Zadeva C-148/09 P

Kraljevina Belgija

proti

Deutsche Post AG

in

DHL International

„Pritožba – Ničnostna tožba – Državne pomoči – Člen 88(3) ES – Uredba (ES) št. 659/1999 – Odločba Komisije o nenasprotovanju – Pojem ‚dvomi‘ – Storitve splošnega gospodarskega pomena“

Povzetek sodbe

1.        Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, s katero je brez uvedbe formalnega postopka preiskave ugotovljena združljivost državne pomoči s skupnim trgom – Tožba zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES – Dopustnost – Pogoji

(člena 88(2) ES in 230(4) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, členi 1(h), 4(3) in 6(1))

2.        Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, s katero je brez uvedbe formalnega postopka preiskave ugotovljena združljivost državne pomoči s skupnim trgom – Tožba zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES – Opredelitev predmeta spora

(člena 88(2) ES in 230(4) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, členi 1(h), 4(3) in 6(1))

3.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovanje pomoči – Pregled Komisije – Faza predhodne preučitve in kontradiktorna faza – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Težave pri presoji – Obveznost Komisije, da uvede kontradiktorni postopek – Pojem dvomov – Nepristranskost

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člena 4, od (3) do (5), in 6(1))

1.        Na področju državnih pomoči je zakonitost odločbe Komisije o nenasprotovanju, izdane na podlagi člena 4(3) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES, odvisna od tega, ali obstajajo dvomi o združljivosti pomoči s skupnim trgom. Ker bi se ob obstoju takih dvomov moral začeti formalni postopek preiskave, v katerem bi lahko sodelovale zainteresirane stranke iz člena 1(h) navedene uredbe, je treba šteti, da vsako zainteresirano stranko v smislu te določbe taka odločba neposredno in posamično zadeva. Osebe, ki so upravičene do procesnih jamstev iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999, lahko namreč spoštovanje teh jamstev uveljavljajo le, če imajo možnost odločbo o nenasprotovanju izpodbijati pred sodiščem Unije.

(Glej točko 54.)

2.        Na področju državnih pomoči lahko tožeča stranka, ki izpodbija odločbo Komisije o neuvedbi formalnega postopka preiskave, navede kateri koli tožbeni razlog, ki kaže na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi je Komisija razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa s skupnim trgom. Vendar te trditve ne morejo povzročiti niti spremembe predmeta tožbe niti spremembe predpostavk dopustnosti. Nasprotno, ravno obstoj dvomov o tej združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti, zato da se dokaže, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES.

Ni dolžnost sodišča Unije, da tožbo tožeče stranke, s katero ta izpodbija le utemeljenost odločbe o presoji pomoči, razlaga, kot da je dejansko namenjena zaščiti procesnih pravic tožeče stranke iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999, če tožeča stranka ni izrecno uveljavljala tožbenega razloga za to. V takem primeru bi razlaga tožbenega razloga dejansko povzročila spremembo predmeta spora.

(Glej točki 55 in 58.)

3.        Iz člena 4(4) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES izhaja, da če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti načrta državne pomoči s skupnim trgom, mora sprejeti odločbo o začetku formalnega postopka preiskave, ki je urejen v členu 88(2) ES in v členu 6(1) navedene uredbe.

Ker je pojem dvomov iz člena 4(4) Uredbe št. 659/1999 objektiven pojem, njihovega obstoja ni treba ugotavljati samo na podlagi okoliščin sprejetja izpodbijanega akta, temveč tudi na podlagi ugotovitev, na katere se je oprla Komisija.

Glede trajanja in okoliščin postopka predhodne preučitve drži, da samo na podlagi trajanja, ki presega dvomesečni rok, določen v členu 4(5) Uredbe št. 659/1999, in števila zahtev za informacije, poslanih zadevni državi članici, ni mogoče sklepati, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave, toda vseeno velja, da so ti elementi znaki, da bi Komisija lahko dvomila o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom.

