladiščenja, ki jih je prejemnik neupravičeno pridobil, kot so ta v postopku v glavni stvari, je treba poudariti, da člen 8 Uredbe št. 1258/1999 določa, da države članice v okviru skupne kmetijske politike sprejmejo ukrepe, potrebne za učinkovito zaščito finančnih interesov Unije in zlasti za izterjavo sredstev, izgubljenih zaradi nepravilnosti ali malomarnosti.

39

Pravilo o štiriletnem zastaralnem roku, določeno v členu 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95, se ob neobstoju sektorskih predpisov, ki bi določali drugače, uporablja za nepravilnosti iz člena 4 navedene uredbe, ki škodujejo finančnim interesom Unije (glej sodbi z dne 24. junija 2004 v zadevi Handlbauer, C-278/02, ZOdl., str. I-6171, točka 34, in z dne 29. januarja 2009 v združenih zadevah Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, od C-278/07 do C-280/07, ZOdl., str. I-457, točka 22).

40

Zato lahko ob neobstoju upoštevne določbe o zastaralnem roku tako v Uredbi št. 1258/1999 kot v Uredbi št. 1785/81 izterjava povračil neupravičeno pridobljenih stroškov skladiščenja – na podlagi člena 3(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 2988/95 in če zastaranje ne bi bilo prekinjeno – zastara po štirih letih od storitve nepravilnosti, vendar če država članica, v kateri so bile storjene nepravilnosti, ni uporabila možnosti določitve daljšega zastaralnega roka, ki jo ima na podlagi člena 3(3) navedene uredbe (glej zgoraj navedeni sodbi Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb in drugi, točka 36, in Corman, točka 48).

41

Člen 4(2) Uredbe št. 2988/95 določa, da je mogoče poleg odvzema neupravičeno pridobljene koristi, če je tako predvideno, zahtevati plačilo obresti, katerih višina se lahko določi pavšalno.

42

Obračunavanje takih obresti, skupaj z glavno terjatvijo za neupravičeno pridobljeno korist iz proračuna Unije, je lahko določeno s sektorskimi predpisi Unije. Tako je bilo na primer v Uredbi Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 129) ali Uredbi Komisije (EGS) št. 1957/69 z dne 30. septembra 1969 o dodatnih pravilih za dodeljevanje izvoznih nadomestil v sektorju proizvodov, za katere velja sistem enotne cene (UL L 250, str. 1).

43

Vendar glede povračil neupravičeno pridobljenih stroškov skladiščenja, kot so ta v postopku v glavni stvari, niti Uredba št. 1258/1999 niti Uredba št. 1785/81 ne določa, da je treba pri izterjavi teh povračil, če so neupravičeno pridobljena, obračunati tudi obresti.

44

Člen 8 Uredbe št. 1258/1999 in člen 32(1) Uredbe št. 1290/2005 res določata, da se obresti na zneske, izterjane zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, nakažejo plačilnim agencijam, ki jih vknjižijo kot prihodke, namenjene EKUJS oziroma EKJS, in sicer za mesec, ko je bil denar dejansko prejet. Vendar ti določbi, ki zajemata le splošno pravilo o proračunski dodelitvi teh prihodkov, državam članicam ne nalagata obveznost zahtevati obresti na te izterjane zneske, kadar se nanašajo na povračilo stroškov skladiščenja.

45

Zato se v postopku v glavni stvari zastavlja vprašanje, ali pravo Unije, zlasti člen 4(2) Uredbe št. 2988/95, ob neobstoju sektorskih predpisov, ki bi nalagali izterjavo obresti, nasprotuje temu, da država članica v nacionalnem pravu uvede obveznost, da se poleg neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije izterjajo te obresti, in ali v primeru nikalnega odgovora za izterjavo teh obresti velja zastaralni rok iz člena 3 te uredbe ali pa se zanj uporablja nacionalno pravo te države članice.

46

Prvič, glede načela obračunavanja obresti, določenih v nacionalnem pravu, v primeru, ko pravo Unije ne določa njihovega obračunavanja, je že bilo odločeno, da je v skladu s pravom Unije, da država članica pri izterjavi neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije na podlagi nacionalnega prava obračuna obresti, ki jih ob neobstoju pravil, da jih je treba vplačati v sredstva Skupnosti, nakaže v svoj proračun (glej sodbo z dne 6. maja 1982 v zadevi Fromme, 54/81, Recueil, str. 1449, točka 8).

