—

za Instituto Nacional de la Seguridad Social (INSS) A. Álvarez Moreno in J. I. del Valle de Joz, zastopnika,

—

za špansko vlado B. Plaza Cruz, zastopnica,

—

za vlado Združenega kraljestva T. Harris, zastopnica,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti M. van Beek in L. Lozano Palacios, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago klavzule 2, točki 6 in 8, Okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki je bil sprejet 14. decembra 1995 in je priložen k Direktivi Sveta 96/34/ES z dne o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (UL L 145, str. 4, v nadaljevanju: okvirni sporazum o starševskem dopustu), in Direktive Sveta z dne o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (79/7/EGS) (UL 1979, L 6, str. 24).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med E. Gómez-Limón Sánchez-Camacho na eni strani in Instituto Nacional de la Seguridad Social (upravni organ za socialno varnost, v nadaljevanju: INSS), Tesoreria General de la Seguridad Social in njenim nekdanjim delodajalcem, družbo Alcampo SA, na drugi strani, in sicer zaradi pravic do pokojnine zaradi trajne invalidnosti, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pridobila med starševskim dopustom.

3

V prvi uvodni izjavi Direktive 79/7 je navedeno:

„ker člen 1(2) Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega izobraževanja in napredovanja ter delovnih pogojev [(UL L 39, str. 40)] določa, da bo Svet za zagotovitev postopnega izvrševanja načela enakega obravnavanja v zadevah socialne varnosti […] sprejel določbe, ki opredeljujejo njegovo vsebino, namen in ureditve za njegovo izvrševanje […]“

4

Člen 7 Direktive 79/7 določa:

„1.   Ta direktiva ne vpliva na pravice držav članic, da s področja njene uporabe izvzamejo:

[…]

[…]“

5

Člen 2 Direktive Sveta z dne 24. julija 1986 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti (86/378/EGS) (UL L 225, str. 40), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 96/97/ES z dne (UL 1997, L 46, str. 20, v nadaljevanju: Direktiva 86/378), določa:

„1.   ‚Poklicni sistemi socialne varnosti‘ pomenijo sisteme, ki jih ne ureja Direktiva 79/7/EGS in katerih namen je zaposlenim ali samozaposlenim delavcem v podjetju ali v skupini podjetij, v ekonomski dejavnosti, v poklicnem sektorju ali skupini sektorjev zagotoviti dajatve, ki dopolnjujejo dajatve iz obveznega sistema socialne varnosti ali jih nadomeščajo, ne glede na to, ali je vključitev v te sisteme obvezna ali prostovoljna.

[…]“

6

Namen Direktive 96/34 je uveljaviti okvirni sporazum o starševskem dopustu, ki je priložen k tej direktivi.

7

V skladu s členom 2 te direktive države članice najkasneje do 3. junija 1998 uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo.

8

V splošnih ugotovitvah iz okvirnega sporazuma o starševskem dopustu je navedeno:

„[…]

[…]“

9

Klavzula 2 okvirnega sporazuma o starševskem dopustu določa:

[…]

[…]

10

Člen 37(5) prečiščene različice zakona o položaju delavcev (texto Refundido de la Ley del Estatuto de los trabajadores), ki je bil sprejet s kraljevo zakonodajno uredbo 1/1995 z dne 24. marca 1995 (BOE št. 75 z dne , str. 9654), kakor je bila spremenjena z zakonom 39/1999 za spodbujanje uskladitve družinskega in poklicnega življenja delavcev (Ley 39/1999 para promover la conciliacion de la vida familiar y laboral de las personas trabajadoras) z dne (BOE št. 266 z dne , str. 38934), določa, da ima vsak, ki mu je v varstvo in vzgojo zaupan otrok, ki je mlajši od 6 let in za katerega dejansko skrbi, ob sorazmernem znižanju plače pravico do krajšega delovnega dne, ki pa ne sme biti krajši od ene tretjine in daljši od polovice običajnega delovnega dne.

