Zadeva C-334/08

Evropska komisija

proti

Italijanski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države – Lastna sredstva Unije – Zavrnitev, da se Uniji dajo na razpolago lastna sredstva, ki ustrezajo nekaterim nezakonitim carinskim dovoljenjem – Višja sila – Goljufivo ravnanje carinskih organov – Odgovornost držav članic – Pravilnost knjiženja določenih pravic na posebnih računih“

Povzetek sodbe

1.        Lastni viri Evropskih skupnosti – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic

(Uredba Sveta št. 1150/2000, člen 17(1) in (2); Sklep Sveta 2000/597, člena 2(1)(a) in (b) in 8(1))

2.        Lastni viri Evropskih skupnosti – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic

(Uredba Sveta št. 1150/2000, člen 17(2))

3.        Lastni viri Evropskih skupnosti – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic

(Uredba Sveta št. 1150/2000, člen 17(2); Sklep Sveta 2000/597, člena 2 in 8)

4.        Lastni viri Evropskih skupnosti – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic

(Uredba Sveta št. 1150/2000, člena 6(3)(a) in (b) in 17(2))

1.        Lastna sredstva Unije iz člena 2(1)(a) in (b) Sklepa 2000/597 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti v skladu s členom 8(1) tega sklepa zbirajo države članice, ki morajo ta sredstva dati na razpolago Komisiji. Države članice morajo v skladu s členom 17(1) in (2) Uredbe št. 1150/2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728 o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti sprejeti vse potrebne ukrepe, da so zneski, ki ustrezajo pravicam, določenim v skladu s členom 2 te uredbe, na razpolago Komisiji. Države članice Komisiji niso dolžne dati zneskov na razpolago le takrat, kadar ti zneski niso mogli biti zbrani zaradi višje sile oziroma kadar se izkaže, da sredstev dolgoročno ni mogoče zbrati brez njihove krivde.

Glede tega je načeloma mogoče ravnanje katerega koli državnega organa pripisati državi. Organ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, ki ima ta status v skladu z notranjim pravom zadevne države. Te ugotovitve ne ovrže okoliščina, da taka pravna ali fizična oseba, ki je pooblaščena za izvajanje pristojnosti javne oblasti in ki kot taka nastopa, s svojim ravnanjem krši zakon, zlorabi svoje pristojnosti ali krši navodila svojih nadrejenih.

(Glej točke 34, 35 in 39.)

2.        Pojem višje sile iz člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728 o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti je treba razumeti v smislu okoliščin, ki so tuje tistemu, ki se nanje sklicuje, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti. Eden od sestavnih elementov pojma višje sile je, da se zgodi dogodek, ki je tuj tistemu, ki se nanj sklicuje, z drugimi besedami, da se nepričakovano uresniči nekaj, kar izvira zunaj področja delovanja te osebe.

Ni mogoče šteti, da ravnanje carinskih uradnikov, ki v okviru opravljanja svojih nalog izdajajo nezakonita dovoljenja, ne spada na področje delovanja uprave, katere del so. Poleg tega ni bilo dokazano, da se posledicam navedenega ravnanja, za katero je odgovorna država članica, ne bi bilo mogoče izogniti kljub vsej skrbnosti te države članice. Ta država članica se torej ne more sklicevati na višjo silo, da bi se razbremenila obveznosti dati Komisiji na razpolago lastna sredstva Unije.

(Glej točke 42, 46, 47 in 49.)

3.        Dejstvo, da zaradi napake carinskih organov države članice lastna sredstva Unije niso bila zbrana, ne vpliva na obveznost zadevne države članice glede plačila določenih pravic in zamudnih obresti.

V teh okoliščinah država članica, ki ne določi pravice Unije do lastnih sredstev in ustreznega zneska ne da na razpolago Komisiji, ne da bi bil izpolnjen eden od pogojev iz člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728 o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti, ne izpolni obveznosti na podlagi prava Unije, zlasti členov 2 in 8 Sklepa 2000/597 o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti.

(Glej točki 50 in 51.)

4.        Za obstoj možnosti, da se države članice oprosti obveznosti dati Komisiji na razpolago zneske, ki ustrezajo določenim pravicam, se ne zahteva le, da so izpolnjeni pogoji iz člena 17(2) spremenjene Uredbe št. 1150/2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728 o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti, temveč tudi, da so bile navedene pravice pravilno knjižene na račun B.

Člen 6(1) te uredbe namreč določa, da morajo države članice voditi račun lastnih sredstev pri ministrstvu za finance ali organu, ki ga same imenujejo. V skladu s členom 6(3)(a) in (b) te uredbe so države članice zavezane, da na računu A knjižijo pravice, določene v skladu s členom 2 te uredbe, najpozneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bila pravica določena, kar ne vpliva na možnost, da se na račun B v istem roku vknjižijo določene pravice, ki „še niso izterjane“ in za katere „ni bilo predloženo jamstvo“, ter tudi kadar se višina določenih pravic, „za katere je bilo predloženo jamstvo, izpodbija in bi se po rešitvi nastalega spora lahko spremenila“.

Knjiženje lastnih virov na račun B tako odraža izjemen primer, za katerega je značilno, da se državam članicam dovoli, da teh pravic na podlagi člena 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000 ne dajo na razpolago Komisiji že ob njihovi določitvi, ker še niso bile izterjane, ali da jim tega na podlagi člena 17(2) te uredbe sploh ni treba storiti, če se ugotovi, da jih ni mogoče izterjati zaradi višje sile ali iz drugih razlogov, za katere ne odgovarjajo.

V teh okoliščinah so države članice za to, da so lahko upravičene do take izjemne obravnave, morale knjižiti določene pravice na račun B v skladu s pravom Unije.

(Glej točke 65, 66, 68 in 69.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 8. julija 2010(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Lastna sredstva Unije – Zavrnitev, da se Uniji dajo na razpolago lastna sredstva, ki ustrezajo nekaterim nezakonitim carinskim dovoljenjem – Višja sila – Goljufivo ravnanje carinskih organov – Odgovornost držav članic – Pravilnost knjiženja določenih pravic na posebnih računih“

V zadevi C‑334/08,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 18. julija 2008,

Evropska komisija, ki jo zastopata A. Aresu in A. Caeiros, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Italijanski republiki, ki jo zastopa I. Bruni, zastopnica, skupaj z G. Albenziom, avvocato dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

ob intervenciji

Zvezne republike Nemčije, ki jo zastopata M. Lumma in B. Klein, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenientka,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), predsednik senata, A. Rosas, U. Lõhmus, A. Ó Caoimh in A. Arabadžiev, sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: N. Nančev, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. decembra 2009,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 15. aprila 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Italijanska republika s tem, da je zavrnila, da bi Komisiji dala na razpolago lastna sredstva, ki ustrezajo carinskemu dolgu, izhajajočemu iz protipravnih dovoljenj za ustanovitev in upravljanje carinskih skladišč tipa C v Tarantu, ki jih je po 27. februarju 1997 izdala Direzione Compartimentale delle Dogane per le Regioni Puglia e Basilicata (območna carinska uprava za deželi Apulijo in Bazilikato) s sedežem v Bariju in ki so jim sledila nadaljnja dovoljenja za predelavo pod carinskim nadzorom in za aktivno plemenitenje do njihovega preklica 4. decembra 2002, ni izpolnila obveznosti iz člena 10 ES, člena 8 Sklepa Sveta 2000/597/ES, Euratom z dne 29. septembra 2000 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL L 253, str. 42) ter členov 2, 6, 10, 11 in 17 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti (UL L 130, str. 1).

 Pravni okvir

2        Na področju lastnih sredstev Unije je bil Sklep Sveta št. 94/728/ES, Euratom z dne 31. oktobra 1994 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL L 293, str. 9) razveljavljen in od 1. januarja 2002 nadomeščen s Sklepom 2000/597.

3        Člen 2(1) Sklepa 2000/597 določa:

„1.      Lastna sredstva v proračunu Evropske unije sestavljajo prihodki iz naslednjih virov:

[…]

(b)      dajatev skupne carinske tarife in drugih dajatev, ki jih določijo ali jih bodo določile institucije Skupnosti za trgovino z državami nečlanicami […]

[…]“

4        Člen 8(1) Sklepa 2000/597 določa:

„Lastna sredstva Skupnosti iz člena 2(1)(a) in (b) zbirajo države članice po nacionalnih pravilih, uvedenih z zakoni in drugimi predpisi, ki se po potrebi prilagodijo, da izpolnjujejo zahteve pravil Skupnosti.

Komisija v rednih časovnih presledkih preuči nacionalne določbe, o katerih jo obvestijo države članice, sporoči državam članicam spremembe, za katere meni, da so potrebne, da bi bile določbe v skladu s pravili Skupnosti, in poroča proračunskemu organu.

Države članice dajo sredstva iz člena 2(1)(a) do (d) na razpolago Komisiji.“

5        Člen 2(1) Uredbe št. 1150/2000 pod naslovom I – „Splošne določbe“ – določa:

„Za uporabo te uredbe se pravica Skupnosti do lastnih sredstev iz člena 2(1)(a) in (b) Sklepa št. 94/728/ES, Euratom določi takoj, ko so izpolnjeni pogoji za knjiženje pravice na račune in za obvestilo dolžnika, določeni v carinskih predpisih.“

6        Člen 6, od (1) do (3)(a) in (b), Uredbe št. 1150/2000 pod naslovom II – „Računi virov lastnih sredstev“ – določa:

„1.      Račune lastnih sredstev, ki so razčlenjeni po vrstah sredstev, vodi ministrstvo za finance vsake države članice ali organ, ki ga imenuje posamezna država članica.

2.      Za namene računovodstva lastnih sredstev se mesec ne konča pred 13. uro zadnjega delovnega dne v mesecu, v katerem je bila določena pravica.

3.      (a)   Pravice, določene v skladu s členom 2 pod pogoji iz točke (b) tega odstavka, se knjižijo na računih [zdaj imenovani računi A] najkasneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bila pravica določena.

      (b)      Pravice, ki niso knjižene na računih iz točke (a), ker še niso izterjane in zanje še ni bilo predloženo jamstvo, se v obdobju iz točke (a) prikazujejo na posebnih računih [zdaj imenovani računi B]. Države članice lahko uporabijo isti postopek, kadar se višina pravic, za kater[e] je bilo predloženo jamstvo, izpodbija in bi se po rešitvi nastalega spora lahko spremenila.“

7        Člen 9(1) Uredbe št. 1150/2000 pod naslovom III – „Dajanje lastnih sredstev na razpolago“ – določa:

„Po postopku iz člena 10 vsaka država članica lastna sredstva knjiži v dobro računa, ki je v imenu Komisije odprt pri ministrstvu za finance ali organu, ki ga je ta določila. […]“

8        Člen 10(1) Uredbe št. 1150/2000 pod navedenim naslovom III določa:

„Ko se odšteje 10 % za stroške zbiranja v skladu s členom 2(3) Sklepa 94/728/EGS, Euratom, se lastna sredstva iz člena 2(1)(a) in (b) tega sklepa vknjižijo najkasneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bila določena pravica v skladu s členom 2 te uredbe.