47

Enako velja, kadar se obresti, obračunavanja katerih pravo Unije ne določa, v okviru ukrepov, ki jih financira EKJS, vrnejo v proračun Unije. Tako v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, pravo Unije, zlasti člen 4(2) Uredbe št. 2988/95, ne nasprotuje temu, da države članice v nacionalnem pravu, poleg izterjave neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije, določijo izterjavo zamudnih in/ali kompenzacijskih obresti, pri čemer se te obresti v okviru ukrepov, ki se financirajo iz EKJS, vrnejo v proračun Unije.

48

Drugič, glede načinov in pogojev za obračunavanje teh obresti je treba navesti, da v okoliščinah, kot v zadevi v glavni stvari, kadar obrestni zahtevek poleg izterjave neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije temelji na nacionalnem pravu države članice, načine in pogoje za izterjavo teh obresti, ki so akcesorne izterjavi neupravičeno pridobljenih zneskov, določi nacionalno pravo te države članice (glej sodbo z dne 21. maja 1976 v zadevi Roquette frères proti Komisiji, 26/74, Recueil, str. 677, točka 12).

49

Zato mora ob neobstoju upoštevnega posebnega sektorskega predpisa država članica tudi opredeliti in uveljaviti ureditev zastaranja, ki se uporablja za izterjavo takega obrestnega zahtevka, ki je določen v njenem nacionalnem pravu in ki je v skladu s tem pravom samostojni zahtevek glede na neupravičeno pridobljeno korist iz proračuna Unije, za izterjavo katere se še naprej uporablja ureditev zastaranja in odstopanj iz člena 3 Uredbe št. 2988/95.

50

Glede na to, čeprav se za izterjavo neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije uporablja ureditev zastaranja iz člena 3 Uredbe št. 2988/95, ni niti iz besedila te določbe niti iz sistematike te uredbe razvidno, da je namen te ureditve urejanje izterjave obrestnih zahtevkov, kadar, tako kot v zadevi v glavni stvari, v nobenem primeru izterjava tega obrestnega zahtevka ni določena v sektorskem predpisu, ampak v nacionalnem pravu.

51

Vendar ob upoštevanju akcesornosti obrestnega zahtevka tega ni mogoče izterjati, če je na podlagi člena 3 Uredbe št. 2988/95 ali sektorskega predpisa Unije glavna terjatev, to je neupravičeno pridobljena korist iz proračuna Unije, zastarala.

52

Ker morajo države članice poleg tega v skladu s členom 325 PDEU za preprečevanje goljufij, ki škodujejo finančnim interesom Unije, sprejeti enake ukrepe kot za preprečevanje goljufij, ki škodujejo njihovim lastnim finančnim interesom, morajo, kadar ne obstaja ureditev Unije in kadar nacionalno pravo določa obračunavanje obresti v okviru povračila neupravičeno pridobljene koristi iste vrste iz nacionalnega proračuna, v okviru izterjave neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije obresti obračunati na enak način, predvsem kadar se, v nasprotju z okoliščinami v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Fromme, zneski iz naslova teh obresti, katerih povračilo je določeno v nacionalnem pravu, na koncu vrnejo v proračun Unije.

53

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je odgovor na prvo vprašanje tak, da je treba člen 3 Uredbe št. 2988/95 razlagati tako, da se zastaralni rok, ki ga ta določa za izterjavo glavne terjatve, ki zadeva povračilo neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije, ne uporablja za izterjavo obresti na to terjatev, če te obresti niso dolgovane na podlagi prava Unije, ampak na podlagi obveznosti, ki jo nalaga izključno nacionalno pravo.

54

Drugo, tretje in četrto vprašanje so bila postavljena podredno, če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen.

55

Zato ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo, tretje in četrto vprašanje.

56

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 3 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti je treba razlagati tako, da se zastaralni rok, ki ga ta določa za izterjavo glavne terjatve, ki zadeva povračilo neupravičeno pridobljene koristi iz proračuna Unije, ne uporablja za izterjavo obresti na to terjatev, če te obresti niso dolgovane na podlagi prava Unije, ampak na podlagi obveznosti, ki jo nalaga izključno nacionalno pravo.