11

V skladu s členom 139(2) splošnega zakona o socialni varnosti (Ley General de la Seguridad Social), sprejetega s kraljevo zakonodajno uredbo št. l/1994 z dne 20. junija 1994 (BOE št. 154 z dne , str. 20658; v nadaljevanju: LGSS), se denarna podpora, ki jo prejema delavec, trajno nesposoben za opravljanje svojega poklica, izplačuje v obliki doživljenjske pokojninske rente. V skladu s členom 140(1) LGSS znaša ta pokojnina 55% osnove, ki se izračuna tako, da se delavčeve osnove za plačilo prispevkov iz obdobja 96 mesecev pred dogodkom, zaradi katerega je nastala upravičenost, deli s 112.

12

V skladu s členom 109(1) LGSS je osnova za plačilo prispevkov za vsa tveganja in primere, ki se upoštevajo v okviru splošne sheme, vključno z nesrečami pri delu in poklicnimi boleznimi, sestavljena iz polne plače, ne glede na njeno obliko ali namen, do katere ima delavec pravico vsak mesec, ali – če je ta znesek večji – iz plačila, ki ga delavec dejansko prejme vsak mesec za delo, ki ga opravlja kot zaposlena oseba.

13

Za določitev osnove za plačilo prispevkov za primere krajšega delovnega časa pri delavcih, ki jim je v varstvo in vzgojo zaupan otrok, ki je mlajši od 6 let in za katerega dejansko skrbijo, kraljeva uredba št. 2064/1995 o prispevkih in določitvi drugih pravic v okviru socialne varnosti (Reglamento General sobre cotización y liquidación de otros derechos de la Seguridad Social) z dne 22. decembra 1995 (BOE št. 22 z dne , str. 2295) napotuje na sistem prispevkov za pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Člen 65 te kraljeve uredbe določa, da se za zaposlene osebe, ki so sklenile pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom in pogodbo o nadomeščanju, osnova za plačilo prispevkov določi na podlagi plače, ki jo prejmejo za čas na delu.

14

V skladu s členom 14 odloka z dne 18. julija 1991, ki ureja poseben sporazum v okviru sistema socialne varnosti (Orden por la que se regula el convenio especial en el Sistema de la Seguridad Social) (BOE št. 181 z dne , str. 25114), ki se uporablja za osebe, ki jim je v varstvo in vzgojo zaupana mladoletna oseba, lahko na podlagi člena 37(5) prečiščene različice zakona o položaju delavcev, kakor je bil spremenjen z zakonom 39/1999, delavci, ki imajo zato, ker skrbijo za otroka, mlajšega od 6 let, ob sorazmernemu znižanju plače pravico do krajšega delovnega časa, sklenejo poseben sporazum za ohranitev enakih osnov kot pred skrajšanjem delovnega časa. Prispevki, ki se plačajo na podlagi tega posebnega sporazuma, se nanašajo na te položaje in tveganja: upokojitev, trajna invalidnost ter smrt in vdovstvo zaradi bolezni, ki ni povezana z delom, ali nesreče, ki ni nastala pri delu.

15

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bila E. Gómez-Limón Sánchez-Camacho od 17. decembra 1986 zaposlena kot pomožna tajnica s polnim delovnim časom v družbi Alcampo SA, ki deluje v sektorju široke distribucije.

16

Z delodajalcem je bilo dogovorjeno, da lahko E. Gómez-Limón Sánchez-Camacho v skladu s takrat veljavno zakonodajo od 6. decembra 2001 dela po sistemu krajšega delovnega časa, ki se uporablja za delavce, ki jim je v varstvo in vzgojo zaupan otrok, mlajši od 6 let; njen delovni dan je bil tako skrajšan za tretjino.

17

Temu ustrezno so bili plača E. Gómez-Limón Sánchez-Camacho in – ker ni bil sklenjen poseben sporazum – prispevki, ki jih je plačevala v splošen sistem socialne varnosti, enako znižani, pri čemer je znesek prispevka ustrezal določenemu odstotku prejete plače.

