Zadeva C-87/10

Electrosteel Europe SA

proti

Edil Centro SpA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale ordinario di Vicenza )

„Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Člen 5, točka 1(b), prva alinea – Sodišče kraja izpolnitve pogodbene obveznosti, ki je podlaga za zahtevek – Prodaja blaga – Kraj dobave – Pogodba, ki vsebuje klavzulo ‚Dobava: franko tovarna‘“

Povzetek sodbe

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Sodna pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 44/2001– Posebne pristojnosti – Pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena 5, točka 1(b), prva alinea

(Uredba Sveta št. 44/2001, člen 5, točka 1(b), prva alinea)

Člen 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je treba pri prodaji na daljavo kraj, kamor je bilo blago v skladu s pogodbo dobavljeno ali bi moralo biti dobavljeno, določiti v skladu z določbami te pogodbe.

Da bi nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, preverilo, ali je kraj dobave določen „v skladu s pogodbo“, mora upoštevati vse upoštevne izraze in klavzule te pogodbe, na podlagi katerih je mogoče ta kraj jasno opredeliti, vključno z izrazi in klavzulami, ki so splošno znani in določeni z mednarodnimi trgovinskimi običaji, kot so incotermi („international commercial terms“), ki jih je izdelala Mednarodna trgovinska zbornica, v različici, objavljeni leta 2000.

Če kraja dobave ni mogoče določiti na podlagi tega, brez sklicevanja na materialno pravo, ki velja za pogodbo, je ta kraj tisti kraj, v katerem je bilo blago dejansko izročeno, na podlagi česar je kupec pridobil ali bi moral pridobiti pravico dejanskega razpolaganja s tem blagom v končnem kraju postopka prodaje.

(Glej točko 26 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 9. junija 2011(*)

„Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Člen 5, točka 1(b), prva alinea – Sodišče kraja izpolnitve pogodbene obveznosti, ki je podlaga za zahtevek – Prodaja blaga – Kraj dobave – Pogodba, ki vsebuje klavzulo ‚Dobava: franko tovarna‘“

V zadevi C‑87/10,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunale ordinario di Vicenza (Italija) z odločbo z dne 30. januarja 2010, ki je prispela na Sodišče 15. februarja 2010, v postopku

Electrosteel Europe SA

proti

Edil Centro SpA,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, D. Šváby, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, E. Juhász (poročevalec) in T. von Danwitz, sodnika,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Edil Centro SpA R. Campese, odvetnica,

–        za Evropsko komisijo N. Bambara in M. Wilderspin, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 3. marca 2011

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1, v nadaljevanju: Uredba).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Electrosteel Europe SA (v nadaljevanju: Electrosteel) s sedežem v Arlesu (Francija) in Edil Centro SpA (v nadaljevanju: Edil Centro) s sedežem v Piovenu Rocchettu (Italija) glede izpolnitve pogodbe o prodaji blaga.

 Pravni okvir

3        Člen 2(1) Uredbe, ki je del poglavja II, oddelek 1 z naslovom „Splošne določbe“, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

4        Člen 3(1) Uredbe, ki je v istem oddelku 1, določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“

5        Člen 5 Uredbe, ki je v njenem poglavju II, oddelek 2 z naslovom „Posebna pristojnost“, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

1.       (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;

(b) za namene te določbe in razen, če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:

–        v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,

–        v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;

(c) če se ne uporabi pododstavek (b), potem se uporabi pododstavek (a);

[…]“

6        Člen 23(1) Uredbe, ki je del navedenega poglavja II, oddelek 7 z naslovom „Dogovor o pristojnosti“, določa:

„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:

(a)       v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali

(b)       v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali

(c)       v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.“

7        Člen 60(1) Uredbe, ki je del poglavja V z naslovom „Splošne določbe“, določa:

1. Za namene te uredbe ima gospodarska družba ali druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb stalno prebivališče v kraju, kjer ima:

(a)       statutarni sedež; ali

(b)       glavno upravo; ali

(c)       glavno poslovno enoto.“

 Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

8        Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, je razvidno, da sta družbi Edil Centro, ki je prodajalec, in Electrosteel, ki je kupec, sklenili pogodbo o prodaji blaga. Zaradi spora glede izpolnitve te pogodbe je prodajalec na Tribunale ordinario di Vicenza vložil predlog, naj se kupcu naloži, da mu plača 36.588,26 EUR iz naslova kupnine za prejeto blago.

9        Kupec se je v ugovoru najprej na podlagi določb Uredbe skliceval na nepristojnost italijanskega sodišča, ki mu je bila predložena zadeva. V utemeljitev tega ugovora je kupec potrdil, da ima sedež v Franciji in bi zato moral biti tožen pred sodiščem te države članice.

10      Družba Edil Centro nasprotno trdi, da pogodba, sklenjena na njenem sedežu v Italiji, vsebuje klavzulo „Resa: Franco ns. [nostra] sede“ („Dobava: franko [naš] sedež“), ki se nanaša na kraj dobave blaga, in da so zato za obravnavanje spora pristojna italijanska sodišča.

11      Družba Edil Centro se sklicuje na izraze „Incoterms“ („international commercial terms“) – ki jih je določila Mednarodna trgovinska zbornica s sedežem v Parizu – v različici iz leta 2000 in v angleščini, ki je uradni jezik za te izraze (v nadaljevanju: incotermi), ter zatrjuje, da klavzula „franko naš sedež“ ustreza incotermu „EKW“ („Ex Works“), katerega točki A4 in B4 naj bi določali kraj dobave blaga.

12      Ti točki „Incoterm Ex Works“ določata:

„A4      Delivery

The seller must place the goods at the disposal of the buyer at the named place of delivery, not loaded on any collecting vehicle, on the date or within the period agreed or, if no such time is agreed, at the usual time for delivery of such goods. If no specific point has been agreed within the named place, and if there are several points available, the seller may select the point at the place of delivery which best suits his purpose.

B4      Taking delivery

The buyer must take delivery of the goods when they have been delivered in accordance with A4 […]“

13      Iz spisa je razvidno, da je blago, ki je predmet sporne pogodbe, kupcu dobavil prevoznik, ki je to blago prevzel v Italiji, na sedežu prodajalca, in ga oddal v Franciji, na sedežu kupca.

14      Predložitveno sodišče poudarja, da v Italiji prvostopenjska in pritožbena sodišča ter Corte suprema di cassazione pojem „kraj dobave“ kot „kraj izpolnitve zadevne obveznosti“ v skladu s členom 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe razlagajo različno.

15      Glede na te različne razlage je Tribunale ordinario di Vicenza prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 5, točka 1(b), Uredbe […] – in na splošno pravo Skupnosti – ki določa, da je kraj izpolnitve zadevne obveznosti v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dobavljeno ali bi moralo biti dobavljeno, razlagati tako, da je kraj dobave, ki je upošteven za določitev pristojnega sodišča, končni namembni kraj blaga, ki je predmet pogodbe, ali tako, da je to kraj, v katerem prodajalec na podlagi materialnega prava, ki se uporablja za posamezen primer, izpolni obveznost dobave, ali pa je mogoča še katera druga razlaga navedene določbe?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

16      Najprej je treba ugotoviti, da je Sodišče po tem, ko je predložitveno sodišče vložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, izdalo sodbo z dne 25. februarja 2010 v zadevi Car Trim (C-381/08, ZOdl., str. I-1255), v kateri je v točki 2 izreka razsodilo, da je treba člen 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe razlagati tako, da je treba pri prodaji na daljavo kraj, kamor je bilo blago dobavljeno ali bi moralo biti dobavljeno, določiti v skladu z določbami pogodbe. Dodalo je, da če kraja dobave ni mogoče določiti na podlagi tega, brez sklicevanja na materialno pravo, ki velja za to pogodbo, je ta kraj tisti kraj, v katerem je bilo blago dejansko izročeno, na podlagi česar je kupec pridobil ali bi moral pridobiti pravico dejanskega razpolaganja s tem blagom v končnem kraju postopka prodaje.

17      Razlago navedene določbe, ki jo je podalo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Car Trim, je mogoče uporabiti v postopku v glavni stvari, hkrati pa predstavlja skoraj popoln odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Tribunale ordinario di Vicenza.

18      Vendar je treba še pojasniti, kako je treba razlagati izraz „v skladu s pogodbo“ iz člena 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe, zlasti koliko je mogoče upoštevati izraze in klavzule pogodbe, ki ne imenujejo neposredno in izrecno kraja dobave, ki je odločilen za določitev sodišča, pristojnega za obravnavanje sporov med strankami.

19      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 23 Uredbe dogovor o pristojnosti lahko sklenjen ne samo v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki, ampak tudi v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama, ali v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in jih stranke redno upoštevajo pri pogodbah istega tipa v okviru zadevne panoge.

20      Ni razloga, da bi se štelo, da je zakonodajalec Unije želel, da se taki trgovski običaji pri razlagi drugih določb iste uredbe ne upoštevajo, še zlasti pri določitvi pristojnega sodišča v skladu s členom 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe.

21      Običaji, zlasti če jih zberejo, pojasnijo in objavijo znane poklicne organizacije in jim gospodarski subjekti pogosto sledijo v praksi, imajo pomembno vlogo v nedržavni ureditvi mednarodne trgovine. Olajšujejo naloge gospodarskih subjektov pri pripravi pogodbe, saj ti z uporabo kratkih in preprostih izrazov lahko uredijo velik del svojih trgovskih razmerij. Incotermi, ki jih je pripravila Mednarodna trgovinska zbornica in ki opredeljujejo in določajo vsebino nekaterih izrazov in klavzul, ki se običajno uporabljajo v mednarodni trgovini, so še posebej poznani in pogosto uporabljani v praksi.

22      Tako mora nacionalno sodišče v okviru preučitve pogodbe, da bi ugotovilo kraj dobave v smislu člena 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe, upoštevati vse upoštevne izraze in klavzule te pogodbe, če je treba, vključno z izrazi in klavzulami, ki so splošno znani in določeni z mednarodnimi trgovinskimi običaji, kot so incotermi, če je mogoče ta kraj na podlagi njih jasno opredeliti.

23      Kadar vsebuje pogodba take izraze ali klavzule, je morda treba preučiti, ali so ti določbe, ki urejajo le pogoje v zvezi z razpršitvijo tveganj, povezanih s prevozom blaga, ali z razdelitvijo stroškov med pogodbenima strankama, ali pa določajo tudi kraj dobave blaga. Glede incoterma „Ex Works“, na katerega se sklicuje v okviru postopka v glavni stvari, je treba ugotoviti, da ta klavzula, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 40 sklepnih predlogov, ne zajema le določb točk A5 in B5 z naslovom „Transfer of risks“, ki se nanašajo na prenos tveganj, in določb točk A6 in B6 z naslovom „Division of costs“, ki urejajo razdelitev stroškov, ampak ločeno tudi določbe točk A4 in B4 z naslovom „Delivery“ in „Taking delivery“, ki se sklicujejo na isti kraj in tako omogočajo opredeliti kraj dobave blaga.

24      Nasprotno, kadar se blago, ki je predmet pogodbe, le prevaža po ozemlju države članice, ki je glede na sedež strank in začetni ali končni kraj blaga tretja država članica, je treba zlasti preveriti, ali je kraj, ki je naveden v pogodbi in je na ozemlju te države članice, odločilen za razdelitev stroškov in tveganj, povezanih s prevozom blaga, ali pa je tudi kraj dobave tega blaga.

25      Predložitveno sodišče mora presoditi, ali klavzula „Dobava: franko [naš] sedež“, povzeta v zadevni pogodbi v postopku v glavni stvari, ustreza incotermu „Ex Works“, točki A4 in B4, ali neki drugi klavzuli ali drugemu običaju, ki se po navadi uporablja v trgovini in s katerim je mogoče jasno, ne da bi bilo treba uporabiti materialno pravo, ki se uporablja za pogodbo, določiti kraj dobave blaga v skladu s to pogodbo.

26      Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe razlagati tako, da je treba pri prodaji na daljavo kraj, kamor je bilo blago v skladu s pogodbo dobavljeno ali bi moralo biti dobavljeno, določiti v skladu z določbami te pogodbe. Da bi predložitveno sodišče, ki odloča o zadevi, preverilo, ali je kraj dobave določen „v skladu s pogodbo“, mora, upoštevati vse upoštevne izraze in klavzule te pogodbe, na podlagi katerih je mogoče ta kraj jasno opredeliti, vključno z izrazi in klavzulami, ki so splošno znani in določeni z mednarodnimi trgovinskimi običaji, kot so incotermi, ki jih je izdelala Mednarodna trgovinska zbornica, v različici, objavljeni leta 2000. Če kraja dobave ni mogoče določiti na podlagi tega, brez sklicevanja na materialno pravo, ki velja za pogodbo, je ta kraj tisti kraj, v katerem je bilo blago dejansko izročeno, na podlagi česar je kupec pridobil ali bi moral pridobiti pravico dejanskega razpolaganja s tem blagom v končnem kraju postopka prodaje.

 Stroški

27      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 5, točka 1(b), prva alinea, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je treba pri prodaji na daljavo kraj, kamor je bilo blago v skladu s pogodbo dobavljeno ali bi moralo biti dobavljeno, določiti v skladu z določbami te pogodbe.

Da bi predložitveno sodišče, ki odloča o zadevi, preverilo, ali je kraj dobave določen „v skladu s pogodbo“, mora upoštevati vse upoštevne izraze in klavzule te pogodbe, na podlagi katerih je mogoče ta kraj jasno opredeliti, vključno z izrazi in klavzulami, ki so splošno znani in določeni z mednarodnimi trgovinskimi običaji, kot so incotermi, ki jih je izdelala Mednarodna trgovinska zbornica, v različici, objavljeni leta 2000.

Če kraja dobave ni mogoče določiti na podlagi tega, brez sklicevanja na materialno pravo, ki velja za pogodbo, je ta kraj tisti kraj, v katerem je bilo blago dejansko izročeno, na podlagi česar je kupec pridobil ali bi moral pridobiti pravico dejanskega razpolaganja s tem blagom v končnem kraju postopka prodaje.

Podpisi

---

* Jezik postopka: italijanščina.