Pravice, ki se prikazujejo na […] računih [B] na podlagi člena 6(3)(b), pa se knjižijo najkasneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem so bile pravice izterjane.“

9        Člen 11 Uredbe št. 1150/2000 določa:

„Za vsako zamudo pri knjiženju na račun iz člena 9(1) država članica plača obresti po obrestni meri, ki velja na denarnem trgu te države članice za kratkoročne javnofinančne operacije na predpisani datum knjiženja, povečani za dve odstotni točki. Ta obrestna mera se poveča za 0,25 odstotne točke za vsak mesec zamude. Povečana obrestna mera velja za celotno obdobje zamude.“

10      Člen 17(1) in (2) Uredbe št. 1150/2000 pod naslovom VII – „Določbe o inšpekcijskih ukrepih“ – določa:

„1.      Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da je v skladu s to uredbo Komisiji na razpolago znesek v višini pravic, določenih v členu 2.

2.      Države članice zneskov v višini določenih pravic niso dolžne dati na razpolago Komisiji samo v primeru, če jih zaradi razlogov višje sile niso mogle zbrati. Poleg tega države članice obveznosti dati ta sredstva na razpolago Komisiji niso dolžne upoštevati samo v posebnih primerih, če se po celoviti oceni vseh okoliščin posameznega primera ugotovi, da brez njihove krivde dolgoročno sredstev ni mogoče zbrati. Te primere je treba navesti v poročilu iz odstavka 3, če zneski presegajo 10 000 evrov, preračunano v nacionalno valuto po tečaju, ki je veljal prvi delovni dan oktobra v preteklem koledarskem letu; v poročilu je treba navesti razloge, zakaj država članica teh zneskov ni mogla dati na razpolago. Komisija mora svoje pripombe zadevni državi članici poslati v šestih mesecih.“

11      Uredba št. 1150/2000 je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2028/2004 z dne 16. novembra 2004 (UL L 352, str. 1, v nadaljevanju: spremenjena Uredba št. 1150/2000), ki je začela veljati 28. novembra 2004.

12      Člen 17(2) spremenjene Uredbe št. 1150/2000 določa:

„Države članice niso dolžne dati na razpolago Komisiji zneskov v višini določenih pravic, ki jih ni mogoče izterjati ali:

(a) zaradi višje sile ali

(b) zaradi drugih razlogov, na katere nimajo vpliva.

Zneske določenih pravic se razglasi za neizterljive z odločitvijo pristojnega administrativnega organa, ki ugotovi, da jih ni mogoče izterjati.

Za zneske določenih pravic se šteje, da so neizterljivi[…] najkasneje po obdobju petih let od datuma, ko so bile določene v skladu s členom 2, ali ko je v primeru upravne ali sodne pritožbe sprejeta, uradno sporočena ali objavljena končna odločitev.

Če je bil znesek delno plačan, se obdobje največ petih let začne od datuma zadnjega plačila, če dolg s tem ni poravnan.

Zneske, za katere se razglasi ali šteje, da so neizterljivi, se dokončno odstrani iz […] računa [B] iz člena 6(3)(b). Prikažejo se v Prilogi k četrtletnemu poročilu iz člena 6(4)(b) in po potrebi v četrtletnem poročilu iz člena 6(5).“

 Predhodni postopek

13      Na podlagi pritožbe glede carinskih nepravilnosti, ki naj bi bile storjene v carinskem okrožju Taranto (Italija), je Komisija z dopisom z dne 27. oktobra 2003 v zvezi s tem od italijanskih organov zahtevala pojasnila.

14      Ti organi so v odgovor Komisiji poslali poročilo o notranji reviziji z dne 18. februarja 2003, iz katerega je razvidno:

–        da so pristojni italijanski carinski organi 27. februarja in 7. aprila 1997 med drugim družbi Fonderie SpA (v nadaljevanju: Fonderie) izdali več dovoljenj za ustanovitev dveh zasebnih carinskih skladišč tipa C in za predelavo aluminijastih blokov, ki so bili v njih in ki spadajo v tarifno številko 7601 s carinsko stopnjo 6 %, v aluminijaste odpadke, ki spadajo v tarifno številko 7602, oproščeno carine, z uporabo postopka predelave pod carinskim nadzorom;

–        da so bila zadevna dovoljenja izdana v nasprotju s carinskim pravom Skupnosti in da se zaradi njih v letih od 1997 do 2002 niso določila in zbrala lastna sredstva Skupnosti, pri čemer je bil carinski dolg ocenjen na 46,6 milijarde ITL;

–        da so po tem, ko je neka družba iz istega sektorja vložila pritožbo, pristojni carinski organi 4. decembra 2002 preklicali dovoljenja in določili pravice Skupnosti do zadevnih lastnih sredstev;

–        da je bilo ugotovljeno, da so poleg zadevnih družb tudi nekateri italijanski carinski uradniki odgovorni za znesek carinskega dolga in izdajo nezakonitih dovoljenj in da je bil zato proti njim sprožen kazenski postopek zaradi „hujše oblike tihotapljenja“ in „ponarejanja javnih listin“.

15      Italijanski organi so Komisiji z dopisom z dne 30. septembra 2005 predložili dodatne informacije, iz katerih je bilo razvidno, da je bil skupni znesek poneverjenih prihodkov Skupnosti 22.730.818,35 EUR in da je bil ta znesek marca, junija in julija 2003 v skladu s členom 6(3)(b) Uredbe št.1150/2000 knjižen na račun B.

16      Po izmenjavi dopisov med italijanskimi organi in Komisijo je ta 23. marca 2007 na Italijansko republiko naslovila uradni opomin, s katerim je to državo članico pozvala, naj ji čim prej da na razpolago znesek 22.730.818,35 EUR, ki ustreza lastnim sredstvom in ki ga je ugotovila ta država članica sama, in naj ta znesek navede v Prilogi k mesečnemu poročilu o računu A iz člena 6(3)(a) Uredbe št. 1150/2000.

17      Italijanski organi so odgovorili z dopisom z dne 7. maja 2007, s katerim so izrazili nestrinjanje s stališčem Komisije. Trdili so predvsem, da v obravnavanem primeru ne gre za „napako“ ali „malomarnost“ organov, temveč za škodljive posledice naklepnega goljufivega ravnanja drugih, za katero ne more odgovarjati država.

18      Komisija je 23. oktobra 2007 na Italijansko republiko naslovila obrazloženo mnenje, s katerim je od nje zahtevala, da v dveh mesecih od njegovega prejetja sprejme potrebne ukrepe, da bo Komisiji nakazala znesek 22.730.818,35 EUR iz naslova lastnih prihodkov Skupnosti. Italijanski organi so na obrazloženo mnenje odgovorili 24. decembra 2007 in ponovili ugovore zoper očitke Komisije.

19      V navedenih okoliščinah se je Komisija odločila vložiti to tožbo.

20      S sklepom predsednika Sodišča z dne 3. decembra 2008 je bila Zvezni republiki Nemčiji dovoljena intervencija v podporo predlogom Italijanske republike.

 Tožba

 Očitek: kršitev člena 8 Sklepa 2000/597 in členov 2, 6, 10, 11 in 17 Uredbe št. 1150/2000

 Trditve strank

21      Ker je Komisija ugotovila, da italijanski carinski organi menijo, da sta nezakonita izdaja dovoljenj in delovanje zadevnih carinskih sistemov posledica goljufije, ki so jo organizirali nacionalni uradniki, trdi, da italijanska država ne more povsem zanikati svoje odgovornosti glede posledic upravnih aktov, ki so bili izdani v njenem imenu. Tako naj bi bila italijanska država dolžna odgovarjati za finančne posledice ravnanja svojih upravnih organov, ne da bi čakala na izid kazenskega postopka ali postopka izterjave od dolžnikov. Zato naj bi bila ugotovitev, ali je bila italijanska uprava za nezakonitost odgovorna bodisi zaradi napake ali goljufije, ki so jo storili njeni zaposleni, bodisi zaradi nezadostnega nadzora, bodisi celo zaradi sistematične nezakonite prakse, nepomembna.

22      Komisija trdi, da v okviru sistema lastnih sredstev Skupnosti in ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja ni dopustno, da je država članica oproščena odgovornosti za znesek carinskega dolga, ki je nastal neposredno zaradi ravnanja njene uprave. Iz tega je razvidno, da v obravnavanem primeru Skupnost ne more biti dolžna nositi finančno tveganje, povezano z naknadno izterjavo od dolžnikov.

23      Italijanska republika meni, da so dejstva, na katerih temelji obravnavana zadeva, nedvomno povezana s kaznivimi dejanji. Glede na to, da je kazenska odgovornost subjektivna, naj uprava, v kateri so bili zaposleni nepošteni uradniki, nikakor ne bi mogla biti odgovorna za sporna dejstva.

24      Italijanska republika opozarja, da države članice v skladu s členom 17(2) Uredbe št. 1150/2000 zneskov niso dolžne dati na razpolago Komisiji, če jih iz razlogov višje sile niso mogle zbrati. Po mnenju te države članice elementi višje sile obstajajo, če je zadevni subjekt storil to, kar je običajno v njegovi moči, in če iz razlogov, neodvisnih od njegove volje in povezanih z namernim in goljufivim ravnanjem drugih, ni mogel preprečiti, da je prišlo do spornega dogodka. Nezakonito ravnanje uradnikov naj bi bil dogodek, ki ne spada na področje delovanja uprave, ta pa naj tudi ne bi bila odgovorna za njegovo spremljanje in nadzor. Italijanski državi naj zato ob upoštevanju postopkov, ki so bili zoper odgovorne za to ravnanje sproženi pred kazenskim in civilnim sodiščem, in očitne skrbnosti med nadzorom in kazenskim pregonom v zvezi s tem ravnanjem ne bi bilo mogoče naložiti objektivne odgovornosti za plačilo sredstev Skupnosti.

25      Komisija v repliki poudarja, da če je višja sila okoliščina, ki povzroči oprostitev celotne odgovornosti, je to zato, ker izvira iz dogodka, ki ga ne obvladuje subjekt, v okviru katerega je prišlo do škodnega dejstva, in ker mora ta subjekt le trpeti negativne posledice tega dogodka. V obravnavani zadevi pa naj bi do naklepnega ravnanja uradnikov prišlo znotraj same uprave, ki se ji nalaga odgovornost za ravnanje zadevnih uradnikov. Zato ne gre za primer višje sile, temveč za nezakonito ravnanje nacionalne uprave, za katero je neposredno odgovorna Italijanska republika.

26      Ta država članica je odgovorna za to, da je uradnik, če deluje za lastne nezakonite interese – s čimer povsem opusti svojo institucionalno nalogo – izločen iz upravnega aparata, katerega del je. Če to ne bi veljalo, naj bi bila za vsako ravnanje, za katero bi bil kriv nacionalni uradnik, vključno z goljufivim ravnanjem, odgovorna uprava; v obravnavanem primeru uprava države članice, v katero abstraktno spada tudi storilec tega ravnanja.

27      Zvezna republika Nemčija v intervencijski vlogi navaja, da Komisija z določitvijo roka v obrazloženem mnenju ne more zahtevati, da se ji dajo na razpolago lastna sredstva, ker neizpolnitev obveznosti, za katero odgovarja država članica, na ta dan ni obstajala.

28      Zvezna republika Nemčija najprej navaja, da so italijanski organi pravilno knjižili sporna lastna sredstva na račun B, in ne na račun A, saj je šlo za določene pravice, ki še niso bile izterjane in za katere še ni bilo predloženo jamstvo. Poleg tega naj bi bilo iz sodne prakse Sodišča razvidno, da ne obstaja obveznost prenosa določenih zneskov z računa B na račun A.

29      Zvezna republika Nemčija poleg tega opozarja, da je iz določb člena 6(3)(b) v povezavi s členom 10(1), drugi pododstavek, spremenjene Uredbe št. 1150/2000 razvidno, da je to, da vsaka država članica prej izterja zneske, načeloma pogoj za obveznost, da se pravice, prikazane na računu B, dajo na razpolago.

30      Od tega načela je mogoče odstopiti le izjemoma na podlagi člena 17, od (2) do (4), spremenjene Uredbe št. 1150/2000. Zvezna republika Nemčija dodaja, da so v teh določbah spremenjene Uredbe št. 1150/2000 določeni pogoji za to, da so države članice oproščene obveznosti dati Skupnosti na razpolago lastna sredstva, knjižena na račun B, med katerimi je tudi pogoj, ki se nanaša na zahtevo, da zneskov ni mogoče izterjati. Če ta pogoj ni izpolnjen – če je torej zneske, ki so jih nacionalni organi razglasili za neizterljive, dejansko mogoče izterjati – bi bile po mnenju nemške vlade države članice izjemoma dolžne dati Komisiji na razpolago lastna sredstva, in to celo preden bi bila izterjana.

31      V obravnavani zadevi pa nacionalni organi spornih zneskov niso razglasili za neizterljive niti jih niso šteli za neizterljive. V teh okoliščinah naj bi morala Komisija počakati na iztek petletnega roka iz člena 17(2), tretji pododstavek, spremenjene Uredbe št. 1150/2000, ki začne teči od knjiženja sredstev na račun B, preden bi Italijanski republiki lahko naložila plačilo navedenih sredstev. Ker se tak rok ni iztekel pred julijem 2008, naj bi bilo iz tega treba sklepati, da je ta država članica izpolnila obveznosti v roku, določenem v obrazloženem mnenju, in sicer do konca decembra 2007.

32      Komisija v odgovoru ugovarja, da intervenientka v skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 93(4) Poslovnika Sodišča v intervencijski vlogi ne sme navajati tožbenih razlogov, ki spreminjajo ali izkrivljajo okvir spora, kakor je opredeljen v pravnem sredstvu, s katerim je bil postopek sprožen. Navedbe nemške vlade v zvezi s spremenjeno Uredbo št. 1150/2000 naj bi bilo zato treba razglasiti za nedopustne, ker so v celoti zunaj pravnega okvira, ki sta ga opredelili stranki, in ker glede na stališča italijanskih organov niso umestne.

33      Vsekakor naj bi bile navedbe neutemeljene, ker posebni postopek iz člena 17, od (2) do (4), spremenjene Uredbe št. 1150/2000 nikakor ni upošteven in ker se petletni rok iz tega člena ne uporablja. Po mnenju Komisije se tak postopek lahko uporablja le za sredstva, ki so zakonito na računu B in jih torej ni mogoče dati na razpolago Skupnostim, ker so neizterljiva. V obravnavanem primeru pa naj bi bili zadevni zneski knjiženi na račun B zaradi napake italijanskih organov, ki bi jih morali knjižiti na račun A ob uvozu in posledičnem ocarinjenju blaga, na katero so se nanašala dovoljenja, ki so jih nezakonito izdali isti organi.

 Presoja Sodišča

34      Kot je razvidno iz člena 8(1) Sklepa 2000/597 države članice zbirajo lastna sredstva Unije iz člena 2(1)(a) in (b) tega sklepa in jih morajo dati na razpolago Komisiji.

35      Sicer morajo države članice v skladu s členom 17(1) in (2) Uredbe št. 1150/2000 sprejeti vse potrebne ukrepe, da so zneski, ki ustrezajo pravicam, določenim v skladu s členom 2 te uredbe, na razpolago Komisiji. Države članice Komisiji niso dolžne dati zneskov na razpolago le takrat, kadar jih niso mogle zbrati zaradi višje sile oziroma kadar se izkaže, da jih dolgoročno ni mogoče zbrati brez njihove krivde (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2005 v zadevi Komisija proti Danski, C‑392/02, ZOdl., str. I-9811, točka 66).

36      V obravnavani zadevi ni sporen niti obstoj carinskega dolga niti znesek lastnih sredstev; ne nazadnje so ta znesek določili italijanski organi.