18

Ker je zbolela za boleznijo, ki ni bila povezana z delom, je E. Gómez-Limón Sánchez-Camacho zaradi fizičnih in funkcionalnih težav začela upravni postopek, v katerem je bila izdana odločba INSS z dne 30. junija 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da je zaradi trajne invalidnosti nesposobna za opravljanje svojega običajnega poklica, zaradi česar ji pripada pokojnina, ki ustreza 55% osnove v višini 920,33 EUR mesečno.

19

Osnova je bila izračunana na podlagi prispevkov, ki so bili dejansko plačani v javni sistem socialne varnosti v obdobju, ki je upoštevno glede na takrat veljavno zakonodajo o prispevkih, torej od 1. novembra 1998 do novembra 2004. Ta znesek zajema vse prispevke, ki sta jih plačala E. Gómez-Limón Sánchez-Camacho in njen delodajalec.

20

E. Gómez-Limón Sánchez-Camacho je pri Juzgado de lo Social no 30 de Madrid vložila tožbo, v kateri je trdila, da so bili prispevki, čeprav so bili pri izračunu upoštevani vsi, ki so bili dejansko plačani, znižani sorazmerno glede na znižanje plače zaradi skrajšanja njenega delovnega časa med starševskim dopustom, ki ji je bil odobren, da bi lahko skrbela za otroka; njena pokojnina naj bi torej morala biti izračunana na podlagi osnove za plačilo prispevkov, ki ustreza polnemu delovnemu času. Poudarja, da se z uporabljenim izračunom izniči praktični učinek ukrepa, ki je namenjen spodbujanju enakosti pred zakonom in odpravi diskriminacije na podlagi spola.

21

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Social no 30 de Madrid prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22

INSS in španska vlada menita, da je treba prvo vprašanje razglasiti za nedopustno.

23

Trdita, da to vprašanje, ki je oblikovano s hipotetičnimi in splošnimi izrazi, ni dovolj natančno. Morebiten poseben položaj, ki lahko vpliva na pravice, ki jih pridobi delavec med starševskim dopustom, namreč ni opisan.

24

Glede tega je treba opozoriti, da v okviru postopka, določenega v členu 234 ES, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, presoja dejanskega stanja spada v pristojnost nacionalnega sodišča. Le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, v načelu dolžno odločati (glej zlasti sodbe z dne 25. februarja 2003 v zadevi IKA, C-326/00, Recueil, str. I-1703, točka 27; z dne v zadevi Keller, C-145/03, ZOdl., str. I-2529, točka 33, in z dne v zadevi Conseil général de la Vienne, C-419/04, ZOdl., str. I-5645, točka 19).

25

Vendar je Sodišče odločilo tudi, da mora v izjemnih okoliščinah pri preverjanju svoje pristojnosti preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče zadevo predložilo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 1981 v zadevi Foglia, 244/80, Recueil, str. 3045, točka 21). Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti le, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (glej zlasti sodbi z dne v zadevi PreussenElektra, C-379/98, Recueil, str. I-2099, točka 39, in z dne v zadevi Canal Satélite Digital, C-390/99, Recueil, str. I-607, točka 19).

26

V obravnavani zadevi se spor v glavni stvari nanaša na pravico do pokojnine zaradi trajne invalidnosti, ki jo je pridobila delavka med izrabljanjem starševskega dopusta v obliki krajšega delovnega časa, to je na podlagi obdobja, med katerim so bili prispevki v zakonski sistem socialne varnosti, v katerega je vključena, plačani sorazmerno glede na prejeto plačo, pri čemer je bila posledica tega položaja ta, da je delavka pridobila nižjo pokojnino od tiste, ki bi jo prejemala, če bi nadaljevala delo s polnim delovnim časom.

27

Iz tega je razvidno, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, prvič, ali klavzula 2, točka 6, kar zadeva starševski dopust, nasprotuje temu, da se pri izračunu pokojnine zaradi trajne invalidnosti delavca upoštevajo plačani prispevki, ki so bili znižani sorazmerno glede na plačo, prejeto v tem obdobju, in da se zahteva, da se upoštevajo prispevki, ki ustrezajo polni plači. Predložitveno sodišče sprašuje, drugič, ali se posamezniki proti javnim organom pred nacionalnimi sodišči lahko sklicujejo na to klavzulo.

28

Glede na to je očitno, da je prvo vprašanje povezano s sporom v glavni stvari, kakor ga je opisalo predložitveno sodišče, in da bo odgovor lahko koristen pri odločanju o tem, ali okvirni sporazum o starševskem dopustu nasprotuje taki posledici.

29

Iz tega izhaja, da je prvo vprašanje za predhodno odločanje dopustno.

30

Za koristen odgovor, ki bi predložitvenemu sodišču omogočil odločitev v sporu v glavni stvari, je treba preoblikovati prvo, drugo in četrto vprašanje, od katerih je vsako dvodelno, in vsa štiri vprašanja preučiti glede na dvome, opisane v njih, vendar v drugačnem vrstnem redu, kot so bila postavljena.

31

Zdi se, da je prvi del drugega vprašanja tesno povezan s prvim vprašanjem, kakor je podano v točki 27 te sodbe, in da ga je treba preučiti zlasti glede na prvi del prvega vprašanja, tretje vprašanje in drugi del četrtega vprašanja.

32

Z drugim delom prvega vprašanja se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se posamezniki proti javnim organom pred nacionalnimi sodišči lahko sklicujejo na klavzulo 2, točka 6, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu.

33

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so v vseh primerih, ko se zdijo določbe direktive vsebinsko brezpogojne in dovolj natančne, posamezniki upravičeni, da se nanje sklicujejo nasproti državi, zlasti ko nastopa kot delodajalec (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall, 152/84, Recueil, str. 723, točki 46 in 49; z dne v zadevi Kutz-Bauer, C-187/00, Recueil, str. I-2741, točki 69 in 71, in z dne v zadevi Impact, C-268/06, ZOdl., str. I-2483, točka 57).

34

Kot je ugotovilo Sodišče, se lahko ta sodna praksa prenese na sporazume, ki kot okvirni sporazum o starševskem dopustu izhajajo iz dialoga med socialnimi partnerji na ravni Skupnosti na podlagi člena 139(1) ES in ki se v skladu z odstavkom 2 tega člena izvajajo z direktivo Sveta, katere sestavni del torej so (glej zgoraj navedeno sodbo Impact, točka 58, in sodbo z dne 23. aprila 2009 v združenih zadevah Angelidaki in drugi, od C-378/07 do C-380/07, ZOdl., I-3071, točka 195).

35

Klavzula 2, točka 6, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu določa obveznost, da se pravice delavca, ki so pridobljene ali pa so v postopku pridobitve na dan, ko se starševski dopust začne, ohranijo take, kot so, do konca starševskega dopusta, in obveznost, da se te pravice uporabijo po koncu starševskega dopusta, vključno z vsemi spremembami, ki nastanejo v tem času.

36

Ta klavzula 2, točka 6, katere namen je preprečitev vseh posegov v pravice delavcev, ki so se odločili za starševski dopust, splošno in nedvoumno obvezuje nacionalne organe in delodajalce, da priznajo pravice, ki so pridobljene ali pa so v postopku pridobitve na dan, ko se tak dopust začne, in da ob izteku dopusta zagotovijo, da lahko delavci še naprej pridobivajo pravice tako, kot če dopusta ne bi izrabili. Vsebina klavzule 2, točka 6, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu se zato zdi dovolj natančna, da se na to določbo posamezniki lahko sklicujejo, sodišče pa jo lahko uporabi (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Marshall, točka 52).

37

Zato je na drugi del prvega vprašanja treba odgovoriti, da se posamezniki pred nacionalnimi sodišči lahko sklicujejo na klavzulo 2, točka 6, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu.

38

S prvim delom prvega vprašanja, prvim delom drugega vprašanja, tretjim vprašanjem in drugim delom četrtega vprašanja, ki jih je treba obravnavati skupaj, se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali klavzula 2, točki 6 in 8, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu nasprotuje temu, da se pri izračunu pokojnine zaradi trajne invalidnosti delavca upošteva, da je ta neko obdobje izrabljal starševski dopust v obliki krajšega delovnega časa, v katerem je plačeval prispevke in pridobil pravice do pokojnine sorazmerno glede na prejeto plačo, zaradi česar mu je bila dodeljena pokojnina, ki je bila nižja, kot bi bila, če bi še naprej delal s polnim delovnim časom.

39

Iz besedila klavzule 2, točka 6, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu in njenega sobesedila je razvidno, da je namen te določbe preprečiti izgubo pravic iz delovnega razmerja, ki so pridobljene ali pa so v postopku pridobitve in jih ima delavec že ob začetku starševskega dopusta, in zagotoviti, da bo po izteku tega dopusta, kar zadeva te pravice, v enakem položaju kot pred njim. Te pravice iz delovnega razmerja so tiste, ki jih ima delavec na dan, ko se dopust začne.

40

Vendar klavzula 2, točka 6, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu ne ureja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med starševskim dopustom, ampak jih v skladu s klavzulo 2, točka 7, definirajo države članice in/ali socialni partnerji. Ta klavzula glede določitve statusa pogodbe o zaposlitvi ali pogodbenega razmerja, vključno z obsegom, v katerem delavec med dopustom nadaljuje pridobivanje upravičenosti v razmerju do delodajalca in sistema socialne varnosti, torej napotuje na nacionalno zakonodajo in kolektivne pogodbe.

41

V okvirnem sporazumu o starševskem dopustu kontinuiteta pridobivanja prihodnjih upravičenosti iz pravnih sistemov socialne varnosti med obdobjem starševskega dopusta ni izrecno urejena. Vendar klavzula 2, točka 8, tega okvirnega sporazuma glede preizkusa in določitve vseh vprašanj s področja socialne varnosti, povezanih s tem okvirnim sporazumom, napotuje na nacionalno zakonodajo. Zato obseg, v katerem delavec med starševskim dopustom v obliki krajšega delovnega časa lahko nadaljuje pridobivanje upravičenosti do socialne varnosti, določijo države članice.

42

Čeprav se točki 10 in 11 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma o starševskem dopustu ter klavzula 2, točka 8, tega sporazuma nanašajo na ohranitev upravičenosti do socialne varnosti v obdobju, v katerem delavec izrablja starševski dopust, ne da bi državam članicam v zvezi s tem nalagale konkretne obveznosti, pa je tudi res, da položaj delavca, ki pridobi upravičenosti do prihodnjih dajatev iz socialne varnosti, v tem okvirnem sporazumu ni obravnavan.

43

Iz tega je razvidno, da klavzula 2, točki 6 in 8, tega okvirnega sporazuma državam članicam ne nalaga obveznosti, da delavcem zagotovijo, da v obdobju, v katerem izrabljajo starševski dopust v obliki krajšega delovnega časa, še naprej in v enakem obsegu, kot če bi nadaljevali delo s polnim delovnim časom, pridobivajo upravičenosti do dajatev iz socialne varnosti.

44

Zato je na prvi del prvega vprašanja, prvi del drugega vprašanja, tretje vprašanje in drugi del četrtega vprašanja treba odgovoriti, da klavzula 2, točki 6 in 8, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu ne nasprotuje temu, da se pri izračunu pokojnine zaradi trajne invalidnosti delavca upošteva, da je ta neko obdobje izrabljal starševski dopust v obliki krajšega delovnega časa, v katerem je plačeval prispevke in pridobil pravico do pokojnine sorazmerno glede na prejeto plačo.

45

S prvim delom četrtega vprašanja in drugim delom drugega vprašanja, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče sprašuje, ali je klavzulo 2, točka 8, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu mogoče razlagati tako, da določa kontinuiteto upravičenosti do socialnega varstva med starševskim dopustom, in ali se nanjo pred nacionalnimi sodišči lahko sklicujejo posamezniki proti javnim organom.

