1. 

Sodišče je v tej zadevi pozvano, naj prvič odloči o področju uporabe člena 4(6) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ ( 2 ), ki določa razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje.

2. 

Pravosodni organ izvršitvene države članice (v nadaljevanju: izvršitveni pravosodni organ) lahko v skladu s to določbo zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni, če je zahtevana oseba državljan izvršitvene države članice, če se nahaja ali prebiva v tej državi in če se ta država zaveže, da bo sama zagotovila izvršitev te kazni.

3. 

Oberlandesgericht Stuttgart (Nemčija) ima na podlagi izjave Zvezne republike Nemčije v skladu s členom 35 EU pravico, da Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago akta, sprejetega na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ( 3 ), kot je Okvirni sklep. To sodišče želi izvedeti, do katere mere se lahko razlog za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa uporabi za poljskega državljana S. Kozłowskega, za katerega je Republika Poljska izdala nalog za prijetje zaradi izvršitve zaporne kazni in ki je trenutno zaprt v Nemčiji, kjer prestaja zaporno kazen treh let in šestih mesecev.

4. 

Navedeno sodišče natančneje sprašuje, do katere mere se lahko za S. Kozłowskega šteje, da se nahaja ali prebiva v Nemčiji glede na naslednje okoliščine: S. Kozłowski se tam ni nahajal neprekinjeno, se tam ne nahaja v skladu z nacionalno zakonodajo o vstopu in bivanju tujcev, je tam sistematično izvrševal kazniva dejanja in, nazadnje, je tam v zaporu.

5. 

Sprašuje se tudi o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz dejstva, da zadevna oseba ni soglašala z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje in da v skladu z notranjim pravom nemškega državljana, ki nasprotuje izvršitvi takega naloga za prijetje, ni mogoče proti njegovi volji predati pravosodnim organom druge države članice.

6. 

Oberlandesgericht je Sodišču predlagalo, naj to zadevo obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, določenem v členu 23a Statuta Sodišča in členu 104b Poslovnika Sodišča, ker bi bil lahko S. Kozłowski, čigar zaporna kazen v Nemčiji se izteče 10. novembra 2009, izpuščen od 10. septembra 2008.

7. 

Sodišče temu predlogu ni ugodilo, ker ga je prejelo pred 1. marcem 2008, ko so začele veljati določbe o nujnem postopku predhodnega odločanja. Nasprotno se je odločilo, da bo za navedeni predlog uporabilo hitri postopek, določen v členu 104a Poslovnika.

8. 

Sodišče v skladu s členom 104a, peti odstavek, Poslovnika po hitrem postopku odloča „po opredelitvi generalnega pravobranilca“. Vendar pa se mi zdi zaradi novosti vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, in njihove pomembnosti za pravni red Zvezne republike Nemčije nujno pisno predstaviti razloge, na katerih temeljijo odgovori, ki jih bom predlagal Sodišču.

9. 

V tem stališču bom Sodišču predlagal, naj odloči, najprej, da je zakonodaja države članice, ki določa, da državljan te države ne more biti proti svoji volji predan pravosodnim organom druge države članice na podlagi evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni, v nasprotju z Okvirnim sklepom. Iz tega bom sklepal, da taka zakonodaja pristojnega nemškega pravosodnega organa ne more ovirati pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki ga je za S. Kozłowskega izdala Republika Poljska.

10. 

Nato bom preučil pojma „nahajati se“ in „prebivati“ v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa. Sodišču bom predlagal, naj odloči, da se oseba nahaja ali prebiva v izvršitveni državi članici v smislu te določbe, kadar ima ta oseba tam središče svojih glavnih interesov, tako da se zdi izvršitev kazni v tej državi nujna za spodbujanje ponovne vključitve te osebe v družbo. Navedel bom, da mora izvršitveni pravosodni organ pri presoji, ali je ta pogoj izpolnjen, preučiti vsa upoštevna dejstva individualnega položaja zadevne osebe.

11. 

Nato bom predstavil razloge, zaradi katerih menim, da okoliščini, da se oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ni neprekinjeno nahajala v izvršitveni državi članici in da je tam v zaporu, nista odločilni ali upoštevni merili za presojo, ali se oseba nahaja ali prebiva v tej državi v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa.

12. 

Nazadnje bom navedel, da okoliščini, da se zadevna oseba v izvršitveni državi članici nahaja v nasprotju z zakonodajo te države o vstopu in bivanju tujcev in da tam sistematično izvršuje kazniva dejanja, nasprotujeta temu, da bi ta oseba imela status osebe, ki se nahaja ali prebiva v navedeni državi – če je ta oseba državljan Unije –, samo če je bila zanjo izdana odločba o izgonu v skladu s pravom Skupnosti.

13.

Cilj Okvirnega sklepa je med državami članicami odpraviti uradni postopek izročitve, določen z različnimi konvencijami, katerih podpisnice so te države, in ga nadomestiti s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. ( 4 ) Temelji na načelu medsebojnega priznavanja sodnih odločb v kazenskih zadevah, ki je „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja. ( 5 ) Sistem evropskega naloga za prijetje, uveden z Okvirnim sklepom, temelji na „visoki stopnji zaupanja“ med državami članicami. ( 6 )

14.

Člen 1 Okvirnega sklepa ima naslov „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“. V njem je določeno:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“

15.

Kadar je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, mora biti to v skladu s členom 2 Okvirnega sklepa kazen najmanj štirih mesecev.

16.

V istem členu 2 je naštetih 32 kaznivih dejanj, pri katerih je treba, če so v odreditveni državi članici kazniva z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti, do najmanj treh let, izvršiti evropski nalog za prijetje, tudi če za zadevna dejanja v izvršitveni državi članici ni zagrožena kazen. Pri drugih kaznivih dejanjih lahko izvršitvena država članica za predajo osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, določi pogoj dvojne kaznivosti.

17.

Člena 3 in 4 Okvirnega sklepa se nanašata na razloge za obvezno neizvršitev oziroma razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje. V členu 4(6) tega okvirnega sklepa je določeno:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:

[…]

18.

Ta razlog za fakultativno neizvršitev je dopolnjen s členom 5(3) Okvirnega sklepa, ki se uporablja, kadar je evropski nalog za prijetje izdan z namenom uvedbe kazenskega postopka. V skladu s to določbo se lahko za predajo osebe, na katero se nanaša tak evropski nalog za prijetje, določi pogoj, da se ta oseba, če je državljan ali prebivalec izvršitvene države članice, po obravnavi vrne v to državo, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, na katerega jo je obsodila odreditvena država članica.

19.

V Okvirnem sklepu so določene tudi pravice osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje. Izvršitveni pravosodni organ mora v skladu s členom 11 tega okvirnega sklepa to osebo obvestiti o možnosti soglašanja s predajo pravosodnemu organu odreditvene države članice (v nadaljevanju: odreditveni pravosodni organ).

20.

To soglasje mora biti dano pred izvršitvenim pravosodnim organom na način, iz katerega je razvidno, da je bilo dano prostovoljno, pri čemer ima zadevna oseba pravico do pravnega zastopnika in po potrebi do tolmača. Soglasje se uradno zapiše in ga načeloma ni mogoče preklicati. ( 7 )

21.

Izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 15 Okvirnega sklepa odloči o predaji osebe v rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu. V istem členu je določeno, da če po mnenju izvršitvenega pravosodnega organa informacije, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, niso zadostne, lahko zahteva, naj mu ta nujno pošlje dodatne informacije.

22.

V členu 17 so določeni roki in postopki pri odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje. V njem je določeno:

„1.   Evropski nalog za prijetje je treba obravnavati in izvršiti kot nujno zadevo.

2.   V primeru, ko zahtevana oseba soglaša s predajo, mora biti končna odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje sprejeta v 10 dneh po soglasju.

3.   V drugih primerih mora biti končna odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje sprejeta v 60 dneh po prijetju zahtevane osebe.

[…]“

23.

Zahtevano osebo je nato treba odreditvenemu pravosodnemu organu predati v najkrajšem mogočem času in najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje. Če je bila ta oseba že obsojena za druga dejanja, kot so dejanja, na katera se nanaša evropski nalog za prijetje, pa lahko izvršitveni pravosodni organ preloži njeno predajo, da bi lahko prestala svojo kazen v izvršitveni državi članici. ( 8 )

24.

Člen 4(6) Okvirnega sklepa je bil v nemško pravo prenesen z različnimi določbami, odvisno od tega, ali je zadevna oseba nemški ali tuji državljan.

25.

Položaj nemških državljanov je urejen s členom 80(3) zakona o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Gesetz über die internationale Rechtshilfe in Strafsachen) z dne 23. decembra 1982, kakor je bil spremenjen z zakonom o evropskem nalogu za prijetje (Europäisches Haftbefehlsgesetz) z dne 20. julija 2006 ( 9 ). Ta določba se glasi:

„Izročitev nemškega državljana zaradi izvršitve kazni je mogoča samo, če preganjana oseba, potem ko je poučena o svojih pravicah, za zapisnik o zaslišanju izjavi, da soglaša z izročitvijo. […]“

26.

Položaj tujcev, naj bodo to državljani druge države članice ali tretje države, je urejen s členom 83b(2) IRG. V tem členu je določeno:

„Izročitev tujega državljana, ki ima v državi običajno prebivališče, se lahko zavrne tudi:

[…]

27.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so bile te določbe, ki nemškim državljanom dajejo posebno pravico, pri tujcih pa ne razlikujejo med državljani drugih držav članic in državljani tretjih držav, sprejete po odločbi Bundesverfassungsgericht (Nemčija), ki je bila izdana 18. julija 2005 in s katero je bil predhodni zakon razglašen za protiustavnega, ker naj bi nesorazmerno škodil temeljni pravici vsakega Nemca do neizročitve. ( 10 )

28.

Predložitveno sodišče glede postopka navaja, da odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, izdanega za tujega državljana, kadar zahtevana oseba ne soglaša s svojo predajo, sprejme Generalstaatsanwaltschaft ( 11 ) in da je za nadzor nad to odločitvijo pristojno Oberlandesgericht.

29.

Nemškim pravosodnim organom je bila predložena zahteva za predajo S. Kozłowskega na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki ga je 18. aprila 2007 izdalo sodišče v Bydgoszczu (Poljska) zaradi izvršitve zaporne kazni petih mesecev, izrečene s sodbo, ki je postala pravnomočna.

30.

S. Kozłowski ni soglašal s to predajo. Nemški izvršitveni pravosodni organ Generalstaatsanwaltschaft Stuttgart ga je 18. junija 2007 obvestil, da ne namerava uveljavljati nobenega razloga za neizvršitev. Ta organ je namreč menil, da naj zadevna oseba v Nemčiji ne bi imela običajnega prebivališča in da naj bi bil edini cilj njenih večkratnih zadrževanj v tej državi članici s kaznivimi dejanji pridobiti denar, ki ga je dodala skromnim nadomestilom za brezposelnost, ki jih je prejemala na Poljskem, in materialni pomoči svojih staršev. Generalstaatsanwaltschaft tudi meni, da mu ni treba opraviti podrobnih in dolgotrajnih poizvedb, kdaj, pri kom in zakaj se je zahtevana oseba zadrževala v Nemčiji. Zato je predlagal Oberlandesgericht, naj odobri izvršitev evropskega naloga za prijetje.

31.

S. Kozłowski trenutno v kazenskem zavodu v Stuttgartu (Nemčija) prestaja zaporno kazen treh let in šestih mesecev, na katero je bil z dvema sodbama Amtsgericht Stuttgart (Nemčija) z dne 27. julija 2006 in 25. januarja 2007 obsojen zaradi številnih kaznivih dejanj goljufije, ki jih je storil v Nemčiji.

32.

Predložitveno sodišče navaja, da je glede na obsodilni sodbi, izdani zoper S. Kozłowskega, ta samski in nima otrok. Nemško zna slabo ali celo sploh ne, od leta 2002 pa je alkoholik. Odrasel je na Poljskem. Po končanem šolanju se je usposobil za kuharja in kot kuhar delal do leta 2003. S. Kozłowski je približno eno leto prejemal mesečna nadomestila za brezposelnost v višini 100 EUR. Njegov zadnji kraj prebivališča na Poljskem je bilo Sosno (Województwo kujawsko-pomorskie – Kujavsko-Pomorjansko vojvodstvo).

33.

S. Kozłowski naj bi – kot je navedeno v sodbi z dne 27. julija 2006 – februarja 2005 vstopil na nemško ozemlje, da bi tam delal. Občasno naj bi delal v gradbeništvu in v Nemčiji naj bi se zadrževal do prijetja 10. maja 2006 s prekinitvijo med božičnimi prazniki.

34.

Kot je navedeno v sodbi z dne 25. januarja 2007, naj bi se S. Kozłowski od januarja 2005 večkrat vrnil v Nemčijo, toda v preostalem naj bi ga vzdrževali njegovi starši. S. Kozłowski je na zaslišanju izjavil, da je poskušal priti v Nemčijo in tam poiskati zaposlitev, da bi poravnal odvetniške stroške v zvezi z zadevo, v kateri je bil izdan evropski nalog za prijetje. Izjavil je tudi, da je zašel v slabo družbo in da bi po izpustitvi želel ostati v Nemčiji.

35.

Oberlandesgericht navaja, da se je znašlo pred naslednjima vprašanjema. Prvič, ugotoviti mora, ali je S. Kozłowski imel običajno prebivališče na nemškem ozemlju oziroma ali ga še ima tam. Če bi bil odgovor na to vprašanje nikalen, bi dovolil izvršitev evropskega naloga za prijetje, ker so vsi drugi pogoji, določeni z nemškim pravom v ta namen, izpolnjeni. Če bi bil, nasprotno, odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi moralo Oberlandesgericht razveljaviti odločbo Generalstaatsanwaltschaft, da ne bo uveljavljal razlogov za neizvršitev, ker ta odločba temelji na neobstoju običajnega prebivališča na nacionalnem ozemlju.

36.

Natančneje, sprašuje se o posledicah, ki jih je za to presojo treba izpeljati iz naslednjih okoliščin:

37.

Drugič, Oberlandesgericht se sprašuje o skladnosti nemškega prava, s katerim je zagotovljen prenos člena 4(6) Okvirnega sklepa, z načelom prepovedi diskriminacije. Zlasti želi, da Sodišče odloči o vprašanju, ali in koliko je mogoče razlikovati med svojimi državljani in tujimi državljani, ki so državljani Unije.

38.

Glede na te razmisleke Oberlandesgericht Sodišču postavlja naslednji vprašanji:

39.

Sodišču predlagam, naj najprej preuči drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče. Tak vrstni red preučitve vprašanj za predhodno odločanje je po mojem mnenju upravičen zaradi dejstva, da bi prvo vprašanje postalo brezpredmetno, če bi Sodišče na drugo vprašanje odgovorilo, da načelo prepovedi diskriminacije nasprotuje predaji državljana druge države članice, kot je Zvezna republika Nemčija, proti njegovi volji, ker neobstoj soglasja nemškega državljana izključuje tako predajo.

40.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem predlaga Sodišču, naj odloči, ali je različno obravnavanje nemških državljanov in državljanov drugih držav članic, določeno z nemško zakonodajo, kar zadeva učinke neobstoja soglasja osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, v skladu s pravom Skupnosti.

41.

To vprašanje predlaga, ker je na podlagi člena 80(3) IRG izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki se nanaša na nemškega državljana, izključena, kadar ta oseba ne soglaša s svojo predajo, medtem ko je lahko v skladu s členom 83b IRG neobstoj soglasja državljana druge države članice podlaga za zavrnitev samo, če je izvršitev kazni na ozemlju Zvezne republike Nemčije utemeljena zaradi interesa, upravičenega do varstva.

42.

Za odgovor na to vprašanje se je treba najprej vprašati o skladnosti določb zakonodaje države članice, kot je člen 80(3) IRG, s pravom Skupnosti. Preučiti je torej treba, ali je treba člen 4(6) Okvirnega sklepa razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki izključuje izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni, kadar se ta nalog nanaša na enega od njenih državljanov in ta ne soglaša s svojo predajo.

43.

Vprašanje, ali se tudi državljan druge države članice lahko sklicuje na to zakonodajo na podlagi načela prepovedi diskriminacije, se namreč postavlja samo, če je ta zakonodaja združljiva z Okvirnim sklepom.

44.

Po mnenju nemške vlade je člen 80(3) IRG združljiv s členom 4(6) Okvirnega sklepa, v skladu s katerim, naj opozorim, lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni, kadar je zadevna oseba državljan ali prebivalec izvršitvene države članice.

45.

Po mnenju te vlade imajo države članice na podlagi te določbe Okvirnega sklepa možnost določiti poseben razlog za neizvršitev, ki temelji na državljanstvu. Nemška vlada se sklicuje tudi na člen 5(3) Okvirnega sklepa, ki se uporablja, kadar je evropski nalog za prijetje izdan z namenom uvedbe kazenskega postopka, in v skladu s katerim lahko pravosodni organ izvršitvene države članice, kadar je zadevna oseba državljan ali prebivalec te države, njeno predajo pogojuje s tem, da se ta oseba vrne v navedeno državo, da bi v njej prestajala kazen, ki bi ji jo izrekla odreditvena država članica.

46.

Nemška vlada trdi, da ta izjema v korist njenih državljanov temelji na posebnih in vzajemnih odnosih, ki državljana povezujejo z njegovo državo in na podlagi katerih naj tega državljana ne bi bilo nikoli mogoče izključiti iz nacionalne skupnosti. Poleg tega naj bi imela Zvezna republika Nemčija poseben interes za resocializacijo svojih državljanov, ki naj bi jo izvršitev kazni v Nemčiji spodbujala. Zato naj bi bila s členom 80(3) IRG ukinjena vsaka diskrecijska pravica, kadar nemški državljan ne soglaša s svojo predajo.

47.

S to analizo se ne strinjam. Res je, da je mogoče člen 4(6) Okvirnega sklepa, kakor je napisan, razumeti tako, kot trdi nemška vlada. Vendar pa ta določba ni enopomenska. Mogoče jo je razumeti tudi tako, da morajo države članice pustiti svojim pravosodnim organom možnost, da vedno odločajo o tem, ali bodo zavrnili ali ne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni, kadar se ta nanaša na enega od njihovih državljanov. Navedena določba se namreč začne s stavkom „Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje.“

48.

Zato menim, da je treba člen 4(6) Okvirnega sklepa v skladu z ustaljeno sodno prakso pri obravnavanem vprašanju razlagati glede na sistem, katerega del je ta člen, ter cilje, ki si jih prizadeva doseči, in cilje tega okvirnega sklepa. ( 12 )

49.

Ob preučitvi tega sistema in teh ciljev menim, da je trditev, ki jo zagovarja nemška vlada, v nasprotju s tem sistemom in cilji iz naslednjih razlogov. Po eni strani v sistemu, določenem z Okvirnim sklepom, neobstoj soglasja osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, kot tak ne more upravičiti odločbe o neizvršitvi. Po drugi strani lahko odločba o zavrnitvi temelji na členu 4(6) Okvirnega sklepa samo, če se izvršitev kazni v izvršitveni državi članici izkaže za nujno za izboljšanje možnosti ponovne vključitve te osebe v družbo. Nazadnje, trditev nemške vlade škodi polnemu učinku Okvirnega sklepa, ker deloma pomeni ponovno uvedbo načela neizročitve svojih državljanov, ki ga je zakonodajalec Evropske unije v tem okvirnem sklepu hotel opustiti.

50.

Po vrsti bom preučil vsako od teh točk. Nato bom iz tega sklepal, da nacionalno sodišče v skladu z načeloma primarnosti in skladne razlage ne sme upoštevati člena 80(3) IRG, tako da ta določba ne more ovirati predaje S. Kozłowskega.

51.

Na podlagi preučitve sistema, določenega z Okvirnim sklepom, je mogoče trditi, da se evropski nalog za prijetje nanaša na prisilni transfer osebe iz ene države članice v drugo.

52.

Iz tega sistema namreč izhaja, da morajo države članice izvršiti vsak evropski nalog za prijetje, kot to v francoski različici dokazuje uporaba sedanjika v povednem naklonu v stavku „Les États membres exécutent tout mandat d’arrêt européen“ v členu 1(2) Okvirnega sklepa. ( 13 )

53.

Iz tega sistema tudi izhaja, da se lahko izvršitev zavrne samo z odločbo izvršitvenega pravosodnega organa, ki je posebej obrazložena z enim od razlogov za neizvršitev, taksativno naštetih v členih 3 in 4 Okvirnega sklepa. Treba je ugotoviti, da neobstoj soglasja osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, ni med razlogi za obvezno ali fakultativno neizvršitev, naštetimi v teh dveh členih.

54.

Možnost soglašanja ali nesoglašanja s predajo spada med pravice, ki so osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, priznane v členu 11 Okvirnega sklepa. Vendar pa se edina pravna posledica tega stališča, ki je izrecno določena v tem okvirnem sklepu, nanaša na rok, v katerem mora izvršitveni pravosodni organ sprejeti končno odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

55.

Tako mora izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 17(2) in (3) Okvirnega sklepa, kadar zadevna oseba soglaša s svojo predajo, končno odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje sprejeti v 10 dneh po tem soglasju, medtem ko mora to odločitev, kadar ta oseba ne soglaša s predajo, sprejeti v 60 dneh po njenem prijetju.

56.

Cilj pravice, priznane zadevni osebi, da soglaša s predajo, je torej omogočiti tej osebi, da pospeši postopek predaje. Ta oseba ima torej pravico, da skrajša roke postopka v izvršitveni državi članici, in kjer je to ustrezno, trajanje zapora, odrejenega v tej državi zaradi izvajanja evropskega naloga za prijetje. Posledično lahko prej pride pred odreditveni pravosodni organ, da bi tam uveljavljala svoje pravice.

57.

Vendar pa v sistemu, določenem z Okvirnim sklepom, soglasje ali neobstoj soglasja zadevne osebe ne vpliva nujno na to, kako bo odločil izvršitveni pravosodni organ.

58.

Mogoče je meniti, da bo izvršitveni pravosodni organ zaradi nasprotovanja zadevne osebe preučil morebitni obstoj razlogov za neizvršitev iz členov 3 in 4 Okvirnega sklepa, ki jih ob soglasju ni nujno preveril po uradni dolžnosti glede na zelo kratke roke, ki veljajo za postopek predaje v tem primeru.

59.

V mislih imam na primer razloga iz člena 3(2) in člena 4(5) Okvirnega sklepa, ki se nanašata na primere, v katerih je bila za dejanja, na katera se nanaša evropski nalog za prijetje, v drugi državi članici ali tretji državi izrečena pravnomočna sodba, ki je že bila izvršena ali je ni več mogoče izvršiti. V skladu s tema členoma ta razloga pomenita ali bi lahko pomenila razlog za neizvršitev, če „izvršitveni pravosodni organ dobi obvestilo“.

60.

Če zadevna oseba nasprotuje svoji predaji in se med zaslišanjem pred izvršitvenim pravosodnim organom sklicuje na enega od navedenih razlogov, medtem ko takega razloga ni bilo med informacijami, ki jih je poslal odreditveni pravosodni organ, je popolnoma razumno meniti, da bo izvršitveni pravosodni organ od odreditvenega pravosodnega organa zahteval dodatne informacije, da bi preveril obstoj razloga in iz tega izpeljal posledice svoje odločitve.

61.

Vendar pa to upoštevanje ni izrecno določeno v Okvirnem sklepu, ker je v njem zakonodajalec Evropske unije hotel dati prednost predaji osebe v zelo kratkih rokih.

62.

Prav tako uporaba razloga za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa ni odvisna od soglasja ali neobstoja soglasja zadevne osebe, čeprav je to povsem verjetno element, ki ga izvršitveni pravosodni organ mora upoštevati pri presoji tega razloga.

63.

Na tej stopnji sklepanja si je torej treba zapomniti, da neobstoj soglasja osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, ne more biti sam po sebi razlog za neizvršitev tega naloga.

64.

Neobstoj sklicevanja na ta neobstoj soglasja med razlogi za neizvršitev, naštetimi v členih 3 in 4 Okvirnega sklepa, potrjuje v uvodni izjavi 1 Okvirnega sklepa izraženo željo zakonodajalca Evropske unije preprečiti, da bi se lahko oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, izognila pravici države članice, v kateri je storila kaznivo dejanje ali je osumljena, da je storila kaznivo dejanje.

65.

Zato je ne glede na to, ali zadevna oseba soglaša s svojo predajo odreditvenemu pravosodnemu organu ali ne, izvršitveni pravosodni organ tisti, ki mora odločiti o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, in ta lahko tej nasprotuje samo z odločbo, posebej obrazloženo z enim od razlogov za neizvršitev, navedenih v členih 3 in 4 Okvirnega sklepa.

66.

Določba zakonodaje države članice, kot je člen 80(3) IRG, na podlagi katerega je neobstoj soglasja državljana te države absoluten razlog za neizvršitev, je torej v nasprotju s sistemom Okvirnega sklepa.

67.

V nasprotju z nemško vlado menim, da se s ciljem, ki je podlaga člena 4(6) Okvirnega sklepa, ta analiza ne more ovreči.

68.

Kot nemška vlada navaja v pisnih stališčih in kot je Oberlandesgericht navedlo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, je cilj razloga za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa omogočiti ponovno vključitev obsojene osebe v družbo po izteku kazni te osebe.

69.

Res je, da ta cilj v Okvirnem sklepu ni izrecno naveden, čeprav je bil zelo jasno naveden v predlogu Komisije Evropskih skupnosti. ( 14 ) Ta je predlagala, naj se v poglavje, namenjeno razlogom za zavrnitev predaje, vstavi člen 33 z naslovom „Načelo ponovne vključitve v družbo“, katerega odstavek 1 se glasi:

„Izvršitev evropskega naloga za prijetje zoper zahtevano osebo se lahko zavrne, če ima ta oseba večje možnosti za ponovno vključitev v družbo v izvršitveni državi članici in če soglaša, da bo svojo kazen prestala v tej državi članici.

V tem primeru se kazen, izrečena v odreditveni državi članici, prestane v izvršitveni državi članici v skladu s pravom te države članice, vendar pa se ne more nadomestiti s kaznijo, določeno s pravom te države članice za isto kaznivo dejanje.“

70.

Člen 4(6) Okvirnega sklepa se razlikuje od tega predloga. Kljub temu v veliki meri ohranja bistvo in zdi se, da dobro izpolnjuje isti cilj, to je spodbujanje ponovne vključitve obsojene osebe v družbo. S tem mnenjem se strinjajo tudi vse stranke, ki so intervenirale v tem postopku. Temelji na več elementih.

71.

Prvič, ta cilj izhaja iz samega Okvirnega sklepa.

72.

Tako je v členu 4(6) Okvirnega sklepa določeno, da je njegova uporaba pogojena z zavezo izvršitvene države članice, da bo izvršila kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti in izrečen v odreditveni državi članici. Glede na sistem evropskega naloga za prijetje, v skladu s katerim je predaja načelo, razlogi za neizvršitev pa so izjeme od tega načela, lahko odločitev o neizvršitvi torej temelji na členu 4(6) Okvirnega sklepa samo, če obstaja upravičen interes za izvršitev kazni na ozemlju države, v kateri je bila zadevna oseba prijeta.

73.

Enako analizo je mogoče opraviti v zvezi s členom 5(3) Okvirnega sklepa, ki se uporablja, kadar je evropski nalog za prijetje izdan za uvedbo kazenskega postopka. Naj opozorim, da je v skladu s to določbo predajo osebe, ki je državljan ali prebivalec izvršitvene države članice, mogoče pogojiti s tem, da se ta oseba vrne v to državo, da bi v njej prestajala kazen, ki bi ji jo izrekla odreditvena država članica.

74.

Ne vidim drugega upravičenega interesa, kot je spodbujanje ponovne vključitve obsojene osebe v družbo v interesu te osebe in celotne družbe, v kateri bo ta oseba morala znova zaživeti po izteku svoje kazni.

75.

Drugič, to analizo potrjuje več aktov, v katerih so države članice in institucije Skupnosti potrdile, da kazen ne sme biti samo odvzem prostosti, ampak mora imeti tudi socializacijsko funkcijo.

76.

To funkcijo je tako Svet Evrope potrdil, po eni strani, v priporočilih o evropskih zaporskih pravilih ( 15 ) in, po drugi strani, v Konvenciji Sveta Evrope z dne 21. marca 1983 o transferju obsojenih oseb. Navedena funkcija je omenjena tudi v resoluciji Evropskega parlamenta o spoštovanju človekovih pravic v Evropski uniji (1997) ( 16 ), v kateri je ta institucija opozorila, da ima kazen korektivno funkcijo in funkcijo resocializacije ter da je v tem smislu cilj ponovna vključitev zapornika v družbo. ( 17 )

77.

Vendar pa v nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja nemška vlada, ne verjamem, da bo za resocializacijo nemškega državljana, ki nasprotuje svoji predaji, v vseh primerih nujno bolje poskrbljeno, če bo svojo kazen prestal v Nemčiji. Z drugimi besedami, čeprav status državljana izvršitvene države članice dokazuje obstoj zelo močne vezi s to državo, nisem prepričan, da bi lahko utemeljil neovrgljivo domnevo, v skladu s katero izvršitev kazni v navedeni državi izboljša možnosti za resocializacijo zadevne osebe.

78.

Kot dokaz navajam veliko raznolikost položajev, v katerih se znajde človek in s katerimi se sodni organi države članice dnevno srečujejo. Tako si lahko zamislimo primer nemškega državljana, ki že dolga leta živi v drugi državi članici, kot je Zvezna republika Nemčija, ima tam družino in zaposlitev in ki naj bi to državo zapustil, samo da bi se izognil izvršitvi kazni, izrečeni zoper njega, v tej državi. Menim, da v takem primeru ni mogoče neovrgljivo domnevati, da bo za resocializacijo zadevne osebe nujno bolje poskrbljeno v Nemčiji.

79.

Zato menim, da cilj resocializacije, zastavljen s členom 4(6) Okvirnega sklepa, ne more upravičiti, da država članica svojim pravosodnim organom odvzame vsako diskrecijsko pravico, kadar se evropski nalog za prijetje nanaša na državljana te države, ki nasprotuje svoji predaji.

80.

Kadar se evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, nanaša na državljana izvršitvene države članice in ta nasprotuje svoji predaji, mora pravosodni organ te države po mojem mnenju imeti možnost, da glede na konkreten položaj te osebe in merila, ki jih bom predlagal v nadaljevanju teh stališč, preveri, ali je izvršitev kazni na ozemlju navedene države dejansko nujna za spodbuditev njegove resocializacije.

81.

Nasprotna razlaga, ki jo zagovarja nemška vlada, po mojem mnenju deloma pomeni vnovično uvedbo načela neizročitve svojih državljanov, ki je bilo opuščeno z Okvirnim sklepom, zaradi česar ta delno izgubi svoj polni učinek.

82.

Neizročitev svojih državljanov s strani države je tradicionalno načelo prava o izročitvah. V več državah članicah je to načelo uvrščeno med ustavna načela. ( 18 ) Priznano je z Evropsko konvencijo o izročitvi, ki so jo države članice Sveta Evrope podpisale 13. decembra 1957 in v katere členu 6(1)(a) je določeno, da ima vsaka pogodbenica pravico zavrniti izročitev svojih državljanov.

83.

Da to načelo ne bi privedlo do tega, da bi bili državljani države popolnoma nekaznovani za kazniva dejanja, ki bi jih storili v tujini, so nacionalna sodišča na splošno pristojna za sojenje za taka dejanja v skladu s svojim notranjim kazenskim pravom. V členu 6(2) Evropske konvencije o izročitvi je to celo obvezna protiutež uporabi načela neizročitve svojih državljanov.

84.

Tradicionalno je namen izročitve torej omogočiti predajo tujca, ki ga država najde na svojem ozemlju, tujemu pravosodnemu organu. Državljani te države pa so izključeni s področja uporabe tega postopka in morajo za kazniva dejanja, ki so jih storili v tujini, odgovarjati pred svojimi nacionalnimi sodišči kljub težavam, s katerimi bi se ta sodišča lahko srečala pri sojenju za taka dejanja, zlasti pri pridobivanju dokazov.

85.

Načelo neizročitve svojih državljanov izvira iz suverenosti držav v zvezi s svojimi državljani, vzajemnih obveznosti, ki jih povezujejo, in pomanjkanja zaupanja v sodne sisteme drugih držav. Tako je med razlogi, ki jih navajajo kot utemeljitev tega načela, zlasti dolžnost države, da svoje državljane zaščiti pred uporabo tujega kazenskega sistema, v katerem ne poznajo niti postopka niti jezika in v katerem bi se težko branili. ( 19 )

86.

V Okvirnem sklepu je jasno označena opustitev navedenega načela med državami članicami.

87.

Kot smo videli, je cilj Okvirnega sklepa, da se med državami članicami postopek izročitve odpravi in nadomesti s sistemom predaje, na podlagi katerega lahko izvršitveni pravosodni organ tej predaji nasprotuje samo z odločbo, posebej obrazloženo z enim od razlogov za neizvršitev, taksativno naštetih v členih 3 in 4 Okvirnega sklepa.

88.

V členu 3 Okvirnega sklepa, ki se nanaša na razloge za obvezno neizvršitev, ni določena nobena načelna ali sistematična izjema v korist državljanov izvršitvene države članice. ( 20 )

89.

V členu 4(6) Okvirnega sklepa je status državljana izvršitvene države članice naveden kot okoliščina, ki lahko morda upraviči odločbo izvršitvenega pravosodnega organa o zavrnitvi, kadar ta organ meni, da je izvršitev kazni v njegovi državi nujna za spodbuditev ponovne vključitve zadevne osebe v družbo. Poleg tega je zakonodajalec Evropske unije v tej odločbi predvidel, da je treba ta razlog za neizvršitev uporabljati popolnoma enako za osebe, ki prebivajo v izvršitveni državi članici, kar potrjuje, da navedeni razlog za neizvršitev ne temelji na državljanstvu kot takem.

90.

Opustitev načela neizročitve svojih državljanov v Okvirnem sklepu je, če bi bilo potrebno, potrjena tudi s prehodnimi določbami člena 33 tega sklepa v korist Republike Avstrije, s katerimi je tej državi članici dovoljeno, da tako načelo ohrani toliko časa, kolikor ga potrebuje za spremembo svoje ustave, najpozneje pa do 31. decembra 2008.

91.

Ta opustitev je popolnoma logična glede na načelo, ki je podlaga za Okvirni sklep.

92.

Kot je bilo večkrat navedeno v uvodnih izjavah in členih tega okvirnega sklepa, ta sklep temelji na načelu medsebojnega priznavanja. Kot je navedeno v uvodni izjavi 6 Okvirnega sklepa, je evropski nalog za prijetje na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, ki ga je Evropski svet na zasedanju 15. in 16. oktobra 1999 v Tempereju opredelil kot „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja.

93.

Na podlagi tega načela ima odločba, ki jo pravosodni organ sprejme v skladu s pravom svoje države, poln in neposreden učinek v vsej Uniji, tako da morajo pristojni organi vsake druge države članice pomagati pri izvršitvi odločbe, kot če bi jo izdal pravosodni organ njihove države. ( 21 ) Področje uporabe sodne odločbe torej ni več omejeno na ozemlje odreditvene države članice, ampak zajema celotno Unijo.

94.

Iz tega sledi, da kadar pravosodni organ države članice zahteva predajo osebe bodisi na podlagi pravnomočne obsodbe bodisi zato, ker je ta oseba kazensko preganjana, mora biti njegova odločba samodejno priznana in izvršena v vseh državah članicah brez drugega mogočega razloga za neizvršitev, razen tistih, ki so določeni v Okvirnem sklepu. Z drugimi besedami, države članice so se s privolitvijo v vzpostavitev evropskega pravosodnega območja in sistema evropskega naloga za prijetje na podlagi načela medsebojnega priznavanja odpovedale svoji suvereni pristojnosti, da svoje državljane izključijo iz preiskav in kazni pravosodnih organov drugih držav članic.

95.

Kot je navedeno v uvodni izjavi 10 Okvirnega sklepa, je ta odpoved postala mogoča, ker „mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami“.

96.

To zaupanje se je najprej pokazalo, ko so se države članice odpovedale uresničevanju svoje pravice do kazenskega pregona, kot izhaja iz načela ne bis in idem, potrjenega v členu 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma ( 22 ), v skladu s katerim se oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni državi članici pravnomočno končan, za ista dejanja ne sme preganjati v drugi državi članici. Cilj tega načela je preprečiti, da bi bila oseba, ki izvršuje pravico do prostega pretoka, za ista dejanja kazensko preganjana na ozemlju več držav članic.

97.

Kot je Sodišče poudarilo v sodbi z dne 11. februarja 2003 v združenih zadevah Gözütok in Brügge ( 23 ), navedeno načelo nujno pomeni, da ne glede na postopke, v skladu s katerimi je bila izrečena kazen, obstaja vzajemno zaupanje držav članic v svoje zadevne kazenskopravne sisteme, in da vsaka država članica sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah članicah, čeprav bi izvajanje njenega nacionalnega prava privedlo do drugačne rešitve. ( 24 )

98.

To zaupanje izhaja iz več dejavnikov. Po eni strani so vse države članice z ustanovitvijo Evropskih skupnosti ali pristopom k njim dokazale, da so pravne države, ki spoštujejo temeljne pravice, kot so določene v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu, in od 7. decembra 2000 v Listini temeljnih pravic Evropske unije. Poleg ratifikacije te konvencije in razglasitve te listine je vsem tem državam skupen zahteven koncept pravne države, kot je Komisija ugotovila v točki 1 obrazložitve svojega predloga Okvirnega sklepa. ( 25 )

99.

Čeprav do tega dne kazensko materialno in procesno pravo v Evropski uniji še nista bila obsežno usklajena, ( 26 ) so se države članice lahko prepričale, da se pri pogojih, pod katerimi se njihovi državljani kazensko preganjajo in jim sodijo v drugih državah članicah, spoštujejo pravice teh državljanov in da jim ti pogoji kljub jezikovnim težavam in nepoznavanju postopka omogočajo ustrezno obrambo.

100.

Po drugi strani se zaupanje, ki ga vsaka država članica in njeni državljani morajo imeti v sodstvo drugih držav članic, zdi logičen in neizogiben rezultat vzpostavitve enotnega trga in evropskega državljanstva.

101.

Obveznost vsake države članice je namreč, da na podlagi prostega pretoka, uvedenega s Pogodbo ES, državljanom drugih držav članic dovoli, da na njenem ozemlju kot samozaposleni ali zaposleni opravljajo gospodarsko dejavnost pod enakimi pogoji kot njeni državljani.

102.

Z oblikovanjem državljanstva Unije je bila končana še ena etapa, saj je vsaka država članica dolžna na svojem ozemlju sprejeti državljane drugih držav članic, ki želijo tam prebivati, če imajo ti državljani vsaj za prvih pet let zadostna sredstva in socialno zavarovanje. Omogočiti jim mora tudi udeležbo na lokalnih volitvah in volitvah v Evropski parlament. Nazadnje mora zaščito svojih diplomatskih ali konzularnih organov razširiti na vsakega državljana Unije, ki se nahaja v tretji državi, če ne obstaja zaščita države članice, katere državljan je zadevna oseba.

103.

Uresničitev enotnega trga in državljanstvo Unije sta torej postopno privedla do tega, da morajo države članice državljane drugih držav članic obravnavati enako kot svoje državljane v vse večjem delu ekonomskega, socialnega in političnega življenja. Vsakemu državljanu omogočata tudi, da živi ali dela v državi članici Unije po svoji izbiri tako kot kateri koli državljan te države.

104.

Čas se je torej zdel zelo primeren, da se temu pravnemu ustroju doda enaka obravnava pred sodiščem. Z drugimi besedami, ker ima državljan Unije odslej v vsaki državi članici večinoma enake pravice kot državljani te države, je pravično, da zanj veljajo enake obveznosti v kazenskih zadevah in da se, če tam stori kaznivo dejanje, tam kazensko preganja in mu je sojeno na sodiščih navedene države kot državljanom te države.

105.

Nazadnje je treba poudariti, da opustitev načela neizročitve svojih državljanov, potrjena z Okvirnim sklepom, izvršitvenim pravosodnim organom ne odvzame vseh sredstev za zaščito zadevne osebe, če bi se, izjemoma, izkazalo, da lahko zahteva za predajo škodi temeljnim pravicam te osebe. Tu torej ne gre za slepo zaupanje ali zaupanje brez vsakega jamstva za izvršitveno državo članico.

106.

Tako je, čeprav mora biti veljavnost Okvirnega sklepa enako kot veljavnost vsakega akta sekundarnega prava odvisna od njegove skladnosti s temeljnimi pravicami ( 27 ) in čeprav so države članice pri izvajanju tega sklepa kot pri izvajanju vsakega drugega akta prava Skupnosti dolžne upoštevati te pravice, ( 28 ) Svet v členu 1(3) Okvirnega sklepa skrbno pojasnil, da obveznost predaje, določena s tem okvirnim sklepom, nikakor ne sme škoditi temeljnim pravicam in načelom, ki izhajajo iz člena 6 EU.

107.

Izvršitveni pravosodni organ bi torej lahko v posebnem primeru in izjemoma zavrnil izvršitev evropskega naloga za prijetje, kadar, kot je navedeno v uvodni izjavi 12 Okvirnega sklepa, „obstaja razlog za prepričanje, da je na podlagi objektivnih elementov bil nalog izdan z namenom kazenskega pregona in kaznovanja osebe na podlagi njenega spola, rase, vere, etničnega izvora, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti, ali da bo oseba zaradi katerega od teh razlogov v slabšem položaju“.

108.

Poleg tega je treba tudi opozoriti, da če bi država članica sprejela kazenske materialne ali procesne določbe, ki bi kršile načela iz člena 6 EU, bi lahko Svet na podlagi člena 7 EU ustavil izvajanje Okvirnega sklepa, kot je navedeno v uvodni izjavi 10 tega sklepa.

109.

Navedba teh različnih jamstev v Okvirnem sklepu, ki sama po sebi nima konstitutivnega učinka, ker so ta jamstva že sestavni del pravnega reda Skupnosti, kaže, kako je zakonodajalec Evropske unije želel, da se zaradi novosti, ki jih vsebuje ta okvirni sklep v primerjavi s tradicionalnim sistemom izročitve, kot je opustitev načela neizročitve svojih državljanov, varstvo temeljnih pravic ne bi zmanjšalo.

110.

Države članice torej ne morejo brez ogrozitve polnega učinka Okvirnega sklepa sprejeti določb v notranjem pravu, s katerimi bi tako ali drugače znova uvedle sistematično izjemo v korist svojih državljanov.

111.

Glede na ta dejstva Sodišču predlagam, naj odloči, da je treba člen 4(6) Okvirnega sklepa razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki izključuje izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni, kadar se ta nalog nanaša na enega od njenih državljanov in ta ne soglaša s svojo predajo.

112.

Zdaj bom preučil posledice, ki bi jih predložitveno sodišče moralo izpeljati iz te razlage, če jo bo Sodišče sprejelo.

113.

Okvirni sklepi so akti sekundarnega prava, ki so bili v evropski pravni red uvedeni z Amsterdamsko pogodbo, v kateri so države članice Evropski uniji, ustanovljeni z Maastrichtsko pogodbo, postavile cilj, da oblikuje pravo območje svobode, varnosti in pravice. V nasprotju z akti, ki jih lahko sprejmejo na podlagi Maastrichtske pogodbe v okviru sodelovanja v pravosodju in notranjih zadevah, imajo okvirni sklepi pravi zavezujoči učinek, kajti v skladu s členom 34(2)(b) EU so „za vsako državo članico zavezujoči glede cilja, ki ga je treba doseči, nacionalnim organom pa prepuščajo izbiro oblike in metod“.

114.

Države članice so s pooblastitvijo Sveta za sprejemanje takih zavezujočih aktov, katerih opredelitev je skoraj enaka opredelitvi direktiv, ki jih lahko sprejemajo v Evropski skupnosti, nujno privolile, da se na Evropsko unijo prenese del njihovih pristojnosti v kazenskih zadevah v obsegu, potrebnem za uresničevanje ciljev iz dela VI Pogodbe EU, in ob upoštevanju načela subsidiarnosti.

115.

Razloge, zaradi katerih je Sodišče v sodbi z dne 15. julija 1964 ( 29 ) v zadevi Costa odločilo, da države članice potem, ko so prostovoljno privolile v prenos svojih pristojnosti na Skupnost, z nobenim besedilom iz svojega notranjega pravnega reda ne morejo nasprotovati obvezujočemu aktu Skupnosti, je torej mogoče prenesti na okvirni sklep. Cilj okvirnega sklepa je tako kot cilj vsakega obvezujočega akta prava Skupnosti imeti prednost pred kakršno koli določbo notranjega prava, tudi določbo ustavne narave ali določbo, ki pripada temeljnemu zakonu. ( 30 )

116.

Res je, da so rešitve, določene s Pogodbo EU za zagotovitev te primarnosti, kadar je okvirni sklep v nasprotju z določbo notranjega prava, manj obsežne kot rešitve iz Pogodbe ES.

117.

Po eni strani Pogodba EU v nasprotju s Pogodbo ES Komisiji ne omogoča vložitve tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti zoper državo, ki ne izpolnjuje obveznosti. V skladu s členom 35(7) EU lahko neizvajanje ali slabo izvajanje okvirnega sklepa s strani države privede samo do spora med državami članicami, ki ga je treba predložiti Svetu in se lahko predloži Sodišču, če ni rešen v šestih mesecih.

118.

Po drugi strani nacionalno sodišče ne more neposredno uporabiti določb okvirnega sklepa, ki niso bile prenesene ali so bile prenesene nepravilno. V skladu s členom 34(2)(b) EU okvirni sklepi nimajo neposrednega učinka.

119.

Kljub temu nacionalno sodišče ni brez vseh sredstev za ukrepanje pri uveljavljanju njihove vsebine in posledičnem zagotavljanju njihove primarnosti. Sodišče je v sodbi z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino ( 31 ) razsodilo, da mora nacionalno sodišče, ki obravnava navzkrižje med okvirnim sklepom in določbo notranjega prava, upoštevati načelo skladne razlage. To načelo pomeni, da mora pri uporabi nacionalnega prava predložitveno sodišče, ki bo podalo njegovo razlago, to storiti, kolikor je le mogoče, glede na besedilo in namen okvirnega sklepa, zato da bi doseglo v njem določen rezultat in da bi ravnalo tudi v skladu s členom 34(2)(b) EU. ( 32 )

120.

Omejitev navedenega načela je samo položaj, v katerem notranjega prava ni mogoče uporabiti tako, ker bi bila ta uporaba contra legem. ( 33 )

121.

V tej zadevi je položaj državljanov drugih držav članic, kot je S. Kozłowski, v nemškem pravu urejen posebej s členom 83b(2)(b) IRG, katerega združljivost z Okvirnim sklepom se ne zdi sporna.

122.

Naj spomnim, da je v tem členu namreč določeno, da se izročitev tujega državljana, čigar običajno prebivališče je na nacionalnem ozemlju, lahko zavrne, kadar v primeru izročitve zaradi izvršitve kazni ta ne soglaša s svojo izročitvijo in kadar je treba dati prednost njegovemu interesu, upravičenemu do varstva, da se kazen izvrši na nacionalnem ozemlju. Zdi se, da je ta pojem „interesa, upravičenega do varstva, ki mora imeti prednost“, dejansko mogoče uporabiti v skladu s ciljem, ki je podlaga za razlog za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa.

123.

Ker nasprotno člen 80(3) IRG po mojem mnenju ni v skladu z Okvirnim sklepom in ker se ta določba nanaša samo na nemške državljane, menim, da predložitveno sodišče tega člena na podlagi načela skladne razlage ne sme upoštevati in da mora uporabiti člen 83b(2)(b) IRG. Z drugimi besedami, načelo prepovedi diskriminacije, ki bi moralo privesti do razširitve določb, določenih v členu 80(3) IRG v korist nemških državljanov, na državljane drugih držav članic, zlasti glede na dejstvo, da so v členu 4(6) Okvirnega sklepa državljani in prebivalci obravnavani popolnoma enako, se ne sme uporabiti, ker je ta člen 80(3) v nasprotju z Okvirnim sklepom in ker ima ta sklep prednost pred kakršno koli nasprotno določbo nacionalnega prava.

124.

Ta rešitev ne presega omejitev obveznosti skladne razlage, ker nacionalnega sodišča ne vodi do razlage nacionalnega prava contra legem. Položaj v tej zadevi se v zvezi s tem razlikuje od položaja, s katerim se je Sodišče srečalo v primeru, v katerem je bila izrečena sodba z dne 5. oktobra 2004 v združenih zadevah Pfeiffer in drugi ( 34 ). V navedenem primeru je bila določba notranjega prava, s katero se je posebej urejal položaj tožečih strank v sporu o glavni stvari, v nasprotju s pravom Skupnosti in postavljalo se je vprašanje, ali je lahko nacionalno sodišče na podlagi načela skladne razlage dolžno izločiti to določbo v korist splošnejšega pravila notranjega prava.

125.

V tej zadevi gre preprosto za to, da se za S. Kozłowskega uporabijo določbe notranjega prava, ki se posebej uporabljajo za njegov položaj, v skladu s ciljem Okvirnega sklepa.

126.

Sodišču torej predlagam, naj odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje dopolni z navedbo, da mora predložitveno sodišče v sporu o glavni stvari za S. Kozłowskega uporabiti določbe svojega notranjega prava, ki se uporabljajo za državljane drugih držav članic, v skladu s ciljem Okvirnega sklepa. Načelo skladne razlage nasprotuje temu, da bi se razlog za neizvršitev, določen v notranjem pravu v korist nemških državljanov, ki nasprotujejo svoji predaji, razširil na državljane drugih držav članic na podlagi načela prepovedi diskriminacije.

127.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali je treba člen 4(6) Okvirnega sklepa razlagati tako, da se za osebo lahko šteje, da se nahaja ali prebiva v izvršitveni državi članici, čeprav:

128.

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu predlaga Sodišču, naj pojasni, kaj zajemata pojma „nahajati se“ oziroma „prebivati“ v izvršitveni državi članici, navedena v členu 4(6) Okvirnega sklepa, in ali so okoliščine oziroma ena od okoliščin, naštetih v njegovem vprašanju, odločilne ali upoštevne za priznanje, da se oseba „nahaja“ ali „prebiva“ v izvršitveni državi članici.

129.

Predložitveno sodišče predlaga ta vprašanja Sodišču, ker zadevna pojma v Okvirnem sklepu nista opredeljena. Okvirni sklep se tudi ne sklicuje na druge akte prava Skupnosti, v katerih se navaja pojem stalno prebivališče ali prebivališče, niti na pravo držav članic za določitev vsebine teh pojmov.

130.

Češka in nizozemska vlada trdita, da je treba opredelitev teh pojmov prepustiti presoji vsake države članice. S to analizo se ne strinjam.

131.

Namen Okvirnega sklepa je namreč vzpostaviti sistem obvezne predaje med pravosodnimi organi držav članic, ki ji izvršitveni pravosodni organ lahko nasprotuje samo na podlagi razloga za neizvršitev, izrecno določenega s tem okvirnim sklepom. Učinkovita uporaba navedenega okvirnega sklepa po mojem mnenju zahteva, da je razlog za neizvršitev iz člena 4(6) tega sklepa enotno opredeljen v vseh državah članicah.

132.

Več držav članic in Komisija so prav tako trdile, da mora biti prenos razloga za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa v notranje pravo prepuščen diskreciji vsake države članice. Po mnenju teh strank bi bilo treba to določbo razumeti tako, da državam članicam prepušča izbiro, da za svoje pravosodne organe predvidijo možnost sklicevanja na ta razlog za neizvršitev ali ne.

133.

Tudi s to razlago se ne strinjam. Kot smo videli, je cilj razloga za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa spodbuditi ponovno vključitev obsojene osebe v družbo. Ker ima ta oseba, če je to državljan Unije, pravico gibati se in prebivati v vseh državah članicah, uspeh njene ponovne vključitve v družbo ne zadeva samo izvršitvene države članice, ampak tudi vse druge države članice in osebe, ki živijo v njih.

134.

To velja tudi za državljane tretjih držav. Ti državljani se lahko zaradi odprave nadzora na notranjih mejah schengenskega prostora prosto gibajo znotraj tega prostora. Prav tako se lahko gibajo in zadržujejo v celotni Uniji kot člani družine državljana države članice.

135.

Iz tega sledi, da so države članice zaradi odprtja meja postale solidarno odgovorne za boj proti kriminalu. To pa je razlog, zaradi katerega se je za nujno izkazala vzpostavitev evropskega kazenskopravnega območja, da se prosti pretok ne bi izvajal v škodo javne varnosti.

136.

Zato je po mojem mnenju prenos člena 4(6) Okvirnega sklepa v pravo vsake države članice nujen, da se evropski nalog za prijetje ne uporabi v škodo ponovne vključitve obsojene osebe v družbo in s tem upravičenega interesa vseh držav članic za preprečevanje kriminala, kar naj bi zagotavljal ta razlog za neizvršitev.

137.

Kar zdaj zadeva pomen pojmov „nahajati se“ ali „prebivati“ v izvršitveni državi članici, tako kot avstrijska, poljska in finska vlada ter Komisija menim, da morata biti predmet avtonomne razlage, določene glede na cilj člena 4(6) Okvirnega sklepa ter sistem in cilje tega sklepa.

138.

Pojem prebivališče je bil namreč v drugih aktih Skupnosti opredeljen posebej na podlagi sistema in cilja teh aktov, ki ne ustrezajo sistemu in cilju Okvirnega sklepa. Zato teh opredelitev kot takih ni mogoče prenesti za razlago pojma prebivališče v tem okvirnem sklepu. Vseeno pa se v ta namen lahko upoštevajo, ( 35 ) tako kot tudi Resolucija (72)1 o poenotenju pravnih konceptov „stalnega prebivališča“ in „prebivališča“, ki jo je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel 18. januarja 1972 in na katero se sklicuje predložitveno sodišče. ( 36 )

139.

Iz preučitve cilja Okvirnega sklepa izhaja, da je treba razlog za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa opredeliti omejevalno. Na podlagi tega razloga je namreč mogoče odstopati od obvezne narave predaje, določene v členu 1(2) Okvirnega sklepa. Gre torej za izjemo od načela.

140.

To analizo potrjujejo tudi kratki roki, v katerih mora izvršitveni pravosodni organ sprejeti odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

141.

Videli smo tudi, da je razlog, ki je podlaga za člen 4(6) Okvirnega sklepa, spodbuditi ponovno vključitev osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v družbo. Pojma „nahajati se“ ali „prebivati“, navedena v tej določbi, je torej treba opredeliti ob upoštevanju tega cilja in v omejevalnem smislu, ki se zahteva s ciljem Okvirnega sklepa.

142.

Kraj, v katerem se oseba, ki mora prestati zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, nahaja ali prebiva, je pomemben za njeno ponovno vključitev v družbo, ker naj bi ta tej osebi omogočila, da znova najde svoje mesto v družbi, to je v družinskem, družbenem in poklicnem okolju, v katerem je živela pred izvršitvijo kazni in v katero se bo po prestani kazni verjetno vrnila.

143.

Države članice Sveta Evrope so tako v priporočilih o zaporskih pravilih izrazile željo, da bi bil zapor organiziran kolikor je mogoče tako, da bi zaporniku omogočal ohranjanje in krepitev vezi z njegovo družino. Zapor mora zaporniku tudi dajati vtis, da ni izključen iz družbe. Zaporna kazen mora nazadnje olajšati pridobitev ali obnovitev zaposlitve po prestani kazni s programom priprave na odpust, ki se izvaja v zavodu za prestajanje kazni, ali na pogojni odpust pod nadzorstvom. ( 37 )

144.

Za izvajanje teh priporočil se torej zahteva, da izvršitev kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, čim manj prekine vezi zapornika z njegovo družino ter družbenim in poklicnim okoljem.

145.

Iz teh ugotovitev lahko izpeljem naslednje sklepe za opredelitev vsebine pojmov „nahajati se“ ali „prebivati“ iz člena 4(6) Okvirnega sklepa.

146.

Po eni strani ta pojma po mojem mnenju nimata različne vsebine, kar potrjuje dejstvo, da se člen 5(3) Okvirnega sklepa nanaša samo na prebivalca. Po drugi strani se nanašata na položaj, v katerem ima oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, take vezi z izvršitveno državo članico, da lahko pravosodni organ te države sklepa, da mora biti kazen izvršena v navedeni državi, da bi lahko izpolnjevala funkcijo ponovne vključitve osebe v družbo. Pojem „prebivališče“ v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa je torej treba razlagati kot kraj, v katerem ima oseba središče svojih glavnih interesov.

147.

Ta pojem tako po mojem mnenju ustreza dejanskemu stanju, ki izhaja iz skupka meril, od katerih so, kakor predlagajo avstrijska, poljska in finska vlada ter Komisija, najbolj upoštevna družinske in družbene vezi, znanje jezika, stanovanje, zaposlitev in trajanje bivanja v državi ter želja zadevne osebe, da ostane v tej državi po prestani kazni.

148.

Ta seznam ne bi smel biti izčrpen, ker naj bi moral izvršitveni pravosodni organ po mojem mnenju razlog za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa vedno uporabiti na podlagi presoje posebnega položaja zadevne osebe.

149.

Iz te analize lahko izpeljem naslednje posledice v zvezi z okoliščinami, ki jih je naštelo predložitveno sodišče.

150.

Prvič, kar zadeva dejstvo, da se zadevna oseba ni neprekinjeno nahajala v izvršitveni državi članici, to ne more zbuditi dvoma o vezeh te osebe s to državo. Oseba namreč lahko odpotuje v tujino na počitnice ali zaradi opravljanja svoje poklicne dejavnosti, ne da bi to pomenilo premestitev središča njenih glavnih interesov.

151.

Tako dejstvo, da je v tej zadevi S. Kozłowski zapustil Nemčijo junija 2005, nato med božičnimi prazniki istega leta ter februarja in marca 2006, samo po sebi ne dokazuje, da je imel svoje glavne interese drugje kot v tej državi članici.

152.

Drugič, kar zadeva okoliščino, da je oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, v zaporu v izvršitveni državi članici na podlagi obsodilne odločbe, tudi ta ni upoštevno merilo niti za dokaz statusa prebivalca niti za zavrnitev tega statusa.

153.

Kot smo videli, je treba pojem „prebivališče“ v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa razumeti kot kraj, v katerem ima oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, središče svojih glavnih interesov in kamor se namerava po izvršitvi kazni vrniti. Merila, ki omogočajo določitev tega kraja, se uporabljajo za presojo pomembnosti vezi te osebe z družbo izvršitvene države članice.

154.

Pojem „prebivališče“ v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa torej izhaja iz želje zadevne osebe in nujno označuje kraj, v katerem uživa ali lahko uživa svoje pravice.

155.

Kraj, v katerem oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, prestaja zaporno kazen, je torej popolnoma neupošteven v zvezi s tem, kajti ta kraj ni posledica odločitve te osebe, ampak odločitve pravosodnih organov, v njem pa je prikrajšana za uresničevanje velikega dela svojih pravic.

156.

Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče tudi, ali zaradi dejstva, da se oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, v izvršitveni državi članici nahaja v nasprotju z zakonodajo te države o vstopu in bivanju tujcev, in okoliščine, da tam sistematično izvršuje kazniva dejanja, tej osebi ni mogoče priznati statusa prebivalca. Sprašuje se tudi, ali dejstvo, da navedena oseba sistematično izvršuje kazniva dejanja, samo po sebi izključuje priznanje običajnega prebivališča.

157.

Predložitveno sodišče postavlja ta vprašanja, ker se zakonitost prebivanja S. Kozłowskega v Nemčiji v obdobju, daljšem od treh mesecev, zdi negotova glede na nacionalno zakonodajo, saj ni opravljal nobene dejavnosti in se je večinoma preživljal s kaznivimi dejanji.

158.

Kot trdi nizozemska vlada, se pri izvršitvi kazni v izvršitveni državi članici predpostavlja, da bo zadevna oseba dejansko lahko prebivala v tej državi po izteku kazni. Pod tem pogojem se lahko doseže cilj ponovne vključitve v družbo, zastavljen s členom 4(6) Okvirnega sklepa.

159.

Iz tega sledi, da če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da zadevna oseba po izteku kazni nima več pravice prebivati v izvršitveni državi članici, se zdi uporaba razloga za neizvršitev iz člena 4(6) Okvirnega sklepa brezpredmetna.

160.

Vseeno mora izvršitveni pravosodni organ v skladu z zahtevami prava Skupnosti in ob upoštevanju temeljnih pravic presoditi možnosti zadevne osebe, da bo po izteku svoje kazni prebivala v izvršitveni državi članici, glede na dejstvo, da tam ne prebiva v skladu z nacionalno zakonodajo o vstopu in bivanju tujcev in da je tam sistematično izvrševala kazniva dejanja.

161.

Položaj se torej razlikuje glede na to, ali je zadevna oseba državljan Unije ali državljan tretje države.

162.

Pogoji za vstop in bivanje državljanov tretjih držav v državah članicah Unije so v sedanjem stanju prava Skupnosti še vedno večinoma v pristojnosti teh držav članic. V pravu Skupnosti so ti državljani v glavnem obravnavani samo, če so člani družine državljana Unije ali državljani države, s katero je Skupnost sklenila konvencijo, ali če spadajo na področje uporabe direktive o pravici do združitve družine ( 38 ) ali direktive o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas ( 39 ).

163.

Zato na podlagi zakonodaje izvršitvene države članice dejstvo, da se državljan tretje države tam nahaja nezakonito in sistematično izvršuje kazniva dejanja, temu ne omogoča, da bi po izteku svoje kazni prebival v tej državi, ob upoštevanju pravic, zagotovljenih z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listino temeljnih pravic Evropske unije, se zanj ne more šteti, da prebiva v tej državi v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa.

164.

Vendar pa je položaj drugačen, kadar ima oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, tako kot S. Kozłowski status državljana Unije.

165.

Kot navaja Komisija in kot je opozorjeno v uvodni izjavi 11 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES ( 40 ), je temeljna in osebna pravica do prebivanja v drugi državi članici dodeljena državljanom Unije neposredno s Pogodbo in ni odvisna od upoštevanja upravnih postopkov v državi članici gostiteljici.

166.

Res je, da ta pravica ni brezpogojna. V prvih petih letih je pogojena s tem, da ima zadevna oseba zadostna sredstva in zdravstveno zavarovanje, da ne postane breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici. Vendar pa neobstoj stalnih sredstev ne more samodejno sprožiti ukrepa izgona.

167.

V skladu z uvodno izjavo 16 Direktive 2004/38 se lahko tak ukrep sprejme samo, če zadevna oseba postane nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici. V ta namen mora ta država preučiti, ali gre v tem primeru za začasne težave, in upoštevati trajanje prebivanja, osebne okoliščine ter znesek dodeljene pomoči.

168.

Zato samo dejstvo, da S. Kozłowski nima stalnih sredstev in naj bi bil tako v Nemčiji v nasprotju z nemško zakonodajo o bivanju in vstopu tujcev, kot tako ne dokazuje, da po izteku zaporne kazni ne more zakonito prebivati v izvršitveni državi članici. To dejstvo samo po sebi ni element, na podlagi katerega zadevne osebe ni mogoče šteti za prebivalca te države, ker zanjo ni bil sprejet ukrep izgona v skladu s pravom Skupnosti. ( 41 )

169.

Prav tako, če se lahko državljanu Unije zaradi izvrševanja kaznivih dejanj v državi članici odvzame pravica do prebivanja v tej državi, je ta odvzem lahko samo posledica odločbe o izgonu, sprejete v skladu z zelo omejevalnimi pogoji iz členov od 27 do 33 Direktive 2004/38.

170.

Spomniti je treba, da se lahko taka odločba sprejme samo v izjemnih okoliščinah, kadar obnašanje zadevne osebe pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za osnovne interese družbe. Poleg tega mora država članica gostiteljica pred sprejetjem odločbe o izgonu z ozemlja zaradi javnega reda ali javne varnosti upoštevati zlasti trajanje prebivanja zadevne osebe na svojem ozemlju, njeno starost, zdravstveno stanje, družinske in ekonomske razmere, socialno in kulturno vključenost v državo članico gostiteljico ter intenzivnost njenih vezi z matično državo.

171.

Iz tega sledi, da okoliščina, da je državljan Unije sistematično izvrševal kazniva dejanja na ozemlju izvršitvene države članice, sama po sebi ne izključuje, da ima lahko status „prebivalca“ v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa. Taka okoliščina namreč ne dokazuje, da ima zadevna oseba središče svojih glavnih interesov drugje kot v tej državi.

172.

Iz tega sledi tudi, da dejstvo, da se tak državljan v izvršitveni državi članici nahaja v nasprotju z zakonodajo te države o vstopu in bivanju tujcev in da tam sistematično izvršuje kazniva dejanja, nasprotuje priznanju statusa „prebivalca“ v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa samo, če je bil za to osebo sprejet ukrep izgona v skladu s pravom Skupnosti.

173.

Glede na te ugotovitve Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da se oseba nahaja ali prebiva v izvršitveni državi članici v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa, kadar ima ta oseba tam središče svojih glavnih interesov, tako da se zdi izvršitev kazni v tej državi nujna za spodbujanje ponovne vključitve te osebe v družbo. Izvršitveni pravosodni organ mora pri presoji, ali je ta pogoj izpolnjen, preučiti vsa upoštevna dejstva individualnega položaja zadevne osebe.

174.

Dalje, okoliščini, da se oseba, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, ni neprekinjeno nahajala v izvršitveni državi članici in da je tam v zaporu, nista odločilni ali upoštevni merili za presojo, ali se nahaja ali prebiva v tej državi v smislu člena 4(6) Okvirnega sklepa. Nazadnje, okoliščini, da se zadevna oseba v izvršitveni državi članici nahaja v nasprotju z zakonodajo te države o vstopu in bivanju tujcev in da tam sistematično izvršuje kazniva dejanja, nasprotujeta temu, da bi ta oseba imela status osebe, ki se nahaja ali prebiva v tej državi, kadar je ta oseba državljan Unije, samo če je bila zanjo izdana odločba o izgonu v skladu s pravom Skupnosti.

175.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Oberlandesgericht Stuttgart, odgovori: