1. 

Sodišču je v tej zadevi predložena pritožba zoper sodbo, s katero je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče Evropske unije) ( 2 ) ugotovilo, da je ničnostna tožba, ki jo je vložila Republika Poljska, delno nedopustna, ker je bila vložena prepozno, in delno neutemeljena.

2. 

Ker je vprašanje dopustnosti v tej zadevi enako vprašanju, ki je bilo Sodišču predloženo v okviru druge pritožbe, ki je bila vložena sočasno v zadevi Poljska proti Komisiji (C-336/09 P), ki se obravnava pred Sodiščem, ( 3 ) bom Sodišče pozval, naj to vprašanje reši s sklicevanjem na analizo, ki sem jo opravil v sklepnih predlogih v navedeni zadevi.

3. 

Nasprotno je treba z vsebinskega vidika takoj pojasniti, da sta tokrat sporni dve uredbi. Republika Poljska je s tožbo, vloženo pri Splošnem sodišču, predlagala razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (ES) št. 1972/2003 z dne 10. novembra 2003, ( 4 ) kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 230/2004 z dne 10. februarja 2004 ( 5 ) in Uredbo Komisije (ES) št. 735/2004 z dne 20. aprila 2004 ( 6 ). Kot bomo videli, je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo nedopustnost tožbe v delu, v katerem je usmerjena zoper Uredbo št. 1972/2003. Nasprotno je ugotovilo, da je tožba dopustna v delu, v katerem je usmerjena zoper Uredbo št. 735/2004, ki spreminja Uredbo št. 1972/2003.

4. 

Splošno sodišče je s tem v zvezi z utemeljenostjo preučilo zakonitost Uredbe št. 735/2004, na podlagi sodne prakse Sodišča ( 7 ) pa tudi zakonitost glavnih določb Uredbe št. 1972/2003, ker je za določbe prve uredbe mogoče šteti, da tvorijo celoto z določbami druge uredbe.

5. 

S to zadevo ima tako Sodišče priložnost obogatiti sodno prakso, ki je že zdaj precej pestra in s katero se poskušajo rešiti težave, ki izhajajo iz pristopa novih držav članic k Evropski uniji na splošno in zlasti iz uporabe določb prehodne zakonodaje za te nove države članice. ( 8 )

6.

Povod za to zadevo je bil, da je Komisija na podlagi Pogodbe ( 9 ) in Akta o pristopu ( 10 ) desetih novih držav članic iz leta 2004 sprejela prehodne ukrepe na področju skupne kmetijske politike, ki so se nanašali posebej na gospodarske subjekte v novih državah članicah, v tem primeru Uredbo št. 1972/2003.

7.

To, da institucije Unije sprejmejo take prehodne ukrepe, samo po sebi nikakor ni izredno. Določbe, enakovredne določbam Uredbe št. 1972/2003, so bile namreč sprejete ob drugih širitvah, ( 11 ) če so bile predvidene z različnimi pogodbami in/ali akti o pristopu.

8.

Uredba št. 1972/2003 je bila sprejeta in objavljena pred začetkom veljavnosti Pogodbe o pristopu in Akta o pristopu na podlagi člena 2(3) navedene pogodbe in člena 41, prvi odstavek, Akta o pristopu.

9.

Člen 2(3) Pogodbe o pristopu namreč določa, da lahko institucije Unije z odstopanjem od člena 2(2) te pogodbe ( 12 ) pred pristopom sprejmejo ukrepe, omenjene v vrsti izrecno naštetih določb, med katerimi je člen 41 Akta o pristopu, pri čemer je pojasnjeno, da ti ukrepi začnejo veljati le pod pogojem uveljavitve in z dnem uveljavitve navedene pogodbe. Ta člen določa:

„Ne glede na odstavek 2 lahko institucije Unije pred pristopom sprejmejo ukrepe, omenjene v členih 6(2), drugi pododstavek; 6(6), drugi pododstavek; 6(7), drugi in tretji pododstavek; 6(8), drugi in tretji pododstavek; 6(9), tretji pododstavek; 21; 23; 28(1); 32(5); 33(1); 33(4); 33(5); 38; 39; 41; 42 in od 55 do 57 Akta o pristopu; v Prilogah od III do XIV k temu aktu; v Protokolu 2, v členu 6 Protokola 3, v členu 2(2) Protokola 4, v Protokolu 8 ter v členih 1, 2 in 4 Protokola 10, ki so priloženi k temu aktu. Ti ukrepi začnejo veljati le pod pogojem uveljavitve in z dnem uveljavitve te pogodbe.“

10.

V členu 41, prvi odstavek, Akta o pristopu, ki je izrecno omenjen v členu 2(3) Pogodbe o pristopu, je torej Komisija pooblaščena, da ob upoštevanju nekaterih postopkovnih pravil sprejme prehodne ukrepe, potrebne „za olajšanje prehoda iz obstoječe ureditve v novih državah članicah na ureditev, ki izhaja iz uporabe skupne kmetijske politike“, pod pogoji iz Akta o pristopu. Ti prehodni ukrepi se lahko sprejmejo v obdobju treh let od dne pristopa in se ne smejo uporabljati po tem obdobju, pri čemer je pojasnjeno, da lahko Svet Evropske unije na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom to obdobje soglasno podaljša. Ta člen določa:

„Če so potrebni prehodni ukrepi za olajšanje prehoda iz obstoječe ureditve v novih državah članicah na ureditev, ki izhaja iz uporabe skupne kmetijske politike pod pogoji iz tega akta, Komisija sprejme take ukrepe v skladu s postopkom iz člena 42(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1260/2001 [z dne 19. junija 2001] o skupni ureditvi trgov v sektorju sladkorja [UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 33, str. 17] ali, če je to primerno, iz ustreznih členov drugih uredb o skupni organizaciji kmetijskih trgov ali v skladu z ustreznim postopkom v odboru, kot je opredeljen v zakonodaji, ki se uporablja. Prehodni ukrepi iz tega člena se lahko sprejmejo v obdobju treh let od dne pristopa in njihova uporaba je omejena na to obdobje. Svet lahko na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno podaljša to obdobje.“

11.

Na podlagi teh dveh določb je bila sprejeta Uredba št. 1972/2003, ( 13 ) ki je predmet ničnostne tožbe pred Splošnim sodiščem, veljavnost glavnih določb te uredbe pa je bila posredno preučena prek preizkusa veljavnosti Uredbe št. 735/2004.

12.

V uvodni izjavi 3 Uredbe št. 1972/2003 je navedeno:

„Preusmeritve trgovinskih tokov, ki utegnejo povzročiti motnje tržnih ureditev, pogosto vključujejo umetni pretok proizvodov, ki niso sestavni del običajnih zalog zadevne države, zaradi širitve. Presežne zaloge so lahko tudi posledica nacionalne proizvodnje. Zato je treba predvideti odvračilne dajatve, ki se odmerijo za presežne zaloge v novih državah članicah.“

13.

Na podlagi člena 4(1) Uredbe št. 1972/2003 morajo nove države članice s 1. majem 2004, datumom začetka veljavnosti Pogodbe o pristopu in Akta o pristopu, začeti imetnikom presežnih zalog kmetijskih proizvodov v prostem prometu odmerjati dajatve.

14.

Člen 4(3) navedene uredbe določa, da se ta dajatev določi s stopnjo uvozne dajatve erga omnes, ki velja 1. maja 2004.

15.

Člen 4 od (1) do (3) iste uredbe tako določa:

„1.   Brez poseganja v poglavje 4 Prilog[e] IV k Aktu o pristopu in kjer se strožja zakonodaja ne uporablja na nacionalni ravni, začnejo nove države članice s 1. majem 2004 imetnikom presežnih zalog proizvodov v prostem prometu odmerjati dajatve.

2.   Za opredelitev presežnih zalog vsakega imetnika nove države članice upoštevajo zlasti:

Pojem presežne zaloge se uporablja za proizvode, ki se uvozijo v nove države članice ali s poreklom iz novih držav članic. Pojem presežnih zalog se uporablja tudi za proizvode, namenjene za trg novih držav članic.

Zaloge se beležijo na podlagi kombinirane nomenklature, ki velja 1. maja 2004.

3.   Znesek dajatev iz odstavka 1 se določi s stopnjo uvozne dajatve erga omnes, ki velja 1. maja 2004. Prihodek od dajatev, ki jih zaračunajo državni organi, se dodeli nacionalnemu proračunu nove države članice.“

16.

V členu 4(5) Uredbe št. 1972/2003 so po državah članicah naštete oznake kombinirane nomenklature za različne kmetijske proizvode, na katere se nanaša Uredba.

17.

Nazadnje, člen 3 Uredbe št. 1972/2003, katerega odstavek 1 določa, da se uporablja z odstopanjem od Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu, med drugim določa, da se ta dajatev odmeri tudi za kmetijske proizvode, ki so na datum pristopa v odložnem postopku, naj so bili ti pred tem datumom v prostem prometu v Evropski skupnosti petnajsterice ali v novi državi članici (člen 3(2)) ali prihajajo iz tretje države (člen 3(3)). Ta člen določa:

„1.   Ta člen se uporablja z odstopanjem od poglavja 5 Priloge IV k Aktu o pristopu ter členov 20 in 214 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o vzpostavitvi Carinskega zakonika Skupnosti [o carinskem zakoniku Skupnosti][ ( 14 )].

2.   Za proizvode iz člena 4(5), ki so pred 1. majem 2004 v prostem prometu v Skupnosti petnajsterice ali nove države članice in 1. maja 2004 v začasnem skladiščenju ali v eni od carinskih obravnav ali postopkov iz člena 4(15)(b) in (16)(b) do (g) Uredbe (EGS) št. 2913/92 v razširjeni Skupnosti, ali se po opravljenih izvoznih formalnostih prevažajo po razširjeni Skupnosti, se odmeri stopnja uvozne dajatve erga omnes, ki velja na dan sprostitve v prost promet.

Prvi pododstavek se ne uporablja za proizvode, izvožene iz Skupnosti petnajsterice, če uvoznik predloži dokaze, da za proizvode države izvoza ni bilo zahtevano nobeno izvozno nadomestilo. Na zahtevo uvoznika izvoznik priskrbi zaznamek pristojnega organa na izvozni deklaraciji, da za proizvode države izvoza izvozno nadomestilo ni bilo zahtevano.

3.   Za proizvode iz člena 4(5), ki prihajajo iz tretjih držav in so 1. maja 2004 v novi državi članici v postopku aktivnega plemenitenja iz člena 4(16)(d) ali postopku začasnega uvoza iz člena 4(16)(f) Uredbe (EGS) št. 2913/92 in se na ta datum ali po njem sprostijo v prost promet, se odmeri uvozna dajatev, ki velja na dan, ko se proizvodi, ki prihajajo iz tretjih držav, sprostijo v prost promet.“

18.

Uredba št. 735/2004 s členom 1 med drugim spreminja člen 4(5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003, ki se nanaša na Republiko Poljsko, tako da se nekateri proizvodi s seznama proizvodov, na katere se nanaša zadnjenavedena uredba, črtajo, nekateri pa se na ta seznam dodajo.

19.

Republika Poljska je s tožbo, ki jo je pri Splošnem sodišču vložila 28. junija 2004, predlagala razglasitev ničnosti členov 3 ter 4(3) in (5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 735/2004.

20.

Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. julija 2006 v skladu s členom 54, tretji odstavek, Statuta Sodišča ter členoma 77(a) in 78 Poslovnika Splošnega sodišča odločil, da se postopek prekine, dokler Sodišče ne izda sodbe v zadevi C-273/04.

21.

Sodišče je sodbo v zadevi C-273/04 izdalo 23. oktobra 2007, ( 15 ) pri čemer je neposredno vsebinsko odločalo v zadevi, torej ne da bi se izreklo o dopustnosti tožbe. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo Republike Poljske delno zavrglo kot nedopustno zaradi prekluzije in jo delno zavrnilo kot neutemeljeno.

22.

Splošno sodišče je ugotovilo, da je bila Uredba št. 1972/2003 objavljena v Uradnem listu Evropske unije z dne 11. novembra 2003 in da se je torej rok za vložitev tožbe zoper navedeno uredbo iztekel 4. februarja 2004. Ker je bila tožba Republike Poljske v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 28. junija 2004, je Splošno sodišče torej odločilo, da je bila, ker je bila naperjena zoper Uredbo št. 1972/2003, vložena prepozno. ( 16 )

23.

Splošno sodišče je tako kot v zadevi, v kateri je sprejelo zgoraj navedeni sklep Poljska proti Komisiji, ugodilo ugovoru nedopustnosti, ki ga je na podlagi dosledne uporabe določb člena 230, peti odstavek, ES uveljavljala Komisija.

24.

Ugotovilo je namreč, da je bila tožba zoper Uredbo št. 1972/2003 vložena po dvomesečnem roku, določenem s to določbo, torej po roku, izračunanem od objave navedene uredbe, in da je torej Republika Poljska tožbo vložila prepozno, ( 17 ) ter nato zavrnilo različne trditve, ki jih je navedla država članica.

25.

Tako so bile z obrazložitvijo, da ne morejo ovreči zgoraj navedene ugotovitve, zavrnjene trditve, ki so temeljile na tem, da navedena uredba ni bila objavljena v dvajsetih uradnih jezikih Unije, ( 18 ) da je bil njen začetek veljavnosti pogojen z začetkom veljavnosti Pogodbe o pristopu ( 19 ) in da je bila naslovljena na vse države članice, ( 20 ) vključno s prihodnjimi državami članicami.

26.

Splošno sodišče si je nato prizadevalo dokazati, da ta dosledna uporaba procesnih rokov od datuma objave Uredbe št. 1972/2003 ne vpliva na pravico do učinkovitega sodnega varstva Republike Poljske. ( 21 )

27.

Splošno sodišče je v okviru preizkusa dopustnosti tožbe tudi opozorilo, da je od dosledne uporabe predpisov Skupnosti o procesnih rokih mogoče odstopati samo v izrednih okoliščinah, nepredvidenih okoliščinah ali v primerih višje sile. ( 22 ) Vendar je v zvezi s tem menilo, da Republika Poljska ni pojasnila, zakaj so bile zadevne okoliščine zanjo izredne, tako da bi bilo upravičeno odstopanje od načela dosledne uporabe procesnih rokov, kar bi ogrožalo načelo pravne varnosti.

28.

V točki 63 izpodbijane sodbe je na podlagi tega formalno ugotovilo, da je bila tožba v zvezi z Uredbo št. 1972/2003 prepozna in jo je treba zavreči kot nedopustno.

29.

Vseeno je privolilo, da bo analiziralo trditev, ki jo je Republika Poljska navedla podredno, in sicer da je tožba vsekakor dopustna v delu, v katerem se nanaša na proizvode, ki so bili na seznam proizvodov, naštetih v členu 4(5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003, dodani z Uredbo št. 735/2004 (točke od 64 do 73 izpodbijane sodbe).

30.

Splošno sodišče je na podlagi sodne prakse Sodišča ( 23 ) ugotovilo, da je njena tožba dopustna, „ker se lahko razlaga kot predlog za razglasitev ničnosti Uredbe št. 735/2004“, ( 24 ) ter da je treba tožbene razloge in trditve zoper sporne določbe Uredbe št. 1972/2003 razlagati v tem smislu.

31.

Splošno sodišče je vsebinsko preučilo različne tožbene razloge in trditve Republike Poljske, s katerimi je, čeprav so bili formalno usmerjeni zoper določbe Uredbe št. 735/2004, prvič, izpodbijala zakonitost člena 3 (prvi del, točke od 161 do 249 izpodbijane sodbe) in člena 4 (drugi in tretji del, točke od 80 do 136 oziroma od 137 do 160 izpodbijane sodbe) Uredbe št. 1972/2003 ter, drugič, grajala zlorabo pooblastil (četrti del, točke od 250 do 254 izpodbijane sodbe).

32.

Prvič, Republika Poljska je navedla dva tožbena razloga za razglasitev ničnosti Uredbe št. 735/2004 v delu, v katerem je bilo ukrepu iz člena 4(3) Uredbe št. 1972/2003 podvrženih sedem novih proizvodov, pri čemer se je prvi tožbeni razlog nanašal na kršitev člena 41 Akta o pristopu in načela sorazmernosti, drugi pa na kršitev načela prepovedi diskriminacije.

33.

Na prvem mestu je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi zaporedoma in ločeno (točka 95 izpodbijane sodbe) preučilo trditvi, da je člen 4(3) Uredbe št. 1972/2003 v nasprotju, po eni strani, s členom 41 Akta o pristopu in, po drugi strani, z načelom sorazmernosti.

34.

Tako je najprej (točke od 96 do 102 izpodbijane sodbe) po analogiji z odločitvijo Sodišča v sodbi Weidacher ( 25 ) menilo, da sta tako preprečevanje oblikovanja zalog v špekulativne namene kot tudi nevtralizacija ekonomskih prednosti subjektov, ki so ustvarili presežne zaloge po nizki ceni, lahko razlog, da Komisija sprejme ukrep na podlagi člena 41, prvi odstavek, Akta o pristopu.

35.

Dalje je Splošno sodišče, potem ko je ugotovilo, da Republika Poljska ne izpodbija načela obdavčitve, ampak samo znesek sporne dajatve (točka 103 izpodbijane sodbe), preučilo sorazmernost (točke od 104 do 121 te sodbe) tega zneska in ugotovilo, da Republiki Poljski ni uspelo dokazati očitne neprimernosti ali nesorazmernosti določitve zneska dajatve.

36.

Splošno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo (točka 111 izpodbijane sodbe), pri čemer se je sklicevalo na uvodno izjavo 3 Uredbe št. 1972/2003, da „cilj, ki ga skuša doseči Komisija s sporno dajatvijo, ni le preprečevanje oblikovanja zalog zadevnih proizvodov v špekulativne namene, ki izhajajo iz trgovine, temveč preprosto preprečevanje nastanka presežnih zalog, torej zalog, ki niso del običajnih rezerv v novih državah članicah“.

37.

Nato je preučilo, ali je Republiki Poljski uspelo dokazati, da določitev zneska sporne dajatve „očitno presega tisto, kar je potrebno za preprečitev oblikovanja presežnih zalog ne glede na njihov izvor“.

38.

Po eni strani je menilo, da čeprav je dajatev, katere znesek je bil določen glede na dajatev, ki ustreza razliki med poljskimi uvoznimi dajatvami in uvoznimi dajatvami Skupnosti, „lahko koristna za preprečitev oblikovanja presežnih zalog iz uvoza, je vse prej kot očitno, da zadošča tudi za preprečitev oblikovanja presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje“ (točka 114 izpodbijane sodbe). Dodalo je, da taka dajatev v nekaterih okoliščinah ne more imeti nikakršnega odvračilnega učinka v zvezi z oblikovanjem presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje.

39.

Po drugi strani je Splošno sodišče (točke od 117 do 120 izpodbijane sodbe) zavrnilo trditev, da z Uredbo št. 735/2004 glede na dolge cikle proizvodnje proizvodov, na katere se nanaša, ni bilo mogoče doseči ciljev Uredbe št. 1972/2003, ne da bi preučilo njeno utemeljenost. V zvezi s tem je poudarilo, da Republika Poljska ni dokazala, da presežne zaloge proizvodov, na katere se nanaša Uredba št. 735/2004, niso bile oblikovane pred njenim sprejetjem. Poudarilo je tudi, da člen 4(2) Uredbe št. 1972/2003 prepušča novim državam članicam široko diskrecijo pri opredelitvi, ali so zaloge zadevnih proizvodov nastale zaradi dejavnosti, ki je posledica normalnega vedenja, kar jim omogoča, da obdavčenje imetnikov zalog omejijo le na primere, v katerih nastanek zalog pomeni nevarnost povzročanja motnje na trgih, s čimer se krepi sorazmernost ukrepa iz člena 4(3) Uredbe št. 1972/2003.

40.

Na drugem mestu je Splošno sodišče kot neutemeljen zavrnilo tudi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela prepovedi diskriminacije (točke od 127 do 136 izpodbijane sodbe). V zvezi s tem je ugotovilo, prvič, da položaja poljskih subjektov in položaja subjektov s sedežem v Skupnosti pred 1. majem 2004 ni mogoče obravnavati kot primerljiva (točki 129 in 130 te sodbe). Drugič, menilo je, da ni mogoče šteti, da je bila Republika Poljska obravnavana diskriminatorno v primerjavi z državami članicami, ki so k Uniji pristopile leta 1995 (točke od 131 do 134 navedene sodbe).

41.

Drugič, Republika Poljska je navedla en sam tožbeni razlog za razglasitev ničnosti Uredbe št. 735/2004 v delu, v katerem je bilo z njo na seznam proizvodov iz člena 4(5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003 dodanih sedem novih proizvodov, v okviru katerega je izrazila tri glavne očitke, ki jih je Splošno sodišče zavrnilo kot neutemeljene (točke od 143 do 160 izpodbijane sodbe).

42.

Republika Poljska je navedla pet tožbenih razlogov zoper člen 3 Uredbe št. 1972/2003, pri čemer se je prvi nanašal na kršitev načela prostega pretoka blaga, drugi na nepristojnost Komisije ter kršitev členov 22 in 41 Akta o pristopu, tretji na kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, četrti na neobstoj ali nezadostnost obrazložitve ter peti in zadnji na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj.

43.

Splošno sodišče je zavrnilo vse tožbene razloge in trditve Republike Poljske.

44.

Splošno sodišče je zavrnilo prvi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela prostega pretoka blaga, pri čemer je primarno poudarilo, da naložitev dajatve, ki jo določa člen 3 Uredbe št. 1972/2003, ni v nasprotju s prepovedjo carin ter dajatev z enakim učinkom, ki jo določa člen 25 ES, ker navedena dajatev ni pristojbina, ki jo enostransko določi država članica, temveč ukrep Skupnosti, sprejet začasno za preprečitev določenih težav na področju skupne kmetijske politike, ki so posledica pristopa desetih novih držav k Uniji (točka 179 izpodbijane sodbe).

45.

V odgovor na drugi tožbeni razlog Republike Poljske, ki se je formalno nanašal na nepristojnost Komisije za sprejetje določb člena 3 Uredbe št. 1972/2003 ter na kršitev členov 22 in 41 Akta o pristopu in Priloge IV, poglavje 5, k temu aktu, je Splošno sodišče v bistvu menilo (točke od 186 do 194 izpodbijane sodbe), da je sistem dajatev na presežne zaloge proizvodov, ki so bili 1. maja 2004 v prostem prometu, uveden s členom 4 Uredbe št. 1972/2003, prehodni ukrep, ki se lahko sprejme na podlagi člena 41, prvi odstavek, Akta o pristopu (točka 187 te sodbe), in da se mora ta določba nanašati tudi na ukrepe, ki so potrebni za varstvo polnega učinka tega sistema obdavčitve (točka 188 navedene sodbe). Nato je preučilo, ali je mogoče šteti, da so določbe člena 3 Uredbe št. 1972/2003, s katerimi je za proizvode, ki so v odložnem postopku ali se prevažajo, določena enaka dajatev, nujne za zagotovitev polnega učinka člena 4 navedene uredbe (točke od 189 do 193 iste sodbe).

46.

Razsodilo je, da so nujne. Če namreč ne bi bilo ukrepov iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003, bi lahko subjekti s sedežem v novih državah članicah umetno znižali svoje presežne zaloge, tako da bi jih vključili v odložni postopek v eni ali več starih ali novih državah članicah (točka 191 izpodbijane sodbe), in bi torej lahko navedene proizvode dali v prosti promet v razširjeni Skupnosti po 1. maju 2004, ne da bi jim bilo treba plačati sporno dajatev, zaradi česar bi člen 4 Uredbe št. 1972/2003 izgubil vsebino.

47.

Republika Poljska je v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev načela prepovedi diskriminacije, trdila predvsem, da so v nasprotju s proizvodi, izvoženimi iz Poljske, lahko proizvodi, izvoženi iz Skupnosti petnajsterice, na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 1972/2003 oproščeni dajatve erga omnes, če je bilo dokazano, da za te proizvode ni bilo zahtevano nobeno izvozno nadomestilo.

48.

Splošno sodišče je ta tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen (točke od 199 do 207 izpodbijane sodbe), pri čemer je izhajalo iz načela, da zgolj uporaba različnih norm za subjekte iz novih držav članic in subjekte iz starih držav članic ne more povzročiti diskriminacije (točka 200 te sodbe). Menilo je, da sta cilja določb člena 3(2) Uredbe št. 1972/2003 različna, odvisno od tega, ali se te določbe uporabljajo za proizvode iz novih držav članic ali za proizvode iz starih držav članic. V bistvu je bil cilj teh določb, kar zadeva proizvode iz starih držav članic, ki niso bili zavezani dajatvi iz člena 4 Uredbe št. 1972/2003, preprečiti, da bi bili proizvodi, za katere so bila izvozna nadomestila plačana pred 1. majem 2004, upravičeni do drugega nadomestila ob njihovem izvozu v tretjo državo po 30. aprilu 2004, kot to izhaja iz uvodne izjave 4 navedene uredbe (točka 203 navedene sodbe). Po drugi strani je bil cilj teh določb, kar zadeva proizvode iz novih držav članic, preprečiti, da bi subjekti z uporabo odložnega postopka umetno znižali zaloge, nakopičene pred 1. majem 2004, da bi jih sprostili v prosti promet po tem datumu kot proizvode, za katere se ne odmeri uvozna dajatev (točka 201 iste sodbe).

49.

Splošno sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi četrti tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 253 ES. Potem ko je opozorilo na upoštevno sodno prakso v zvezi z obrazložitvijo aktov institucij (točke od 214 do 218 izpodbijane sodbe), je najprej ugotovilo, da je bistveni del obrazložitve Uredbe št. 1972/2003 zaobsežen v uvodnih izjavah od 1 do 6 navedene uredbe. Po preučitvi teh uvodnih izjav (točke od 220 do 223 te sodbe) je ugotovilo (točka 224 navedene sodbe), da v nobeni od teh uvodnih izjav niso izrecno opisani posebni razlogi, na podlagi katerih je Komisija sprejela ukrepe iz člena 3 navedene uredbe. Kljub temu je menilo, da Uredba št. 1972/2003 ni nezadostno obrazložena. Na podlagi umestitve te določbe v njen okvir in analize bistvenih ciljev navedene uredbe je v bistvu menilo, da je člen 3 navedene uredbe tehnična izbira Komisije, katere namen je dopolniti sistem obdavčitve, uveden s členom 4 te uredbe, za zagotovitev polnega učinka zadnjenavedene določbe. Ker je bila „potreba po ukrepih iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003 […], da bi se sklenil sistem obdavčenja“, „očitna“ (točka 232 iste sodbe), je Komisija ni bila dolžna „podrobneje obrazložiti“ (točka 234 izpodbijane sodbe).

50.

Splošno sodišče je nazadnje kot neutemeljen zavrnilo peti tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, pri čemer je poudarilo, prvič, da Skupnost nikakor ni povzročila, da bi zainteresirani lahko sklepali, da ne bo sprejela prehodnih ukrepov, kot so ukrepi iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003, in drugič, da bi od objave Akta o pristopu vsak običajno skrben subjekt moral vedeti, da je Komisija na podlagi člena 41 navedenega akta pooblaščena za sprejetje takih ukrepov.

51.

Republika Poljska je z zadnjim tožbenim razlogom trdila, da določitev sedmih novih proizvodov, za katere veljajo različni ukrepi, določeni z Uredbo št. 1972/2003, uresničena z Uredbo št. 735/2004, pomeni zlorabo pooblastil, saj naj ti ukrepi ne bi bili namenjeni olajšanju prehoda Republike Poljske na sistem, ki izhaja iz izvajanja skupne kmetijske politike, ampak varstvu Skupnosti petnajsterice pred konkurenco, povezano s pritokom kmetijskih proizvodov iz novih držav članic.

52.

Splošno sodišče je zadnji tožbeni razlog zavrnilo, ker je menilo, da ni samostojen glede na trditve, preučene v okviru drugih tožbenih razlogov.

53.

Splošno sodišče je zato tožbo Republike Poljske zavrnilo v celoti.

54.

Republika Poljska je to pritožbo vložila 24. avgusta 2009 v sodnem tajništvu Sodišča. V svojih pisanjih je predlagala, naj o pritožbi odloča veliki senat.

55.

Sodišče je odločilo, da ne bo opravilo obravnave, ker stranki v zvezi s tem nista vložili predloga.

56.

Republika Poljska Sodišču predlaga, naj:

57.

Komisija Sodišču predlaga, naj:

58.

Republika Poljska v pritožbi izpodbija, prvič, preizkus Splošnega sodišča v zvezi z dopustnostjo njene tožbe zoper Uredbo št. 1972/2003 ( 26 ) in, drugič, vsebinski preizkus njene tožbe v delu, v katerem je naperjena zoper Uredbo št. 735/2004, ki spreminja Uredbo št. 1972/2003 ( 27 ).

59.

Vsi pritožbeni razlogi in trditve, s katerimi Republika Poljska izpodbija presojo Splošnega sodišča v zvezi z dopustnostjo njene tožbe zoper Uredbo št. 1972/2003, so vsebinsko enaki pritožbenim razlogom in trditvam, ki jih je navedla v okviru zadeve C-336/09 P.

60.

Ta vsebinska enakost seveda izhaja iz vsebinske enakosti razlogov, iz katerih je Splošno sodišče kot nedopustni zavrglo tožbo zoper Uredbo Komisije (ES) št. 60/2004 z dne 14. januarja 2004 o prehodnih ukrepih v sektorju sladkorja zaradi pristopa Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške ( 28 ) z zgoraj navedenim sklepom Poljska proti Komisiji in tožbo zoper Uredbo št. 1972/2003 z izpodbijano sodbo, ki je predmet te pritožbe.

61.

V teh okoliščinah si dovolim napotiti na analizo teh različnih pritožbenih razlogov in trditev, ki sem jo opravil v točkah od 19 do 43 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi C-336/09 P, na podlagi katere sem ugotovil, da je treba za razlago člena 230 ES, ki vodi do ugotovitve o nedopustnosti tožbe Republike Poljske samo zato, ker je bila vložena po roku dveh mesecev od datuma objave sporne uredbe, šteti, da je v nasprotju z vrednoto pravne države in načelom enakosti držav članic pred pogodbama.

62.

Zato Sodišču predlagam, naj sprejme ( 29 ) trditve Republike Poljske v zvezi z dopustnostjo njene tožbe in razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je z njo predlog za razglasitev ničnosti Uredbe št. 1972/2003 zavržen kot nedopusten.

63.

Dodati je treba, da bi Sodišče, če bi, tako kot predlagam zgoraj, ugotovilo, da je tožba zoper Uredbo št. 1972/2003 kot taka dopustna, in se odločilo, da dokončno odloči o tej zadevi, moralo preučiti tožbene razloge in trditve, ki jih je Republika Poljska zoper Uredbo št. 1972/2003 navedla na prvi stopnji in jih Splošno sodišče na prvi stopnji ni preučilo. Vendar ta posebnost ne vpliva na okoliščine obravnavanega primera, ker je Splošno sodišče na podlagi preučitve veljavnosti Uredbe št. 735/2004 temeljito preučilo tudi navedene tožbene razloge in trditve.

64.

Z vsebinskega vidika Republika Poljska navaja skupaj osem pritožbenih razlogov, ki jih oblikuje v okviru očitkov, ki so formalno usmerjeni zoper presojo Splošnega sodišča v zvezi z njenimi tožbenimi razlogi in trditvami, ki so se nanašali na veljavnost, najprej člena 4(3), ( 30 ) nato člena 4(5), osma alinea, ( 31 ) in nazadnje člena 3 ( 32 ) Uredbe št. 1972/2003.

65.

Najprej bom preučil presojo Splošnega sodišča v zvezi z zakonitostjo člena 4(3) in (5) Uredbe št. 1972/2003, nato pa presojo zakonitosti člena 3 navedene uredbe.

66.

Člen 4 Uredbe št. 1972/2003 določa dajatev za imetnike presežnih zalog proizvodov v prostem prometu 1. maja 2004, da bi se preprečila tveganja preusmeritve trgovinskih tokov v škodo skupne ureditve kmetijskih trgov zaradi pristopa desetih novih držav članic, katere znesek se v skladu z odstavkom 3 tega člena določi s stopnjo uvozne dajatve erga omnes, veljavne 1. maja 2004. Oznake kombinirane nomenklature proizvodov, na katere se nanaša ta dajatev, so, kar natančneje zadeva Republiko Poljsko, naštete v členu 4(5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003.

67.

Republika Poljska uveljavlja dva pritožbena razloga, s katerima izpodbija presojo Splošnega sodišča v zvezi z veljavnostjo dajatve, določene s členom 4(3) Uredbe št. 1972/2003, pri čemer se prvi nanaša na kršitev člena 41 Akta o pristopu in načela sorazmernosti, drugi pa na kršitev načela prepovedi diskriminacije. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog, s katerim izpodbija presojo Splošnega sodišča v zvezi z veljavnostjo člena 4(5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 735/2004.

68.

Republika Poljska trdi, da je Splošno sodišče v nasprotju s členom 41 Akta o pristopu in načelom sorazmernosti razsodilo, da je znesek dajatve, uvedene s členom 4(3) Uredbe št. 1972/2003, nujen in sorazmeren za uresničitev ciljev preprečevanja oblikovanja zalog v špekulativne namene, ki jim sledi navedena uredba.

69.

V zvezi s tem navaja tri ločene očitke.

70.

Prvič, meni, da se je Splošno sodišče ( 33 ) brez utemeljitve izognilo izrecnim pogojem, pod katerimi se lahko taka dajatev določi, kakor jih je po njenem mnenju Sodišče določilo v sodbi Weidacher ( 34 ). V bistvu meni, da se lahko zastavljeni cilj v skladu z načelom sorazmernosti uresniči le z dajatvijo v znesku, ki nevtralizira špekulativne dobičke, to je z dajatvijo, ki je enaka razliki med uvozno dajatvijo, veljavno v Skupnosti, in uvozno dajatvijo, veljavno v novi državi članici na dan pristopa. Sporna dajatev naj bi tako zaradi svojega zneska glede na sodno prakso v zadevi Weidacher vključevala dodatni element kazni, zaradi katerega naj bi bili gospodarski subjekti, zavezanci za plačilo te dajatve, v manj ugodnem konkurenčnem položaju kot subjekti iz Skupnosti petnajsterice.

71.

Drugič, Republika Poljska trdi, da se Splošno sodišče ni sklicevalo na njene trditve, ki so kljub temu bistvene in dokazujejo, da je dajatev v znesku, ki nevtralizira špekulativne dobičke, povsem zadostna za uresničitev zastavljenega cilja preprečitve. V zvezi s tem poudarja, da je Splošno sodišče menilo, da je glavni razlog, ki upravičuje znesek dajatve, potreba po preprečevanju in odvračanju od oblikovanja presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje (točke od 114 do 118 izpodbijane sodbe). Za odmero in pobiranje dajatve za proizvode, na katere se nanaša Uredba št. 735/2004, pa naj glede na datum sprejetja navedene uredbe, to je samo nekaj dni pred začetkom veljavnosti Pogodbe o pristopu in Akta o pristopu, ne bi bilo mogoče šteti, da lahko preprečita nevarnost oblikovanja presežnih zalog, zlasti presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje, in naj zato to ne bi moglo prispevati k uresničevanju ciljev preprečevanja in odvračanja iz uredb št. 1972/2003 in št. 735/2004. S potrebo po preprečevanju in odvračanju od oblikovanja presežnih zalog naj zato v okoliščinah obravnavanega primera ne bi bilo mogoče upravičiti zneska sporne dajatve.

72.

Tretjič, meni, da tudi če bi bilo mogoče priznati, da je ta dajatev lahko imela odvračilni učinek, bi vsekakor morala obstajati povezava med njenim zneskom in nevarnostjo špekulacije, ki naj bi jo preprečila, te povezave pa naj v obravnavani zadevi ne bi bilo. Splošno sodišče naj bi s tem, da je sprejelo pristop iz člena 4(3) Uredbe št. 1972/2003, ne da bi opozorilo na ta neobstoj povezave, kršilo načelo sorazmernosti.

73.

Komisija poudarja, da se zdi, da Republika Poljska skuša doseči novo preučitev tožbe, in meni, da so te trditve vsekakor popolnoma neutemeljene.

74.

V treh očitkih Republike Poljske, ki so bili predstavljeni, so pod vprašaj postavljeni različni vidiki presoje Splošnega sodišča v zvezi s sorazmernostjo zneska dajatve, določene v členu 4(3) Uredbe št. 1972/2003, zlasti za proizvode, na katere se nanaša Uredba št. 735/2004, in tudi v zvezi z zakonitostjo dajatve glede na člen 41 Akta o pristopu. Republika Poljska postransko meni tudi, da je Splošno sodišče kršilo svojo obveznost obrazložitve, ker ni navedlo razlogov, iz katerih se je oddaljilo od sodne prakse Weidacher.

75.

Najprej, v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi Komisija, ni mogoče šteti, da so te trditve omejene na ponovitev trditev, predstavljenih na prvi stopnji, in da je Sodišče pozvano, naj presojo Splošnega sodišča nadomesti s svojo presojo. Nasprotno, Republika Poljska Sodišče poziva, naj preveri pogoje, pod katerimi je Splošno sodišče v obravnavanem primeru razlagalo in uporabilo načelo sorazmernosti.

76.

V zvezi s tem je Sodišče, kot je Splošno sodišče opozorilo v izpodbijani sodbi (točke od 104 do 106), večkrat razsodilo, da je na podlagi načela sorazmernosti zakonitost ukrepov, s katerimi so subjektom naložena finančna bremena, pogojena s tem, da so ti ukrepi primerni in nujni za uresničitev ciljev, ki jim zadevni predpisi upravičeno sledijo, pri čemer velja, da je treba med več primernimi ukrepi izbrati tistega, ki je najmanj zavezujoč, in zagotavljati, da naložena bremena niso pretirana glede na zastavljene cilje. ( 35 )

77.

Vendar je treba pri sodnem nadzoru teh pogojev upoštevati dejstvo, da se lahko Komisija pri izvajanju pooblastil na področju skupne kmetijske politike, ki ji jih podeli Svet, in celo avtorji Akta o pristopu, za izvajanje njegovih predpisov, znajde v položaju, v katerem uporabi široko diskrecijsko pravico, tako da lahko le očitna neprimernost ukrepa, sprejetega na tem področju, glede na cilj, ki ga pristojna institucija želi doseči, vpliva na zakonitost takega ukrepa. ( 36 )

78.

Splošno sodišče je v obravnavanem primeru v točki 111 izpodbijane sodbe zelo dobro opredelilo cilj, ki ga je Komisija nameravala doseči s sprejetjem Uredbe št. 1972/2003.

79.

Kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 3 Uredbe št. 1972/2003, je bil cilj te uredbe zlasti odmeriti odvračilne dajatve za presežne zaloge zadevnih proizvodov v novih državah članicah. Kot namreč izhaja iz te uvodne izjave, bi lahko sprostitev v prosti promet presežnih zalog proizvodov, to je zalog proizvodov, ki niso sestavni del običajnih zalog, oblikovanih v novih državah članicah, povzročila motnje skupnih ureditev trgov, ne glede na to, ali te zaloge izhajajo iz umetnega pretoka proizvodov zaradi širitve, ki je del preusmeritve trgovinskih tokov, ali iz nacionalne proizvodnje.

80.

Splošno sodišče je torej lahko upravičeno ugotovilo, da cilj te uredbe ni bil samo preprečitev oblikovanja zalog zadevnih proizvodov, ki izvirajo iz trgovine, v špekulativne namene, ampak zgolj preprečitev oblikovanja presežnih zalog, ki so opredeljene kot zaloge, ki niso del običajnih rezerv v novih državah članicah, in bi lahko povzročile motnje skupnih ureditev trgov na datum začetka veljavnosti Akta o pristopu.

81.

Poleg tega je Splošno sodišče v zvezi s tem upravičeno ugotovilo (točka 112 izpodbijane sodbe), da je bil pristop Komisije v skladu s pojmovanjem presežnih zalog, kakršnega so imeli avtorji Akta o pristopu, saj je v Prilogi IV, poglavje 4, k navedenemu aktu določeno, da morajo nove države članice presežne zaloge odpraviti na svoje stroške . ( 37 )

82.

Zato je bilo treba glede na tako opredeljen cilj preprečevanja in odvračanja od oblikovanja presežnih zalog preučiti sorazmernost, prvič, dajatve, uvedene s členom 4(3) Uredbe št. 1972/2003, in, drugič, vključitve novih proizvodov na seznam proizvodov, za katere se odmeri ta dajatev, izvedene z Uredbo št. 735/2004.

83.

Čeprav je v obravnavanem primeru mogoče brez težav ugotoviti, da je Splošno sodišče lahko, ne da bi pri tem storilo očitno napako, ugotovilo, da Republiki Poljski ni uspelo dokazati, da določitev zneska sporne dajatve glede na uvozno dajatev erga omnes, ki je veljala 1. maja 2004, očitno presega tisto, kar je potrebno za preprečitev oblikovanja presežnih zalog ne glede na njihov izvor (točke od 113 do 116 izpodbijane sodbe), je položaj nekoliko težavnejši v zvezi z novimi proizvodi, dodanimi z Uredbo št. 735/2004.

84.

Splošno sodišče je namreč v točki 114 izpodbijane sodbe po mojem mnenju upravičeno menilo, da je, čeprav je dajatev, katere znesek je določen na podlagi dajatve, ki ustreza razliki med poljskimi uvoznimi dajatvami in uvoznimi dajatvami Skupnosti 30. aprila 2004, lahko koristna za preprečitev oblikovanja presežnih zalog iz uvoza, vse prej kot očitno, da zadostuje za preprečitev oblikovanja presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje.

85.

Splošno sodišče je dodalo, da člen 4(2) Uredbe št. 1972/2003 prepušča novim državam članicam široko diskrecijo pri opredelitvi presežnih zalog, kar jim omogoča, da obdavčenje imetnikov presežnih zalog omejijo le na primere, v katerih oblikovanje zalog pomeni nevarnost povzročanja motnje na trgih, s čimer se krepi sorazmernost ukrepa (točka 120 izpodbijane sodbe). Čeprav bi bilo treba sklepanje podrobneje razčleniti, je vseeno treba ugotoviti, da so bili različni elementi, ki so jih morale države članice upoštevati na podlagi člena 4(2) od (a) do (c) Uredbe št. 1972/2003 za opredelitev presežnih zalog, in zlasti okoliščine, v katerih so bile navedene zaloge oblikovane, nedvomno taki, da so omogočali gotovo in s tem sorazmerno individualizacijo obdavčitve imetnikov presežnih zalog.

86.

Primerjava s položajem, ki ga je Sodišče preučilo v zgoraj navedeni sodbi Weidacher, ne more privesti do ovrženja te presoje, ker so bili cilji uredbe, obravnavane v zadnjenavedeni zadevi, na splošno podobni, a očitno bolj omejeni. Drugače od Uredbe št. 1972/2003 Uredba št. 3108/94, obravnavana v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Weidacher, namreč ni imela nobenega odvračilnega cilja.

87.

Čeprav je res, da zastavljeni odvračilni cilji v uvodnih izjavah Uredbe št. 1972/2003 niso opisani jasno in natančno, vseeno ni mogoče šteti, da bi morala Komisija zaradi obveznosti obrazložitve, ki velja za institucije, posebej navesti, kako in zakaj se namerava oddaljiti od svoje prakse pri predhodnem pristopu.

88.

Po drugi strani lahko sklepanje, na podlagi katerega je Splošno sodišče, ne da bi se izreklo o utemeljenosti, zavrnilo trditev Republike Poljske, da Uredba št. 735/2004 glede na datum njenega sprejetja ni omogočala uresničitve cilja preprečevanja in odvračanja, zastavljenega z Uredbo št. 1972/2003 (točki 118 in 119 izpodbijane sodbe), vzbudi nekatere dvome.

89.

Dokaj očitno je namreč, da glede na proizvodne cikle kmetijskih proizvodov za Uredbo št. 735/2004 ni bilo mogoče razumno šteti, da lahko omogoči uresničitev cilja preprečevanja in odvračanja od oblikovanja presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje, zastavljenega z Uredbo št. 1972/2003.

90.

Kljub temu ostaja dejstvo, da namen navedene uredbe, v kateri je v uvodni izjavi 1 ugotovljeno, da je treba glede na redno preverjanje tveganj, povezanih s proizvodi iz člena 4(5) Uredbe št. 1972/2003, spremeniti ta člen, tako da se dodajo nekateri proizvodi, ( 38 ) ni bil, da bi se uporabljala samo za presežne zaloge iz nacionalne proizvodnje, ampak splošneje, za vse presežne zaloge ne glede na njihov izvor.

91.

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 118 izpodbijane sodbe poudarilo tudi, da so lahko subjekti s sedežem v novih državah članicah, potem ko je bil znan datum pristopa, imeli interes za omejitev svoje prodaje in torej za oblikovanje zalog nekaterih proizvodov, da bi jih nato sprostili na razširjeni trg Skupnosti.

92.

Zato je treba ugotoviti, da je treba prvi pritožbeni razlog v zvezi z utemeljenostjo, ki ga Republika Poljska uveljavlja zoper izpodbijano sodbo ter se nanaša na kršitev člena 41 Akta o pristopu in načela sorazmernosti, zavrniti kot neutemeljen.

93.

Republika Poljska Splošnemu sodišču očita, da je v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije razsodilo, da je bila dajatev, uvedena s členom 4(3) Uredbe št. 1972/2003, določena na podlagi objektivnih meril razlikovanja.

94.

Republika Poljska pojasnjuje, da ne izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča v točki 129 izpodbijane sodbe, da „je bil položaj kmetijstva v novih državah članicah bistveno drugačen od obstoječega položaja v starih državah članicah“, vendar meni, da zaradi preproste ugotovitve obstoja drugačnega položaja Komisija ni bila razbremenjena svoje obveznosti, da sprejme ukrepe, temelječe na objektivnih merilih razlikovanja. Trdi, da razlika med položajem kmetijstva v novih državah članicah in kmetijstva v starih državah članicah ni mogla objektivno utemeljevati zneska dajatve, temveč kvečjemu sam obstoj dajatve, kar je trditev, ki naj je Splošno sodišče ne bi preučilo.

95.

Republika Poljska dodaja, da je upoštevnost njenega očitka, ki se nanaša na arbitrarnost zneska dajatve, ki naj ne bi bil objektivno utemeljen, potrjena z dvema elementoma, ki ju je Splošno sodišče navedlo v točkah 132, 133 in 134 izpodbijane sodbe. Prvič, bila naj bi žrtev nesporno različnega obravnavanja v primerjavi z državami, ki so k Uniji pristopile prej ali pozneje in so bile sicer prav tako zavezanke za plačilo dajatev za presežne zaloge, vendar so bile te izračunane na podlagi razlike med uvoznimi dajatvami, in ne zgolj na podlagi uvozne dajatve Skupnosti. Drugič, razlika med položaji kmetijstva v novih državah članicah, ki bi upravičevala, da se seznam proizvodov, za katere se odmeri dajatev, razlikuje od ene države članice do druge, naj bi se kazala v znesku dajatve.

96.

Komisija poudarja, da se zdi, da Republika Poljska v svoji trditvi zamenjuje kršitev načela prepovedi diskriminacije in kršitev načela sorazmernosti, in meni, da se je Splošno sodišče upravičeno omejilo na ugotovitev razlike med kmetijstvom starih držav članic in kmetijstvom novih držav članic ter se na podlagi tega odločilo zavrniti trditev, ki se je nanašala na kršitev načela prepovedi diskriminacije.

97.

Glavni očitek Republike Poljske, da Splošno sodišče ni odločalo o njenem tožbenem razlogu, ki se je nanašal na kršitev načela prepovedi diskriminacije, ni utemeljen.

98.

Splošno sodišče je namreč v točki 129 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil položaj kmetijstva v novih državah članicah bistveno drugačen od obstoječega položaja v starih državah članicah, pri čemer se je sklicevalo na enako ugotovitev Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Poljska proti Svetu. ( 39 ) Sodišče je v tem primeru v navedeni sodbi ugotovilo, da je položaj kmetijstva v novih državah članicah nesporno bistveno drugačen od obstoječega položaja v starih državah članicah, na podlagi česar je lahko zavrnilo očitek, ki se je nanašal na kršitev načela prepovedi diskriminacije. Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 130 izpodbijane sodbe upravičeno, kot trdi Komisija, ugotovilo, da položaja nista primerljiva.

99.

Dodatne trditve Republike Poljske je posledično treba zavrniti, ker so predstavljene kot podpora temu glavnemu očitku.

100.

Drugi pritožbeni razlog v zvezi z utemeljenostjo, ki ga Republika Poljska uveljavlja zoper izpodbijano sodbo in se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije, je torej prav tako treba zavrniti kot neutemeljen.

101.

Republika Poljska v okviru edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v nasprotju s členom 41 Akta o pristopu in načelom sorazmernosti razsodilo, da je bila vključitev sedmih novih proizvodov na seznam proizvodov, za katere se odmeri dajatev, določen s členom 4(5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003, ki je bila izvedena na podlagi člena 1, točka 8, Uredbe št. 735/2004, nujna za uresničitev ciljev Uredbe št. 1972/2003.

102.

Natančneje trdi, da ker je bil cilj Uredbe št. 1972/2003 preprečiti oblikovanje presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje, ni imelo smisla uporabiti dajatve za proizvode, za katere je bila uvozna dajatev na Poljskem višja od uvozne dajatve Skupnosti. Poleg tega Uredba št. 735/2004 glede na datum njenega sprejetja, to je enajst dni pred datumom začetka veljavnosti Pogodbe o pristopu, ni mogla omogočiti uresničitve cilja Uredbe št. 1972/2003, ki je bil preprečiti oblikovanje presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje.

103.

Republika Poljska tako izrecno postavlja pod vprašaj odgovor Splošnega sodišča v točkah 158 in 159 izpodbijane sodbe na njeno trditev, da je bila za nekatere proizvode predpisana sporna dajatev, čeprav so bile veljavne poljske uvozne dajatve za te proizvode 30. aprila 2004 višje od uvoznih dajatev Skupnosti.

104.

Splošno sodišče je menilo (točka 158 izpodbijane sodbe), da Republika Poljska ni podala nobenega razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bi bil glavni razlog za špekulativno hrambo kmetijskih proizvodov morebitna razlika med uvoznimi dajatvami Skupnosti petnajsterice in uvoznimi dajatvami novih držav članic. Dodalo je (točka 159 te sodbe), da v vsakem primeru cilj Uredbe št. 1972/2003 ni bil samo preprečitev oblikovanja zalog v špekulativne namene, ampak tudi preprečitev oblikovanja presežnih zalog iz nacionalne proizvodnje.

105.

Ker se trditve Republike Poljske večinoma prekrivajo s trditvami, ki jih je navedla v okviru prvega pritožbenega razloga, usmerjenega zoper člen 4(3) Uredbe št. 1972/2003, jih je treba iz enakih razlogov zavrniti kot neutemeljene.

106.

Člen 3 Uredbe št. 1972/2003 z naslovom „Odložni postopek“, v katerega odstavku 1 je pojasnjeno, da se uporablja z odstopanjem od Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu ter členov 20 in 214 Uredbe št. 2913/92, v odstavku 2 določa, da se za proizvode iz člena 4(5) navedene uredbe, ki so pred 1. majem 2004 v prostem prometu, vendar so 1. maja 2004 v carinski obravnavi ali postopku, ki ni prosti promet, odmeri stopnja uvozne dajatve erga omnes, ki velja na dan sprostitve v prosti promet.

107.

Republika Poljska Splošnemu sodišču očita, da je zavrnilo njene trditve zoper člen 3 Uredbe št. 1972/2003, in je na novo oblikovala pet pritožbenih razlogov.

108.

Republika Poljska v okviru tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno razsodilo, da je bil člen 3 Uredbe št. 1972/2003 nujen za zagotovitev polnega učinka člena 4 navedene uredbe in da je bil torej lahko sprejet na podlagi člena 41 Akta o pristopu. Natančneje, navaja tri ločene nize trditev.

109.

Na prvem mestu Splošnemu sodišču očita, da je v točki 194 izpodbijane sodbe razsodilo, da je izpodbijala le „sâmo pristojnost Komisije, da naloži obveznost novim državam članicam, da obdavčijo proizvode v odložnem postopku, ki so bili na njihovem ozemlju 1. maja 2004, ne pa načina ali sorazmernosti te obdavčitve“, čeprav se je njen tožbeni razlog formalno nanašal na nepristojnost Komisije ter kršitev členov 22 in 41 Akta o pristopu. Splošno sodišče naj tako ne bi preučilo sorazmernosti dajatve, uvedene s členom 3 Uredbe št. 1972/2003, in posebnih pravil, s katerimi je bila urejena. Republika Poljska v zvezi s tem navaja, da je s členom 41 Akta o pristopu sprejetje prehodnih ukrepov pogojeno s tem, da so „potrebni […] za olajšanje prehoda iz obstoječe ureditve v novih državah članicah na ureditev, ki izhaja iz uporabe skupne kmetijske politike“. Zato ukrep, ki ne izpolnjuje teh zahtev, ni skladen niti s členom 41 Akta o pristopu niti z načelom sorazmernosti, zapisanim v tej določbi, tako da naj ne bi bilo treba posebej uveljavljati kršitve načela sorazmernosti.

110.

Na drugem mestu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 189 do 193 izpodbijane sodbe napačno menilo, da je člen 3 Uredbe št. 1972/2003 nujen za zagotovitev polnega učinka člena 4 navedene uredbe. V zvezi s tem opozarja, da je v repliki na prvi stopnji poudarila, da bi lahko carine, določene v členu 3 Uredbe št. 1972/2003, preprečevale špekulacije pri kmetijskih proizvodih in torej dopolnjevale določbe navedenega člena 4, ki se nanašajo na presežne zaloge kmetijskih proizvodov v špekulativne namene, če bi se nanašale tudi na presežne količine. Ker se dajatve iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003 nanašajo na vse količine proizvodov, naj torej ne bi bilo nobene logične povezave med navedenimi dajatvami in zastavljenimi cilji boja proti špekulaciji.

111.

Na tretjem in zadnjem mestu Republika Poljska trdi, da je Splošno sodišče v točki 186 izpodbijane sodbe v nasprotju s hierarhijo predpisov razsodilo, da je bilo člen 3 Uredbe št. 1972/2003 mogoče sprejeti na podlagi člena 41 Akta o pristopu. Člen 3 Uredbe št. 1972/2003, ki naj bi odstopal od Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu, naj bi namreč pomenil enostransko in nezakonito spremembo pristopnih pogojev. Čeprav člen 41 Akta o pristopu Komisiji dovoljuje, da sprejme vse potrebne ukrepe za olajšanje prehoda iz obstoječe ureditve v novih državah članicah na ureditev, ki izhaja iz uporabe skupne kmetijske politike, naj ji ne bi dovoljeval, da spremeni vsebino Akta o pristopu.

112.

Republika Poljska trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je zavrnilo njen tožbeni razlog v zvezi z nezadostno obrazložitvijo člena 3 Uredbe št. 1972/2003, kršilo določbe člena 253 ES in sodno prakso Sodišča, s katero je bila ta določba razložena. V zvezi s tem poudarja, da je Splošno sodišče v točki 224 izpodbijane sodbe priznalo, da v nobeni od uvodnih izjav Uredbe št. 1972/2003 niso izrecno opisani posebni razlogi, na podlagi katerih je Komisija sprejela določbe člena 3, in da je zato skušalo vzpostaviti to manjkajočo obrazložitev (točke od 229 do 234 izpodbijane sodbe). Splošno sodišče, ki je izhajalo iz netočne predpostavke, da je vloga člena 3 Uredbe št. 1972/2003 zgolj dopolniti določbe člena 4 navedene uredbe in zagotoviti njegov polni učinek (točke od 231 do 233 te sodbe), naj bi na podlagi tega napačno ugotovilo, da obrazložitev navedenega člena 4 velja tudi za člen 3 in da ni potrebna posebna obrazložitev tega člena (točka 234 iste sodbe).

113.

Republika Poljska dodaja, da bi bilo treba obveznost obrazložitve člena 3 Uredbe št. 1972/2003 presojati tudi ob upoštevanju interesa gospodarskih subjektov, ki so morali nositi finančna bremena, uvedena s tem členom. V zvezi s tem s sklicevanjem na točko 235 izpodbijane sodbe pojasnjuje, da izmenjava korespondence med poljsko vlado in Komisijo, ki naj se poleg tega ne bi nanašala na razloge za sprejetje te določbe, ni mogla nadomestiti te obveznosti.

114.

Republika Poljska meni, da je Splošno sodišče kršilo načelo prostega pretoka blaga s tem, da je razsodilo, da za prehodne ukrepe, sprejete na podlagi člena 41 Akta o pristopu, člen 25 ES ni veljal (točke od 179 do 181 izpodbijane sodbe).

115.

Poudarja tudi, da Splošno sodišče glede na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero morajo institucije Unije tako kot države članice upoštevati prepoved carin in dajatev z enakim učinkom v smislu člena 25 ES, ni moglo ugotoviti, tako kot je storilo v točki 181 izpodbijane sodbe, da „se Republika Poljska ne more uspešno sklicevati na kršitev načela prostega pretoka blaga in zlasti člena 25 ES, da bi izpodbijala zakonitost dajatev, ki so bile uvedene s členom 3 Uredbe št. 1972/2003“.

116.

Republika Poljska trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo prepovedi diskriminacije s tem, da je razsodilo, da je različno obravnavanje subjektov iz Republike Poljske in starih držav članic objektivno utemeljeno. Ta razlika naj bi izhajala iz okoliščine, da se uvozna dajatev erga omnes odmeri za proizvode, ki so bili dani v prosti promet na Poljskem pred pristopom, vendar so bili na dan pristopa v odložnem postopku, medtem ko se ta dajatev ni odmerila za proizvode, ki so bili dani v prosti promet v Skupnosti petnajsterice pred pristopom in za katere ni bilo zahtevano nobeno izvozno nadomestilo.

117.

Pojasnjuje, da ne nasprotuje uporabi različnih pravil za subjekte iz starih držav članic in subjekte iz novih držav članic kot take, ampak uporabi različnih pravil brez razlogov, ki bi objektivno utemeljevali tako razlikovanje. Po eni strani naj Komisija nikakor ne bi dokazala nevarnosti špekulacije, ki bi izhajala predvsem iz tokov blaga iz Poljske. Po drugi strani, tudi če bi taka nevarnost obstajala, naj bi za njeno preprečitev zadostovalo, da bi se v prehodnem obdobju ohranile dajatve, izhajajoče iz preferencialnega sistema, ki se je za Republiko Poljsko uporabljal pred pristopom, namesto da so bile naložene dajatve erga omnes v višjem znesku.

118.

Republika Poljska trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 246 izpodbijane sodbe razsodilo, da Skupnost ni ustvarila položaja, ki bi lahko vzbudil legitimno pričakovanje Republike Poljske ali poljskih gospodarskih subjektov, kršilo načelo varstva legitimnih pričakovanj. Meni, da na podlagi člena 41 Akta o pristopu ni bilo mogoče sprejeti odstopanj od določb Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu, ki so bile vir legitimnih pričakovanj. Gospodarski subjekti, ki so ravnali z običajno skrbnostjo, torej niso mogli predpostavljati, da bo mogoče na podlagi člena 41 Akta o pristopu sprejeti taka odstopanja.

119.

Za ustrezen odgovor na vse te pritožbene razloge in očitke Republike Poljske zoper presojo Splošnega sodišča v zvezi z zakonitostjo člena 3 Uredbe št. 1972/2003 je treba upoštevati, da se ti na splošno nanašajo na vprašanje, kolikšen je obseg pooblastila iz člena 41 Akta o pristopu. Republika Poljska namreč v okviru svoje argumentacije formalno trdi, da je Splošno sodišče ugotovilo zakonitost navedenega člena 3 ob neupoštevanju „hierarhije predpisov“. Da bi v celoti zaobsegli to argumentacijo, je treba najprej povzeti vsebino zadevnih določb.

120.

Člen 3(1) in (2) Uredbe št. 1972/2003 v bistvu določa razširitev področja uporabe dajatve, uvedene s členom 4 navedene uredbe, na kmetijske proizvode, ki so bili pred pristopom v prostem prometu v Skupnosti petnajsterice ali v novi državi članici in so na datum pristopa v odložnem postopku, in sicer z odstopanjem med drugim od Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu. Člen 41 Akta o pristopu Komisijo pooblašča, da v obdobju treh let od dne pristopa sprejme potrebne prehodne ukrepe za olajšanje prehoda iz obstoječe ureditve v novih državah članicah na ureditev, ki izhaja iz uporabe skupne kmetijske politike.

121.

Republika Poljska torej izpodbija predvsem presojo Splošnega sodišča v zvezi z obsegom pooblastila iz člena 41 Akta o pristopu. Komisija naj bi s sprejetjem člena 3 Uredbe št. 1972/2003 prekoračila to, za kar je bila pooblaščena z navedenim členom 41, ( 40 ) in naj bi tako kršila to določbo (hierarhija predpisov). Splošno sodišče naj bi zato napačno ugotovilo, da je bilo z zadnjenavedeno določbo dovoljeno odstopanje od Akta o pristopu, predvideno v navedenem členu 3.

122.

Republika Poljska navsezadnje v tem okviru navaja druge pritožbene razloge, zlasti tiste, ki se nanašajo na napake, ki jih je Splošno sodišče storilo pri presoji njenih trditev v zvezi s tem, da je Komisija kršila svoje pristojnosti, ( 41 ) in v zvezi s kršitvijo načela prostega pretoka blaga. Po eni strani naj bi namreč Komisija s tem, da je presegla to, za kar je bila pooblaščena s členom 41 Akta o pristopu, prekoračila svoje pristojnosti. Po drugi strani in poleg tega naj Komisija s tem členom 41 ne bi bila pooblaščena za sprejetje določb, ki posegajo v načelo prostega pretoka blaga.

123.

Očitki, ki so tako oblikovani zoper člen 3 Uredbe št. 1972/2003 in presojo njegove veljavnosti, ki jo je opravilo Splošno sodišče, so nazadnje dopolnjeni s pritožbenim razlogom, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve v nasprotju s členom 253 ES in je neposredno povezan s temi očitki. Republika Poljska namreč v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da je Uredba št. 1972/2003 zadostno obrazložena, čeprav v nobeni od njenih uvodnih izjav niso navedeni razlogi, s katerimi bi bilo utemeljeno sprejetje člena 3 kljub določbam Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu.

124.

Zato menim, da je treba na pritožbene razloge in trditve Republike Poljske, navedene v okviru te pritožbe, odgovoriti tako, da se najprej preučijo skladnost člena 3 Uredbe št. 1972/2003 z določbami člena 41 Akta o pristopu in posledice te preučitve za druge očitke, hkrati pa se v to vključi analiza očitka v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve.

125.

S tega vidika se v zvezi z argumentacijo Republike Poljske pojavita dve glavni vprašanji, ki ju je treba preučiti po vrsti. Najprej, ali člen 3 Uredbe št. 1972/2003 dejansko pomeni odstopanje od Akta o pristopu in, če je tako, v kolikšnem obsegu? Dalje, če bi bilo dejansko tako, ali je bila Komisija pooblaščena za sprejetje določbe sekundarne zakonodaje, ki odstopa od določbe primarne zakonodaje? Natančneje, ali je bilo za sprejetje člena 3 Uredbe št. 1972/2003 dejansko mogoče šteti, da je zajeto s členom 41 Akta o pristopu? Preučitev teh dveh vprašanj me bo samodejno privedla do preučitve drugega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.

126.

Najprej je treba ugotoviti, da je v členu 3(1) Uredbe št. 1972/2003 izrecno navedeno, da se uporablja „z odstopanjem“ od Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu ter členov 20 in 214 Uredbe št. 2913/92.

127.

Dalje je treba navesti, da Komisija nikakor ne izpodbija te izjave, ampak zagovarja zamisel, da je bila na podlagi člena 41 Akta o pristopu pooblaščena za sprejetje take določbe o odstopanju.

128.

Nazadnje ni neumestno poudariti, da prav to izhaja iz analize zadevnih določb. V Prilogi IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu je bilo namreč določeno, da bo vse blago, ki izvira iz starih držav članic ( 42 ) ali je bilo pred pristopom uvoženo in dano v prosti promet v teh državah članicah, vendar je na dan pristopa v enem od naštetih štirih položajev, to je v začasni hrambi, v prosti coni ali prostem skladišču, v enem od odložnih carinskih postopkov iz člena 4(16) od (b) do (g) Uredbe št. 2913/92 ali se prevaža, ob vnosu v prosti promet oproščeno carin. Člen 3(2) Uredbe št. 1972/2003 nasprotno določa, da se za določeno število proizvodov iz člena 4(5) te uredbe uporabi uvozna dajatev erga omnes, ki velja na dan njihove sprostitve v prosti promet. To se nanaša na proizvode, ki so bili pred datumom pristopa dani v prosti promet v starih in novih državah članicah in so bili na datum pristopa v enem od štirih zgoraj navedenih položajev. ( 43 )

129.

Na podlagi tega je torej treba ugotoviti, da člen 3 Uredbe št. 1972/2003 dejansko odstopa od določb Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu. ( 44 )

130.

Splošno sodišče je vseeno razsodilo in tako ugodilo trditvam Komisije v zvezi s tem, da je člen 41 Akta o pristopu primerna in zadostna pravna podlaga, s katero je Komisija pooblaščena za sprejetje sporne določbe, v obravnavanem primeru določbe sekundarne zakonodaje, ki je v neposrednem nasprotju z določbami akta primarne zakonodaje.

131.

Ni sporno, da Komisija na podlagi akta sekundarne zakonodaje ne more ovreči tega, ( 45 ) za kar so se odločili avtorji Akta o pristopu, razen če je bila za to pooblaščena z določbo, ki je sama del navedenega akta. Ker je bila Uredba št. 1972/2003 sprejeta na dvojni podlagi, in sicer na podlagi člena 2(3) Pogodbe o pristopu in člena 41 Akta o pristopu, je torej treba preučiti, ali je bila Komisija s tema določbama pooblaščena za sprejetje ukrepov, kakršni so ukrepi iz člena 3 navedene uredbe.

132.

Člen 41 Akta o pristopu je del niza določb, ki so izrecno naštete v členu 2(3) Pogodbe o pristopu, v katerem je določeno, da lahko institucije Unije ne glede na odstavek 2(2) navedene pogodbe in torej pred začetkom njene veljavnosti sprejmejo ukrepe, omenjene v navedenih določbah.

133.

Komisija je bila torej pooblaščena, da pred pristopom sprejme ukrepe, navedene v členu 41 Akta o pristopu. Vprašanje, ki se torej nemudoma postavlja, je, kateri so lahko ti ukrepi.

134.

Člen 41 Akta o pristopu določa, da lahko Komisija v obdobju treh let od dne pristopa sprejme „potrebne prehodne ukrepe za olajšanje prehoda iz obstoječe ureditve v novih državah članicah na ureditev, ki izhaja iz uporabe skupne kmetijske politike pod pogoji iz [Akta o pristopu]“, kar torej vključuje pogoje, določene v Prilogi IV, poglavje 5, k navedenemu aktu.

135.

S to določbo je Komisija tako zelo splošno pooblaščena za sprejetje ukrepov, ki so opredeljeni predvsem s svojim ciljem, ne da bi bili drugače podrobno opredeljeni („potrebni […] ukrepi“). Ali je to pooblastilo mogoče šteti za dovolj široko, da vključuje sprejetje ukrepov, ki odstopajo od primarne zakonodaje?

136.

Najprej je treba poudariti izjemnost – v dobesednem pomenu izraza – splošne določbe, s katero je institucija pooblaščena za sprejetje določb, ki niso podrobno opredeljene in odstopajo od primarne zakonodaje. S tega vidika se lahko upravičeno vprašamo, ali je določbo, ki je napisana kot člen 41 Akta o pristopu, mogoče razlagati kot tako določbo o pooblastilu. Vendar menim, da o tem vprašanju ni treba odločiti radikalno in dokončno. Za rešitev težave, ki se pojavlja v tej zadevi, zadostuje navesti, da je treba vsako odstopanje od primarne zakonodaje, ki tako kot v tem primeru temelji na pooblastilu, ki ni podrobno opredeljeno, kot je pooblastilo iz člena 41 Akta o pristopu, v skladu s sodno prakso Sodišča razlagati ozko, pri čemer je treba upoštevati besedilo, namen in okvir, v katerega spadajo določbe, s katerimi je predvideno. ( 46 )

137.

Prav v tej fazi preizkusa se pokaže ves pomen posebne obrazložitve, ki jo navede institucija za utemeljitev sprejetja ukrepov, ki jih vsebuje akt, sprejet na podlagi člena 41 Akta o pristopu, to je razlogov, iz katerih so razvidni namen, še posebno nujnost in navsezadnje sorazmernost teh ukrepov.

138.

Ker člen 41 Akta o pristopu, kot je bilo opozorjeno, ne vključuje nobene splošne določbe, s katero bi bila Komisija jasno in izrecno pooblaščena za sprejetje določb sekundarne zakonodaje, ki odstopajo od določb primarne zakonodaje, bi moral biti ukrep, s katerim se odstopa od primarne zakonodaje, kot je ukrep iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003, vsaj izrecno in prepričljivo obrazložen, tako da bi bilo nedvomno dokazano, da je bilo navedeno odstopanje ne samo nujno, ampak tudi nepogrešljivo za uresničitev cilja, določenega z navedeno določbo.

139.

Sodišče lahko nadzor tega, ali določbe akta, ki ga je Komisija sprejela na podlagi člena 41 Akta o pristopu, ustrezajo cilju tega akta, opravi samo, če je navedena institucija v obrazložitvi navedenega akta predstavila razloge, ki utemeljujejo te določbe. ( 47 ) Samo Komisija je namreč morala pod nadzorom Sodišča opredeliti, ali in v kolikšni meri je bilo sprejetje prehodnih ukrepov, kakršni so ukrepi v tej zadevi, nujno za olajšanje prehoda.

140.

Iz ustaljene sodne prakse, ki jo je Splošno sodišče poleg tega odlično povzelo v točkah od 214 do 217 izpodbijane sodbe, izhaja, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko sodišče Skupnosti opravi nadzor. Ni nujno, da so v obrazložitvi podrobno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, presoditi ne samo glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Kadar gre za splošen akt, je lahko obrazložitev omejena na navedbo, prvič, celote okoliščin, ki so pripeljale do njegovega sprejetja, in, drugič, splošnih ciljev, ki se želijo doseči. Poleg tega bi bilo, kadar iz splošnega akta izhaja bistvo cilja, ki mu sledi institucija, nesorazmerno zahtevati posebno obrazložitev glede posameznih tehničnih odločitev. ( 48 )

141.

Kot je Republika Poljska pravilno ugotovila, je Splošno sodišče v obravnavanem primeru razsodilo, da Komisija ni bila dolžna „podrobneje“ obrazložiti nujnosti ukrepov iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003, ker so bili ti zgolj „tehnična izbira“, namenjena zagotovitvi polnega učinka člena 4 te uredbe, glede na to, da so bili v uvodnih izjavah navedene uredbe „izrecno“ opredeljeni, prvič, celota okoliščin, ki je pripeljala do sprejetja iste uredbe, in, drugič, cilj preprečitve oblikovanja presežnih zalog ter nujnost uvedbe sistema obdavčitve navedenih zalog.

142.

Pri argumentaciji Republike Poljske se postavljata dve vprašanji, prvo se nanaša na opredelitev ukrepov iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003, drugo, ki je tesno povezano s prvim, pa na obseg obveznosti obrazložitve, ki je veljala za Komisijo. Kot je trdila Republika Poljska, je glede na sodno prakso Sodišča neobstoj podrobne obrazložitve namreč dopusten samo, če je šlo pri sprejetju ukrepov iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003 dejansko za tehnično izbiro. ( 49 )

143.

Vendar bi se težko strinjali, da bi bilo mogoče določbe akta sekundarne zakonodaje, ki odstopajo od določb akta primarne zakonodaje, razlagati kot zgolj tehnično izbiro. Nasprotno, ob predpostavki, da bi bil tak položaj lahko zajet z drugo določbo primarne zakonodaje, je treba upoštevati, da mora ta biti predmet posebne, natančne in podrobne obrazložitve.

144.

Komisija bi torej morala natančno navesti razloge, iz katerih je menila, da je bilo nujno treba odmeriti dajatev erga omnes za blago, za katero je bilo v Aktu o pristopu določeno, da bo pod nekaterimi pogoji dokazil o njegovem izvoru ob sprostitvi v prosti promet oproščeno vseh carin. To je bilo še toliko bolj potrebno, ker so tako sprejete določbe, prvič, občutno odstopale od dosedanje prakse institucij v primerljivih položajih ( 50 ) in, drugič, bile sprejete in objavljene, čeprav so bili njihovi glavni naslovniki gospodarski subjekti držav, ki še niso bile članice Unije.

145.

Opozoriti je treba, da je Sodišče že razsodilo, čeprav v zelo drugačnih okoliščinah, da mora biti odločba, ki vsebuje prvi izraz nove in pomembne politike ter občutno odstopa od predhodne prakse odločanja, izrecno obrazložena. ( 51 )

146.

V obravnavanem primeru ni v uvodnih izjavah Uredbe št. 1972/2003 niti najmanjšega pojasnila v zvezi s tem, ampak je v njih samo ponovljena obrazložitev, ki sicer ni popolnoma enaka obrazložitvi, uporabljeni v podobnih zgoraj navedenih uredbah, sprejetih ob predhodnih širitvah, vendar vseeno vsebuje enake elemente, čeprav zadnjenavedene uredbe niso vsebovale določb, enakovrednih določbam iz člena 3 Uredbe št. 1972/2003.

147.

Zlasti je treba poudariti, da v uvodni izjavi 3 navedene uredbe ni nikjer navedena potreba po zagotovitvi polnega učinka dajatve, določene v členu 4 iste uredbe, to pa je element, ki ga je Splošno sodišče štelo za odločilen za zavrnitev tožbenega razloga v zvezi z nezadostno obrazložitvijo, ki ga je Republika Poljska uveljavljala v tožbi na prvi stopnji.

148.

Iz zgornje analize izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je razsodilo, da člen 3 Uredbe št. 1972/2003 ni neveljaven, čeprav je odstopal od določb Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu, ne da bi bili razlogi, s katerimi bi bila potreba po tem odstopanju podrobno utemeljena, izrecno razvidni iz obrazložitve navedene uredbe.

149.

Sodišče v teh okoliščinah ne more opraviti nadzora skladnosti tako sprejetih ukrepov z določbami člena 41 Akta o pristopu, in ali so bili torej sprejeti ob upoštevanju pooblastil, ki so Komisiji podeljena s to določbo. ( 52 )

150.

Dodati je treba tudi, da enaka graja velja za presojo Splošnega sodišča v zvezi s trditvami Republike Poljske, v skladu s katero člen 3 Uredbe št. 1972/2003 ni posegal v načelo prostega pretoka blaga.

151.

V zvezi s tem je namreč treba pojasniti, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso institucije Unije upoštevati določbe Pogodbe o prostem pretoku blaga in zlasti člen 25 ES. ( 53 ) Tudi če bi bilo mogoče člen 41 Akta o pristopu razlagati tako, da Komisijo pooblašča za sprejetje določb, ki posegajo v načelo prostega pretoka blaga, zadnjenavedene določbe nikakor ne morejo biti sprejete brez izrecno obrazložene utemeljitve.

152.

V teh okoliščinah ni treba preučiti četrtega in petega pritožbenega razloga, ki ju uveljavlja Republika Poljska in se nanašata na kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva oziroma na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj.

153.

Iz člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

154.

Kot bomo lahko videli, ima Sodišče potrebne elemente za dokončno odločitev o ugovoru nedopustnosti, ki ga je Komisija vložila v postopku pred Splošnim sodiščem, ( 54 ) in tudi o utemeljenosti tožbe Republike Poljske, ne glede na postopkovno posebnost, navedeno v uvodu teh sklepnih predlogov.

155.

Iz zgoraj navedenih razmislekov izhaja, da tožba, ki jo je Republika Poljska vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. junija 2004, ni bila vložena prepozno, da je zato treba ugovor nedopustnosti Komisije, v katerem se je ta sklicevala samo na prekluzijo, zavrniti in da je treba torej ugotoviti, da je tožba Republike Poljske v delu, v katerem je usmerjena zoper Uredbo št. 1972/2003, dopustna.

156.

Republika Poljska Sodišču predlaga, naj v skladu s členom 61 Statuta Sodišča dokončno meritorno odloči, in predlaga razglasitev ničnosti členov 3 ter 4(3) in (5), osma alinea, Uredbe št. 1972/2003, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 735/2004. Pojasnjuje, da če bi se Sodišče odločilo dokončno odločiti, v celoti vztraja pri očitkih in trditvah, ki jih je predstavila v tožbi in repliki na prvi stopnji.

157.

Kot sem poudaril v uvodu teh sklepnih predlogov, je ta zadeva posebna, saj Sodišče postavlja pred primer, kot ga v okviru pritožbe še ni bilo, ker je Splošno sodišče, čeprav je tožbo v delu, v katerem je bila usmerjena zoper Uredbo št. 1972/2003, zavrglo kot nedopustno, vseeno preučilo veljavnost njenih glavnih določb, in sicer v okviru očitkov, oblikovanih zoper Uredbo št. 735/2004, ki spreminja Uredbo št. 1972/2003.

158.

Ali lahko torej Sodišče dokončno odloči o različnih očitkih, ki jih je Republika Poljska navedla zoper Uredbo št. 1972/2003 v okviru tožbe na prvi stopnji?

159.

V resnici bi se vprašanje lahko postavilo, če bi bil v okviru preučitve veljavnosti Uredbe št. 735/2004 preučen samo del očitkov zoper Uredbo št. 1972/2003, in sicer samo za del očitkov, ki ne bi bil preučen.

160.

Vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče preučilo vse očitke zoper Uredbo št. 1972/2003. V teh okoliščinah je treba šteti, da stanje postopka dovoljuje dokončno odločitev o zadevi.

161.

V tem primeru iz analize pritožbenih razlogov izhaja, da je treba člen 3 Uredbe št. 1972/2003 razglasiti za ničen, ker je bil sprejet z odstopanjem od določb Priloge IV, poglavje 5, k Aktu o pristopu, ne da bi bili razlogi, s katerimi bi bila potreba po tem odstopanju podrobno utemeljena, izrecno razvidni iz obrazložitve navedene uredbe.

162.

V teh okoliščinah ni treba preučiti drugih tožbenih razlogov zoper člen 3 Uredbe št. 1972/2003, ki ju je Republika Poljska uveljavljala v okviru tožbe na prvi stopnji in se nanašata na kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva oziroma na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Prav tako ni treba preučiti tožbenega razloga, ki se je nanašal na zlorabo pooblastil in za katerega je Republika Poljska izrecno izjavila, da ga ne bo uveljavljala v okviru pritožbe, a ga je vseeno ohranila skupaj z vsemi drugimi tožbenimi razlogi, navedenimi v okviru tožbe pred Splošnim sodiščem. ( 55 )

163.

Sodišču zato predlagam, naj odloči: