Združeni zadevi C-431/09 in C-432/09

Airfield NV in Canal Digitaal BV

proti

Belgische Vereniging van Auteurs, Componisten en Uitgevers CVBA (Sabam)

in

Airfield NV

proti

Agicoa Belgium BVBA

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Hof van beroep te Brussel)

„Avtorska pravica – Satelitsko radiodifuzno oddajanje – Direktiva 93/83/EGS – Člena 1(2)(a) in 2 – Priobčitev javnosti po satelitu – Ponudnik satelitskega paketa – Enotnost priobčitve javnosti po satelitu – Subjekt, ki mu je mogoče pripisati to priobčitev – Dovoljenje imetnikov avtorskih pravic za to priobčitev“

Povzetek sodbe

Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 93/83 – Satelitsko radiodifuzno oddajanje in kabelska retransmisija – Dovoljenje imetnikov avtorskih pravic za to priobčitev – Pogoji

(Direktiva Sveta 93/83, člen 2)

Člen 2 Direktive 93/83 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo je treba razlagati tako, da je ponudnik satelitskega paketa za posredovanje pri neposrednem in posrednem prenosu televizijskih programov dolžan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih pravic, razen če so se ti imetniki z zadevno RTV-organizacijo dogovorili, da bodo varovana dela prav tako priobčena javnosti s posredovanjem tega ponudnika, pod pogojem, da v tem primeru posredovanje navedenega ponudnika ne omogoči dostopa do navedenih del novi javnosti.

(Glej točko 84 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 13. oktobra 2011(*)

„Avtorska pravica – Satelitsko radiodifuzno oddajanje – Direktiva 93/83/EGS – Člena 1(2)(a) in 2 – Priobčitev javnosti po satelitu – Ponudnik satelitskega paketa – Enotnost priobčitve javnosti po satelitu – Subjekt, ki mu je mogoče pripisati to priobčitev – Dovoljenje imetnikov avtorskih pravic za to priobčitev“

V združenih zadevah C‑431/09 in C‑432/09,

katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ju je vložilo hof van beroep te Brussel (Belgija), z odločbama z dne 27. oktobra 2009, ki sta prispeli na Sodišče 2. novembra 2009, v postopkih

Airfield NV,

Canal Digitaal BV

proti

Belgische Vereniging van Auteurs, Componisten en Uitgevers CVBA (Sabam) (C-431/09),

in

Airfield NV

proti

Agicoa Belgium BVBA (C-432/09),

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, J. Malenovský (poročevalec), sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, E. Juhász in D. Šváby, sodnika,

generalni pravobranilec: N. Jääskinen,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. novembra 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Airfield NV in Canal Digitaal BV T. Heremans in A. Hallemans, odvetnika,

–        za Belgische Vereniging van Auteurs Componisten en Uitgevers CVBA (Sabam) E. Marissens, odvetnik,

–        za Agicoa Belgium BVBA J. Windey in H. Gilliams, odvetnika,

–        za finsko vlado J. Heliskoski, zastopnik,

–        za Evropsko komisijo H. Krämer in W. Roels, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 17. marca 2011

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 1(2), od (a) do (c), Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 134).

2        Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med družbama Airfield NV (v nadaljevanju: Airfield) in Canal Digitaal BV (v nadaljevanju: Canal Digitaal) in družbo Belgische Vereniging van Auteurs, Componisten en Uitgevers CVBA (Sabam) (belgijsko združenje avtorjev, skladateljev in založnikov, v nadaljevanju: Sabam) (zadeva C‑431/09) ter družbo Airfield in družbo Agicoa Belgium BVBA (v nadaljevanju: Agicoa) (zadeva C-432/09) glede obveznosti družb Airfield in Canal Digitaal, da pridobita dovoljenje za priobčitev del javnosti.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodnih izjavah 5, 14, 15 in 17 Direktive 93/83 je navedeno:

„(5)      […] doseganje […] ciljev [Unije] glede čezmejnega satelitskega radiodifuznega oddajanja in kabelske retransmisije programov iz drugih držav članic trenutno še vedno ovirata vrsta razlik med nacionalnimi pravili o avtorski pravici in določena pravna negotovost; […] to pomeni, da so imetniki pravic izpostavljeni nevarnosti, da bodo njihova dela izkoriščana brez plačila nadomestil, ali da posamezni imetniki izključnih pravic v različnih državah članicah preprečujejo izkoriščanje svojih del; […] pravna negotovost predstavlja neposredno oviro pri prostem prometu programov v [Uniji];

[…]

(14)      […] v zvezi s pravicami, ki naj se pridobijo, [je] treba preseči pravno negotovost, ki ovira čezmejno satelitsko radiodifuzno oddajanje, z opredelitvijo pojma javne priobčitve po satelitu na ravni [Unije]; […] v tej opredelitvi [je treba] hkrati podrobno določiti tudi to, kje se dejanje priobčitve odvija; […] takšna opredelitev [je] nujno potrebna, da ne pride do kumulativne uporabe več nacionalnih zakonov pri enem samem dejanju oddajanja; […] do javne priobčitve po satelitu pride le takrat in tam v državi članici, kjer se programski signali pošljejo pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo; […] običajnih tehničnih postopkov, povezanih s programskimi signali, [se] ne sme obravnavati kot motenj pri verigi oddajanja;

(15)      […] pridobitev izključnih pravic radiodifuznega oddajanja na pogodbeni osnovi [naj se] sklada z zakonodajo o avtorski pravici in sorodnih pravicah v državi članici, v kateri pride do priobčitve javnosti po satelitu;

[…]

(17)      […] stranke [naj] pri določanju zneska nadomestila za pridobljene pravice upoštevajo vse vidike oddaje, na primer dejansko občinstvo, potencialno občinstvo in jezikovno verzijo“.

4        Člen 1(1) Direktive 93/83 določa:

„Za namen te direktive ‚satelit‘ pomeni vsak satelit, ki deluje na frekvencah, ki so po pravu o telekomunikacijah rezervirane za oddajanje signalov za javni sprejem ali ki so rezervirane za zaprto komunikacijo od točke do točke. V drugem primeru pa morajo biti okoliščine, v katerih se odvija posamični sprejem signalov, primerljive z okoliščinami prvega primera.“

5        Člen 1(2), od (a) do (c), te direktive določa:

„(a)      Za namen te direktive izraz ‚priobčitev javnosti po satelitu‘ pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerimi pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.

(b)      Do dejanja priobčitve javnosti po satelitu pride le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.

(c)      Če so programski signali kodirani, pride do priobčitve javnosti po satelitu pod pogojem, da je način za dekodiranje oddaje javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem.“

6        Člen 2 Direktive 93/83 določa:

„Države članice za avtorja predvidijo izključno pravico, da dovoli priobčitev javnosti po satelitu avtorsko-pravno varovanih del v skladu z določbami iz tega poglavja.“

7        Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230) določa:

„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“

8        V uvodni izjavi 27 Direktive 2001/29 je v zvezi s tem navedeno, da se „[s]amo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev v pomenu te direktive“.

 Nacionalno pravo

9        Člen 1(1), četrti pododstavek, zakona z dne 30. junija 1994 o avtorski in sorodnih pravicah (Wet betreffende het auteursrecht en de naburige rechten, Moniteur belge z dne 27. julija 1994, str. 19297), kakor je bil spremenjen, določa:

„Le avtor literarnega ali umetniškega dela je upravičen to delo priobčiti javnosti, ne glede na postopek (kar vključuje tako dajanje na razpolago javnosti, da si lahko vsakdo sam izbere kraj in čas dostopa).“

10      V členih 49 in 50 tega zakona je v bistvu povzeto besedilo člena 1(2), od (a) do (c), Direktive 93/83.

 Dejanski okvir in vprašanja za predhodno odločanje

11      Airfield, ki deluje pod trgovskim imenom TV Vlaanderen, je belgijska družba, ponudnica digitalne satelitske televizije, ki javnosti ponuja paket programov, oddajanih po satelitu, ki jih lahko njeni naročniki poslušajo oziroma gledajo s satelitskim dekoderjem (v nadaljevanju: ponudnica satelitskega paketa).

12      Paket, ki ga ponuja družba Airfield, vključuje dve vrsti televizijskih programov. Poleg programov, ki se lahko spremljajo brezplačno, paket vsebuje kodirane programe, ki jih je mogoče spremljati šele po dekodiranju. Stranka mora tako za spremljanje teh programov skleniti naročniško pogodbo z družbo Airfield, ki ji proti plačilu zagotovi kartico, ki omogoča dekodiranje (v nadaljevanju: dekodirna kartica).

13      Družba Airfield za ponujanje programskih paketov uporablja tehnične storitve družbe Canal Digitaal, ki je nizozemska družba, ki pripada isti skupini kot družba Airfield.

14      Družba Canal Digitaal je z družbo, ki upravlja satelitski sistem Astra, sklenila pogodbo, na podlagi katere daje ta družba družbi Canal Digitaal v najem zmogljivosti za digitalni radio in televizijo na omenjenem satelitu.

15      Potem je družba Canal Digitaal z družbo Airfield sklenila pogodbo o izvajanju storitev, s katero se je zavezala, da bo od 1. januarja 2006 zmogljivosti, ki jih je najela na satelitu Astra, dala v podnajem družbi Airfield za oddajanje televizijskih in radijskih programov v Belgiji in Luksemburgu. Za oddajanje televizijskih programov se je družba Canal Digitaal zavezala, da bo opravljala tehnične storitve, zlasti oddajanje, multipleksiranje, stiskanje, kodiranje in prenos podatkov, potrebnih za to, da lahko družba Airfield v Belgiji in Luksemburgu opravlja storitve digitalne televizije.

16      Družba Airfield je sklenila tudi vrsto pogodb z RTV-organizacijami, katerih programi so vključeni v njen satelitski paket. Pogoji sodelovanja s temi organizacijami se razlikujejo glede na način prenosa zadevnih televizijskih programov, pri čemer se ti programi v okviru navedenega satelitskega paketa prenašajo bodisi posredno (v nadaljevanju: posredni prenos televizijskih programov) bodisi neposredno (v nadaljevanju: neposredni prenos televizijskih programov).

 Posredni prenos televizijskih programov

17      Posredni prenos televizijskih programov poteka na dva načina.

18      Po prvem načinu RTV-organizacije pošljejo programske signale prek fiksne povezave napravam družbe Canal Digitaal, nameščene v Vilvoordeju (Belgija). Družba Canal Digitaal signale nato stisne in kodira ter jih po širokopasovni povezavi pošlje v svojo postajo na Nizozemskem, ki zagotavlja navzgornjo povezavo do satelita Astra. Preden se ti signali oddajo s te postaje do navedenega satelita, se kodirajo. Ključ, ki javnosti omogoča dekodiranje teh signalov, je vgrajen v dekodirno kartico, ki jo da družba Canal Digitaal na voljo družbi Airfield. To kartico stranka prejme ob sklenitvi naročniškega razmerja z družbo Airfield.

19      Po drugem načinu RTV-organizacije pošljejo programske signale po satelitu. Družba Canal Digitaal te satelitske, kodirane in javnosti nedostopne signale sprejema v Luksemburgu ali na Nizozemskem. Po potrebi jih dekodira, ponovno kodira in odda proti satelitu Astra. Naročniki družbe Airfield lahko te signale dekodirajo z dekodirno kartico, ki jo družba Canal Digitaal zagotovi družbi Airfield.

20      Družba Airfield je s temi RTV-organizacijami sklenila pogodbe, imenovane „carriage“.

21      V skladu s temi pogodbami da družba Airfield navedenim RTV-organizacijam v najem zmogljivosti satelitskega transponderja za oddajanje televizijskih programov gledalcem, ki prebivajo zlasti v Belgiji in Luksemburgu. Družba Airfield zagotovi, da je dobila dovoljenje družbe, ki upravlja satelit Astra, za oddajo teh zmogljivosti tem organizacijam v podnajem.

22      Poleg tega se je družba Airfield obvezala, da bo signal televizijskih programov zadevnih RTV-organizacij sprejemala na osrednjem mestu navzgornje povezave, ga stisnila, multipleksirala, kodirala in poslala satelitu za oddajanje in sprejem.

23      Te organizacije plačajo družbi Airfield nadomestilo za najem in opravljanje zgoraj omenjenih storitev.

24      Navedene organizacije dajo družbi Airfield soglasje, da lahko njeni naročniki zlasti v Belgiji in Luksemburgu sočasno gledajo njihove televizijske programe, ki se oddajajo po satelitu Astra.

25      V zameno za pravice, ki jih te RTV-organizacije odobrijo družbi Airfield, in diskrecijsko pravico te družbe, da televizijske programe vključi v svojo ponudbo, jim mora družba Airfield plačati nadomestilo, pri katerem se upošteva število njenih naročnikov in programov, ki se oddajajo na zadevnem ozemlju.

 Neposredni prenos televizijskih programov

26      Pri neposrednem prenosu televizijskih programov prek satelitskega paketa družbe Airfield RTV-organizacije same kodirajo signale in jih iz države izvora pošljejo neposredno satelitu. Posredovanje družb Airfield in Canal Digitaal je omejeno na zagotovitev ključev za dostop zadevnim RTV-organizacijam, tako da se uporabijo pravilne kode in se tako naročnikom družbe Airfield pozneje omogoči dekodiranje programov z dekodirno kartico.

27      Družba Airfield je s temi organizacijami sklenila pogodbo, imenovano „heads of agreement“, v kateri so med drugim določene pravice in obveznosti RTV-organizacij in družbe Airfield, podobne tistim, ki so navedene v točkah 24 in 25 te sodbe.

 Spor o glavni stvari

28      Sabam je belgijsko združenje, ki kot družba za upravljanje zastopa avtorje, in sicer z izdajo dovoljenj za uporabo njihovih zaščitenih del s strani tretjih oseb ter s pobiranjem nadomestila za to uporabo.

29      Agicoa je družba za kolektivno upravljanje, ki zastopa belgijske in mednarodne producente avdiovizualnih del za upravljanje avtorskih in sorodnih pravic za filme in druga avdiovizualna dela, razen videoposnetkov. V okviru tega pobira nadomestila.

30      Družbi Sabam in Agicoa sta menili, da družba Airfield v skladu z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del z dne 9. septembra 1886 izvaja ponovno oddajanje televizijskih programov, ki so jih RTV-organizacije že prenašale, in da bi ta zato morala pridobiti dovoljenje za uporabo repertoarjev avtorjev, katerih pravice upravljata onidve.

31      Po uradnem opominu sta družbi Airfield in Canal Digitaal navedli, da ne izvajata ponovnega oddajanja, ampak javnosti zgolj ponujata satelitske televizijske programe za račun RTV-organizacij. Po njunem mnenju gre za prvo in edino satelitsko oddajanje samih RTV-organizacij, za katero se te nanju obrnejo glede tehničnega vidika. Samo RTV-organizacije izvajajo dejanja, upoštevna za avtorske pravice, v smislu členov 49 in 50 zakona z dne 30. junija 1994 o avtorski in sorodnih pravicah, kakor je bil spremenjen.

32      Ker se zadevnim strankam ni uspelo dogovoriti, je družba Sabam pri predsedniku rechtbank van eerste aanleg te Brussel vložila tožbo zoper družbi Airfield in Canal Digitaal, družba Agicoa pa je pri predsedniku istega sodišča vložila tožbo zoper družbo Airfield. To sodišče je razsodilo, da sta družbi Airfield in Canal Digitaal kršili avtorske pravice, katerih upravljanje zagotavljata družbi Sabam in Agicoa.

33      Družbi Airfield in Canal Digitaal sta zoper ti odločbi vložili pritožbo na predložitveno sodišče.

34      V teh okoliščinah je hof van beroep te Brussel prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta v zadevah C-431/09 in C‑432/09 oblikovani enako:

„1.       Ali je v nasprotju z Direktivo 93/83, da se od ponudnika digitalne satelitske televizije zahteva, da pridobi dovoljenje imetnika pravice, če RTV-organizacija signale kot nosilce programa bodisi po fiksni povezavi bodisi s kodiranim satelitskim signalom pošlje enemu od ponudnikov digitalne satelitske televizije, ki od nje ni odvisen in ki te signale kodira in jih pošlje na satelit prek z njim povezane družbe, nakar se ti signali s soglasjem RTV organizacije oddajajo kot del paketa televizijskih programov in so zato vezani na naročnike ponudnika satelitske televizije, ki lahko programe sočasno in nespremenjene spremljajo z dekoderjem ali ‚pametno kartico‘, ki jo da na voljo ponudnik satelitske televizije?

2.       Ali je v nasprotju z Direktivo 93/83, da se od ponudnika digitalne satelitske televizije zahteva, da pridobi dovoljenje imetnika pravice, če RTV-organizacija signale kot nosilce programa po navodilih enega od nje neodvisnih ponudnikov digitalne satelitske televizije pošlje na satelit, nakar se ti signali s soglasjem RTV-organizacije oddajajo kot del paketa televizijskih programov in so zato vezani na naročnike ponudnika satelitske televizije, ki lahko programe sočasno in nespremenjene spremljajo z dekoderjem ali ‚pametno kartico‘, ki jo da na voljo ponudnik satelitske televizije?“

35      Zadevi C-431/09 in C-432/09 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 6. januarja 2010 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

 Uporaba Direktive 93/83

36      V zadevi C-432/09 družba Agicoa zatrjuje, da se Direktiva 93/83 ne uporablja za spor o glavni stvari in da je treba vprašanji za predhodno odločanje presojati glede na Direktivo 2001/29.

37      V zvezi s tem najprej navaja, da je treba ponudnika satelitskega paketa razlikovati od RTV-organizacije, saj je njegova dejavnost oblikovanje paketa storitev radiodifuznega oddajanja, in ne oddajanje televizijskih programov. V teh okoliščinah bi bilo sklicevanje na člen 1(2)(a) Direktive 93/83 brezpredmetno za presojo njegovih dejavnosti, saj se ta določba nanaša zgolj na RTV-organizacijo.

38      Dalje, spor o glavni stvari po mnenju družbe Agicoa ne spada na področje uporabe te direktive, saj naj bi se nanašal na priobčitev, pri kateri se ne uporablja satelit v smislu člena 1(1) Direktive 93/83. Nazadnje naj v tem sporu ne bi bilo vidika čezmejnosti, kot ga določa ta direktiva.

39      V zvezi s prvim argumentom je treba poudariti, da pomeni samo jedro obravnavane zadeve in da bo tako presojan v okviru odgovora na vprašanji za predhodno odločanje.

40      Kar zadeva drugi argument, nič v spisu ne kaže na to, da se priobčitev iz postopkov v glavni stvari ne izvaja po satelitu v smislu člena 1(1) Direktive 93/83.

41      Nazadnje, kar zadeva tretji argument, je iz točk od 76 do 145 sodbe z dne 4. oktobra 2011 v združenih zadevah Football Association Premier League in drugi (C‑403/08 in C-429/08, še neobjavljena v ZOdl.) razvidno, da mora biti priobčitev javnosti po satelitu mogoča v vseh državah članicah in da je tako po definiciji čezmejna. Poleg tega je priobčitev iz postopkov v glavni stvari čezmejna, ker vključuje belgijsko in nizozemsko družbo, Airfield in Canal Digitaal, in ker so signali kot nosilci programov namenjeni zlasti gledalcem, ki prebivajo v Belgiji in Luksemburgu.

42      V teh okoliščinah je treba argumentacijo družbe Agicoa zavrniti in vprašanji za predhodno odločanje presojati glede na Direktivo 93/83.

 Vprašanji za predhodno odločanje

43      S tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/83 razlagati tako, da mora ponudnik satelitskega paketa za priobčitev del javnosti, opravljeno z neposrednim in posrednim prenosom televizijskih programov, kakršna sta obravnavana v postopkih v glavni stvari, pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih pravic.

 Uvodne ugotovitve

44      Najprej je treba opozoriti, da Direktiva 93/83 ni edino sredstvo Unije na področju intelektualne lastnine in da je treba – ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz enotnosti in povezanosti pravnega reda Unije – pojme iz te direktive razlagati glede na pravila in načela, določena z drugimi direktivami o intelektualni lastnini, kot je zlasti Direktiva 2001/29 (glej po analogiji sodbo z dne 30. junija 2011 v zadevi VEWA, C‑271/10, še neobjavljena v ZOdl., točka 27).

45      Dalje, kar zadeva dejanski okvir vprašanj za predhodno odločanje, je treba najprej pojasniti, da neposredni in posredni prenos televizijskih programov nista edina načina za prenos programov, vključenih v zadevni satelitski paket.

46      Te programe namreč oddajajo še RTV-organizacije zunaj navedenega paketa na načine, ki jim omogočajo, da gledalce dosežejo neposredno, na primer prek prizemnega oddajanja.

47      Navedena neposredni in posredni prenos sta tako dodana k tem načinom oddajanja, da bi se razširil krog gledalcev, ki sprejemajo zadevno oddajanje, pri čemer sta ta prenosa vzporedna in sočasna, posredovanje ponudnika satelitskega paketa pa ne vpliva na vsebino tega oddajanja niti na njegov časovni razpored.

48      Nazadnje, v postopkih v glavni stvari ni sporno, da imajo RTV-organizacije dovoljenje imetnikov zadevnih pravic za priobčitev njihovih del po satelitu in da ponudnik satelitskega paketa, nasprotno, nima nobenega primerljivega dovoljenja.

49      V zvezi s tem je treba poudariti, da družbi Airfield in Canal Digitaal v obravnavanih zadevah zatrjujeta, da je vsak od teh neposrednih in posrednih prenosov televizijskih programov ena sama priobčitev javnosti po satelitu v smislu člena 1(2)(a) Direktive 93/83 in je zato nedeljiva priobčitev, ki naj bi se pripisovala izključno zadevni RTV-organizaciji. Iz tega sklepata, da za ponudnika satelitskega paketa ni mogoče šteti, da izvaja priobčitev javnosti v smislu te določbe, in da zato glede navedenih prenosov ni dolžan pridobiti dovoljenja imetnikov zadevnih pravic.

50      V teh okoliščinah je treba za ugotovitev, ali je navedeni ponudnik satelitskega paketa dolžan pridobiti tako dovoljenje, po eni strani preveriti, ali je vsak od teh neposrednih in posrednih prenosov televizijskih programov ena sama priobčitev javnosti po satelitu, ali pa, nasprotno, vsak od teh prenosov pomeni dve neodvisni priobčitvi. Po drugi strani je treba preveriti, ali morebitna nedeljivost take priobčitve pomeni, da ta ponudnik satelitskega paketa od imetnikov zadevnih pravic ni dolžan pridobiti dovoljenja za svoje posredovanje pri tej priobčitvi.

 Pojem priobčitve javnosti po satelitu

51      Tako neposredni kot posredni prenos sta ena sama priobčitev javnosti po satelitu, kadar so izpolnjeni vsi kumulativni pogoji, določeni v členu 1(2), od (a) do (c), Direktive 93/83.

52      Tak prenos je torej ena sama priobčitev javnosti po satelitu, če:

–        jo sproži „dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV-organizacije“, s katerimi pošlje signale kot nosilce programa;

–        se ti signali pošljejo „v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo“;

–        so ti signali „namenjeni javnemu sprejemu“ in

–        je način za dekodiranje oddajanj „javnosti ponujen s strani RTV-organizacije ali z njenim soglasjem“, ker so signali v postopkih v glavni stvari oddajajo v kodirani obliki.

53      Glede prvega pogoja je v zvezi s posrednim prenosom televizijskih programov treba opozoriti, da RTV-organizacije same pošiljajo signale kot nosilce programov v zadevno komunikacijsko verigo, tako da te signale dobavljajo ponudniku satelitskega paketa in mu omogočajo, da jih vnese v navzgornjo povezavo satelitske komunikacije.

54      RTV-organizacije tako obdržijo nadzor nad dejanjem pošiljanja navedenih signalov v komunikacijo, ki vodi do satelita, in za to prevzemajo odgovornost.

55      V zvezi z neposrednim prenosom televizijskih programov je treba poudariti, da RTV-organizacije same pošiljajo signale kot nosilce programov neposredno v navzgornjo povezavo satelitske komunikacije, kar še toliko bolj pomeni, da obdržijo nadzor nad dejanjem pošiljanja navedenih signalov v zadevno komunikacijo in zanj prevzemajo odgovornost.

56      V tem okviru je treba pojasniti, da nič ne nasprotuje temu, da si ta nadzor in to odgovornost glede navedenih posrednih in neposrednih prenosov po potrebi delijo s ponudniki satelitskih paketov. Po eni strani je namreč iz samega besedila člena 1(2)(a) Direktive 93/83 razvidno, da se nadzor in odgovornost v smislu te določbe ne nanašata na priobčitev v celoti, temveč le na pošiljanje signalov kot nosilcev programov. Po drugi strani pa nobena določba te direktive ne določa, da morata biti nadzor in odgovornost glede te celotne priobčitve izključna.

57      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tako posredni prenos televizijskih programov kot njihov neposredni prenos izpolnjujeta prvi pogoj iz člena 1(2)(a) Direktive 93/83.

58      Glede drugega pogoja je iz sodne prakse Sodišča najprej razvidno, da se Direktiva 93/83 nanaša na zaprt sistem priobčitve, v katerem je satelit osrednji, bistven in nenadomestljiv element, tako da je ob njegovem nedelovanju prenos signalov tehnično neizvedljiv in zato takrat javnost ne sprejema nobenega oddajanja (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2005 v zadevi Lagardère Active Broadcast, C‑192/04, ZOdl., str. I‑7199, točka 39).

59      V obravnavanih primerih ni sporno, da je satelit osrednji, bistven in nenadomestljiv element tako pri neposrednem prenosu televizijskih programov kot pri njihovem posrednem prenosu, tako da obe vrsti prenosa tvorita zaprta sistema priobčitve.

60      Dalje, družbi Airfield in Canal Digitaal pri posrednem prenosu televizijskih programov sicer res posredujeta pri signalih kot nosilcih programov, ki jih oddajajo RTV-organizacije, vendar je treba opozoriti, da tako posredovanje v bistvu sestoji iz sprejema teh signalov od RTV-organizacij, njihovega morebitnega dekodiranja, ponovnega kodiranja in oddajanja proti zadevnemu satelitu.

61      To samo posredovanje pa se nanaša na običajne tehnične ukrepe, s katerimi se signali pripravijo za vnos v navzgornjo povezavo satelitske komunikacije. Pogosto je to posredovanje potrebno za to, da je ta komunikacija omogočena ali olajšana. Zato ga je treba obravnavati kot normalen tehnični postopek, ki se uporabi pri signalih kot nosilcih programov, in se torej v skladu z uvodno izjavo 14 Direktive 93/83 ne sme obravnavati kot motnja v zadevni komunikacijski verigi.

62      Nazadnje je treba v zvezi z neposrednim prenosom televizijskih programov opozoriti, da je posredovanje družb Airfield in Canal Digitaal omejeno na zagotovitev ključev za dostop zadevnim RTV-organizacijam, zato da se naročnikom družbe Airfield omogoči, da pozneje z dekodirno kartico dekodirajo programe.

63      Ker družbi Airfield in Canal Digitaal zagotavljata te ključe za dostop RTV-organizacijam, preden te pošljejo signale kot nosilce programov v zadevno komunikacijsko verigo, tako posredovanje družb Airfield in Canal Digitaal ne more prekiniti te komunikacijske verige.

64      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da posredni in neposredni prenos televizijskih programov izpolnjujeta drugi pogoj iz člena 1(2)(a) Direktive 93/83.

65      V zvezi s tretjim pogojem se po eni strani ne izpodbija, da so ti signali od takrat, ko so oddani proti satelitu, namenjeni javnosti, in sicer javnosti, ki ima dekodirno kartico, ki jo je zagotovila družba Airfield.

66      Po drugi strani, čeprav so na signalih, ki so del posrednega prenosa televizijskih programov, opravljene nekatere tehnične prilagoditve, se te zgodijo pred njihovim vnosom v navzgornjo povezavo satelitske komunikacije in pomenijo – kot je ugotovljeno v točki 61 te sodbe – normalne tehnične postopke. Navedenih prilagoditev v teh okoliščinah ni mogoče obravnavati, kot da vplivajo na cilj navedenih signalov.

67      Zato je treba ugotoviti, da so signali kot nosilci programov, ki se oddajajo v okviru neposrednih in posrednih prenosov televizijskih programov, namenjeni javnemu sprejemanju in da ti prenosi tako izpolnjujejo tretji pogoj iz člena 1(2)(a) Direktive 93/83.

68      Kar zadeva četrti pogoj, ni sporno, da naprave za dekodiranje oddajanja v okviru prenosov iz postopkov v glavni stvari javnosti ne dajo na voljo RTV-organizacije, ampak ponudnik satelitskega paketa. Vendar iz spisa ni razvidno, da ta te naprave predloži javnosti brez soglasja navedenih organizacij; to mora preveriti predložitveno sodišče.

69      Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti – s pridržkom, da predložitveno sodišče to preveri – da tako posredni prenos televizijskih programov kot njihov neposredni prenos izpolnjujeta vse kumulativne pogoje iz člena 1(2), od (a) do (c), Direktive 93/83 in da mora biti zato vsak od njiju obravnavan kot ena sama in nedeljiva priobčitev javnosti po satelitu.

70      Nedeljivost take priobčitve v smislu navedenega člena 1(2), od (a) do (c), pa ne pomeni, da sme pri tej priobčitvi ponudnik satelitskega paketa posredovati brez dovoljenja imetnikov zadevnih pravic.

 Dovoljenje za priobčitev javnosti po satelitu

71      Iz člena 2 Direktive 93/83 je najprej razvidno, da morajo imetniki avtorskih pravic dati dovoljenje za vsako priobčitev varovanih del javnosti po satelitu.

72      Dalje, iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da mora tako dovoljenje pridobiti zlasti oseba, ki izvaja tako priobčitev ali pri njej posreduje tako, da s to priobčitvijo omogoči dostop do varovanih del novi javnosti, to je javnosti, ki je avtorji varovanih del niso upoštevali v okviru dovoljenja, ki so ga izdali drugi osebi (glej po analogiji v zvezi s pojmom priobčitve javnosti v smislu člena 3 Direktive 2001/29 sodbo z dne 7. decembra 2006 v zadevi SGAE, C‑306/05, ZOdl., str. I‑11519, točki 40 in 42, in sklep z dne 18. marca 2010 v zadevi Organismos Sillogikis Diacheirisis Dimiourgon Theatrikon kai Optikoakoustikon Ergon, C‑136/09, točka 38).

73      To potrjuje tudi uvodna izjava 17 Direktive 93/83, v skladu s katero mora biti imetnikom zadevnih pravic za priobčitev njihovih del javnosti po satelitu zagotovljeno ustrezno nadomestilo, pri katerem se upoštevajo vsi vidiki oddajanja, kot je dejansko in morebitno občinstvo tega oddajanja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Football Association Premier League in drugi, točki 108 in 110).

74      Vendar ni potrebno, da zadevna oseba to dovoljenje pridobi, če je njeno posredovanje pri priobčitvi javnosti v skladu z uvodno izjavo 27 Direktive 2001/29 omejeno zgolj na dajanje fizičnih zmogljivosti, namenjenih olajšanju ali omogočitvi te priobčitve.

75      V zvezi s tem je treba poudariti, da priobčitev javnosti po satelitu, kakršna je obravnavana v postopkih v glavni stvari, v skladu s členom 1(2)(a) Direktive 93/83 izvaja RTV-organizacija, pod katere nadzorom in odgovornostjo se signali kot nosilci programov pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu. Poleg tega ni sporno, da ta organizacija tako praviloma omogoči dostop do varovanih del novi javnosti. Zato je ta organizacija dolžna pridobiti dovoljenje iz člena 2 Direktive 93/83.

76      Ta ugotovitev pa ne izključuje, da drugi operaterji posredujejo v okviru priobčitve, kakršna je omenjena v prejšnji točki, z omogočenjem dostopa do varovanih del javnosti, ki je širša kot ciljna javnost zadevne RTV-organizacije, to je javnosti, ki je avtorji del pri izdaji dovoljenj navedeni RTV-organizaciji za uporabo teh del niso upoštevali. V takem primeru posredovanje navedenih operaterjev ni zajeto z dovoljenjem, izdanim tej organizaciji.

77      V okoliščinah, kakršne so te v postopkih v glavni stvari, je tako lahko zlasti takrat, kadar operater razširi krog oseb, ki imajo dostop do te priobčitve, in tako omogoči dostop do varovanih vsebin novi javnosti.

78      V tem okviru je treba poudariti, da ponudnik satelitskega paketa, prvič, kodira zadevno oddajanje ali RTV-organizacijam zagotovi ključ za dostop do tega oddajanja, tako da ga lahko njegovi naročniki dekodirajo, in drugič, tem naročnikom da na razpolago ustrezne naprave za dekodiranje, tako da ta dejanja omogočajo vzpostavitev povezave med priobčitvijo s strani RTV-organizacije in navedenimi naročniki.

79      Vendar taka dejavnost ni enaka samemu dajanju fizičnih zmogljivosti, namenjenih zagotovitvi ali izboljšanju sprejema izvornega oddajanja na območju pokritosti – kar spada med primere, navedene v točki 74 te sodbe – temveč pomeni posredovanje brez katerega navedeni naročniki ne bi mogli spremljati oddajanih del, čeprav bi bili na tem območju. Te osebe so tako del ciljne javnosti samega ponudnika satelitskega paketa, pri čemer ta ponudnik s posredovanjem v okviru zadevne priobčitve po satelitu daje na razpolago varovana dela javnosti, ki se doda k ciljni javnosti zadevne RTV-organizacije.

80      Poleg tega je treba poudariti, da je posredovanje ponudnika satelitskega paketa samostojna storitev, ki jo zagotavlja zaradi ustvarjanja dobička, saj navedene osebe naročnine ne plačajo RTV-organizaciji, ampak temu ponudniku. Dejstvo pa je, da naročnina ni dolgovana za morebitne tehnične storitve, temveč za dostop do priobčitve po satelitu in tako do varovanih del ali drugih varovanih vsebin.

81      Končno je treba poudariti, da ponudnik satelitskega paketa svojim naročnikom ne omogoči dostopa do programa le ene RTV-organizacije, temveč združuje več programov različnih RTV-organizacij v nov avdiovizualni proizvod, pri čemer ponudnik satelitskega paketa odloča o sestavi tako ustvarjenega paketa.

82      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da ponudnik satelitskega paketa razširja krog oseb, ki imajo dostop do televizijskih programov, in omogoča dostop do varovanih del in drugih varovanih vsebin novi javnosti.

83      Ta ponudnik satelitskega paketa je zato za svoje posredovanje pri priobčitvi po satelitu dolžan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih pravic, razen če so se ti imetniki z zadevno RTV-organizacijo dogovorili, da bodo varovana dela prav tako priobčena javnosti s posredovanjem tega ponudnika, pod pogojem, da v tem primeru posredovanje navedenega ponudnika ne omogoči dostopa do navedenih del novi javnosti.

84      Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 2 Direktive 93/83 razlagati tako, da je ponudnik satelitskega paketa za svoje posredovanje pri neposrednem in posrednem prenosu televizijskih programov, kakor sta obravnavana v postopkih v glavni stvari, dolžan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih pravic, razen če so se ti imetniki z zadevno RTV-organizacijo dogovorili, da bodo varovana dela prav tako priobčena javnosti s posredovanjem tega ponudnika, pod pogojem, da v tem primeru posredovanje navedenega ponudnika ne omogoči dostopa do navedenih del novi javnosti.

 Stroški

85      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 2 Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo je treba razlagati tako, da je ponudnik satelitskega paketa za svoje posredovanje pri neposrednem in posrednem prenosu televizijskih programov, kakor sta obravnavana v postopkih v glavni stvari, dolžan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih pravic, razen če so se ti imetniki z zadevno RTV-organizacijo dogovorili, da bodo varovana dela prav tako priobčena javnosti s posredovanjem tega ponudnika, pod pogojem, da v tem primeru posredovanje navedenega ponudnika ne omogoči dostopa do navedenih del novi javnosti.

Podpisi

---

*Jezika postopka: nizozemščina.