Tožba, vložena 22. novembra 2007 – Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji

(Zadeva C-518/07)

(2008/C 37/10)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: C. Docksey in C. Ladenburger, zastopnika)

Tožena stranka: Zvezna republika Nemčija

Predlogi tožeče stranke:

Tožeča stranka predlaga

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Člen 28(1), prvi stavek, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES nalaga državam članicam, da določijo „enega ali več javnih organov“, „odgovornih za spremljanje uporabe predpisov, ki so jih sprejele države članice v skladu s to direktivo“, to je predpisov o varstvu podatkov. Člen 28(1), drugi stavek, Direktive zahteva, da so nadzorni organi, ki so jim zaupane naloge, „popolno[ma] samostojn[i]“. V skladu z besedilom je določeno, da se nadzornim organom odvzame tako vpliv preko drugih uradov kot zunaj državne uprave, zato morajo pravila držav članic izključiti zunanji vpliv na odločitve nadzornih organov in njihovega izvajanja. Izraz „popoln[a]“ samostojnost ne pomeni le, da ne sme biti odvisnosti z nobene strani, temveč tudi, da je ne sme biti v nobenem oziru.

S členom 28(1), drugi stavek, Direktive naj bi bilo torej nezdružljivo, če bi bili organi, pristojni za nadzor nad obdelavo podatkov v zasebnem sektorju, podvrženi strokovnemu, pravnemu ali službenemu nadzoru, kot se je to zgodilo v vseh šestnajstih deželah Zvezne republike Nemčije. S tem, da zakon vsake dežele nadzorne organe v različnih kombinacijah podreja tem trem vrstam nadzora, vsak od deželnih zakonov pomeni, da Zvezna republika Nemčija krši obveznosti iz člena 28(1), drugi stavek, Direktive, da je treba zagotaviti „popoln[o] samostojno[st]“ nadzornih organov. Ne glede na razlike med pravnim, strokovnim in službenim nadzorom, pomenijo vse te tri vrste nadzora kršitev z Direktivo določene samostojnosti.

Gledano teleološko normodajalec Skupnosti meni, da je popolna samostojnost nujna, da lahko nadzorni organ njemu namenjene naloge opravlja učinkovito. Koncept „popoln[e] samostojno[sti]“ dalje osvetljuje tudi nastajanje pravila. Tudi sistematično se zahteva po „popoln[i] samostojno[sti]“ nadzornih organov držav članic skladno vključuje v obstoječo ureditev Skupnosti na področju varstva podatkov. Pri tem zahteva člen 8 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije tudi, da upoštevanje predpisov o varstvu osebnih podatkov „nadzira neodvisen organ“.

Koncept relativne samostojnosti, ki ga zastopa Zvezna republika Nemčija, torej samostojnosti nadzornih organov le v razmerju do tistih, ki so sami nadzorovani, naj ne bi bil v skladu že z enopomenskim in izčrpnim izrazom iz Direktive „popoln[a]“ samostojnost. Ob taki razlagi člen 28(1), drugi stavek, ne bi imel smisla. Zavrniti bi bilo treba tudi utemeljitev, da člen 95 ES kot upoštevna pravna podlaga Direktive ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti zapovedujejo bolj omejeno razlago zahteve po „popoln[i] samostojno[sti]“. Sodišče je že odločilo, da je bila Direktiva sprejeta v skladu s pristojnostmi in da prepoveduje omejujočo razlago njenih določb pri negospodarskem dejanskem stanu. Poleg tega zadevni predpis ne presega tega, kar je nujno potrebno za dosego cilja, ki ga Direktive zasleduje v skladu s členom 95 ES in načelom subsidiarnosti.

(1)  UL L 281, str. 31.