Sklep Sodišča (šesti senat) z dne 23. novembra 2009 – Lagoudakis in drugi proti Kéntro Anoiktis Prostasias Hlikiomenon Dimou Rethymnis in drugim

(Združene zadeve od C-162/08 do C-164/08)

„Člen 104(3), prvi pododstavek, Poslovnika – Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Določbi 5 in 8 okvirnega sporazuma o delu za določen čas – Pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju – Prva ali edina pogodba – Veriženje pogodb – Ustrezni pravni ukrep – Znižanje splošne ravni zaščite delavcev – Ukrepi za preprečevanje zlorab – Sankcije – Absolutna prepoved spremembe pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe za nedoločen čas v javnem sektorju – Posledice nepravilnega prenosa direktive – Skladna razlaga“

1.                     Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Preventivni ukrepi pred zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas (Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določbi 5(1)(a) in 8(3)) (Glej točko 11 in točki 1 in 2 izreka.)

2.                     Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Prepoved zniževanja splošne ravni zaščite delavcev na področju, na katero se nanaša ta sporazum (Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določbi 5(1) in 8(3)) (Glej točko 11 in točke od 3 do 5 izreka.)

3.                     Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Preventivni ukrepi pred zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas (Direktiva Sveta 1999/70, priloga, določbi 5(1) in 8(3)) (Glej točko 11 in točke od 6 do 8 izreka.)

Predmet

Izrek

1)         Določbo 5(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, iz priloge k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da bi država članica sprejela nacionalno zakonodajo – kot je predsedniški dekret št. 164/2004 o določbah o delavcih, zaposlenih na podlagi pogodb za določen čas v javnem sektorju, katerega edini namen je prenos Direktive 1999/70, tako da bi se njene določbe uporabile v javnem sektorju – ki predvideva izvajanje ukrepov za preprečevanje zlorab veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, naštetih v odstavku 1, od (a) do (c), te določbe, če v nacionalnem pravu že obstaja – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – „ustrezen pravni ukrep“ v smislu navedene določbe, kot je člen 8(3) zakona št. 2112/1920 o obvezni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlenim v zasebnem sektorju, če navedena zakonodaja, prvič, ne vpliva na dejansko preprečevanje zlorab pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, kot izhaja iz navedenega ustreznega pravnega ukrepa, in drugič, če spoštuje pravo Skupnosti ter predvsem določbo 8(3) navedenega sporazuma.

2)         Določbo 5(1)(a), okvirnega sporazuma o delu za določen čas je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi organi zadevne države članice uporabili nacionalno zakonodajo, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, tako da bi se obnovitev zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju štela za utemeljeno z „objektivnimi razlogi“ v smislu navedene določbe zgolj zato, ker te pogodbe temeljijo na zakonitih določbah, ki omogočajo obnovitev pogodb za zadovoljevanje določenih začasnih potreb, medtem ko so v resnici te potrebe stalne in trajne. Nasprotno, ta določba ne velja za sklenitev prve ali edine pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja za določen čas.

3)         Določbo 8(3) okvirnega sporazuma o delu za določen čas je treba razlagati tako, da je treba „zniževanje“ iz te določbe preučiti glede na splošno raven zaščite, ki je v zadevni državi članici veljala za delavce, ki so sklenili zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in za delavce, ki so sklenili prvo ali edino pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

4)         Določbo 8(3) okvirnega sporazuma o delu za določen čas je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je predsedniški dekret št. 164/2004, ki – drugače od prejšnjega predpisa nacionalnega prava, kot je člen 8(3) zakona št. 2112/1920 – prvič, ne določa več, da se ob zlorabi zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju te spremenijo v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ali pa to spremembo podredi določenim kumulativnim in omejevalnim pogojem, in drugič, določa, da delavci, ki so sklenili prvo ali edino pogodbo o zaposlitvi za določen čas, niso več upravičeni do zaščite na podlagi ukrepov, ki jih določa, če se te spremembe – kar mora preveriti predložitveno sodišče – nanašajo na omejeno kategorijo delavcev, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ali ki bi lahko bili izenačeni s sprejetjem ukrepov za preprečevanje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 5(1) navedenega okvirnega sporazuma.

5)         Vendar izvajanje tega okvirnega sporazuma z nacionalno zakonodajo, kot je predsedniški dekret št. 164/2004, ne sme povzročiti zmanjšanja zaščite, ki je prej veljala v nacionalnem pravnem redu za delavce, zaposlene za določen čas, na nižjo raven od določene z minimalnimi varstvenimi določbami v okvirnem sporazumu. Zlasti upoštevanje določbe 5(1) tega sporazuma zahteva, da taka zakonodaja v zvezi z zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas določa dejanske in zavezujoče ukrepe za preprečevanje take zlorabe ter dovolj učinkovite in odvračalne sankcije, da zagotovijo polni učinek teh preventivnih ukrepov. Predložitveno sodišče mora torej preveriti, ali so ti pogoji izpolnjeni.

6)         V okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, je treba okvirni sporazum o delu za določen čas razlagati tako, da kadar nacionalni pravni red zadevne države članice v zadevnem sektorju določa druge dejanske ukrepe za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 5(1) tega sporazuma, to ne nasprotuje uporabi pravila nacionalnega prava, ki zgolj v javnem sektorju prepoveduje spremembo več pogodb za določen čas, katerih predmet je dejansko bilo zadovoljevanje stalnih in trajnih potreb delodajalca in ki jih je treba šteti za zlorabo, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Predložitveno sodišče pa mora presoditi, koliko pogoji uporabe in dejansko izvajanje upoštevnih določb nacionalnega prava pomenijo ustrezen ukrep za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje primerov, ko javna uprava zlorablja veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas.

7)         Nasprotno, ker določbe 5(1) navedenega okvirnega sporazuma ni mogoče uporabiti za delavce, ki so sklenili prvo ali edino pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ta določba državam članicam ne nalaga, naj sprejmejo sankcije, kadar taka pogodba dejansko zadovoljuje stalne in trajne potrebe delodajalca.

8)         Predložitveno sodišče mora upoštevne določbe nacionalnega prava razlagati čim bolj v skladu z določbama 5(1) in 8(3) okvirnega sporazuma o delu za določen čas ter v tem okviru določiti, ali je treba „ustrezni pravni ukrep“ v smislu prve od teh določb – kot je ukrep iz člena 8(3) zakona št. 2112/1920 – uporabiti v sporih v postopku v glavni stvari namesto kakih drugih določb nacionalnega prava.