Zadeva C-246/09

Susanne Bulicke

proti

Deutsche Büro Service GmbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesarbeitsgericht Hamburg)

„Direktiva 2000/78/ES – Člena 8 in 9 – Nacionalni postopek za izvrševanje obveznosti iz direktive – Rok za vložitev – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti – Načelo prepovedi zniževanja ravni prejšnje zaščite“

Povzetek sodbe

1.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 9(1) in (3))

2.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 8(2))

1.        Primarno pravo Unije in člen 9 Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalnemu postopkovnemu pravilu, ki določa, da mora žrtev diskriminacije pri zaposlitvi na podlagi starosti na osebo, ki jo je diskriminirala, nasloviti zahtevek v roku dveh mesecev, da bi dosegla povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, če:

– na eni strani ta rok ni manj ugoden od roka, ki velja za podobne tožbe notranje narave v delovnem pravu,

– na drugi strani določitev trenutka, od katerega začne teči rok, ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanja pravic, ki jih priznava Direktiva.

Nacionalno sodišče preveri, ali sta ta pogoja izpolnjena.

Naloga nacionalnega sodišča, ki edino pozna podrobna postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi delovnega prava, je – zato da preveri, ali je načelo enakovrednosti upoštevano – da preuči predmet in bistvene elemente domnevno podobnih nacionalnih pravnih sredstev. Poleg tega mora vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali je neka nacionalna postopkovna določba manj ugodna od tistih v zvezi s podobnimi nacionalnimi pravnimi sredstvi, nacionalno sodišče preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči.

Glede uporabe načela učinkovitosti določitev razumnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe načeloma izpolnjuje zahtevo po učinkovitosti, če pomeni uresničitev temeljnega načela pravne varnosti. Taki roki namreč dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije. Ob upoštevanju tega države članice svobodno določajo daljše ali krajše roke. V zvezi s prekluzivnimi roki so države članice pristojne, da v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Skupnosti, določijo roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih bodo sprejete odločbe zadevale, zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko zadevale, in druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati.

(Glej točke 28, 29, 36 in 42 ter točko 1 izreka.)

2.        Člen 8 Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, sprejetemu za izvajanje navedene direktive, katerega učinek je sprememba prejšnje ureditve, ki je določala rok za vložitev odškodninskega zahtevka v primeru diskriminacije na podlagi spola.

Ker namreč člen 1 Direktive spola ne določa kot podlago za diskriminacijo, morebitnega znižanja ravni varovanja pred diskriminacijo zaradi tega razloga ni mogoče obravnavati kot poseg v področja, ki jih ureja Direktiva.

(Glej točki 45 in 47 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 8. julija 2010(*)

„Direktiva 2000/78/ES – Člena 8 in 9 – Nacionalni postopek za izvrševanje obveznosti iz direktive – Rok za vložitev – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti – Načelo prepovedi zniževanja ravni prejšnje zaščite“

V zadevi C‑246/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Landesarbeitsgericht Hamburg (Nemčija) z odločbo z dne 3. junija 2009, ki je prispela na Sodišče 6. julija 2009, v postopku

Susanne Bulicke

proti

Deutsche Büro Service GmbH,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik senata, P. Lindh (poročevalka), sodnica, A. Rosas, A. Ó Caoimh in A. Arabadžiev, sodniki,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za S. Bulicke K. Bertelsmann, odvetnik,

–        za nemško vlado M. Lumma in N. Graf Vitzthum, zastopnika,

–        za lIrsko D. O’Hagan, zastopnik, skupaj z N. J. Traversom, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J. Enegren in B. Conte, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 8 in 9 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, str. 16, v nadaljevanju: Direktiva).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med S. Bulicke in družbo Deutsche Büro Service GmbH (v nadaljevanju: Deutsche Büro) glede odškodninskega zahtevka zaradi diskriminacije pri zaposlovanju na podlagi starosti, katere žrtev je bila po njenem mnenju S. Bulicke.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

3        Na podlagi člena 1 je namen Direktive opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.

4        V uvodnih izjavah od 28 do 30 je navedeno:

„(28) Ta direktiva navaja posamezne minimalne zahteve, kar daje državam članicam možnost, da uvedejo ali obdržijo ugodnejše določbe. Izvajanje te direktive ne sme služiti za utemeljevanje morebitnega nazadovanja glede na sedanji položaj v posameznih državah članicah.

(29)      Osebe, ki so bile žrtev diskriminacije zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti, bi morale imeti na voljo sredstva ustreznega pravnega varstva. […]

(30)      Učinkovito izvajanje načela enakosti zahteva ustrezno sodno varstvo pred povračilnimi ukrepi.“

5        Člen 8 Direktive določa:

„1.      Države članice lahko uvedejo ali ohranijo določbe, za varovanje načela enakega obravnavanja ugodnejše od teh, ki so določene s to direktivo.

2.      Izvajanje te direktive ne more biti pod nobenimi pogoji podlaga za znižanje ravni varovanja pred diskriminacijo, ki ga na področju, urejenem s to direktivo, država članica že zagotavlja.“

6        Člen 9 Direktive določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da so vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na voljo sodni in/ali upravni postopki, in, kjer države članice menijo, da je ustrezno, poravnalni postopki, tudi potem, ko se je razmerje, v katerem je domnevno prišlo do diskriminiranja, že končalo.

[…]

3.      Odstavka 1 in 2 ne vplivata na nacionalne predpise o časovnih omejitvah glede vlaganja pravnih sredstev v zvezi z načelom enakega obravnavanja.“

 Nacionalna ureditev

 Splošni zakon o enakem obravnavanju

7        Direktiva je bila prenesena s splošnim zakonom o enakem obravnavanju (Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz) z dne 14. avgusta 2006 (BGBl. 2006 I, str. 1897, v nadaljevanju: AGG).

8        Člen 1 AGG z naslovom „Namen zakona“ določa:

„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vsak slabši položaj na podlagi rase ali narodnosti, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

9        Člen 15 AGG z naslovom „Povrnitev škode in odškodnina“ določa:

„(1)      Delodajalec je ob kršitvi prepovedi diskriminacije dolžan plačati odškodnino za povzročeno škodo. To ne velja, če delodajalec ni odgovoren za kršitev.

(2)      Delavec lahko zahteva ustrezno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ob nezaposlitvi odškodnina ne more biti višja od treh mesečnih plač, če delavec kljub nediskriminatornemu izbirnemu postopku ne bi bil izbran.

(3)      Če se uporabljajo kolektivne pogodbe, je delodajalec dolžan plačati odškodnino samo, če je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti.

(4)      Zahtevek v skladu z odstavkom 1 ali 2 je treba pisno uveljavljati v roku dveh mesecev, razen če se stranke kolektivne pogodbe niso sporazumele drugače. V primeru prijave na delovno mesto ali poklicnega napredovanja začne rok teči s prejemom zavrnitve in v drugih primerih postavitve v slabši položaj v trenutku, ko je zaposleni izvedel za diskriminacijo.

(5)      V preostalem se ne poseže v pravice delodajalca, ki izhajajo iz drugih predpisov.

(6)      Delodajalčeva kršitev prepovedi diskriminacije iz člena 7(1) ni podlaga za zahtevek za nastanek delovnega razmerja, za poklicno izobraževanje ali za poklicno napredovanje, razen če ta obstaja zaradi kakšne druge pravne podlage.“

 Civilni zakonik

10      Člen 195 nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju: BGB) natančno določa, da je splošni zastaralni rok tri leta.

11      Člen 611a BGB v različici, ki je veljala do 17. avgusta 2006, torej do datuma začetka veljavnosti AGG, je določal:

„(1)      Delodajalec delavca pri sporazumu ali sprejetju ukrepa, zlasti pri sklepanju delovnega razmerja, ne sme diskriminirati zaradi njegovega spola […]

(2)      Če delodajalec pri sklepanju delovnega razmerja krši prepoved diskriminacije, ki je določena v odstavku 1, lahko tako oškodovan kandidat zahteva primerno denarno odškodnino […]

(4)      Zahtevek na podlagi odstavka 2 […] je treba uveljavljati pisno v roku, ki začne teči s prejemom zavrnitve prijave. Dolžina roka se odmeri po prekluzivnem roku, ki je določen za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov iz želenega delovnega razmerja, in znaša najmanj dva meseca. Če takšen rok za to delovno razmerje ni določen, znaša šest mesecev.

[…]“

 Zakon o delovnih sodiščih

12      Člen 61b zakona o delovnih sodiščih (Arbeitsgerichtsgesetz) z dne 2. julija 1979 (BGBl. 1979 I, str. 853, v nadaljevanju: ArbGG) natančno določa, da je treba „vse odškodninske zahtevke, vložene na podlagi člena 15 AGG, […] predložiti v roku treh mesecev po vložitvi pisnega zahtevka“ pri delodajalcu.

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

13      S. Bulicke, takrat stara 41 let, se je 16. novembra 2007 odzvala na časopisni oglas, ki ga je objavila družba Deutsche Büro za prosto delovno mesto. Besedilo oglasa je bilo:

„Za naš mlad kolektiv v mestu iščemo motivirane sodelavce/sodelavke. Ali rad/-a telefoniraš? Potem si pri nas na pravem naslovu. Dajemo ti možnost, da s tem celo zaslužiš. Si star/-a od 18 do 35 let, znaš dobro nemško in iščeš zaposlitev za polni delovni čas? […]“

14      S. Bulicke je bila 19. novembra 2007 po telefonu obveščena, da njena prijava ni bila izbrana. Ta zavrnitev je bila potrjena z dopisom z dne 21. novembra 2007, v katerem je bilo pojasnjeno, da so bila vsa delovna mesta zasedena. Pozneje se je izkazalo, da sta bili 19. novembra 2007 zaposleni dve osebi, stari 20 in 22 let.

15      Družba Deutsche Büro je podobne oglase objavila 22. novembra 2007 ter 9. aprila, 3. septembra in 10. septembra 2008. V vseh teh oglasih so bile navedene besede „mlad kolektiv“ in „od 18 do 35 let“.

16      S. Bulicke je 29. januarja 2008 pri Arbeitsgericht Hamburg vložila odškodninsko tožbo zaradi škode, ki ji je po njenem mnenju nastala zaradi diskriminacije, katere žrtev naj bi bila.

17      Navedeno sodišče je 10. decembra 2008 ta zahtevek zavrnilo, ker naj S. Bulicke pred tem na družbo Deutsche Büro ne bi naslovila zahtevka v roku, določenem v členu 15(4) AGG.

18      S. Bulicke je vložila pritožbo pri Landesarbeitsgericht Hamburg. To meni, da S. Bulicke nedvomno ni spoštovala roka iz člena 15(4) AGG.

19      Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je člen 15(4) AGG skladen z načeli enakovrednosti in učinkovitosti, prvič, ker v delovnem pravu razen v primeru kolektivne pogodbe ne obstaja prekluzivni rok, temveč obstajajo zgolj splošni zastaralni roki, kakršen je tisti iz člena 195 BGB, in, drugič, ker je ta rok prekratek, da bi kandidat za zaposlitev lahko uveljavljal svoje pravice.

20      Ugotavlja tudi, da je rok iz člena 15(4) AGG krajši od roka, ki ga je za primer diskriminacije na podlagi spola določal člen 611a BGB v različici, ki je veljala do 17. avgusta 2006. Nova zakonodaja naj bi torej nazadovala glede na prejšnjo.

21      V teh okoliščinah je Landesarbeitsgericht Hamburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali nacionalna zakonodaja, v skladu s katero za pisno uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode in/ali plačila odškodnine zaradi diskriminacije pri zaposlovanju velja rok dveh mesecev po prejemu zavrnitve – ali ob razlagi te določbe, potem ko se je izvedelo za diskriminacijo – krši primarno pravo Skupnosti (zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva) in/ali prepoved diskriminacije na podlagi starosti, ki velja v pravu Skupnosti, to je Direktivo […], če za enakovredne zahtevke po nacionalnem pravu veljajo triletni zastaralni roki in/ali prepoved poslabšanja položaja v skladu s členom 8 te direktive in če je predhodni nacionalni predpis v primeru diskriminacije na podlagi spola določal daljši prekluzivni rok?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

22      Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali gre pri določbi, kot je člen 15(4) AGG, ki določa, da mora žrtev diskriminacije pri zaposlovanju na podlagi starosti na osebo, ki jo je diskriminirala, nasloviti zahtevek v roku dveh mesecev od prejema zavrnitve zaposlitve oziroma ob drugačni razlagi te določbe po seznanitvi z diskriminacijo, za pravilno uporabo členov 8 in 9 Direktive.

23      Natančneje, sprašuje se, ali ta določba upošteva, prvič, načeli enakovrednosti in učinkovitosti, zlasti glede na druge določbe nacionalne ureditve, ki za morebiti primerljive zahtevke predpisujejo daljše roke, oziroma, drugič, načelo prepovedi znižanja ravni zaščite glede na prejšnjo določbo nacionalne zakonodaje, ki je v primeru diskriminacije na podlagi spola določala daljši rok.

 Načeli enakovrednosti in učinkovitosti

24      Člen 9 Direktive določa, prvič, da države članice zagotovijo, da so vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na voljo sodni in/ali upravni postopki, in, drugič, da te obveznosti držav članic ne vplivajo na nacionalne predpise o rokih za vložitev pravnega sredstva v zvezi z navedenim načelom. Iz te določbe je razvidno, da pravo Unije ne ureja vprašanja rokov za začetek postopka za izvrševanje obveznosti iz Direktive.

25      Kadar na nekem področju ni predpisov Unije, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso pravni red vsake države članice določiti pristojna sodišča in podrobneje urediti postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za upravičene subjekte izhajajo iz prava Unije, če ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej zlasti sodbe z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet, C‑432/05, ZOdl., str. I‑2271, točka 43; z dne 7. junija 2007 v združenih zadevah Van der Weerd in drugi, od C‑222/05 do C‑225/05, ZOdl., str. I‑4233, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 12. februarja 2008 v zadevi Kempter, C‑2/06, ZOdl., str. I‑411, točka 57).

26      Spoštovanje načela enakovrednosti pomeni, da sporno pravilo velja brez razlikovanja za tožbe, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in za tožbe, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago (glej sodbe z dne 1. decembra 1998 v zadevi Levez, C‑326/96, Recueil, str. I‑7835, točka 41; z dne 16. maja 2000 v zadevi Preston in drugi, C‑78/98, Recueil, str. I‑3201, točka 55, in z dne 29. oktobra 2009 v zadevi Pontin, C‑63/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 45).

27      Tega načela pa ni mogoče razlagati tako, da mora država članica razširiti najugodnejšo nacionalno ureditev na vse tožbe, ki so kot v postopku v glavni stvari vložene na delovnopravnem področju (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Levez, točka 42, in Pontin, točka 45).

28      Naloga nacionalnega sodišča, ki edino pozna podrobna postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi delovnega prava, je – zato da preveri, ali je v zadevi, ki mu je bila predložena, načelo enakovrednosti upoštevano – da preuči predmet in bistvene elemente domnevno podobnih nacionalnih pravnih sredstev (glej zgoraj navedene sodbe Levez, točka 43; Preston in drugi, točka 56, in Pontin, točka 45).

29      Poleg tega mora vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali je neka nacionalna postopkovna določba manj ugodna od tistih v zvezi s podobnimi nacionalnimi pravnimi sredstvi, nacionalno sodišče preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči (glej zgoraj navedene sodbe Levez, točka 44; Preston in drugi, točka 61, in Pontin, točka 46).

30      Iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, je razvidno, da je bila možnost pridobitve odškodnine za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi kršitve prepovedi diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti uvedena z AGG in da torej pred sprejetjem tega zakona ni bilo enakovrednih postopkov v pravem pomenu besede.

31      To sodišče meni, da v delovnem pravu razen v kolektivnih pogodbah ne veljajo prekluzivni roki, temveč zgolj splošni zastaralni roki. Vseeno navaja, da je Arbeitsgericht Hamburg v svoji sodbi z dne 10. decembra 2008 ugotovilo obstoj primerov, v katerih morajo delavci uveljavljati svoje pravice v kratkem roku. Tako naj bi bilo pri tožbah na področju varstva pred odpovedjo delovnega razmerja, ki morajo biti vložene v treh tednih po prejemu odpovedi. Tudi tožba za ugotovitev neveljavnosti pogodbe za določen čas mora biti vložena v treh tednih po dogovorjenem koncu te pogodbe. Nazadnje naj bi kolektivne pogodbe pogosto vsebovale klavzule o prekluziji, ki povzročijo prekluzijo pravic do vložitve tožbe, če se te pravice ne uveljavljajo v kratkih rokih.

32      Predložitveno sodišče meni, da je člen 611a BGB v različici, ki je veljala do začetka veljavnosti AGG, za vložitev zahtevka proti delodajalcu v primeru diskriminacije na podlagi spola določal rok dveh mesecev, kadar je bil določen prekluzivni rok za uveljavljanje drugih pravic do odškodnine, ki izvirajo iz zadevnega delovnega razmerja. Če takega roka ni bilo, se je v okviru člena 611a BGB uporabil rok šestih mesecev.

33      Iz vprašanja za predhodno odločanje je razvidno, da se rok iz člena 15(4) AGG nanaša samo na zahtevek proti delodajalcu. Nemška vlada je poudarila, da je treba ta rok povezati s tistim iz člena 61b ArbGG. Samo če delodajalec ni ugodil zahtevku, ki je bil vložen na podlagi člena 15(4) AGG, ima oseba, ki meni, da je žrtev diskriminacije, za začetek postopka pri sodišču, pristojnem za spore iz delovnega razmerja, trimesečni rok od vložitve pisne zahteve pri delodajalcu. Zahtevek proti delodajalcu je mogoče nadomestiti z vložitvijo tožbe, če se ta vložitev in vročitev tožbe delodajalcu opravita v roku, določenem v tem členu 15(4).

34      Ne zdi se, da bi bila določba, kot je člen 15(4) AGG, ki določa, da mora žrtev diskriminacije pri zaposlitvi zaradi starosti na osebo, ki jo je diskriminirala, nasloviti zahtevek v roku dveh mesecev, da bi dosegla povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, manj ugodna od določb, ki se nanašajo na podobne tožbe notranje narave v delovnem pravu. Vendar pa mora nacionalno sodišče preveriti, ali so procesni roki, ki jih je navedlo Arbeitsgericht Hamburg v sklepu z dne 10. decembra 2008, primerljivi. Če bi se ugotovilo, da so ena ali več tožb, navedenih v predložitvenemu sklepu, oziroma celo druge nacionalne tožbe, ki niso bile omenjene pred Sodiščem, podobne odškodninski tožbi, bi bilo predložitveno sodišče pristojno tudi za presojo, ali za take tožbe veljajo ugodnejša postopkovna pravila (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Pontin, točka 56). Sicer pa mora nacionalno sodišče preveriti, ali je mogoče potrditi razlago povezave med rokom iz člena 15(4) AGG in tistim iz člena 61b ArbGG, ki jo zagovarja nemška vlada.

35      Glede uporabe načela učinkovitosti je Sodišče razsodilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati osnovna načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka (glej sodbo z dne 14. decembra 1995 v zadevi Peterbroeck, C‑312/93, Recueil, str. I‑4599, točka 14; zgoraj navedeno sodbo Unibet, točka 54; sodbo z dne 6. oktobra 2009 v zadevi Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 39, in zgoraj navedeno sodbo Pontin, točka 47).

36      Ustaljena sodna praksa je, da določitev razumnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe načeloma izpolnjuje zahtevo po učinkovitosti, če pomeni uresničitev temeljnega načela pravne varnosti (glej sodbo z dne 10. julija 1997 v zadevi Palmisani, C‑261/95, Recueil, str. I‑4025, točka 28; zgoraj navedeno sodbo Preston in drugi, točka 33; sodbo z dne 24. septembra 2002 v zadevi Grundig Italiana, C‑255/00, Recueil, str. I‑8003, točka 34, in zgoraj navedeno sodbo Kempter, točka 58). Taki roki namreč dejansko ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije (glej zgoraj navedene sodbe Grundig Italiana, točka 34; Kempter, točka 58, in Pontin, točka 48). Ob upoštevanju tega države članice svobodno določajo daljše ali krajše roke (glej sodbo z dne 17. junija 2004 v zadevi Recheio – Cash & Carry, C‑30/02, ZOdl., str. I‑6051, točka 20). V zvezi s prekluzivnimi roki je Sodišče prav tako presodilo, da so države članice pristojne, da v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Skupnosti, določijo roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih bodo sprejete odločbe zadevale, zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko zadevale, in druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati (glej zgoraj navedeno sodbo Pontin, točka 48).

37      Treba je torej preveriti, ali rok iz člena 15(4) AGG ustreza zahtevam načela učinkovitosti tako glede trajanja kot glede začetka teka.

38      Navedeni člen 15(4) določa dvomesečni rok za vložitev zahtevka pri delodajalcu. Kot je navedla nemška vlada, je pomembno, da je delodajalec hitro obveščen o zahtevku in da mu glede na sistem iz AGG ni treba zelo dolgo hraniti dokumentacije glede zaposlitvenih postopkov.

39      Ne zdi se, da bi določitev dvomesečnega roka lahko dejansko onemogočila ali čezmerno otežila uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravni red Unije.

40      Glede začetka teka roka za vložitev tožbe je iz besedila člena 15(4) AGG razvidno, da ,,glede prijave na delovno mesto […] rok začne teči s prejemom zavrnitve“ prijave. V takem položaju pa delavec v roku dveh mesecev od zavrnitve njegove prijave morda ne bo sposoben uvideti, da je diskriminiran oziroma v kolikšni meri je diskriminiran, zlasti zaradi nepoštenega ravnanja delodajalca, zaradi česar mu bo onemogočena vložitev tožbe, določene z Direktivo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Levez, točka 31).

41      Vendar je tako iz predložitvenega sklepa kot iz stališč nemške vlade razvidno, da rok iz člena 15(4) AGG na podlagi teleološke razlage te določbe ne bi nujno začel teči od prejetja zavrnitve prijave, temveč od takrat, ko delavec spozna, da je domnevno diskriminiran. V takih okoliščinah ta določba ne more dejansko onemogočati ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije.

42      Glede na navedeno je treba na prvi del vprašanja odgovoriti, da je treba primarno pravo Unije in člen 9 Direktive razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalnemu postopkovnemu pravilu, ki določa, da mora žrtev diskriminacije pri zaposlitvi zaradi starosti na osebo, ki jo je diskriminirala, nasloviti zahtevek v roku dveh mesecev, da bi dosegla povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, če:

–        na eni strani ta rok ni manj ugoden od roka, ki se nanaša na podobne tožbe notranje narave v delovnem pravu,

–        na drugi strani določitev trenutka, od katerega začne teči rok, ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanja pravic, ki jih priznava Direktiva.

Nacionalno sodišče preveri, ali sta ta pogoja izpolnjena.

 Načelo prepovedi znižanja ravni varstva

43      Člen 8 Direktive določa, da njeno izvajanje nikakor ne more biti podlaga za znižanje ravni varstva pred diskriminacijo, ki ga na področju, urejenem z Direktivo, država članica že zagotavlja.

44      Glede Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43), zlasti določbe 8(3) tega okvirnega sporazuma, ki določa, da izvajanje njegovih določb za države članice ni veljavna podlaga za zniževanje splošne ravni varstva delavcev, predhodno zagotovljenega z nacionalnim pravom, na področju, na katero se nanaša ta sporazum, je Sodišče že odločilo, da zniževanje ravni varstva delavcev, ki so zaposleni po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, s tem okvirnim sporazumom samim po sebi ni prepovedano, ampak mora biti to zniževanje, da bi bilo zajeto s prepovedjo iz določbe 8(3) tega sporazuma, prvič, povezano z „izvajanjem“ okvirnega sporazuma in, drugič, se mora nanašati na „splošno raven varstva“ delavcev, zaposlenih za določen čas (glej sodbo z dne 23. aprila 2009 v združenih zadevah Angelidaki in drugi, od C‑378/07 do C‑380/07, ZOdl., str. I‑3071, točka 126 in navedena sodna praksa).

45      Kakor koli, ker člen 1 Direktive spola ne določa kot podlago za diskriminacijo, morebitnega znižanja ravni varovanja pred diskriminacijo zaradi tega razloga ni mogoče obravnavati kot poseg v področja, ki jih ureja Direktiva.

46      Zato trajanje roka za uveljavljanje odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi spola, kot je bilo določeno v členu 611a BGB v različici pred uveljavitvijo AGG, ni zajeto s pojmom ,,raven varovanja pred diskriminacijo“ v smislu člena 8(2) Direktive.

47      Glede na navedeno je treba na drugi del vprašanja odgovoriti, da je treba člen 8 Direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, sprejetemu za izvajanje Direktive, katerega učinek je sprememba prejšnje ureditve, ki je določala rok za vložitev odškodninskega zahtevka v primeru diskriminacije na podlagi spola.

 Stroški

48      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1.      Primarno pravo Unije in člen 9 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalnemu postopkovnemu pravilu, ki določa, da mora žrtev diskriminacije pri zaposlitvi na podlagi starosti na osebo, ki jo je diskriminirala, nasloviti zahtevek v roku dveh mesecev, da bi dosegla povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, če:

–        na eni strani ta rok ni manj ugoden od roka, ki velja za podobne tožbe notranje narave v delovnem pravu,

–        na drugi strani določitev trenutka, od katerega začne teči rok, ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanja pravic, ki jih priznava Direktiva.

Nacionalno sodišče preveri, ali sta ta pogoja izpolnjena.

2.      Člen 8 Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, sprejetemu za izvajanje navedene direktive, katerega učinek je sprememba prejšnje ureditve, ki je določala rok za vložitev odškodninskega zahtevka v primeru diskriminacije na podlagi spola.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.