(Glej točke 77, 79 in 81.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

22. septembra 2011(*)

„Pritožba – Ničnostna tožba – Državne pomoči – Člen 88(3) ES – Uredba (ES) št. 659/1999 – Odločba o nenasprotovanju – Pojem ‚dvomi‘ – Storitve splošnega gospodarskega pomena“

V zadevi C‑148/09 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 24. aprila 2009,

Kraljevina Belgija, ki jo zastopata C. Pochet in T. Materne, zastopnika, skupaj z J. Meyersem, odvetnikom,

pritožnica,

drugi stranki v postopku sta

Deutsche Post AG s sedežem v Bonnu (Nemčija), ki jo zastopata T. Lübbig in J. Sedemund, odvetnika,

DHL International s sedežem v Diegemu (Belgija), ki jo zastopata T. Lübbig in J. Sedemund, odvetnika,

tožeči stranki v postopku na prvi stopnji,

Evropska komisija, ki jo zastopata B. Martenczuk in D. Grespan, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, J.‑J. Kasel, A. Borg Barthet, E. Levits (poročevalec) in M. Safjan, sodniki,

generalni pravobranilec: N. Jääskinen,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. septembra 2010,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. decembra 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        Kraljevina Belgija ob podpori Evropske komisije s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 10. februarja 2009 v zadevi Deutsche Post AG in DHL International proti Komisiji (T-388/03, ZOdl., str. II‑199, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče razglasilo odločbo Komisije z dne 23. julija 2003, da po postopku predhodne preučitve, določenem v členu 88(3) ES, ne nasprotuje ukrepom, ki so jih belgijski organi sprejeli v korist belgijskega poštnega podjetja La Poste SA (C(2003) 2508 konč., v nadaljevanju: sporna odločba), za nično.

 Pravni okvir

2        Iz uvodne izjave 2 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) je razvidno, da je namen te uredbe kodifikacija in utrditev ustaljene prakse Komisije pri uporabi člena 88 ES v skladu s sodno prakso Sodišča.

3        Člen 1 navedene uredbe določa:

„V tej uredbi:

[…]

(h)      ‚zainteresirana stranka‘ pomeni katero koli državo članico ali osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja.“

4        Člen 4 te uredbe, naslovljen „Predhodna preučitev uradne prijave in odločb Komisije“, v odstavkih od 2 do 4 določa:

„2.      Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da prijavljeni ukrep ni pomoč, to ugotovitev navede v odločbi.

3.      Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da ni dvomov o združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom, kolikor sodi na področje uporabe člena [87](1) Pogodbe, potem odloči, da je ukrep združljiv s skupnim trgom (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o nenasprotovanju‘). V odločbi se navede, katera izjema na podlagi Pogodbe je bila uporabljena.

4.      Če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti prijavljenega ukrepa s skupnim trgom, potem se odloči za začetek postopka na podlagi člena [88](2) Pogodbe (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o začetku formalnega postopka preiskave‘).“

5        Člen 6(1) Uredbe št. 659/1999 določa:

„Odločba o začetku formalnega postopka preiskave vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije o značaju pomoči predlaganega ukrepa in izpostavi dvome o njegovi združljivosti s skupnim trgom. Odločba od zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank zahteva, da pošljejo pripombe v predpisanem roku, ki navadno ni daljši od enega meseca. V ustrezno upravičenih primerih lahko Komisija predpisano obdobje podaljša.“

 Dejansko stanje

6        Družba La Poste SA (v nadaljevanju: La Poste) se je leta 1992 preoblikovala v delniško družbo javnega prava, pri čemer je še naprej izvajalka univerzalnih poštnih storitev v Belgiji in mora izpolnjevati posebne obveznosti v okviru storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljevanju: SSGP). Načini nadomestitve dodatnih neto stroškov za SSGP so opredeljeni v pogodbi o upravljanju, sklenjeni z državo Belgijo.

7        Sektor ekspresnih pošiljk predstavlja 4 % prometa družbe La Poste, kar ustreza 18‑odstotnemu tržnemu deležu v tem sektorju. Družba Deutsche Post AG (v nadaljevanju: Deutsche Post) in njena belgijska hčerinska družba DHL International imata na tem trgu od 35- do 45‑odstotni delež.

8        Belgijski organi so z dopisom z dne 3. decembra 2002 Komisijo obvestili o načrtovanem povečanju kapitala družbe La Poste za 297,5 milijona EUR.

9        Tožeči stranki sta 22. julija 2003 na Komisijo naslovili zahtevo za informacije o stanju postopka preučitve priglašenega ukrepa, da bi se ga po potrebi udeležili.

10      Komisija je 23. julija 2003, potem ko je ugotovila, da priglašeno povečanje kapitala ni državna pomoč, po postopku predhodne preučitve iz člena 88(3) ES sprejela sporno odločbo.

 Postopek pred Komisijo in sporna odločba

11      Komisija je po treh sestankih z belgijskimi organi in izmenjavi več dopisov z njimi ugotovila, da je kapitalski vložek, ki so ga priglasili ti organi, združljiv s skupnim trgom.

12      Komisija je zato najprej preučila šest nepriglašenih ukrepov, ki jih je bila družba La Poste deležna po preoblikovanju v neodvisno javno podjetje, ker je menila, da je od njih odvisna zakonitost priglašenega povečanja kapitala.

13      Prvi ukrep je bila oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb. Potem ko je Komisija ugotovila, da je imela družba La Poste v letih med 1992 in 2002 skupno neto izgubo 238,4 milijona EUR, je menila, da ta ukrep ni povzročil nobenega prenosa državnih sredstev.

14      Drugi ukrep je bil prenos stavb, ki so bile last države Belgije in ki so potrebne za opravljanje javne storitve, na družbo La Poste v zameno za ukinitev rezervacije za pokojnine v znesku 100 milijonov EUR, ki jo je oblikovala družba La Poste. Komisija je menila, da ta družba s tem ukrepom ni pridobila nobene koristi.

15      Tretji ukrep je bilo državno jamstvo za sklenjene kredite. Ker je Komisija ugotovila, da družba La Poste ni nikoli uveljavila tega jamstva, je menila, da ne gre za državno pomoč.

16      Četrti ukrep je bila oprostitev plačila davka na nepremičnine za stavbe, ki se uporabljajo za zagotavljanje javnih storitev. Komisija je menila, da bi ta ukrep lahko bil državna pomoč.

17      Peti ukrep je bilo čezmerno nadomestilo za finančne storitev splošnega pomena v letih od 1992 do 1997. Komisija je menila, da bi ta ukrep lahko bil državna pomoč.

18      Šesti ukrep sta bili povečanji kapitala marca in decembra 1997 v skupnem znesku 62 milijonov EUR, namenjeni izravnavi nezadostnega nadomestila za SSGP. Komisija je menila, da bi ta ukrep lahko bil državna pomoč.

19      Komisija je glede četrtega, petega in šestega nepriglašenega ukrepa ter glede priglašenega ukrepa menila, da so, tudi če bi vsebovali elemente pomoči, združljivi s skupnim trgom na podlagi člena 86(2) ES, saj ne pomenijo čezmernega nadomestila za neto dodatne stroške SSGP.

20      Komisija je nazadnje navedla, da priglašeni ukrep povečanja kapitala za 297,5 milijonov EUR pomeni znesek, ki je nižji od zgodovinsko premajhnega nadomestila za neto dodatne stroške dejavnosti SSGP, tako da ni „državna pomoč“ v smislu člena 87(1) ES.

 Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

21      Tožeči stranki sta vložili tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe, pri čemer sta se oprli na sedem tožbenih razlogov. Komisija je uveljavljala ugovor nedopustnosti, ker naj tožeči stranki ne bi imeli procesnega upravičenja in pravnega interesa.

22      S sklepom Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2004 je bilo odločanje o nedopustnosti pridržano za končno odločitev.

23      Splošno sodišče je glede dopustnosti preučilo procesno upravičenje in pravni interes tožečih strank.

24      Na prvem mestu je navedlo, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso osebe, ki so upravičene do procesnih jamstev iz člena 88(2) ES, ta jamstva uveljavljajo le, če imajo možnost, da odločbo Komisije o ugotovitvi združljivosti pomoči s skupnim trgom brez formalnega postopka preiskave, sprejeto na podlagi člena 88(3) ES, izpodbijajo pred sodiščem Unije.

25      Splošno sodišče je v točki 43 izpodbijane sodbe navedlo, da so osebe, upravičene do teh jamstev, zainteresirane stranke v smislu člena 88(2) ES, in sicer zlasti konkurenčna podjetja upravičencev do spornih pomoči.

26      Potem ko je Splošno sodišče najprej spomnilo, da je mogoče v tem okviru zainteresiranim strankam priznati procesno upravičenje le, če s tožbo zahtevajo varstvo svojih procesnih jamstev, in ne, če izpodbijajo utemeljenost odločbe, sprejete na podlagi člena 88(3) ES, je preučilo tožbene razloge tožečih strank in ugotovilo, da so ti obeh vrst.

27      Splošno sodišče je glede razlogov, s katerimi se je izpodbijala utemeljenost sporne odločbe, v točki 49 izpodbijane sodbe menilo, da tožeči stranki nista dokazali, da je pomoč, ki je predmet sporne odločbe, bistveno prizadela njun konkurenčni položaj. Zato je razsodilo, da tožeči stranki nista imeli procesnega upravičenja za izpodbijanje utemeljenosti sporne odločbe.

28      Glede tožbenih razlogov v zvezi z zaščito procesnih jamstev je v točki 52 izpodbijane sodbe razsodilo, da imata tožeči stranki kot neposredni konkurentki družbe La Poste lastnost zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES. V zvezi s tem je Splošno sodišče na eni strani v točki 55 izpodbijane sodbe drugi tožbeni razlog opredelilo kot razlog, ki izrecno načenja vprašanje kršitve procesnih pravic tožečih strank. Na drugi strani je v točki 56 izpodbijane sodbe menilo, da tretji, četrti, peti in sedmi tožbeni razlog vsebujejo elemente v podporo drugemu tožbenemu razlogu. Zato je sklenilo, da imata tožeči stranki procesno upravičenje ter ugotovilo dopustnost drugega tožbenega razloga in trditev, navedenih v njegovo utemeljitev.

29      Na drugem mestu je Splošno sodišče v točki 62 izpodbijane sodbe razsodilo, da imata tožeči stranki kot zainteresirani stranki v smislu člena 88(2) ES pravni interes za to, da se izpodbijana odločba razglasi za nično, ker bi taka razglasitev ničnosti Komisijo prisilila, da začne formalni postopek preiskave.

30      Splošno sodišče je tako zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija.

31      Splošno sodišče je v zvezi z vsebino in po opozorilu, da so resne težave, v primeru katerih mora Komisija pri preučitvi ukrepa pomoči začeti formalni postopek preiskave, objektiven pojem, v točkah od 96 do 107 izpodbijane sodbe opredelilo znake, ki kažejo na take resne težave pri preučitvi ukrepa pomoči, in sicer trajanje in okoliščine preučitve, nezadosten in nepopoln preizkus ter vsebino sporne odločbe.

32      Prvič, Splošno sodišče je najprej ugotovilo, da je od priglasitve pomoči do sprejetja sporne odločbe minilo sedem mesecev, kar znatno presega dvomesečni rok, ki ga za predhodno preučitev določa člen 4(5) Uredbe št. 659/1999.

33      Dalje, postopek so zaznamovali trije sestanki med belgijskimi organi in Komisijo ter številne zahteve po informacijah, v katerih je Komisija stalno poudarjala zapletenost zadeve in obsežnost področja preiskave, ki ga mora pokrivati, ker je združljivost priglašenega ukrepa vezala na združljivost šestih ukrepov, ki niso bili priglašeni.

34      Nazadnje je Splošno sodišče v točki 103 izpodbijane sodbe poudarilo, da je Komisija pri izbiri pravne podlage za sprejetje sporne odločbe omahovala med pristopom na podlagi člena 87 ES in med pristopom na podlagi člena 86(2) ES.

35      Na podlagi tega je Splošno sodišče v točki 106 izpodbijane odločbe ugotovilo, da je postopek, ki ga je opravila Komisija, trajal veliko dlje, kot običajno traja postopek predhodne preučitve, izveden na podlagi člena 88(3) ES.

36      Drugič, Splošno sodišče je preverilo, ali so lahko dejavniki v zvezi z vsebino sporne odločbe prav tako znaki, ki potrjujejo, da je Komisija imela resne težave pri preučitvi zadevnih ukrepov.

37      Splošno sodišče je v tem okviru najprej ugotovilo, da preučitev Komisije glede drugega nepriglašenega ukrepa v korist družbe La Poste, in sicer glede ukinitve rezervacije za pokojnine, ni bila zadostna, ker Komisija ni imela na voljo elementov, na podlagi katerih bi lahko ocenila korist, ki jo je država Belgija zagotovila z brezplačno zagotovitvijo nepremičnin.

38      Nato je Splošno sodišče po opozorilu, da mora Komisija v skladu s točko 93 sodbe z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, Recueil, str. I‑7747), ki je bila izrečena po sprejetju sporne odločbe, preučiti, ali so bili stroški za storitve SSGP, ki jih je povrnila država, enaki ali nižji od stroškov povprečnega dobro vodenega podjetja (merilo „benchmarking“), ugotovilo, da takega preverjanja v tem primeru ni bilo. Na podlagi navedenega je sklenilo, da je bila preučitev priglašenega ukrepa nepopolna.

39      Zato je Splošno sodišče sporno odločbo razglasilo za nično.

 Postopek pred Sodiščem

40      Kraljevina Belgija ob podpori Komisije Sodišču s pritožbo predlaga, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi in

–        družbama Deutsche Post in DHL International naloži plačilo stroškov.

41      Družbi Deutsche Post in DHL International Sodišču predlagata, naj:

–        pritožbo zavrne in

–        Kraljevini Belgiji in Komisiji naloži plačilo stroškov.

Pritožba

42      Kraljevina Belgija v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na napačno opredelitev okoliščin primera, drugič, na to, da je Splošno sodišče storilo napako pri uporabi prava, in tretjič, na kršitev načela pravne varnosti. Komisija, ki podpira predloge Kraljevine Belgije, poleg tega uveljavlja samostojen pritožbeni razlog, s katerim navaja, da je Splošno sodišče kršilo člen 230, četrti odstavek, ES.

43      Najprej je treba preučiti pritožbena razloga, s katerima Kraljevina Belgija in Komisija izpodbijata presojo Splošnega sodišča glede dopustnosti tožbe in presojo nekaterih tožbenih razlogov, ki jih je dopustilo.

 Drugi pritožbeni razlog in samostojni pritožbeni razlog Komisije

 Trditve strank

44      Kraljevina Belgija trdi, da je Splošno sodišče storilo napako pri uporabi prava s tem, da je četrti in sedmi tožbeni razlog razglasilo za dopustna, čeprav naj bi tožeči stranki s tema izpodbijali utemeljenost sporne odločbe.

45      Po mnenju Komisije je Splošno sodišče kršilo člen 230, četrti odstavek, ES s tem, da je tožbo tožečih strank razglasilo za dopustno z obrazložitvijo, da sta se ti sklicevali na varstvo procesnih jamstev, ki jih imata na podlagi člena 88(2) ES. Taka zatrjevanja naj namreč ne bi bila razvidna iz nobenega tožbenega razloga tožečih strank, tako da bi moralo Sodišče na podlagi tega razveljaviti izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti.

46      Splošno sodišče naj bi poleg tega s takim ravnanjem nakazalo odgovor glede zakonitosti izpodbijane pomoči.

47      Družbi Deutsche Post in DHL International se najprej sklicujeta na nedopustnost samostojnega pritožbenega razloga Komisije.

48      Glede vsebine pa navajata, da se je Splošno sodišče zadovoljilo z obravnavo vseh elementov, ki so upoštevni za presojo morebitnega obstoja resnih težav. Poleg tega naj bi se Komisija motila, ker meni, da tožbeni razlog glede varstva procesnih pravic na prvi stopnji ni bil uveljavljan. Tožeči stranki v zvezi s tem navajata različne dele svoje tožbe, ki se sklicujejo na to problematiko.

 Presoja Sodišča

–       Dopustnost samostojnega pritožbenega razloga Komisije

49      Najprej je treba preučiti, ali je samostojni pritožbeni razlog Komisije, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče kršilo člen 230, četrti odstavek, ES, dopusten pred Sodiščem.

50      V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko v skladu s členom 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča pritožbo vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s predlogi pred Splošnim sodiščem. Ker je bila Komisija tožena stranka pred Splošnim sodiščem, lahko na podlagi člena 115(1) Poslovnika Sodišča v dveh mesecih od vročitve pritožbe vloži odgovor na pritožbo v skladu z zahtevami iz členov 115(2) in 116 Poslovnika.

51      Iz navedenega izhaja, da je samostojni pritožbeni razlog Komisije dopusten.

–       Vsebinska presoja

52      Komisija glede vsebine zatrjuje kršitev člena 230, četrti odstavek, ES, ker je Splošno sodišče s tem, da je na podlagi trditev v tožbi umetno sestavilo tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev procesnih pravic, preoblikovalo tožbo, ki je bila usmerjena zoper utemeljenost sporne odločbe. Kraljevina Belgija še poudarja, da sta tožeči stranki s četrtim in sedmim tožbenim razlogom izpodbijali samo utemeljenost navedene odločbe, tako da je Splošno sodišče napačno razglasilo ta razloga za dopustna.

53      Na prvem mestu, kar zadeva očitek glede kršitve predpostavk iz člena 230, četrti odstavek, ES, je najprej treba spomniti, da člen 4 Uredbe št. 659/1999 določa predhodno fazo preučitve priglašenih ukrepov pomoči, namen katere je omogočiti Komisiji, da si ustvari prvo stališče o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom. Komisija na koncu te faze ugotovi, da ta ukrep bodisi ne pomeni pomoči bodisi da spada na področje uporabe člena 87(1) ES. V drugem primeru morda ni dvomov o združljivosti navedenega ukrepa s skupnim trgom ali pa dvomi o tem obstajajo (sodba z dne 24. maja 2011 v zadevi Komisija proti Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 43).

54      Sporna odločba v obravnavani zadevi je odločba o nenasprotovanju, izdana na podlagi člena 4(3) Uredbe št. 659/1999, zakonitost katere je odvisna od tega, ali obstajajo dvomi o združljivosti pomoči s skupnim trgom. Ker bi se ob obstoju takih dvomov moral začeti formalni postopek preiskave, v katerem bi lahko sodelovale zainteresirane stranke iz člena 1(h) Uredbe št. 659/1999, je treba šteti, da vsako zainteresirano stranko v smislu te določbe taka odločba neposredno in posamično zadeva. Osebe, ki so upravičene do procesnih jamstev iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999, lahko namreč spoštovanje teh jamstev uveljavljajo le, če imajo možnost odločbo o nenasprotovanju izpodbijati pred sodiščem Unije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Kronoply in Kronotex, točka 47 in navedena sodna praksa).

55      Tožeča stranka s predlaganjem razglasitve ničnosti odločbe o nenasprotovanju izpodbija predvsem to, da je Komisija odločbo glede zadevne pomoči sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave, s čimer naj bi kršila njene procesne pravice. Da bi bilo ugodeno njenemu predlogu za razglasitev ničnosti, lahko tožeča stranka navede kateri koli tožbeni razlog, ki kaže na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi je Komisija razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa s skupnim trgom. Vendar te trditve ne morejo povzročiti niti spremembe predmeta tožbe niti spremembe predpostavk dopustnosti. Nasprotno, ravno obstoj dvomov o tej združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti, zato da se pokaže, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Kronoply in Kronotex, točka 59).

56      Presojo dopustnosti tožbenih razlogov iz ničnostne tožbe, ki jo je opravilo Splošno sodišče, je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.

57      Splošno sodišče je v obravnavani zadevi v točki 45 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je drugi tožbeni razlog iz tožbe nanašal na kršitev določb člena 88(3) ES, ker je Komisija sklenila, da ne bo začela postopka v skladu s členom 88(2) ES, čeprav naj bi imela resne težave pri presoji združljivosti izpodbijanih ukrepov s skupnim trgom.

58      Splošno sodišče je tako v točki 54 izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da ni dolžnost sodišča Unije, da tožbo tožeče stranke, s katero ta izpodbija le utemeljenost odločbe o presoji pomoči, razlaga, kot da je dejansko namenjena zaščiti procesnih pravic tožeče stranke iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999, če tožeča stranka ni izrecno uveljavljala tožbenega razloga za to. V takem primeru bi razlaga tožbenega razloga dejansko povzročila spremembo predmeta spora (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2007 v zadevi Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi proti Komisiji, C‑176/06 P, ZOdl., točka 25, ter zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Kronoply in Kronotex, točka 55).

59      V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 55 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta tožeči stranki z drugim tožbenim razlogom izrecno zatrjevali, da so bile zaradi sprejetja sporne odločbe kršene njune procesne pravice, ki izhajajo iz člena 88(2) ES.

60      Splošno sodišče pa s tem ni napačno uporabilo prava.

61      Na eni strani namreč ni sporno, da je predmet tožbe tožečih strank dejansko razglasitev ničnosti odločbe Komisije o tem, da ne bo začela formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999.

62      Na drugi strani, čeprav tožbeni razlogi tožečih strank iz tožbe niso posebno razvidni, zlasti ne tožbeni razlog, ki bi bil izrecno namenjen varstvu procesnih pravic, ki zanju izhajajo iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999, pa drži, da iz samega besedila te tožbe izhaja, da tožeči stranki trdita, da zato, ker ni bilo formalnega postopka preiskave, nista mogli uveljavljati procesnih jamstev, do katerih imata pravico na podlagi teh določb, in navajata argumente, s katerimi sta hoteli dokazati, da bi Komisija morala začeti predvideni postopek.

63      V teh okoliščinah je lahko Splošno sodišče pravilno menilo, da tožba vsebuje tožbeni razlog, s katerim sta tožeči stranki hoteli zaščititi procesne pravice, ki izhajajo iz člena 88(2) ES in iz člena 6(1) Uredbe št. 659/1999, ne da bi s tem kršilo člen 230, četrti odstavek, ES.

64      Na drugem mestu Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, ker je v okviru drugega tožbenega razloga upoštevalo elemente tožbe, s katerimi sta tožeči stranki hoteli dokazati, da bi Komisija morala dvomiti o združljivosti izpodbijanih ukrepov s skupnim trgom.

65      Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 45 izpodbijane sodbe poudarilo, da sta tožeči stranki v četrtem in sedmem tožbenem razlogu trdili, da preučitev spornih ukrepov, ki jo je opravila Komisija, ni bila zadostna in popolna. Tako je Splošno sodišče, potem ko je v točki 52 izpodbijane sodbe sklenilo, da imata tožeči stranki kot neposredni konkurentki družbe La Poste na trgu odprave ekspresnih pošiljk procesno upravičenje le kot zainteresirani stranki v smislu člena 88(2) ES in člena 1(h) Uredbe št. 659/1999, v točki 69 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da lahko preuči med drugim četrti in sedmi tožbeni razlog samo v delu, v katerem se z njima dokazuje, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave.

66      V teh okoliščinah Splošnemu sodišču prav tako ni mogoče očitati, ker je za nične razglasilo tožbene razloge, s katerimi sta tožeči stranki zatrjevali, da je Komisija storila napako s tem, da je menila, da preučeni ukrepi niso državna pomoč. Nasprotno, Splošno sodišče je v točki 67 izpodbijane sodbe te razloge izrecno razglasilo za nedopustne.

67      Zato je treba drugi pritožbeni razlog Kraljevine Belgije in samostojni pritožbeni razlog Komisije zavrniti kot neutemeljena.

 Prvi in tretji pritožbeni razlog

 Trditve strank

68      Kraljevina Belgija s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče podalo napačno opredelitev okoliščin primera.

69      V obravnavanem primeru naj bi bilo glede na okoliščine, v katerih je potekal postopek preučitve, referenčno obdobje dveh mesecev, ki ga je upoštevalo Splošno sodišče, le okvirno, tako da njegova prekoračitev ne pomeni nujno, da je imela Komisija resne težave. Komisija dodaja, da glede na posebne okoliščine tega primera predhodna preučitev ni trajala predolgo.

70      Poleg tega po mnenju Kraljevine Belgije Splošno sodišče ni prikazalo povezave med obsežnim področjem preiskave, ki je bila potrebna za preučitev izpodbijanih ukrepov, in njeno očitno zapletenostjo ter obstojem resnih težav. Po mnenju Komisije praktične težave ne pomenijo nujno resnih težav.

71      Nazadnje Kraljevina Belgija poudarja, da negotovost v zvezi s pravno podlago bolj kot na resne težave kaže na to, da je imela Komisija na voljo izbiro glede tega, kako zaključiti spis. Komisija dejansko trdi, da bi bila končna odločitev enaka ne glede na pravno podlago.

72      Glede vsebine sporne odločbe Kraljevina Belgija meni, da je Splošno sodišče pri analizi zadostnosti preučitve izpodbijanih ukrepov prišlo do vsebinsko drugačnih ugotovitev kot Komisija. Zaradi take razlike pa ni mogoče sklepati, da obstajajo resne težave. Nikakor zaradi te okoliščine ni mogoče šteti, da je preučitev Komisije pomanjkljiva.

73      Kraljevina Belgija in Komisija poleg tega s tretjim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče kršilo načelo pravne varnosti, ker je retroaktivno uporabilo četrto merilo iz zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg.

74      V zvezi s tem Komisija poleg tega dodaja, da preverjanje z merilom „benchmarking“ iz zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg ni primerno v okviru nadzora spoštovanja procesnih jamstev, določenih v členu 88(2) ES.

75      Na splošno družbi Deutsche Post in DHL International menita, da Komisija postopke preučitve v zvezi s privatizacijo državnih poštnih podjetij po navadi izvaja v okviru formalnega postopka preiskave. Za take operacije je namreč značilno zapleteno dejansko stanje, ki vedno pomeni obstoj resnih težav.

76      Tožeči stranki najprej zlasti opozarjata, da je Komisija med postopkom preučitve sama poudarila zapletenost spisa, ki ji je bil predložen. Dalje, Kraljevina Belgija naj ne bi odgovorila na ugotovitve Splošnega sodišča, da Komisija ni imela na voljo vseh podatkov za preučitev prenosa nepremičnin in ukinitve rezervacije za pokojnine. Nazadnje tožeči stranki opozarjata, da je „benchmarking“ pri stroških storitev SSGP v smislu četrtega merila iz zgoraj navedene sodbe Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg v zadevnem obdobju ustrezalo pričakovanjem, zlasti pričakovanjem Komisije.

 Presoja Sodišča

77      Najprej je treba spomniti, da iz člena 4(4) Uredbe št. 659/1999 izhaja, da če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti izpodbijanega ukrepa s skupnim trgom, mora sprejeti odločbo o začetku formalnega postopka preiskave, ki je urejen v členu 88(2) ES in v členu 6(1) navedene uredbe (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Kronoply in Kronotex, točka 46).

78      Sporna odločba v obravnavani zadevi je odločba o nenasprotovanju, izdana na podlagi člena 4(3) Uredbe št. 659/1999, zakonitost katere je odvisna od tega, ali obstajajo dvomi o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom.

79      Ker je pojem „dvomi“ iz člena 4(4) Uredbe št. 659/1999 objektiven pojem, njihovega obstoja ni treba ugotavljati samo na podlagi okoliščin sprejetja izpodbijanega akta, temveč tudi na podlagi ugotovitev, na katere se je oprla Komisija (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2009 v zadevi Bouygues in Bouygues Télécom proti Komisiji, C‑431/07 P, ZOdl., str. I‑2665, točka 63).

80      Splošno sodišče je v obravnavanem primeru v točkah od 96 do 107 izpodbijane sodbe najprej obravnavalo trajanje in okoliščine postopka predhodne preučitve. Nato je v okviru preučitve dejavnikov v zvezi z vsebino sporne odločbe ugotovilo, prvič, v točkah od 108 do 110 navedene sodbe, nezadostnost preučitve ukinitve rezervacije za pokojnine, in drugič, v točkah od 111 do 117 iste sodbe, nepopolnost preučitve stroškov zagotavljanja SSGP. Nazadnje je v točki 118 izpodbijane sodbe sklenilo, da vsi ti elementi skupaj pomenijo objektivne in koherentne znake, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave.

81      Prvič, glede trajanja in okoliščin postopka predhodne preučitve drži, da samo na podlagi trajanja, ki presega dvomesečni rok, določen v členu 4(5) Uredbe št. 659/1999, in števila zahtev za informacije, poslanih belgijskim organom, ni mogoče sklepati, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave, toda vseeno velja, kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 106 izpodbijane sodbe, da so ti elementi znaki, da bi Komisija lahko dvomila o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom.

82      V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da je morala Komisija za ugotovitev združljivosti priglašenega ukrepa s skupnim trgom preučiti združljivost šestih nepriglašenih ukrepov, ki so bili sprejeti v letih od 1992 do 1997.

83      Drugič, glede vsebine sporne odločbe je Splošno sodišče zlasti trdilo, da priča o nezadostnosti preučitve izpodbijanih ukrepov.

84      Tako je Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe menilo, da je Komisija sprejela sporno odločbo, ne da bi razpolagala z dokazi, na podlagi katerih bi lahko zlasti presodila korist, ki je nastala z brezplačno pridobitvijo nepremičnin v zameno za ukinitev rezervacije za pokojnine.

85      V zvezi s tem je iz sporne odločbe razvidno, da je družba La Poste leta 1992 za kritje pokojninskih pravic svojih zaposlenih ob preoblikovanju v samostojno podjetje oblikovala rezervacijo v znesku 100 milijonov EUR, ki je bila ukinjena leta 1997. V zameno za to rezervacijo je bil opravljen prenos stavb, ki so potrebne za opravljanje javne storitve.

86      Splošno sodišče je lahko v teh okoliščinah pravilno ugotovilo, da bi Komisija od belgijskih organov morala zahtevati pojasnila, zlasti glede vrednosti nepremičnin, ki jih je Belgija brezplačno odstopila družbi La Poste.

87      Splošnemu sodišču namreč ni mogoče očitati, ker je menilo, da je lahko to dejstvo znak, da bi Komisija morala dvomiti o združljivosti izpodbijanega ukrepa s skupnim trgom. Dejansko ni izključeno, da je imela družba La Poste – odvisno od vrednosti nepremičnin, ki so ji bile odstopljene – precejšnjo gospodarsko korist od te transakcije, ki pomeni državno pomoč. Da bi se Komisija prepričala o nasprotnem, bi morala vsaj razpolagati z oceno finančne koristi, ki jo ta odstop pomeni za družbo La Poste.

88      V zvezi s tretjim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na zatrjevano kršitev načela pravne varnosti, je treba poudariti, da je – kot je razvidno iz točk 81 in 87 te sodbe – analiza Splošnega sodišča glede okoliščin sprejetja in vsebine sporne odločbe izpostavila dvome, ki bi jih Komisija morala imeti glede združljivosti priglašenega ukrepa s skupnim trgom in ki zadostujejo za potrditev sklepa, da bi morala začeti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999.

89      V teh okoliščinah tega pritožbenega razloga ni treba preučiti.

90      Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, tretji pritožbeni razlog pa kot brezpredmeten.

91      Zato je treba pritožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

92      V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 118 Poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Kraljevina Belgija in Komisija s svojimi predlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Kraljevini Belgiji in Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.