46

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da se v skladu s klavzulo 2, točka 3, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu pogoji za pridobitev starševskega dopusta in podrobna pravila za način njegove izrabe opredelijo z zakonom in/ali kolektivno pogodbo v državi članici. Ta opredelitev pa se mora opraviti ob upoštevanju minimalnih zahtev tega sporazuma.

47

Drugič, čeprav klavzula 2, točka 8, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu določa, da morajo vse zadeve, povezane s socialno varnostjo v okviru tega sporazuma, obravnavati in določiti države članice v skladu z nacionalnim zakonom, se jim s to določbo zgolj priporoča, da upoštevajo pomembnost kontinuitete upravičenosti do socialne varnosti v okviru različnih sistemov, še zlasti zdravstvenega varstva.

48

Poleg tega je iz besedila klavzule 2, točka 8, in dejstva, da so okvirni sporazum o starševskem dopustu sprejeli socialni partnerji, ki so jih zastopale medpanožne organizacije, razvidno, da navedena klavzula nacionalnim zavodom za socialno varnost ne more nalagati obveznosti, saj ti niso bili stranke tega sporazuma.

49

Poleg tega v skladu s splošnimi ugotovitvami okvirnega sporazuma o starševskem dopustu države članice, če je to primerno v skladu z nacionalnimi pogoji in ob upoštevanju proračunske situacije, upoštevajo ohranitev upravičenosti do relevantnih ugodnosti socialnega varstva, kakršne veljajo med minimalnim obdobjem starševskega dopusta.

50

Iz navedenega je razvidno, da klavzula 2, točka 8, državam članicam ne nalaga obveznosti, da med trajanjem starševskega dopusta delavcem zagotovijo kontinuiteto upravičenosti do socialne varnosti, in ne določa pravic v korist delavca. Zato, in ne da bi bilo treba preučiti, ali vsebuje brezpogojne in dovolj natančne določbe, se na klavzulo 2, točka 8, ni mogoče sklicevati pred nacionalnimi sodišči proti javnim organom.

51

Zato je treba na prvi del četrtega vprašanja in drugi del drugega vprašanja odgovoriti, da klavzula 2, točka 8, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu državam članicam ne nalaga drugih obveznosti kot to, da zadeve, povezane s socialno varnostjo v okviru tega sporazuma, obravnavajo in določijo v skladu z nacionalnim zakonom. Zlasti jim ne nalaga obveznosti, da med trajanjem starševskega dopusta delavcem zagotovijo kontinuiteto upravičenosti do socialne varnosti. Posamezniki se pred nacionalnimi sodišči proti javnim organom ne morejo sklicevati na klavzulo 2, točka 8.

52

S petim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije med moškimi in ženskami, zlasti pa načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na področju socialne varnosti v smislu Direktive 79/7 nasprotuje temu, da delavec med starševskim dopustom v obliki krajšega delovnega časa pridobi pravice do pokojnine zaradi trajne invalidnosti sorazmerno glede na dejanski delovni čas in prejeto plačo, in ne tako, kot če bi nadaljeval delo s polnim delovnim časom.

53

Najprej je treba ugotoviti, da nacionalna zakonodaja, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ni neposredno diskriminatorna, saj se uporablja enako za delavce in delavke. Treba je torej preučiti, ali ta zakonodaja ne pomeni posredne diskriminacije.

54

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da gre za posredno diskriminacijo, če uporaba nacionalnega ukrepa, ki je sicer oblikovan nevtralno, dejansko postavlja v neugoden položaj veliko več žensk kot moških (glej zlasti sodbi z dne 27. oktobra 1998 v zadevi Boyle in drugi, C-411/96, Recueil, str. I-6401, točka 76, in z dne v zadevi Lewen, C-333/97, Recueil, str. I-7243, točka 34).

55

V zvezi s tem je treba poudariti, kot navaja predložitveno sodišče, da se ženske zaradi vzgoje otrok pogosteje kot moški odločajo, da bodo neko obdobje delale s krajšim delovnim časom in s tem za sorazmerno nižjo plačo, zaradi česar se zmanjšajo njihove upravičenosti do socialne varnosti, ki izhajajo iz delovnih razmerij.

56

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa diskriminacija pomeni uporabo različnih pravil v podobnih položajih ali uporabo istega pravila v različnih položajih (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Boyle, točka 39, in Lewen, točka 36).

57

Vendar pa je delavec, ki kot v zadevi v glavni stvari izrablja starševski dopust – ki mu je zagotovljen z Direktivo 96/34, s katero se okvirni sporazum o starševskem dopustu uveljavlja, tako kot je določeno z nacionalnim zakonom ali kolektivno pogodbo – v obliki dela s krajšim delovnim časom, v posebnem položaju, ki ga ni mogoče primerjati s položajem moškega ali ženske, ki dela s polnim delovnim časom (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lewen, točka 37).

58

Nacionalna ureditev, ki je sporna v postopku v glavni stvari, določa, da se pokojnina zaradi trajne invalidnosti izračuna na podlagi prispevkov, ki sta jih delodajalec in delavec v upoštevnem obdobju dejansko plačala; to obdobje v obravnavani zadevi pomeni osem let pred nastankom tveganja. Če med starševskim dopustom v obliki krajšega delovnega časa delavec zaradi krajšega delovnika prejema nižjo plačo, se prispevki, ki pomenijo določen odstotek od plače, prav tako znižajo, kar povzroči razliko v pridobivanju prihodnjih upravičenosti do socialne varnosti med delavci, ki delajo s polnim delovnim časom, in delavci, ki izrabljajo starševski dopust v obliki krajšega delovnega časa.

59

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da pravo Skupnosti ne nasprotuje izračunu pokojnine po načelu pro rata temporis v primeru dela s krajšim delovnim časom. Poleg let delovne dobe uradnika je namreč tudi upoštevanje dejanskega časa dela, ki ga je opravil v svojem poklicnem življenju, v primerjavi s tistim, ki ga je opravil uradnik, ki je vedno delal s polnim delovnim časom, objektivno merilo, ki ne pomeni diskriminacije na podlagi spola in dopušča sorazmerno zmanjšanje pravice do pokojnine (glej, s področja prava o javnih uslužbencih, sodbo z dne 23. oktobra 2003 v združenih zadevah Schönheit in Becker, C-4/02 in C-5/02, Recueil, str. I-12575, točki 90 in 91).

60

V zvezi z Direktivo 79/7 je treba dodati, da je v skladu s prvo uvodno izjavo namenjena le postopnemu izvrševanju načela enakega obravnavanja med moškimi in ženskami v zadevah socialne varnosti. V skladu s členom 7(1)(b) te direktive lahko države članice s področja njene uporabe izvzamejo pridobivanje upravičenosti do dajatev iz socialne varnosti po obdobjih prekinitve zaposlitve zaradi vzgajanja otrok.

61

Iz tega je razvidno, da so za urejanje pridobivanja upravičenosti do socialne varnosti v obdobjih prekinitve zaposlitve zaradi vzgoje otrok še vedno pristojne države članice (glej sodbo z dne 11. julija 1991 v zadevi Johnson, C-31/90, Recueil, str. I-3723, točka 25).

62

Iz sodne prakse namreč izhaja, da Direktiva 79/7 nikakor ne obvezuje držav članic, da osebam, ki so vzgajale svoje otroke, dodelijo prednosti s področja socialne varnosti ali določijo upravičenosti do dajatev, kadar osebe zaradi vzgoje otrok prekinejo zaposlitev (glej po analogiji sodbo z dne 13. decembra 1994 v zadevi Grau-Hupka, C-297/93, Recueil, str. I-5535, točka 27).

63

Zato je treba na peto vprašanje odgovoriti, da načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije med moškimi in ženskami, zlasti pa načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije na področju socialne varnosti v smislu Direktive 79/7 ne nasprotuje temu, da delavec med starševskim dopustom v obliki krajšega delovnega časa pridobi pravico do pokojnine zaradi trajne invalidnosti sorazmerno glede na dejanski delovni čas in prejeto plačo, in ne tako, kot če bi nadaljeval delo s polnim delovnim časom.

64

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: