—

za Ü. Bekleyen C. Rosenkranz, odvetnik,

—

za dansko vlado J. Bering Liisberg in R. Holdgaard, zastopnika,

—

za nizozemsko vlado C. M. Wissels, zastopnica,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz in G. Rozet, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7, drugi odstavek, Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80). Pridružitveni svet je bil ustanovljen s sporazumom o pridruževanju Turčije Evropski gospodarski skupnosti, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari in je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne (UL 1964, 217, str. 3685).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Ü. Bekleyen, turško državljanko, in Land Berlin (v nadaljevanju: dežela Berlin) zaradi odločitve, s katero je bila zavrnjena izdaja dovoljenja za prebivanje v Nemčiji.

3

Člen 59 Dodatnega protokola, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju in je bil sklenjen, odobren in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne (UL L 293, str. 1) določa:

„Turčija na področjih, ki jih pokriva ta protokol, ni deležna obravnave, ki je ugodnejša od tiste, ki jo države članice zagotavljajo druga drugi po Pogodbi o ustanovitvi Skupnosti.“

4

Člen 6(1) Sklepa št. 1/80 določa:

„1.   Razen v primerih, določenih s členom 7, ki ureja prost dostop do zaposlitve članov njegove družine, ima turški delavec, ki je zakonito zaposlen v državi članici:

5

Člen 7 Sklepa št. 1/80 določa:

„Družinski člani turškega delavca, zakonito zaposlenega v eni od držav članic, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:

Otroci turških delavcev, ki so v državi gostiteljici pridobili poklicno izobrazbo, lahko ne glede na trajanje bivanja v tej državi članici sprejmejo katero koli zaposlitev, če je bil vsaj eden od staršev najmanj tri leta zakonito zaposlen v zadevni državi članici.“

6

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL L 158, str. 77, in popravki UL 2004, L 229, str. 35, UL 2005, L 197, str. 34, in UL 2007, L 204, str. 28) v členu 7 določa:

„1.   Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev, če:

[…]

7

Ü. Bekleyen, rojena leta 1975 v Berlinu, je do 14. leta z družino živela na ozemlju Nemčije. Njeni starši, turški državljani, so bili od leta 1971 zaposleni v Nemčiji. Leta 1989 se je Ü. Bekleyen z družino preselila nazaj v Turčijo, kjer je končala svoje izobraževanje in študij krajinske arhitekture.

8

Ü. Bekleyen se je z dovoljenjem dežele Berlin januarja 1999 zaradi študija brez svoje družine vrnila v Nemčijo. Marca istega leta ji je bilo izdano dovoljenje za prebivanje, ki je bilo večkrat podaljšano, nazadnje kot dovoljenje za prebivanje do 31. decembra 2005. Poleti 2005 je končala študij krajinske arhitekture na tehnični univerzi v Berlinu in pridobila naziv inženirka krajinskega načrtovanja.

9

Ü. Bekleyen je 19. decembra 2005 ob sklicevanju na visokošolsko izobrazbo, ki jo je pridobila v Nemčiji, vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi člena 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80. Dežela Berlin je z odločbo z dne zavrnila prošnjo z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni pogoji za pravico do prebivanja na podlagi sporazuma o pridruževanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo. Dežela Berlin je navedla, da člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 določa časovno povezanost med prebivanjem staršev in otroka, kar pa ni podano v konkretnem primeru. Iz besedila in namena te določbe je po njenem mnenju razvidno, da je pridobitev dovoljenja za delo in dovoljenja za prebivanje povezana s tem, da ob začetku poklicnega izobraževanja otroka vsaj eden od staršev živi v državi članici gostiteljici.

10

Ü. Bekleyen je maja 2007 zaradi zaposlitve pri nemški družbi dobila dovoljenje za prebivanje do 13. maja 2009 na podlagi člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80.

11

S tožbo, ki jo je vložila julija 2006, najprej kot tožbo zaradi nedelovanja, ki jo je nato spremenila v tožbo zoper odločbo z dne 21. septembra 2006, je zahtevala priznanje pravice do prebivanja na podlagi člena 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80.

12

Verwaltungsgericht Berlin je tožbo zavrnilo s sodbo z dne 9. avgusta 2007. Tožba naj bi bila sicer dopustna, saj ima Ü. Bekleyen kljub pravici do prebivanja po členu 6(1) Sklepa št. 1/80 pravni interes. Če bi se ji priznala pravica do sklicevanja na člen 7, drugi odstavek, tega sklepa, bi imela prost dostop do trga zaposlovanja v Nemčiji. Tožba naj kljub temu ne bi bila utemeljena, saj je Ü. Bekleyen zaradi daljšega prebivanja v Turčiji prenehal njen privilegirani položaj po členu 7, drugi odstavek, navedenega sklepa.

13

Ü. Bekleyen je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

14

Ob upoštevanju dejstva, da je v tem primeru rešitev spora odvisna od razlage Sklepa št. 1/80, je Oberverwaltungsgericht Berlin-Brandenburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 […] razlagati tako, da pravica do dostopa do trga dela in pravica do prebivanja po končanem poklicnem izobraževanju v državi članici gostiteljici obstaja tudi takrat, kadar se otrok, rojen v državi članici gostiteljici, potem ko se je skupaj s starši vrnil v izvorno državo, kot polnoleten vrne v zadevno državo članico, da bi tam končal poklicno izobraževanje, medtem ko so njegovi starši, turški državljani, ki so bili v preteklosti zaposleni, državo članico zapustili že pred desetimi leti?“

15

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se sme otrok turškega delavca, ki je bil v državi članici gostiteljici zakonito zaposlen več kot tri leta, v tej državi članici po tem, ko je končal poklicno izobraževanje, sklicevati na pravico do dostopa do trga dela in ustrezno pravico do prebivanja, čeprav se je, potem ko se je skupaj s svojimi starši vrnil v državo izvora, sam vrnil v zadevno državo članico zato, da bi tam začel to izobraževanje.

16

V skladu z ustaljeno sodno prakso ima člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 neposredni učinek v državah članicah, tako da se lahko turški državljani, ki izpolnjujejo pogoje te določbe, sklicujejo neposredno na pravice, ki jim jih ta podeljuje (sodbi z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Eroglu, C-355/93, Recueil, str. I-5113, točka 17, in z dne v zadevi Torun, C-502/04, ZOdl., str. I-1563, točka 19).

17

Pravice, ki jih daje člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 otroku turškega delavca v zvezi z zaposlitvijo v državi članici gostiteljici, nujno pomenijo, da ima zadevna oseba tudi ustrezno pravico do prebivanja, saj bi sicer pravica do dostopa do trga dela in dejanske zaposlitve izgubila ves učinek (glej zgoraj navedeni sodbi Eroglu, točki 20 in 23, in Torun, točka 20).

18

Sodišče je prav tako presodilo, da je v skladu s členom 7, drugi odstavek, kakor je jasno razvidno iz njegovega besedila, pravica, ki je priznana otroku turškega državljana, prijaviti se na vsako delovno mesto v državi članici gostiteljici dalje odvisna od dveh pogojev, in sicer da je otrok zadevnega delavca v državi članici končal poklicno izobraževanje in da je bil vsaj eden od staršev v tej državi redno zaposlen vsaj tri leta (sodba z dne 19. novembra 1998 v zadevi Akman, C-210/97,Recueil, I-7519, točka 25).

19

Glede na sodno prakso Sodišča ni potrebno, da je eden od staršev otroka delavec, ko otrok konča izobraževanje in pridobi pravico do dostopa do trga dela države članice gostiteljice in s tem ustrezno pravico do dovoljenja za prebivanje v tej državi, niti ni potrebno, da eden od staršev prebiva na ozemlju te države, če je bil v preteklosti vsaj tri leta redno zaposlen (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Akman, točka 51, in sodbo z dne 16. marca 2000 v zadevi Ergat C-329/97, Recueil, str. I-1487, točka 44).

20

V obravnavanem primeru je jasno, da je Ü. Bekleyen končala izobraževanje v Nemčiji in da so bili njeni starši tam zaposleni več kot tri leta.

21

Vendar danska in nizozemska vlada navajata, da je v skladu s členom 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 pravica otroka turškega delavca do dostopa do trga dela odvisna od hkratnega obstoja zaposlitve ali vsaj prebivanja enega od staršev v državi članici gostiteljici in začetka poklicnega izobraževanja otroka. Glede na to, da v postopku v glavni stvari taka časovna povezanost ni bila podana, se Ü. Bekleyen ni mogla sklicevati na pravice, ki ji pripadajo v skladu s členom 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80.

22

Te trditve ni mogoče sprejeti.

23

Dalje je treba opozoriti, da tak pogoj v členu 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 ni izrecno naveden in da, kot je Sodišče že prej odločilo, te določbe ni dovoljeno razlagati ozko (zgoraj navedena sodba Akman, točka 39).

24

Na podlagi Sklepa št. 1/80 se spodbuja postopno vključevanje turških državljanov, ki izpolnjujejo predvidene pogoje ene od določb tega sklepa, v državo gostiteljico, s čimer pridobijo pravice, ki jim jih ta sklep podeljuje (sodba z dne 18. decembra 2008 v zadevi Altun, C-337/07, ZOdl., str. I-10323, točka 29)

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 v primerjavi s prvim odstavkom istega člena ugodnejša določba, ki je nameravala pridržati – med družinskimi člani turškega delavca – posebno obravnavo otrokom, da bi se poenostavil njihov vstop na trg dela po koncu poklicnega usposabljanja zaradi pospešene uresničitve prostega gibanja delavcev v skladu s ciljem navedene določbe (zgoraj navedeni sodbi Akman, točka 38, in Torun, točka 23).

26

Drugače kakor prvi odstavek člena 7 Sklepa št. 1/80, ki določa, da mora član družine turškega delavca pri njem neprekinjeno prebivati določeno obdobje (zgoraj navedena sodba Altun, točka 30), drugi odstavek tega člena ne vsebuje pogoja dejanskega skupnega življenja v skupnem gospodinjstvu z delavcem.

27

Razlog za to je, da namen člena 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 ni doseganje ugodnejših pogojev za združevanje družine v državi članici gostiteljici (zgoraj navedena sodba Akman, točka 43), ampak olajševanje dostopa otroka turškega delavca do trga dela.

28

V skladu s to ugotovitvijo je treba člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da pravice, ki jih ta člen podeljuje otrokom turškega delavca niso odvisne od tega, da je takrat, ko otrok začne poklicno izobraževanje, eden od staršev v državi članici gostiteljici zaposlen ali v tej državi še vedno prebiva.

29

Če so izpolnjeni pogoji, navedeni v členu 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80, ta določba otroku turškega delavca podeljuje lastno pravico do dostopa do trga dela v državi članici gostiteljici in s tem pravico do prebivanja v njej.

30

Sicer ima pravica otroka turškega delavca do prostega dostopa do trga dela svojo osnovo v delu, ki ga je delavec v preteklosti opravil v državi članici gostiteljici.

31

Kakor je ugotovil generalni pravobranilec v točki 63 svojih sklepnih predlogov, pa se v skladu s posebnim namenom, ki ga ima člen 7, drugi odstavek, v okviru vključevanja otrok turških delavcev na trg dela v državi članici, zahteva, da je eden od staršev vsaj tri leta delal v tej državi, ne sme razumeti, kot da mora takrat, ko otrok začne poklicno izobraževanje, eden od staršev imeti status delavca. Ta zahteva naj bi zgolj istočasno s poklicnim izobraževanjem otroka zagotavljala, da je ta dovolj vključen v državi članici gostiteljici, tako da je v skladu s to določbo deležen posebne obravnave.

32

Zahteva, da eden od staršev obdrži status delavca in da na začetku poklicnega izobraževanja obstaja časovna povezanost med prebivanjem staršev in otroka v državi članici gostiteljici, bi bila težko v skladu ciljem iz člena 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80, katerega namen, kot je bilo ugotovljeno v točki 27 te sodbe, ni doseganje ugodnejših pogojev za združevanje družine v državi članici gostiteljici.

33

Predložitveno sodišče se dalje sprašuje, ali taka razlaga člena 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 pomeni, da so otroci turškega delavca v zvezi s členom 59 Dodatnega protokola, podpisanega 23. novembra 1970, deležni ugodnejše obravnave, kot jo pravo Unije priznava otrokom državljanom držav članic.

34

Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da se je postopek v glavni stvari nanašal zgolj na vprašanje, ali je mogoče pravico do prebivanja Ü. Bekleyen v Nemčiji po tem, ko je tam končala poklicno izobraževanje in vstopila na trg dela, osnovati na členu 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80, kot je menila sama, ali na členu 6(1), prva alinea, tega sklepa, kot je bilo ugotovljeno v dovoljenju za prebivanje, ki ji je bilo dodeljeno 13. maja 2009. Negotovost nacionalnega sodišča očitno vendarle izvira iz tega, da to sodišče izhaja iz dejstva, da otrok državljana države članice, gledano z vidika prava Skupnosti, nima samostojne pravice do prebivanja, ko so njegovi starši zapustili državo članico gostiteljico in se je sam vrnil v to državo, da bi tam začel poklicno izobraževanje.

35

Ob upoštevanju tega je treba spomniti, da Sklep št. 1/80 sicer ne posega v pristojnost držav članic, da uredijo tako vstop turških državljanov na svoje ozemlje kot pogoje njihove prve zaposlitve (sodba z dne 16. decembra 1992 v zadevi Kus, C-237/91, Recueil, str. I-6781, točka 25, in zgoraj navedena sodba Altun, točka 48).

36

Države članice so tako kot prej pristojne sprejemati predpise o vstopu člana družine turškega delavca na svoje ozemlje in tudi določiti pogoje njegovega bivanja v okviru prvih treh let, po preteku katerih bi imel pravico sprejeti vsako ponujeno zaposlitev (zgoraj navedena sodba Ergat, točka 42).

37

Sicer pa v nasprotju z delavci iz držav članic turški državljani nimajo pravice do prostega gibanja v Evropski uniji in imajo samo na ozemlju države članice gostiteljice zgolj določene pravice (sodba z dne 18. julija 2007 v zadevi Derin, C-325/05, ZOdl., str. I-6495, točka 66).

38

Posebej v zvezi s pogoji dostopa do trga dela v državi članici gostiteljici je mogoče ugotoviti, da mora Ü. Bekleyen izpolniti pogoje iz člena 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80, medtem ko otrok delavca, ki je državljan ene od držav članic, ustrezno pravico izvaja neposredno iz člena 39(1) ES, ki zagotavlja prosto gibanje delavcev znotraj Unije.

39

Kar zadeva pogoje za vstop v državo članico gostiteljico in prebivanje v tej državi, je jasno, da je bila vrnitev Ü. Bekleyen v Nemčijo zaradi študija in zato dodelitev dovoljenja za prebivanje oprta na odločitev nacionalnega organa, ki ni bila sprejeta v skladu s Sklepom št. 1/80, ampak samo v skladu z nacionalnim pravom.

40

Nasprotno, v podobnem primeru, kot je primer Ü. Bekleyen, se lahko zgodi, da se otrok enega, v preteklosti v državi članici gostiteljici zaposlenega državljana druge države članice vrne v prvo državo in tam ostane, kar je področje veljavnosti prava Unije.

41

V tem primeru bi imel otrok državljana države članice pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici zaradi študija na podlagi člena 18(1) ES, v skladu s katerim ima vsak državljan Unije na ozemlju držav članic pravico do prostega gibanja in prebivanja.

42

Izvajanje pravice do prebivanja bi bilo podvrženo le pogojem, določenim v členu 7(1)(c) Direktive 2004/38, v skladu s katerim mora državljan Unije imeti zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici in dovolj sredstev, tako da ne bo postal breme sistema socialne pomoči v tej državi.

43

Dalje, sodna praksa Sodišča glede pogojev, pod katerimi so lahko pravice, pridobljene na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80, omejene, poleg izjeme na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, ki se uporablja enako za turške državljane in državljane držav članic, določa drugi razlog za izgubo teh pravic, ki prizadene zgolj turške migrante, namreč dejstvo, da so državo gostiteljico zapustili za daljše časovno obdobje ali brez upravičenih razlogov (zgoraj navedena sodba Derin, točka 67).

44

Ne bi se torej smelo šteti, da razlaga člena 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80, kot izhaja iz točk od 23 do 32 te sodbe, pomeni, da je otrok turškega delavca deležen ugodnejše obravnave kot otrok državljana države članice.

45

Po vsem tem je na vprašanje za predhodno odločanje treba odgovoriti, da je člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 treba razlagati tako, da se otrok turškega državljana, ki je bil v državi članici gostiteljici zakonito zaposlen več kot tri leta, v tej državi članici po tem, ko je končal poklicno izobraževanje v tej državi, sme sklicevati na pravico do dostopa do trga dela in ustrezno pravico do prebivanja, čeprav se je, potem ko se je skupaj s starši vrnil v državo izvora, sam vrnil v zadevno državo članico, da bi tam začel izobraževanje.

46

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 7, drugi odstavek, Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ki je bil ustanovljen s sporazumom o pridruževanju med Evropsko gospodarsko Skupnostjo in Turčijo, je treba razlagati tako, da se otrok turškega državljana, ki je bil v državi članici gostiteljici zakonito zaposlen več kot tri leta, v tej državi članici po tem, ko je končal poklicno izobraževanje v tej državi, sme sklicevati na pravico do dostopa do trga dela in ustrezno pravico do prebivanja, čeprav se je, potem ko se je skupaj s starši vrnil v državo izvora, sam vrnil v zadevno državo članico, da bi tam začel izobraževanje.