—

za Asociación Nacional de Expendedores de Tabaco y Timbre (ANETT) J. E. Garrido Roselló, odvetnik,

—

za špansko vlado B. Plaza Cruz in S. Centeno Huerta, zastopnici,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj z B. Tidore, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo A. Alcover San Pedro, L. Banciella in G. Wilms, zastopniki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 34 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Asociación Nacional de Expendedores de Tabaco y Timbre (ANETT) in Administración del Estado zaradi nacionalnih določb, ki imetnikom prodajaln tobaka in kolkov (v nadaljevanju: trgovci na drobno s tobakom) prepovedujejo uvoz tobačnih proizvodov iz drugih držav članic.

3

Člen 1(1) in (2) zakona št. 13/1998 o ureditvi tobačnega trga in davčnih predpisih (Ley 13/1998 de Ordenación del Mercado de Tabacos y Normativa Tributaria) z dne 4. maja 1998 (BOE št. 107 z dne 5. maja 1998, str. 14871), kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: zakon št. 13/1998), določa:

„1.   Tobačni trg je liberaliziran, razen če ta zakon določa drugače, zato je monopol nad proizvodnjo, uvozom in trgovino na debelo s tobačnimi proizvodi, ki niso iz Skupnosti […], na ozemlju polotoka, Balearskih otokov, Ceute in Mellile odpravljen.

2.   Vsaka fizična ali pravna oseba, ki je pravno sposobna za izvajanje trgovinske dejavnosti, lahko opravlja dejavnosti iz odstavka 1, na način in pod pogoji, določenimi v členih 2 in 3 tega zakona. Vendar osebe, ki spadajo oziroma bodo spadale v enega od spodaj navedenih primerov, zgoraj navedenih dejavnosti ne morejo opravljati, in sicer osebe, ki:

[…]

4

Člen 2(3) navedenega zakona določa:

„Proizvajalci in glede na okoliščine primera uvozniki morajo, če obstaja povpraševanje po tobačnih proizvodih, zagotavljati, da so njihovi proizvodi dostopni na celotnem ozemlju, določenem v členu 1(1).“

5

Člen 3(1) tega zakona določa:

„Uvoz tobačnih proizvodov in njihova prodaja na debelo sta svobodna ne glede na njihov izvor, vendar pod pogojem, da se komisiji za tobačni trg predloži izjava o zavezi k spoštovanju veljavnih pravil […].“

6

Člen 4 zakona št. 13/1998 določa:

„1.   Trgovina na drobno s tobačnimi proizvodi, ki so iz Španije, razen s Kanarskih otokov, ostane monopol države, ki ga izvaja z mrežo prodajaln tobaka in kolkov.

2.   Maloprodajne cene različnih vrst, znamk in oblik tobaka, namenjenega trženju v Španiji, razen na Kanarskih otokih, določijo proizvajalci ali glede na okoliščine primera njihovi zastopniki ali pooblaščeni posredniki v Evropski uniji […].

3.   Trgovci [na drobno s tobakom in kolki], ki so nujno fizične osebe, državljani ene od države Evropske unije, so državni koncesionarji. […] Prodajalci ne smejo biti imetniki druge prodajalne ali prodajnega mesta, ki je dodatno obdavčeno, niti ne smejo biti poslovno ali delovno povezani z uvozniki, proizvajalci ali trgovci na debelo na tobačnem trgu, razen če ta povezava preneha pred dokončno podelitvijo koncesije za prodajalno tobaka.

4.   Koncesija za prodajalno tobaka se podeli na podlagi javnega razpisa […]

Koncesija je podeljena za obdobje petindvajsetih let. […]

[…]

7.   Marža trgovcev na drobno s tobačnimi proizvodi, ki morajo biti nujno kupljeni pri pooblaščenih trgovcih na debelo, je določena na 8,5 % maloprodajne cene ne glede na ceno ali vrsto proizvoda, njegovo poreklo ali trgovca na debelo, ki ga je dobavil. Za prodajo cigar pa trgovec na drobno vsekakor prejme 9 % maržo.

[…]“

7

Člen 1(1) kraljeve uredbe št. 1199/1999 z dne 9. julija 1999 o izvajanju zakona št. 13/1998 (BOE št. 166 z dne 13. julija 1999, str. 26330, v nadaljevanju: kraljeva uredba št. 1199/1999) določa:

„V skladu s členom 1 zakona [št. 13/1998] lahko vsaka fizična ali pravna oseba, ki je pravno sposobna za izvajanje trgovinske dejavnosti, ob upoštevanju pogojev iz te uredbe opravlja dejavnosti proizvodnje, uvoza in trgovine na debelo s tobačnimi proizvodi, ne glede na njihovo poreklo.“

8

Člen 2(1) te kraljeve uredbe določa:

„Osebe, ki spadajo v enega od spodaj navedenih primerov, ne morejo opravljati dejavnosti iz člena 1(1), in sicer osebe, ki:

[…]

9

Kraljeva uredba št. 1199/1999 je bila spremenjena s kraljevo uredbo št. 1/2007 z dne 12. januarja 2007 (BOE št. 18 z dne 20. januarja 2007, str. 2845, v nadaljevanju: kraljeva uredba št. 1/2007).

10

ANETT je s tožbo, vloženo pri Tribunal Supremo, temu predlagalo, naj več določb kraljeve uredbe št. 1/2007 razglasi za nične, ker spreminjajo kraljevo uredbo št. 1199/1999, ne da bi se razrešila zatrjevana protislovnost med pravom Unije in pravili, ki urejajo tobačni trg in monopol nad njegovo distribucijo v Španiji.

11

ANETT med drugim zatrjuje, da je prepoved za trgovce na drobno s tobakom, da opravljajo dejavnosti uvoza tobačnih proizvodov, v nasprotju z načelom prostega pretoka blaga, kot ga zagotavlja člen 34 PDEU, ker ta prepoved pomeni količinsko omejitev oziroma ukrep z enakim učinkom.

12

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je mogoče člen 34 [PDEU] razlagati tako, da prepoved iz španskega nacionalnega prava, naložena [trgovcem na drobno s tobakom], in sicer uvoza tobačnih proizvodov iz drugih držav članic, pomeni količinsko omejitev pri uvozu ali ukrep z enakim učinkom, prepovedan s [PDEU]?“

13

Španska vlada je na obravnavi ugovarjala dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, pri tem pa zatrjevala, da odgovor Sodišča ne bi prispeval ničesar k razrešitvi spora o glavni stvari, ker se ta nanaša na zakonitost kraljeve uredbe št. 1/2007.

14

S to uredbo naj bi bile namreč nekatere določbe kraljeve uredbe št. 1199/1999 spremenjene, ne da bi bila urejena ali omenjena prepoved za trgovce na drobno s tobakom, da opravljajo dejavnost uvoza tobaka. Ta prepoved naj bi izhajala iz člena 4 zakona št. 13/1998 in člena 2 kraljeve uredbe št. 1199/1999, na katera kraljeva uredba št. 1/2007 ne vpliva. Iz tega je razvidno, da predložitveno sodišče v sporu o glavni stvari ne bi moglo razglasiti za nično nobene določbe, ki bi bila povezana z navedeno prepovedjo.

15

Poleg tega naj bi ANETT že vložilo tožbo zoper kraljevo uredbo št. 1199?1999, ki določa to prepoved, ne da bi tej prepovedi ugovarjalo, to tožbo pa naj bi Tribunal Supremo zavrnilo. Ob upoštevanju načela pravne varnosti in res iudicata nacionalno sodišče zato ne more ponovno presojati prepovedi v zadevi v glavni stvari.

16

V zvezi s tem je treba navesti, da se domneva upoštevnost vprašanj v zvezi z razlago prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče v normativnem in dejanskem okviru, ki ga opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša. Zavrnitev predloga nacionalnega sodišča je mogoča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej zlasti sodbi z dne 7. junija 2007 v združenih zadevah Van der Weerd in drugi, od C-222/05 do C-225/05, ZOdl., str. I-4233, točka 22, in z dne 4. junija 2009 v zadevi Pometon, C-158/08, ZOdl., str. I-4695, točka 13).

17

V zadevi v glavni stvari sicer ni gotovo, da bi morebitna nezdružljivost zadevne prepovedi s pravom Unije vplivala na zakonitost kraljeve uredbe št. 1/2007, ker ta uredba ne ureja prepovedi in ker je Tribunal Supremo tožbo zoper kraljevo uredbo št. 1199/1999, ki določa navedeno prepoved, že zavrnilo.

18

Vendar ob upoštevanju predložitvene odločbe v celoti ni mogoče dokončno izključiti, da bi bil lahko odgovor Sodišča koristen za rešitev spora o glavni stvari. V teh okoliščinah zgoraj navedeni elementi sami po sebi ne zadostujejo za ovrženje domneve upoštevnosti, navedene v točki 16 te sodbe.

19

Zato je treba šteti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

20

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 34 PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki trgovcem na drobno s tobakom prepoveduje opravljati dejavnost uvoza tobačnih proizvodov iz drugih držav članic.

21

Evropska komisija je v pisnih stališčih, španska vlada pa na obravnavi zatrjevala –nasprotno, kot je navedlo predložitveno sodišče v vprašanju za predhodno odločanje – da je treba nacionalno ureditev preizkusiti glede na člen 37 PDEU, in ne člen 34 PDEU. Ta ureditev naj bi se namreč nanašala na delovanje monopola tržne narave v smislu člena 37 PDEU in naj bi povzročala omejevalne učinke na trgovanje, ki so neločljivo povezani z obstojem takega monopola.

22

V skladu s sodno prakso Sodišča je treba pravila o obstoju in delovanju navedenega monopola preizkusiti glede na določbe člena 37 PDEU, ki se še posebej nanaša na primer, v katerem se z državnim monopolom tržne narave izvajajo ekskluzivne pravice (glej med drugim sodbi z dne 23. oktobra 1997 v zadevi Franzén, C-189/95, Recueil, str. I-5909, točka 35, in z dne 5. junija 2007 v zadevi Rosengren in drugi, C-170/04, ZOdl., str. I-4071, točka 17).

23

Nasprotno pa je treba učinke drugih določb nacionalne zakonodaje na trgovanje znotraj Unije, ki jih je mogoče ločiti od delovanja monopola, čeprav naj bi učinkovale nanj, preizkusiti glede na člen 34 PDEU (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Franzén, točka 36, in Rosengren in drugi, točka 18).

24

Zato je treba preveriti, ali ukrep prepovedi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, pomeni pravilo o obstoju oziroma delovanju monopola.

25

V zvezi s tem je treba po eni strani opozoriti, da je posebna vloga zadevnega monopola v pridržanju ekskluzivne pravice do prodaje na drobno tobačnih proizvodov koncesionarjem, ne da bi jim bil uvoz teh proizvodov prepovedan.

26

Ukrep prepovedi v zadevi v glavni stvari zato, ker trgovcem na drobno s tobakom onemogoča uvoz navedenih proizvodov na špansko ozemlje, vpliva na prosti pretok blaga v Uniji, ne da bi urejal izvajanje ekskluzivne pravice, ki izhaja iz zadevnega monopola.

27

Ta ukrep se zato ne nanaša na izvajanje posebne funkcije zadevnega monopola in ga torej ni mogoče šteti za ukrep, ki vpliva na sam obstoj monopola (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Rosengren in drugi, točka 22).

28

Po drugi strani je treba spomniti, da prepoved za trgovce na drobno s tobakom, da uvažajo tobačne proizvode, povzroča usmerjanje teh trgovcev, da nabavljajo od pooblaščenih trgovcev na debelo. Ukrep prepovedi v postopku v glavni stvari lahko s tega vidika vpliva na delovanje navedenega monopola.

29

Vendar tudi če se ukrep v postopku v glavni stvari, drugače kot v ureditvi v zadevi, v kateri je bila sprejeta zgoraj navedena zadeva Rosengren in drugi, ne bi nanašal na posameznike, ampak na koncesionarje, ki uživajo zadevni monopol, in sicer trgovce na drobno s tobakom, bi bilo mogoče tak ukrep ločiti od delovanja monopola, saj se ne nanaša na način prodaje na drobno tobačnih proizvodov na španskem ozemlju, temveč na trgu, ki je višje v prodajni verigi teh proizvodov. Njegov namen namreč ni organizirati sistem monopolne izbire proizvodov. Namen navedenega ukrepa ni niti ureditev prodajne mreže zadevnega monopola niti ureditev trženja ali oglaševanja proizvodov, ki se prodajajo na debelo v okviru tega monopola (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Rosengren in drugi, točka 24).

30

V teh okoliščinah ukrep prepovedi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ne pomeni pravila o obstoju oziroma delovanju monopola. Člen 37 PDEU se zato pri preverjanju, ali je tak ukrep združljiv s pravom Unije, predvsem z določbami Pogodbe v zvezi s prostim pretokom blaga, ne upošteva.

31

Nacionalno ureditev, ki določa prepoved za trgovce na drobno s tobakom, da uvažajo tobačne proizvode, kot je ta v postopku v glavni stvari, je treba zato presojati ob upoštevanju člena 34 PDEU.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba vse trgovinske predpise držav članic, ki bi lahko neposredno ali posredno in dejansko ali morebitno ovirali trgovino znotraj Unije, šteti za ukrepe z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve v smislu člena 34 PDEU (glej med drugim sodbi z dne 11. julija 1974 v zadevi Dassonville, 8/74, Recueil, str. 837, točka 5, in z dne 10. februarja 2009 v zadevi Komisija proti Italiji, C-110/05, ZOdl., str. I-519, točka 33).

33

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno tudi, da člen 34 PDEU določa obveznost spoštovanja načel prepovedi diskriminacije in medsebojnega priznavanja proizvodov, ki se zakonito proizvajajo in tržijo v drugih državah članicah, in načela zagotavljanja prostega dostopa do nacionalnih trgov za proizvode Unije (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točka 34, in sodbo z dne 2. decembra 2010 v zadevi Ker-Optika, C-108/09, ZOdl., str. I-12213, točka 48).

34

Ukrepe države članice, katerih cilj ali učinek je manj ugodno obravnavanje proizvodov iz drugih držav članic, in pravila o pogojih, ki jih mora izpolnjevati to blago, čeprav se ta pravila brez kakršnega koli razlikovanja uporabljajo za vse proizvode, je treba tako šteti za ukrepe z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve (glej zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Italiji, točki 35 in 37, in Ker-Optika, točka 49).

35

Tako je treba obravnavati tudi vse druge ukrepe, ki ovirajo dostop do trga države članice za proizvode druge države članice (zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Italiji, točka 37, in Ker-Optika, točka 50).

36

V postopku v glavni stvari nič na kaže na to, da je cilj ali učinek zadevne nacionalne ureditve manj ugodno obravnavanje tobačnih proizvodov iz drugih držav članic. Niti se ne nanaša na pravila o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati ti proizvodi.

37

Vendar je treba preveriti še, ali ta ureditev ovira dostop tobačnim proizvodom iz drugih držav članic do španskega trga.

38

V zvezi s tem je treba navesti, da s tem, da je trgovcem na drobno s tobakom prepovedan neposredni uvoz teh proizvodov iz drugih držav članic, navedena ureditev te trgovce zavezuje, da nabavljajo od pooblaščenih trgovcev na debelo. Tako nabavljanje pa bi lahko imelo več slabosti, s katerimi se ti trgovci na drobno ne bi srečevali, če bi uvažali sami.

39

Natančneje, zadevni trgovci na drobno lahko tržijo tobačni proizvod iz druge države članice le, če je ta proizvod na voljo v paleti proizvodov pooblaščenega trgovca na debelo v Španiji in če ga ima ta na zalogi. Kadar proizvoda v paleti proizvodov ni, trgovci na drobno s tobakom nimajo nobene neposredne, prilagodljive in hitre možnosti, s katero bi odgovorili na povpraševanje strank, ki se zanimajo za ta proizvod.

40

Ta ugotovitev se komajda lahko izpodbija z obveznostjo uvoznika, da zagotavlja dostopnost do tobačnih proizvodov na celotnem nacionalnem ozemlju, kadar obstaja povpraševanje po teh proizvodih, kot ga določa nacionalna zakonodaja. Ti uvozniki se lahko namreč odločijo, da ne bodo uvažali nekaterih proizvodov, za katere povprašuje premalo posameznikov, ali pa jih uvozijo prepozno. Nasprotno pa bi se lahko vsak trgovec na drobno s tobakom namesto uvoznikov zagotovo bolj prilagodljivo in hitreje odzval na povpraševanje strank, s katerimi je v neposrednem in pogostem stiku.

41

Poleg tega je trgovcem na drobno s tobakom preprečeno, da bi nabavljali v drugih državah članicah, čeprav bi lahko proizvajalci in trgovci na debelo, ki imajo tam sedež, zlasti v obmejnih regijah, ponudili ugodnejše pogoje nabave bodisi zaradi njihove geografske bližine bodisi zaradi posebnega načina dostave, ki jo ponujajo.

42

Vsi ti elementi imajo lahko negativen učinek na izbiro proizvodov, ki jih trgovci na drobno s tobakom vključujejo v svojo paleto proizvodov, in nazadnje na dostop do različnih proizvodov iz drugih držav članic na španskem trgu.

43

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ukrep prepovedi v postopku v glavni stvari ovira dostop teh proizvodov do trga.

44

Iz tega je razvidno, da navedena zakonodaja pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve v smislu člena 34 PDEU.

45

V skladu z ustaljeno sodno prakso je oviro za prosti pretok blaga mogoče upravičiti z razlogi splošnega interesa iz člena 36 PDEU ali z nujnimi zahtevami. V obeh primerih mora nacionalni ukrep zagotavljati uresničitev cilja, ki se mu sledi, in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno, da bi bil dosežen (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Italiji, točka 59, in Ker-Optika, točka 57).

46

Španska in italijanska vlada, prvič, navajata, da je mogoče zadevni ukrep prepovedi v postopku v glavni stvar utemeljiti s potrebo po zagotovitvi davčnega in carinskega nadzora tobačnih proizvodov in njihovega zdravstvenega nadzora.

47

Drugič, ti vladi zatrjujeta, da je navedeni ukrep potreben za uresničevanje cilja varstva potrošnikov. Če bi bilo namreč trgovcem na drobno s tobakom dovoljeno uvažati tobačne proizvode, bi lahko nekaterim proizvodom dajali prednost pred drugimi v škodo nevtralnosti tobačnega trga.

48

Tretjič, španska vlada meni, da je zadevni ukrep prepovedi v postopku v glavni stvari utemeljen, ker bi imeli trgovci na drobno s tobakom čezmerno konkurenčno prednost, če bi jim bilo dovoljeno uvažanje teh proizvodov.

49

Četrtič, španska vlada meni, da je treba omejitev prostega pretoka blaga vsekakor odpraviti le, če bi ta odprava pomenila prednost za potrošnike, in sicer predvsem znižanje cen. Vendar ker je tobak monopolni proizvod, ki se prodaja po fiksnih cenah, odprava prepovedi uvoza za trgovca na drobno s tobakom ne bi pomenila nobene prednosti za potrošnike; od tega bi lahko imeli korist samo trgovci na drobno.

50

Najprej je treba glede trditve španske in italijanske vlade v zvezi z zagotavljanjem davčnega, carinskega in zdravstvenega nadzora tobačnih proizvodov spomniti, da morajo nacionalni organi, kadar sprejmejo ukrep, ki odstopa od načela, ki ga uvaja pravo Unije, v vsakem posameznem primeru dokazati, da je ta ukrep primeren za zagotovitev uresničitve cilja, na katerega se sklicuje, in da ne presega tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže. Utemeljitvene razloge, na katere se lahko država članica sklicuje, je torej treba podpreti z analizo primernosti in sorazmernosti ukrepa, ki ga je sprejela, ter z natančnimi dejstvi, ki bi podkrepila njene trditve (glej sodbi z dne 18. marca 2004 v zadevi Leichtle, C-8/02, Recueil, str. I-2641, točka 45, in z dne 13. aprila 2010 v zadevi Bressol in drugi, C-73/08, ZOdl., str. I-2735, točka 71).

51

Vendar španska in italijanska vlada svojih trditev nista podkrepili z nobenim dokazom, ki bi izpolnjeval pogoje, opredeljene v prejšnji točki. Natančneje, nista pojasnili, zakaj naj bi možnost, da bi trgovci na drobno s tobakom sami uvažali tobačne proizvode, ovirala izvajanje davčnega, carinskega in zdravstvenega nadzora nad temi proizvodov.

52

Poleg tega je treba zavrniti trditev v zvezi z varstvom potrošnikov. Tudi če bi zahteva po splošni zagotovitvi enotne palete proizvodov pomenila legitimni cilj v splošnem interesu, ki ga morajo uresničevati prej pravna pravila kot pa tržni zakon, bi bilo mogoče spoštovanje te zahteve vsekakor doseči z manj omejevalnimi ukrepi, na primer z naložitvijo obveznosti, da imajo trgovci na drobno s tobakom na zalogi vnaprej določeno minimalno paleto proizvodov.

53

Dalje, španska vlada ne more zatrjevati, da je mogoče omejitev utemeljiti s tem, da bi možnost uvoza za trgovce na drobno s tobakom pomenila konkurenčno prednost. Tako stališče bi bilo namreč samo gospodarsko. V skladu z ustaljeno sodno prakso popolnoma gospodarski razlogi ne morejo biti višji razlogi v splošnem interesu, ki bi lahko upravičili omejitev temeljne svoboščine, zagotovljene s Pogodbo (glej sodbi z dne 13. januarja 2000 v zadevi TK-Heimdienst, C-254/98, Recueil, str. I-151, točka 33, in z dne 17. marca 2005 v zadevi Kranemann, C-109/04, ZOdl., str. I-2421, točka 34).

54

Nazadnje je treba zavrniti trditev španske vlade, da je odprava omejitev prostega pretoka blaga utemeljena le, če bi ta odprava pomenila prednost za potrošnike. V zvezi s tem v obravnavani zadevi zadostuje navesti, da odprava zadevnega ukrepa prepovedi v postopku v glavni stvari pomeni korist za potrošnike, ker bi omogočala, da bi trgovci na drobno s tobakom razširili paleto proizvodov, ki jo imajo na voljo.

55

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da omejitve, ki izhaja iz ureditve v postopku v glavni stvari, ni mogoče utemeljiti z uresničevanjem navedenih ciljev.

56

Odgovor na postavljeno vprašanje je zato, da je treba člen 34 PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki trgovcem na drobno s tobakom in kolki prepoveduje opravljati dejavnost uvoza tobačnih proizvodov iz drugih držav članic.

57

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 34 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki trgovcem na drobno s tobakom in kolki prepoveduje opravljati dejavnost uvoza tobačnih proizvodov iz drugih držav članic.