37      Italijanska republika navaja, da razlog za neizterjavo lastnih sredstev niso administrativne napake, za katere bi bili odgovorni nacionalni organi, temveč goljufivo ravnanje carinskih uradnikov, ki so sodelovali z odgovornimi iz vpletene družbe. S takim ravnanjem se nujno prekine vzročna zveza med upravo in škodljivim ravnanjem, zaradi česar je mogoče priznati obstoj višje sile v smislu člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000.

38      Ta trditev ni utemeljena.

39      Najprej je treba poudariti, da je mogoče ravnanje katerega koli državnega organa pripisati državi. Organ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, ki ima ta status v skladu z notranjim pravom zadevne države. Te ugotovitve ne ovrže okoliščina, da taka pravna ali fizična oseba, ki je pooblaščena za izvajanje pristojnosti javne oblasti in ki kot taka nastopa, s svojim ravnanjem krši zakon, zlorabi svoje pristojnosti ali krši navodila svojih nadrejenih.

40      V obravnavanem primeru je iz poročila o notranji reviziji z dne 18. februarja 2003, ki ga je italijanska carinska uprava predložila Komisiji, razvidno, da so pristojni carinski organi z odločbama z dne 27. februarja in 7. aprila 1997 družbi Fonderie izdali nezakonita dovoljenja za ustanovitev dveh zasebnih carinskih skladišč tipa C in za predelavo aluminijastih blokov, ki so bili v njih, v aluminijaste odpadke, zaradi česar so bili zadevni proizvodi oproščeni carine, medtem ko se je ta zanje običajno plačevala.

41      Iz navedenega poročila je razvidno tudi, da je bila posledica navedenih nezakonitosti nedoločitev pravic do lastnih sredstev Unije in njihova neizterjava med letoma 1997 in 2002.

42      Ni sporno, da so carinski uradniki ob izdaji nezakonitih dovoljenj opravljali svoje naloge.

43      Za dejanja, ki so jih uradniki storili ob izvajanju svojih nalog, je zato treba šteti, kot da jih je storila uprava sama.

44      V teh okoliščinah je treba nezakonito ravnanje nacionalne uprave pripisati Italijanski republiki.

45      Dalje se zastavlja vprašanje, ali se država lahko sklicuje na razlog višje sile v smislu člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000, da bi se razbremenila obveznosti dati na razpolago zneske, ki ustrezajo določenim pravicam.

46      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pojem višje sile razumeti v smislu okoliščin, ki so tuje tistemu, ki se nanje sklicuje, so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti (glej zlasti sodbo z dne 5. februarja 1987 v zadevi Denkavit België, 145/85, Recueil, str. 565, točka 11, in sodbi z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑105/02, ZOdl., str. I-9659, točka 89, in v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑377/03, ZOdl., str. I-9733, točka 95).

47      Eden od sestavnih elementov pojma višje sile je, da se zgodi dogodek, ki je tuj tistemu, ki se nanj sklicuje, z drugimi besedami, da se nepričakovano uresniči nekaj, kar izvira zunaj področja delovanja te osebe.

48      Poleg tega, kakor je navedla generalna pravobranilka v točki 31 sklepnih predlogov, se Italijanska republika za to, da bi se poskusila v celoti razbremeniti odgovornosti, ne more sklicevati na višjo silo s tem, da trdi, da običajna preverjanja niso pripeljala do odkritja storjenih nepravilnosti, temveč je do tega prišlo šele na podlagi pritožbe konkurenčnega podjetja. Ker je za nepobrane carine v obravnavnem primeru odgovorna Italijanska republika, ni več pomembno, kateri konkretni ukrepi bi lahko preprečili obravnavano goljufivo ravnanje.

49      Iz preudarkov v prejšnjih točkah je razvidno, da ni mogoče šteti, da ravnanje carinskih uradnikov, ki je obravnavano v tej zadevi, ne spada na področje delovanja uprave, katere del so. Poleg tega ni bilo dokazano, da se posledicam navedenega ravnanja, za katero je odgovorna Italijanska republika, ne bi bilo mogoče izogniti kljub vsej skrbnosti te države članice. Italijanska republika se torej ne more sklicevati na višjo silo, da bi se razbremenila obveznosti dati Komisiji na razpolago lastna sredstva Unije.

50      Nazadnje je treba glede obveznosti Italijanske republike, da zneske, ki ustrezajo določenim pravicam, da na razpolago Komisiji, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da zaradi napake carinskih organov države članice lastna sredstva Unije niso bila zbrana, ne vpliva na obveznost zadevne države članice glede plačila določenih pravic in zamudnih obresti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Danski, točka 63, in sodbo z dne 19. marca 2009 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑275/07, ZOdl., str. I-2005, točka 100).

51      V teh okoliščinah država članica, ki ne določi pravice Unije do lastnih sredstev in ustreznega zneska ne da na razpolago Komisiji, ne da bi bil izpolnjen eden od pogojev iz člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000, ne izpolni obveznosti na podlagi prava Unije in zlasti členov 2 in 8 Sklepa 2000/597 (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2007 v zadevi Komisija proti Danski, C‑19/05, ZOdl., str. I-8597, točka 32).

52      Poleg tega je treba v zvezi z intervencijo Zvezne republike Nemčije v podporo predlogom Italijanske republike navesti te preudarke.

53      V skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča se z vlogo za pridružitev postopku lahko le podpre zahtevek ene od strank.

54      Poleg tega člen 93(5) Poslovnika Sodišča med drugim določa, da intervencijska vloga obsega razloge in trditve intervenienta.

55      Zvezna republika Nemčija tako kot Italijanska republika predlaga zavrnitev tožbe Komisije, v intervencijski vlogi pa poleg razlogov, s katerimi je zadevna država članica utemeljevala svojo argumentacijo, navaja še dodaten razlog obrambe. Zvezna republika Nemčija s tem zato ni kršila navedenih določb Statuta in Poslovnika Sodišča (glej v tem smislu sodbi z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Haute Autorité, 30/59, Recueil, str. 1, in z dne 15. julija 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑501/00, ZOdl., str. I-6717, točke od 131 do 157).

56      Intervencijsko vlogo Zvezne republike Nemčije mora Sodišče zato preučiti.

57      Razlog obrambe, ki ga navaja Zvezna republika Nemčija in ki se nanaša na Italijanski republiki očitano neizpolnitev obveznosti glede roka, določenega v obrazloženem mnenju, temelji na predpostavki, da se spremembe Uredbe št. 1150/2000, zlasti njenega člena 17(2), ki so bile uvedene z Uredbo št. 2028/2004, uporabljajo za obravnavani primer.

58      Zvezna republika Nemčija namreč trdi, da bi Komisija, glede na to, da italijanski organi spornih zneskov niso razglasili za neizterljive niti jih niso šteli za neizterljive, morala počakati na iztek petletnega roka iz člena 17(2) spremenjene Uredbe št. 1150/2000, ki začne teči od knjiženja določenih pravic na račun B – torej od marca, junija in julija 2003 – preden bi italijanski vladi lahko naložila plačilo teh pravic. Ker se tak rok ni iztekel pred julijem 2008, naj bi bilo iz tega treba sklepati, da je Italijanska republika izpolnila obveznosti v roku, določenem v obrazloženem mnenju, in sicer do konca decembra 2007.

59      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen tega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti ugotoviti, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti, ki jih ima v skladu s pravom Unije, ker Komisiji ni dala na razpolago lastnih sredstev Unije, ki so bila posledica uvozov, opravljenih med letoma 1997 in 2002, in je pravice, določene v zvezi s temi uvozi, marca, junija in julija 2003 knjižila na račun B, medtem ko je Uredba št. 2028/2004 začela veljati šele 28. novembra 2004.

60      V skladu z ustaljeno sodno prakso se procesni predpisi na splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, ko ti predpisi začnejo veljati, v nasprotju z materialnopravnimi predpisi, ki se običajno razlagajo tako, da ne veljajo za položaje, ki so nastali, preden so začeli veljati (glej zlasti sodbi z dne 12. novembra 1981 v združenih zadevah Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 9, in z dne 1. julija 2004 v združenih zadevah Tsapalos in Diamantakis, C‑361/02 in C‑362/02, ZOdl., str. I‑6405, točka 19).

61      Člen 17(2) spremenjene Uredbe št. 1150/2000 določa nov postopek, s katerim se upravnim organom držav članic omogoči, da določene zneske pravic razglasijo za neizterljive ali jih štejejo za neizterljive najkasneje po petih letih od dneva, ko je bil znesek pravic določen. Ti zneski so dokončno umaknjeni z računa B, državam članicam pa jih ni treba dati na razpolago Komisiji, če ta institucija ne zavrne razlogov, na katere so se države članice sklicevale in ki temeljijo na višji sili ali drugih razlogih, za katere niso odgovorne.

62      S spremembo člena 17(2) Uredbe št. 1150/2000 je zakonodajalec Unije želel vzpostaviti nov procesni mehanizem, da bi odpravil pomanjkljivosti prejšnjega sistema dvojnega knjiženja s tem, da je določil, da se nekateri zneski določenih pravic, ki jih ni bilo mogoče izterjati, ne pojavijo več na računu B, ne da bi bile države članice dolžne te zneske dati na razpolago Komisiji.

63      Ta cilj je razviden med drugim iz uvodne izjave 6 Uredbe št. 2028/2004, v skladu s katero je bil „[l]eta 1989 […] z namenom, da se razlikuje med terjatvami, ki so že bile izterjane ali pa še ne, uveden dvojni sistem knjiženja. Sistem je samo delno dosegel cilje uporabe mehanizma za sprostitev sredstev z […] računov [B]. Preiskave Evropskega računskega sodišča in Komisije so izpostavile ponavljajoče se nepravilnosti pri vodenju […] računa [B], kar povzroča, da račun ne odraža realne slike glede izterjave. [R]ačun [B] je treba očistiti zneskov, ki na koncu zadevnega obdobja verjetno ne bodo izterjani in katerih ohranitev prikaže nepravilno končno stanje“.

64      V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 60 te sodbe, je v obravnavanem sporu procesne določbe treba uporabiti.

65      Vendar je treba že v uvodu poudariti, da se za obstoj možnosti, da so države članice oproščene obveznosti dati Komisiji na razpolago zneske, ki ustrezajo določenim pravicam, ne zahteva le, da so izpolnjeni pogoji iz člena 17(2) spremenjene Uredbe št. 1150/2000, temveč tudi, da so bile navedene pravice pravilno knjižene na račun B.

66      Člen 6(1) Uredbe št. 1150/2000 določa, da morajo države članice voditi račun lastnih sredstev pri ministrstvu za finance ali organu, ki ga same imenujejo. V skladu z odstavkom 3(a) in (b) tega člena so države članice zavezane, da na račun A knjižijo pravice, določene v skladu s členom 2 te uredbe, najkasneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bila pravica določena, kar ne vpliva na možnost, da se na račun B v istem roku knjižijo določene pravice, ki „še niso izterjane“ in za katere „ni bilo predloženo jamstvo“, ter tudi kadar se višina določenih pravic, „za katere je bilo predloženo jamstvo, izpodbija in bi se po rešitvi nastalega spora lahko spremenila“ (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 74).

67      Poleg tega člen 9(1) Uredbe št. 1150/2000 z namenom dati lastna sredstva na razpolago določa, da vsaka država članica lastna sredstva knjiži v dobro računa, ki je za to odprt v imenu Komisije, po postopku iz člena 10 navedene uredbe. V skladu s členom 10(1) te uredbe se po odštetju stroškov zbiranja lastna sredstva knjižijo najpozneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bila določena pravica v skladu s členom 2 te uredbe, razen pravic, ki se knjižijo na račun B na podlagi člena 6(3)(b) te uredbe najpozneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem so bile pravice „izterjane“ (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nemčiji, točka 75).

68      Knjiženje lastnih sredstev na račun B je tako izjemen primer, za katerega je značilno dejstvo, da se državam članicam dovoli, da teh pravic na podlagi člena 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000 ne dajo na razpolago Komisiji že ob njihovi določitvi, ker še niso bile izterjane, ali da jim tega na podlagi člena 17(2) te uredbe sploh ni treba storiti, če se ugotovi, da jih ni mogoče izterjati zaradi višje sile ali iz drugih razlogov, za katere niso odgovorne.

69      V teh okoliščinah so morale države članice za to, da so lahko upravičene do take izjemne obravnave, knjižiti določene pravice na račun B v skladu s pravom Unije.

70      V obravnavani zadevi je vzrok za nedoločitev in neizterjavo pravic do lastnih sredstev Unije – ki izvirajo iz dajatev na uvoze, ki jih je družba Fonderie opravila med letoma 1997 in 2002 – ravnanje italijanskih carinskih uradnikov, za katero je, kot je ugotovilo Sodišče v točki 44 te sodbe, odgovorna Italijanska republika.

71      Če bi bilo navedeno ravnanje v skladu z obveznostmi, določenimi med drugim v členih 2(1) in (2) ter 6(3)(a) Uredbe št. 1150/2000, bi bile sporne pravice do lastnih sredstev določene že ob uvozih in njihovem ocarinjenju in bi bile zato na račun A knjižene najpozneje prvi delovni dan po 19. dnevu drugega meseca, ki sledi mesecu, v katerem so bile določene.

72      Iz tega sledi, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 77 sklepnih predlogov, da se mora po eni strani za obdobje od leta 1997 do leta 2002 šteti, da je Italijanska republika pravice določila in jih knjižila na račun A. Po drugi strani pa se ta država članica ne more sklicevati na obstoj pogojev za knjiženje na račun B, ker je z nedoločitvijo pravic sama povzročila izpolnitev pogojev iz člena 6(3)(b) Uredbe št. 1150/2000.

73      Ker so italijanski organi nezakonito knjižili pravice do lastnih sredstev na račun B, se določbe člena 17(2) spremenjene Uredbe št. 1150/2000 za to državo članico ne uporabljajo.

74      Dodatni razlog obrambe, ki ga je navedla Zvezna republika Nemčija, je treba zato zavrniti.

 Očitek: kršitev člena 10 ES

75      Glede kršitev določb člena 10 ES, na katere se je ravno tako sklicevala Komisija, je dovolj navedba, da ni treba ugotoviti neizpolnitve splošnih obveznosti iz določb tega člena v nasprotju z ugotovljenimi neizpolnitvami posebnih obveznosti, ki bi jih Italijanska republika morala spoštovati v skladu s členom 8 Sklepa 2000/597 in členov 2, 6, 10, 11 in 17 Uredbe št. 1150/2000 (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo z dne 18. oktobra 2007 v zadevi Komisija proti Danski, točka 36).

76      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Italijanska republika s tem, da je zavrnila, da bi Komisiji dala na razpolago lastna sredstva, ki ustrezajo carinskemu dolgu, izhajajočemu iz protipravnih dovoljenj za ustanovitev in upravljanje carinskih skladišč tipa C v Tarantu, ki jih je po 27. februarju 1997 izdala Direzione Compartimentale delle Dogane per le Regioni Puglia e Basilicata s sedežem v Bariju in ki so jim sledila nadaljnja dovoljenja za predelavo pod carinskim nadzorom in za aktivno plemenitenje do njihovega preklica 4. decembra 2002, ni izpolnila obveznosti iz člena 8 Sklepa 2000/597 ter členov 2, 6, 10, 11 in 17 Uredbe št. 1150/2000.

 Stroški

77      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Italijanski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4) Poslovnika Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1.      Italijanska republika s tem, da je zavrnila, da bi Komisiji Evropskih skupnosti dala na razpolago lastna sredstva, ki ustrezajo carinskemu dolgu, izhajajočemu iz protipravnih dovoljenj za ustanovitev in upravljanje carinskih skladišč tipa C v Tarantu, ki jih je po 27. februarju 1997 izdala Direzione Compartimentale delle Dogane per le Regioni Puglia e Basilicata s sedežem v Bariju in ki so jim sledila nadaljnja dovoljenja za predelavo pod carinskim nadzorom in za aktivno plemenitenje do njihovega preklica 4. decembra 2002, ni izpolnila obveznosti iz člena 8 Sklepa Sveta 2000/597/ES, Euratom z dne 29. septembra 2000 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti ter členov 2, 6, 10, 11 in 17 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa št. 94/728/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti.

2.      Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.

3.      Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: italijanščina.