—

za K. Schwarza W. Säftel, odvetnik,

—

za nemško vlado M. Lumma in C. Blaschke, zastopnika,

—

za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,

—

za portugalsko vlado L. Fernandes in M. Ribes, zastopnika,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti G. Braun in N. Yerrell, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(2) ter 8(2) in (4) Direktive Sveta 91/439/EGS z dne 29. julija 1991 o vozniških dovoljenjih (UL L 237, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. septembra 2003 (UL L 284, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva 91/439).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka med K. Schwarzom in Staatsanwaltschaft Mannheim zaradi vozniškega dovoljenja, ki ga je K. Schwarz pridobil v Avstriji, preden je ta država pristopila k Evropski uniji in preden je bilo izdano nemško dovoljenje, ki je bilo v Nemčiji odvzeto zaradi uživanja alkohola.

3

Vozniška dovoljenja so bila predmet usklajevanja s sprejetjem Prve direktive Sveta 80/1263/EGS z dne 4. decembra 1980 o uvedbi vozniškega dovoljenja Skupnosti (UL L 375, str. 1), katere namen je, kot je navedeno v njeni prvi uvodni izjavi, prispevati k izboljšanju varnosti v cestnem prometu in olajšati gibanje oseb, ki se nastanijo v državi članici, ki ni država članica, v kateri so opravile vozniški izpit, ali ki se gibljejo v Evropski skupnosti.

4

V skladu s členom 1(1) Direktive 80/1263 velja nacionalno vozniško dovoljenje, ki temelji na vzorcu Skupnosti, za vožnjo v nacionalnem in mednarodnem prometu.

5

Če je imetnik nacionalnega vozniškega dovoljenja ali dovoljenja po vzorcu Skupnosti, izdanega v eni državi članici, pridobil običajno prebivališče v drugi državi članici, velja na podlagi člena 8(1), prvi pododstavek, te direktive njegovo dovoljenje v tej drugi državi največ eno leto po spremembi prebivališča. Na zahtevo imetnika in ob izročitvi njegovega dovoljenja mu država članica lahko izda vozniško dovoljenje po vzorcu Skupnosti.

6

V členu 8(1), drugi pododstavek, Direktive 80/1263 je pojasnjeno, da mora država članica, ki zamenja vozniško dovoljenje, prejšnje dovoljenje poslati organom države članice, ki ga je izdala.

7

Glede zamenjave dovoljenja, ki ga je izdala tretja država, je v členu 8(3) Direktive 80/1263 med drugim določeno, da je mogoče vozniško dovoljenje po vzorcu Skupnosti izdati le, če je bilo dovoljenje, ki ga je izdala tretja država, izročeno pristojnim organom države članice, ki bo izdala dovoljenje.

8

V prvi uvodni izjavi Direktive 91/439, s katero se je s 1. julijem 1996 razveljavila Direktiva 80/1263, je določeno:

„[…] za namene skupne prometne politike in kot prispevek za izboljšanje varnosti v cestnem prometu, kot tudi za olajšanje gibanja oseb, ki se nastanijo v drugi državi članici, kot pa so opravile vozniški izpit, [je] zaželeno, da bi obstajal vzorec nacionalnega vozniškega dovoljenja Skupnosti, ki bi bil v državah članicah vzajemno priznan brez kakršnekoli obveznosti zamenjave vozniških dovoljenj“.

9

Na podlagi devete uvodne izjave te direktive je obveznost zamenjave dovoljenj v roku enega leta po spremembi običajnega prebivališča ovira za prosto gibanje oseb, kar je glede na doseženi napredek v evropski integraciji nedopustno.

10

V zadnji uvodni izjavi Direktive 91/439 je določeno:

„[…] zaradi razlogov, povezanih s prometno varnostjo in cestnim prometom, [je] potrebno, da lahko države članice za vse imetnike dovoljenj, ki so na njihovem ozemlju pridobili običajno prebivališče, uporabljajo svoje državne predpise o odvzemu, začasnem odvzemu in preklicu vozniških dovoljenj“.

11

V členu 1 navedene direktive 91/439 je določeno:

„1.   Države članice uvedejo nacionalno vozniško dovoljenje, ki temelji na vzorcu Skupnosti, opisanem v Prilogi I ali Prilogi Ia, v skladu z določbami te direktive. […]

2.   Vozniška dovoljenja, ki jih izdajo države članice, se vzajemno priznavajo.

3.   Če pridobi imetnik veljavnega nacionalnega vozniškega dovoljenja običajno prebivališče v državi članici, ki ni tista, ki je izdala vozniško dovoljenje, lahko država članica gostiteljica za imetnika dovoljenja uporablja svoje nacionalne predpise o času veljavnosti dovoljenj, zdravniških pregledih in davčnih ureditvah in lahko v vozniško dovoljenje vnese vse podatke, ki so nujno potrebni za vodenje.“

12

V skladu s členom 7(1) Direktive 91/439 se vozniško dovoljenje izda samo tistim kandidatom:

13

V skladu s točko 14 Priloge III k tej direktivi, ki ima naslov „Minimalni standardi psihofizične sposobnosti za vožnjo vozila na motorni pogon“, pomeni uživanje alkohola veliko nevarnost za varnost na cesti in glede na razsežnost tega problema mora biti zdravniška stroka zelo pazljiva.

14

V točki 14.1 te priloge je določeno:

„Vozniških dovoljenj se ne sme izdati ali podaljšati kandidatom oziroma voznikom, ki so odvisni od alkohola ali nezmožni, da bi se vzdržali pitja in vožnje.

Kandidatom oziroma voznikom, ki so bili v preteklosti odvisni od alkohola, se lahko vozniška dovoljenja izdajo ali podaljšajo po dokazanem obdobju abstinence in na podlagi pooblaščenega zdravniškega mnenja ter rednih zdravniških pregledov.“

15

V členu 7(5) Direktive 91/439 je določeno:

„Nihče ne more imeti vozniškega dovoljenja več kot ene države članice.“

16

V členu 8 te direktive je določeno:

„1.   Če imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ga izda država članica, pridobi običajno prebivališče v drugi državi članici, lahko zahteva zamenjavo svojega vozniškega dovoljenja za enakovredno dovoljenje; država članica, ki opravi zamenjavo, mora, če je potrebno, preveriti, ali je predloženo dovoljenje dejansko še veljavno.

2.   Ob upoštevanju načela teritorialnosti kazenskega in policijskega prava lahko država članica, v kateri ima imetnik vozniškega dovoljenja druge države članice običajno prebivališče, uporabi svoje nacionalne predpise o omejitvi, začasnem odvzemu, odvzemu ali preklicu pravice do vožnje in, če je potrebno, v ta namen zamenja dovoljenje.

[…]

4.   Država članica lahko zavrne priznanje kakršnegakoli vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica, osebi, za katero na njenem ozemlju velja eden izmed ukrepov, omenjenih v odstavku 2.

[…]

6.   Če država članica vozniško dovoljenje, ki ga je izdala tretja država, zamenja za vzorec vozniškega dovoljenja Skupnosti, se ta zamenjava v slednjem zabeleži, kot se zabeleži kakršnokoli nadaljnje podaljšanje ali nadomestno vozniško dovoljenje.

Taka zamenjava se lahko opravi le, če je bilo dovoljenje, ki ga je izdala tretja država, izročeno pristojnim organom države članice, ki opravi zamenjavo. Če imetnik tega dovoljenja pridobi običajno prebivališče v drugi državi članici, tej državi ni treba uporabiti člena 1(2).“

17

V skladu s členom 10 Direktive 91/439 države članice s soglasjem Komisije določijo ekvivalentnosti med kategorijami dovoljenj, izdanih pred uvedbo te direktive in tistimi, opredeljenimi v členu 3.

18

V členu 12 Direktive 91/439 je določeno:

„1.   Po posvetovanju s Komisijo države članice pred 1. julijem 1994 sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo od 1. julija 1996.

[…]

3.   Države članice si pri izvajanju te direktive pomagajo in, če je potrebno, izmenjujejo informacije o dovoljenjih, ki so jih registrirale.“

19

V členu 1 Odločbe Komisije 2000/275/ES z dne 21. marca 2000 o ekvivalentnostih med določenimi kategorijami vozniških dovoljenj (UL L 91, str. 1), kot je bila spremenjena z Odločbo Komisije 2002/256/ES z dne 25. marca 2002 (UL L 87, str. 57), je določeno, da se ta odločba nanaša na vsa veljavna vozniška dovoljenja, izdana v državah članicah, ki se še uporabljajo.

20

V členu 2 navedene odločbe je določeno, da so tabele ekvivalentnosti med kategorijami vozniških dovoljenj, ki so bila izdana v državah članicah pred izvajanjem Direktive 91/439, in usklajenimi kategorijami, kot so določene v členu 3 Direktive 91/439, določene v prilogi k tej odločbi.

21

V členu 28(1), (4) in (5) uredbe o dovolitvi udeležbe osebam v cestnem prometu (uredba o vozniškem dovoljenju) (Verordnung über die Zulassung von Personen zum Straßenverkehr (Fahrerlaubnis-Verordnung)) z dne 18. avgusta 1998 (BGBl. 1998 I, str. 2214, v nadaljevanju: FeV) je določeno:

„(1)   Imetnikom veljavnega vozniškega dovoljenja [Unije] ali [Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljevanju: EGP)], ki imajo običajno prebivališče v smislu člena 7(1) ali (2) v Nemčiji, je v tej državi dovoljena – s pridržkom omejitve iz odstavkov od 2 do 4 – vožnja motornih vozil v okviru pravic, ki jih imajo. Pogoji tujih vozniških dovoljenj se spoštujejo tudi v Nemčiji. Če ni določeno drugače, se za ta vozniška dovoljenja uporabljajo določbe te uredbe.

[…]

(4)   Pravice iz odstavka 1 ne veljajo za imetnike vozniškega dovoljenja [Unije] ali EGP,

[…]

[…]

(5)   Pravica uporabe vozniškega dovoljenja [Unije] ali EGP v Nemčiji po izdaji odločbe iz odstavka 4, točki 3 in 4, se dodeli na prošnjo, če ni več razlogov, ki so upravičevali odvzem ali prepoved uveljavljanja pravice do vožnje. […]“

22

V skladu s členom 69 kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch) kazensko sodišče odredi odvzem vozniškega dovoljenja, če je iz dejstev razvidno, da obtožena oseba ni sposobna za vožnjo. V skladu s členom 69a tega zakonika za ta odvzem velja obdobje prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje (obdobje prepovedi), ki lahko traja od šest mesecev do pet let in se v nekaterih okoliščinah podaljša celo do konca življenja.

23

Prav tako mora na podlagi člena 46 FeV organ, pristojen za izdajo vozniškega dovoljenja, to odvzeti, če se izkaže, da imetnik dovoljenja ni sposoben za vožnjo motornih vozil.

24

V členu 11 FeV z naslovom „Sposobnost“ je določeno:

„(1)   Osebe, ki želijo pridobiti vozniško dovoljenje, morajo izpolnjevati za to potrebne pogoje o psihofizičnih sposobnostih. Ti niso izpolnjeni zlasti ob obstoju bolezni ali motenj iz Priloge 4 ali Priloge 5, zaradi česar je izključena sposobnost [za vožnjo motornih vozil] ali pogojna sposobnost [zanjo]. […]

(2)   Če obstajajo dejstva, ki utemeljujejo dvome o psihofizičnih sposobnostih prosilca za vozniško dovoljenje, lahko organi, pristojni za vozniška dovoljenja, da bi odločili o izdaji ali podaljšanju vozniškega dovoljenja ali odredili omejitve ali pogoje, od zadevne osebe zahtevajo predložitev zdravniškega spričevala. […]

(3)   Predložitev poročila uradno priznanega centra za nadzor sposobnosti za vožnjo (zdravniško-psihološko spričevalo), da bi se za namene iz odstavka 2 odpravili dvomi o sposobnosti za vožnjo, se lahko odredi [zlasti]

[…]

[…]

(8)   Če zadevna oseba zavrne pregled ali če v določenem roku organu, pristojnemu za vozniška dovoljenja, ne predloži spričevala, ki ga je zahteval, ima pristojni organ pravico sprejeti odločitev o nesposobnosti zadevne osebe […]“.

25

V členu 13 FeV, naslovljenem „Sposobnost pri težavah z alkoholom“, je določeno, da lahko pristojni organi v nekaterih okoliščinah odredijo predložitev zdravniško-psihološkega spričevala, da bi odločili o izdaji ali podaljšanju vozniškega dovoljenja ali odredili omejitve ali pogoje glede pravice do vožnje. Tako je zlasti takrat, kadar po mnenju zdravnika ali glede na neka dejstva obstajajo znaki zlorabe alkohola ali kadar je bilo na področju cestnega prometa storjenih več kršitev pod vplivom alkohola.

26

V členu 20(1) FeV je določeno, da za izdajo novega vozniškega dovoljenja po predhodnem odvzemu veljajo določbe o izdaji prvega vozniškega dovoljenja. V skladu z odstavkom 2 tega člena se pristojni organ sicer lahko odpove zahtevi za ponovni preizkus za pridobitev vozniškega dovoljenja, če ni znakov, da prosilec nima več za to potrebnega znanja in sposobnosti, vendar pa v skladu z odstavkom 3 tega člena taka odločitev ne spremeni obveznosti predložitve zdravniško-psihološkega spričevala iz člena 11(3), prvi pododstavek, točka 5, FeV.

27

Na podlagi člena 21(1) zakona o cestnem prometu (Straßenverkehrsgesetz, v nadaljevanju: StVG) se oseba, ki vozi motorno vozilo, čeprav za to nima zahtevanega vozniškega dovoljenja, kaznuje z zaporom do enega leta ali z denarno kaznijo.

28

Verkehrsamt Wien (prometni urad Dunaj, (Avstrija)) je 28. oktobra 1964 K. Schwarzu izdal vozniško dovoljenje za vozila kategorije A in B.

29

K. Schwarz je leta 1968 avstrijsko vozniško dovoljenje zamenjal za nemško vozniško dovoljenje za vozila kategorij 1 in 3. Avstrijsko je smel obdržati.

30

K. Schwarz se je 9. maja 1988 odpovedal nemškemu vozniškemu dovoljenju in ga vrnil.

31

Po uspešno opravljenem zdravniško-psihološkem pregledu je 3. maja 1994 Ordnungsamt Mannheim (Nemčija) K. Schwarzu izdal novo nemško vozniško dovoljenje. Avstrijsko je ta smel obdržati.

32

Amtsgericht Mannheim je 1. decembra 1997 K. Schwarza obsodilo na 40 dnevnih glob po 50 DEM zaradi naklepne vožnje pod vplivom alkohola. Njegova pravica do vožnje je bila preklicana, vozniško dovoljenje mu je bilo odvzeto in določeno je bilo šestmesečno obdobje prepovedi, v katerem ni mogel zaprositi za novo dovoljenje.

33

K. Schwarz je 24. julija 2000 zaprosil za novo vozniško dovoljenje za vozila iz kategorije 3 pri Ordnungsamt Mannheim. Vloga je bila 2. aprila 2001 zavrnjena, ker K. Schwarz ni predložil potrebnega poročila o svojih sposobnostih.

34

Enajstega aprila 2005 je bilo ugotovljeno, da K. Schwarz vozi brez potrebnega vozniškega dovoljenja. Amtsgericht Mannheim ga je zato 30. januarja 2006 obsodilo na 30 dnevnih glob po 25 EUR. K. Schwarz je plačal določeno globo, da se je izognil nadomestni kazni zapora.

35

V zvezi s tem je K. Schwarz navedel, da zoper ta sklep ni mogel vložiti ugovora, ker je bil poslan na Dunaj in ga je prepozno dobil.

36

Ob nadzoru prometa 23. decembra 2005 je K. Schwarz predložil svoje avstrijsko vozniško dovoljenje. Nato ga je Amtsgericht Mannheim s sodbo z dne 22. junija 2006 oprostilo obtožbe, da je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kar je kaznivo dejanje na podlagi člena 21(1) StVG.

37

Staatsanwaltschaft Mannheim se je zoper to sodbo pritožilo na Landgericht Mannheim, da bi doseglo obsodbo K. Schwarza zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja.

38

V teh okoliščinah je Landgericht Mannheim prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

39

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(5) Direktive 91/439 razlagati tako, da nasprotuje temu, da ima državljan države članice, ki je imetnik vozniškega dovoljenja Skupnosti, ki ga je izdala ta država članica, tudi drugo dovoljenje, ki ga je prej izdala druga država članica, če sta bili dovoljenji pridobljeni pred pristopom slednje države k Uniji.

40

K. Schwarz in Komisija menita, da je mogoče, da ima oseba dve vozniški dovoljenji, od katerih je eno izdala država članica prebivališča, drugo pa druga država članica pred pristopom k Uniji, čeprav je to v nasprotju s členom 7(5) Direktive 91/439. Takšen položaj, čeprav v skladu s to direktivo ni zaželen, namreč lahko preneha obstajati šele po uvedbi centraliziranega sistema vodenja vozniških dovoljenj za vse države članice.

41

Prav tako nemška vlada meni, da je načeloma mogoče biti imetnik dveh vozniških dovoljenj, ki sta jih izdali dve državi članici, kadar sta bili obe dovoljenji pridobljeni pred pristopom ene od teh držav k Uniji.

42

Vendar ta vlada opozarja, da je mogoče na podlagi nacionalnega prava vozniško dovoljenje, ki ga je izdala tretja država, postalo neveljavno na nacionalnem območju pred pristopom te slednje države k Uniji. To naj bi veljalo v takšnem primeru, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, na podlagi veljavnega nemškega prava, v skladu s katerim voznik, ki je imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala tretja država, izgubi pravico do uporabe tega dovoljenja, če je od pridobitve stalnega prebivališča v Nemčiji minilo dvanajst mesecev.

43

V vsakem primeru naj bi bila morebitna ponovna veljavnost vozniškega dovoljenja, izdanega leta 1964, v nasprotju s členom 7(5) Direktive 91/439, katere namen je preprečiti, da ima oseba hkrati dve veljavni dovoljenji.

44

Čeprav italijanska vlada opozarja, da trajanje veljavnosti avstrijskega vozniškega dovoljenja verjetno ni omejeno, pa pušča Sodišču presojo, ali je treba v primeru, da ima oseba dve vozniški dovoljenji, člen 7(5) Direktive 91/439 razlagati tako, da nalaga zadevni državi članici, naj v okviru postopka vzajemne pomoči, če je to potrebno, prizna avtomatično izgubo prej izdanega dovoljenja ali neveljavnost ex novo pozneje izdanega dovoljenja.

45

Portugalska vlada opozarja, da se lahko na podlagi člena 7(5) Direktive 91/439 pravica do vožnje v državi članici izvaja samo na podlagi enega vozniškega dovoljenja Skupnosti. Morebitni omejevalni ukrepi naj bi se zato nanašali le na to edino dovoljenje. Na upravni ravni naj bi bila z enim vozniškim dovoljenjem omogočena nadzor in izvrševanje morebitnih sankcij. Za pravilen prenos Direktive 91/439 bi torej Zvezna republika Nemčija morala poskrbeti, da ima vsak voznik, ki prebiva na njenem ozemlju, le eno vozniško dovoljenje Skupnosti.

46

Pri vprašanju o razlagi člena 7(5) Direktive 91/439, kot ga je postavilo predložitveno sodišče, se domneva, da hkrati veljata dve vozniški dovoljenji.

47

Nemška vlada navaja, da bi moral K. Schwarz na podlagi nemškega prava dvanajst mesecev po pridobitvi stalnega prebivališča v Nemčiji izgubiti pravico do uporabe avstrijskega vozniškega dovoljenja, ki je bilo izdano leta 1964 in zamenjano leta 1968.

48

V zvezi s tem je treba odgovoriti, da je pristojnost Sodišča omejena na preizkus določb prava Skupnosti in da ni pristojno za odločanje o nacionalnem pravu (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 2006 v zadevi innoventif, C-453/04, ZOdl., str. I-4929, točka 29).

49

Vsekakor je Sodišče v okviru postopka, predvidenega v členu 234 ES, pristojno odločati o razlagi ali veljavnosti prava Skupnosti samo na podlagi dejstev, ki mu jih predloži nacionalno sodišče (glej sodbi z dne 16. marca 1978 v zadevi Oehlschläger, 104/77, Recueil, str. 791, točka 4, in z dne 11. septembra 2008 v zadevi Eckelkamp in drugi, C-11/07, ZOdl., str. I-6845, točka 52).

50

Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da je K. Schwarz smel obdržati avstrijsko vozniško dovoljenje ob zamenjavi za nemško leta 1968 in ob izdaji nemškega leta 1994 ter da je to avstrijsko dovoljenje ostalo veljavno.

51

V zvezi z veljavnostjo nemškega vozniškega dovoljenja, izdanega leta 1994, se po eni strani postavlja vprašanje uporabe Direktive 80/1263 ter zlasti njenega člena 8(3), v katerem je določeno, da država članica ne more zamenjati vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala tretja država, za vozniško dovoljenje po vzorcu Skupnosti, če se dovoljenje, ki ga je izdala tretja država, ni izročilo pristojnim organom države članice, ki bo opravila zamenjavo.

52

V takšnem primeru, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, ko pri izdaji nemškega vozniškega dovoljenja leta 1994 ni šlo za zamenjavo avstrijskega vozniškega dovoljenja, ampak za izdajo novega na podlagi nemškega prava, kot poudarja nemška vlada, ni mogoče uporabiti določb o zamenjavi vozniškega dovoljenja.

53

Po drugi strani pa člen 7(5) Direktive 91/439, v skladu s katerim nihče ne more imeti vozniškega dovoljenja več kot ene države članice, ni bil upošteven ob izdaji nemškega vozniškega dovoljenja leta 1994, ker je navedena direktiva začela veljati šele 1. julija 1996, ko je bila razveljavljena Direktiva 80/1263 (glej sodbo z dne 29. oktobra 1998 v zadevi Awoyemi, C-230/97, Recueil, str. I-6781, točka 33).

54

Niti ob predpostavki, da se izdaja nemškega vozniškega dovoljenja maja 1994 v nasprotju z mnenjem nemške vlade ne bi mogla šteti za izdajo novega vozniškega dovoljenja, ampak za dejansko zamenjavo obstoječega, je treba ugotoviti, da državljan države članice ne sme biti v slabšem položaju zaradi dejstva, da je imetnik dveh vozniških dovoljenj, čeprav bi bila izdaja drugega dovoljenja rezultat nepravilnosti, ker država članica izdaje s tem, da ne bi izročila dovoljenja, ki ga je prej izdala druga država članica, organom te države, ne bi spoštovala prava Skupnosti. Država članica namreč ne more sankcionirati imetnika takšnega dovoljenja zaradi neupoštevanja obveznosti, ki jih ima navedena država na podlagi prava Skupnosti.

55

V členu 7(5) Direktive 91/439 je določeno, da nihče ne more imeti vozniškega dovoljenja več kot ene države članice. V skladu s tem je državam članicam prepovedano izdati dovoljenje Skupnosti, če oseba, ki je zaprosila za takšno dovoljenje, že ima drugo vozniško dovoljenje, ki ga je izdala druga država članica.

56

Čeprav je v členu 7(5) Direktive 91/439 določeno, da nihče ne more imeti več kot eno vozniško dovoljenje Skupnosti (glej sodbi z dne 26. junija 2008 v združenih zadevah Wiedemann in Funk, C-329/06 in C-343/06, ZOdl., str. I-4635, točka 70, in v združenih zadevah Zerche in drugi, od C-334/06 do C-336/06, ZOdl., str. I-4691, točka 67), je edini učinek te določbe, da nasprotuje izdaji drugega vozniškega dovoljenja Skupnosti od začetka veljavnosti navedene določbe, to je od 1. julija 1996, ko je bila razveljavljena Direktiva 80/1263.

57

Člen 7(5) Direktive 91/439 pa ne nasprotuje temu, da ima državljan države članice še naprej več kot eno veljavno dovoljenje, če je bilo eno od teh dovoljenj izdano v državi članici pred njenim pristopom in takšno dovoljenje ni prenehalo veljati.

58

V takšnem primeru torej navedena določba ob soobstoju dveh veljavnih dovoljenj ne vpliva na veljavnost enega od njiju. Za takšen primer ne določa prednostnega reda uporabe, niti avtomatične izgube prvega dovoljenja, niti neveljavnosti drugega dovoljenja.

59

Če je prvo vozniško dovoljenje izdala država članica pred pristopom k Uniji, se s členom 7(5) Direktive 91/439, če ima oseba dve veljavni vozniški dovoljenji, torej ne zahteva niti avtomatična izguba prvega dovoljenja, ki ga je izdala ta država pred svojim pristopom, niti neveljavnost poznejšega dovoljenja, ki je bilo izdano v drugi državi članici prav tako pred navedenim pristopom.

60

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(5) Direktive 91/439 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da ima državljan države članice hkrati dve veljavni vozniški dovoljenji, od katerih je eno dovoljenje Skupnosti, drugo pa vozniško dovoljenje, ki ga je izdala druga država članica, če sta bili obe pridobljeni pred pristopom slednje države k Uniji.

61

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 1 ter 8(2) in (4) Direktive 91/439 nasprotujeta temu, da država članica zavrne priznanje pravice do vožnje, ki izhaja iz vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država pred pristopom k Uniji, če je bilo to dovoljenje izdano pred vozniškim dovoljenjem, ki ga je izdala prva država članica, v kateri je bilo to drugo dovoljenje imetniku odvzeto zaradi nesposobnosti za vožnjo in je obdobje prepovedi, ki je bilo določeno hkrati z navedenim odvzemom, že poteklo.

62

K. Schwarz opozarja, da je zavrnitev države članice, da prizna vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano v drugi državi članici, odvisno od sprejetja odločbe nacionalnega urada, ki je pristojen na področju cestnega prometa, kar naj se v postopku v glavni stvari ne bi zgodilo.

63

V postopku v glavni stvari naj predložitveno sodišče ne bi bilo pristojno in torej ne bi moglo kaznovati K. Schwarza za vožnjo brez dovoljenja. Odvzem njegovega nemškega vozniškega dovoljenja leta 1997, skupaj s katerim je bilo določeno obdobje prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje, naj poleg tega po navedenem obdobju prepovedi ne bi mogel utemeljiti neomejenega zavračanja priznanja njegovega avstrijskega vozniškega dovoljenja, izdanega leta 1964.

64

Komisija poudarja, da vozniškega dovoljenja, ki je bilo izdano v državi članici po odvzemu prvega dovoljenja v drugi državi članici, v zadnji ni treba priznati, če je bilo drugo dovoljenje izdano med obdobjem prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje v državi članici, ki je odvzela prvo.

65

Nasprotno bi bilo mogoče spet voziti motorno vozilo na podlagi drugega vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala država članica po poteku obdobja prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje. V zvezi z vozniškim dovoljenjem, izdanim pred obdobjem navedene prepovedi, in ne med tem obdobjem, Komisija poudarja, da imetnik takšnega dovoljenja navadno še ni vpisan v kazenski evidenci ob izdaji in da naj bi se zato navedeno dovoljenje moralo priznati, če temu ne nasprotujejo posebne okoliščine.

66

V takšni zadevi, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari, naj niti dejstvo, da Republika Avstrija še ni pristopila k Uniji, niti dejstvo, da je bilo odvzeto vozniško dovoljenje, ki je bilo pozneje izdano v Nemčiji, ne bi vplivalo na obveznost priznanja veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala Republika Avstrija, po obdobju prepovedi, določenem hkrati z ukrepom odvzema.

67

Nemška vlada glede na odgovor, ki ga predlaga na prvo vprašanje, le podredno navaja, da Direktiva 91/439 ne nasprotuje pravilu iz člena 28 FeV, v skladu s katerim K. Schwarzu ni dovoljeno voziti na podlagi avstrijskega vozniškega dovoljenja, dokler s predložitvijo zdravniško-psihološkega poročila ne dokaže, da razlogi, ki so utemeljili odvzem pozneje izdanega nemškega vozniškega dovoljenja, ne obstajajo več. Odvzem nemškega vozniškega dovoljenja ne bi bil več učinkovit, če bi organi morali priznati prej izdano tuje dovoljenje.

68

Poleg tega naj bi bilo na podlagi člena 8(2) Direktive 91/439 dovoljeno sprejeti ukrepe, s katerimi se sankcionira ravnanje, ki je poznejše od pridobitve tujega dovoljenja.

69

V nasprotju z osebo, ki bi po odvzemu nemškega vozniškega dovoljenja dobila novo v drugi državi članici, oseba iz postopka v glavni stvari dvakrat ni dokazala sposobnosti za vožnjo motornih vozil. Prav člena 8(1) Direktive 80/1263 in 7(5) Direktive 91/439 naj bi kazala željo zakonodajalca Skupnosti, da se prepreči to, da bi osebe pridobile dvojno pravico do vožnje motornih vozil.

70

Nemška vlada poleg tega meni, da mora odvzem nacionalnega vozniškega dovoljenja vključevati tudi možnost izpodbijanja veljavnosti prej pridobljenega tujega vozniškega dovoljenja, ker se za uresničevanje cilja Direktive 91/439, ki je zagotavljanje varnosti cestnega prometa, zahteva, da se osebi, ki za to ni sposobna, prepove voziti motorno vozilo na javnih cestah.

71

Nazadnje nemška vlada opozarja, da potek obdobja prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje ni upošteven v postopku v glavni stvari, saj obtoženec ni pridobil novega vozniškega dovoljenja ob izteku obdobja prepovedi. S tem naj se ne bi preveč poseglo v pravice K. Schwarza, saj se mu ni prepovedalo pridobiti novo vozniško dovoljenje ob izteku obdobja prepovedi.

72

Italijanska vlada prav tako meni, da nič ne nasprotuje uporabi člena 8(2) Direktive 91/439, v skladu s katerim lahko država članica, v kateri ima imetnik vozniškega dovoljenja druge države članice običajno prebivališče, uporabi nacionalne predpise o omejitvi, začasnem odvzemu, odvzemu ali preklicu pravice do vožnje.

73

V postopku v glavni stvari naj K. Schwarz po odvzemu nemškega vozniškega dovoljenja ne bi opravil preizkusa sposobnosti za vožnjo, ki bi ga odredili organi druge države članice. Po odločbi o odvzemu naj torej ne bi bilo nobenega dogodka, na podlagi katerega bi se lahko sklepalo, da je zadevna oseba spet sposobna za vožnjo. Poleg tega naj bi imel K. Schwarz možnost vložiti prošnjo za novo vozniško dovoljenje na podlagi člena 28(5) FeV.

74

Iz prve uvodne izjave Direktive 91/439 je razvidno, da je bilo v členu 1(2) te direktive določeno splošno načelo vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj, ki so jih izdale države članice, postavljeno zlasti zato, da bi se olajšalo gibanje oseb, ki se nastanijo v drugi državi članici kot tisti, v kateri so opravile vozniški izpit (sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi Kapper, C-476/01, Recueil, str. I-5205, točka 71, zgoraj navedeni sodbi Wiedemann in Funk, točka 49, ter Zerche in drugi, točka 46, in sodba z dne 20. novembra 2008 v zadevi Weber, C-1/07, ZOdl., str. I-8571, točka 26).

75

V skladu z ustaljeno sodno prakso navedeni člen 1(2) določa vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj, ki so jih izdale države članice, brez kakršnekoli formalnosti. Ta določba nalaga državam članicam jasno in natančno obveznost, ki ne dopušča proste presoje glede ukrepov, ki jih je treba sprejeti za uskladitev z njo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Awoyemi, točki 41 in 42; sodbo z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti Nizozemski C-246/00, Recueil, str. I-7485, točki 60 in 61; zgoraj navedene sodbe Kapper, točka 45; Wiedemann in Funk, točka 50, Zerche in drugi, točka 47, in Weber, točka 27, ter sklepa z dne 6. aprila 2006 v zadevi Halbritter, C-227/05, točka 25, in z dne 28. septembra 2006 v zadevi Kremer, C-340/05, točka 27).

76

Država članica izdajateljica mora preveriti, ali so izpolnjene minimalne zahteve prava Skupnosti, zlasti v zvezi s prebivališčem in sposobnostjo za vožnjo, določene v členu 7(1) Direktive 91/439, in ali je torej izdaja vozniškega dovoljenja upravičena (glej zgoraj navedeni sodbi Wiedemann in Funk, točka 52, ter Zerche in drugi, točka 49).

77

Če so torej organi države članice izdali vozniško dovoljenje v skladu s členom 1(1) Direktive 91/439, druge države članice nimajo pravice preveriti, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo, ki jih določa ta direktiva. Dejstvo, da ima nekdo vozniško dovoljenje, ki ga je izdala država članica, je namreč treba šteti za dokaz, da je imetnik tega dovoljenja na dan, ko mu je bilo izdano, izpolnjeval navedene pogoje (zgoraj navedeni sodbi Wiedemann in Funk, točka 53, ter Zerche in drugi, točka 50).

78

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so vozniška dovoljenja, ki so bila izdana v Avstriji med 1. januarjem 1956 in 1. novembrom 1997, v tabelah ekvivalentnosti, ki so priložene Odločbi 2000/275, kot je bila spremenjena z Odločbo 2002/256.

79

Vendar člen 8(2) in (4) Direktive 91/439 omogoča državam članicam, da v nekaterih okoliščinah in zlasti zaradi varnosti cestnega prometa, kot je razvidno iz zadnje uvodne izjave te direktive, za imetnike, ki imajo običajno prebivališče na njihovem ozemlju, uporabijo nacionalne predpise glede omejitve, začasnega odvzema, odvzema in preklica vozniških dovoljenj.

80

Pravico, določeno v členu 8(2) Direktive 91/439, je mogoče izvrševati zgolj zaradi vedenja zadevne osebe po pridobitvi vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Wiedemann in Funk, točka 59, ter Zerche in drugi, točka 56, in zgoraj navedena sklepa Halbritter, točka 38, in Kremer, točka 35, ter sklep z dne 3. julija 2008 v zadevi Möginger, C-225/07, točka 36).

81

Čeprav člen 8(2) Direktive 91/439 državi članici običajnega prebivališča ne omogoča, da bi zavrnila priznanje vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica, zgolj zato, ker je bilo imetniku tega dovoljenja pred tem odvzeto prejšnje dovoljenje v prvi državi članici, pa ji ta določba omogoča, da ob spoštovanju načela teritorialnosti kazenskega in policijskega prava za navedenega imetnika uporabi nacionalne predpise glede omejitve, začasnega odvzema, odvzema ali preklica dovoljenj, če njegovo vedenje po izdaji tega dovoljenja to utemeljuje (glej zgoraj navedeni sodbi Wiedemann in Funk, točka 66, ter Zerche in drugi, točka 63).

82

V členu 8(4), prvi pododstavek, Direktive 91/439 pa je državi članici dovoljeno, da zavrne priznanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je v drugi državi članici pridobila oseba, za katero velja ukrep o omejitvi, začasnem odvzemu, odvzemu ali preklicu dovoljenja.

83

V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da določbe členov 1(2) in 8(4) Direktive 91/439 ne nasprotujejo temu, da država članica osebi, ki ji je bilo na ozemlju te države odvzeto vozniško dovoljenje in je bila za ta ukrep določena prepoved v določenem obdobju zaprositi za novo dovoljenje, ne prizna novega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica v tem obdobju prepovedi (zgoraj navedeni sodbi Wiedemann in Funk, točka 65, in Zerche in drugi, točka 62, ter zgoraj navedeni sklep Möginger, točka 38).

84

Vendar pomeni dovolitev iz člena 8(4) Direktive 91/439 izjemo od splošnega načela vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj in jo je zato treba razlagati strogo (glej zgoraj navedene sodbe Wiedemann in Funk, točka 60, Zerche in drugi, točka 57, ter Weber, točka 29).

85

Sodišče je menilo, da se država članica ne more sklicevati na navedeni člen 8(4), da osebi, ki ji je bilo odvzeto ali preklicano vozniško dovoljenje, ki ga je izdala ta država članica, za nedoločen čas ne bi priznala veljavnosti dovoljenja, ki ji ga lahko pozneje, to je po obdobju prepovedi, izda druga država članica (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Kapper, točka 76, Wiedemann in Funk, točka 63, Zerche in drugi, točka 60, ter zgoraj navedena sklepa Halbritter, točka 28, in Kremer, točka 29).

86

Kadar tako za osebo v državi članici velja ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, navedeni člen 8(4) načeloma tej državi članici ne omogoča, da zavrne priznanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je pozneje izdala druga država članica isti osebi zunaj obdobja prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Kapper, točka 76; Wiedemann in Funk, točka 64; Zerche in drugi, točka 60, ter zgoraj navedene sklepe Halbritter, točka 27, in Kremer, točka 29, ter Möginger, točka 44).

87

V obravnavanem primeru je bilo kot v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe in sklepi, navedeni v prejšnji točki, sporno vozniško dovoljenje iz postopka v glavni stvari izdano in se je uporabljalo zunaj obdobja prepovedi zaprositi za novo.

88

Vendar je treba preučiti, ali dejstvo, da je vozniško dovoljenje država članica izdala pred izdajo vozniškega dovoljenja v drugi državi članici, in torej pred odvzemom zadnjega, vpliva na obveznost druge države, da prizna vozniško dovoljenje, ki ga je izdala prva.

89

Čeprav je bilo namreč vozniško dovoljenje, kot je avstrijsko dovoljenje v postopku v glavni stvari, izdano zunaj obdobja prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje in ga je njegov imetnik uporabljal zunaj navedenega obdobja, je bilo navedeno dovoljenje, drugače kot v navedenih sodbah in sklepih, pridobljeno pred izdajo nemškega vozniškega dovoljenja in torej pred odvzemom navedenega dovoljenja, ne pozneje.

90

Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 40 sklepnih predlogov, je namen Direktive 91/439 uravnotežiti, na eni strani, načelo vzajemnega priznavanja, s katerim se skuša olajšati prosto gibanje oseb, kar je cilj te direktive, na katerega je bilo opozorjeno v točki 74 te sodbe, in na drugi strani, cilj navedene direktive v zvezi z izboljšanjem varnosti cestnega prometa, namreč tako, da se državam članicam omogoči, da na podlagi člena 8(2) in (4) te direktive v nekaterih okoliščinah uporabijo nacionalne predpise o odvzemu, začasnem odvzemu in preklicu vozniškega dovoljenja.

91

Sodišče je tako presodilo, da država članica ne more zavrniti priznanja, na svojem ozemlju, pravice do vožnje, ki izhaja iz vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica, in torej priznanja veljavnosti tega dovoljenja, dokler njegov imetnik ne izpolni v prvi državi članici veljavnih pogojev za izdajo novega dovoljenja po odvzemu prej pridobljenega, med katerimi je preizkus sposobnosti za vožnjo, ki dokazuje, da ni več razlogov, ki so upravičevali navedeni odvzem (glej zgoraj navedeni sodbi Wiedemann in Funk, točka 64, in Zerche in drugi, točka 61, ter zgoraj navedena sklepa Halbritter, točka 32, in Kremer, točka 38).

92

V teh zadevah je bila nesposobnost za vožnjo, ki je bila sankcionirana z odvzemom vozniškega dovoljenja v državi članici, odpravljena, kar se je s preizkusom sposobnosti ugotovilo v drugi državi članici ob poznejši izdaji vozniškega dovoljenja.

93

Ob tej priložnosti mora namreč država članica izdaje, kot je bilo opozorjeno v točki 76 te sodbe, preveriti zlasti, ali v skladu s členom 7(1) Direktive 91/439 kandidat izpolnjuje minimalne zahteve v zvezi s psihofizično sposobnostjo za vožnjo.

94

V okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, se zaradi odvzema vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala država članica, pojavljajo dvomi o sposobnosti njegovega imetnika za vožnjo in torej implicitno o vozniškem dovoljenju, ki ga je pred tem izdala druga država članica.

95

Kot sta poudarili nemška in italijanska vlada, imetnik, drugače kot v zadevah, v katerih sta bila sprejeta zgoraj navedena sklepa Halbritter in Kremer, po predhodnem odvzemu nemškega vozniškega dovoljenja ni opravil preizkusa sposobnosti za vožnjo, ki bi ga odredili organi druge države članice. Tako ni dokazano, da je navedeni imetnik v skladu z zahtevami iz Direktive 91/439 sposoben za vožnjo in udeležbo v cestnem prometu.

96

Varnost cestnega prometa bi bila ogrožena, če bi se lahko takšen nacionalni ukrep odvzema, kakršen je bil sprejet v postopku v glavni stvari, obšel z možnostjo sklicevanja na vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano pred dovoljenjem, odvzetim zaradi nesposobnosti za vožnjo, ne da bi se ugotovilo, ali je oseba s tem starim dovoljenjem, ko se nanj sklicuje, sposobna za vožnjo v skladu z Direktivo 91/439.

97

Poleg tega bi bilo protislovno naložiti državi članici, da mora priznati pravico do vožnje na podlagi vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica pred vozniškim dovoljenjem, ki ga je izdala prva država članica, če je bilo zadnje vozniško dovoljenje odvzeto zaradi nesposobnosti imetnika za vožnjo. Če ima namreč državljan države članice le eno vozniško dovoljenje, izdano v drugi državi članici, lahko prva država članica na podlagi člena 8(2) Direktive 91/439 zanj uporabi svoje določbe o odvzemu, na primer zaradi nesposobnosti za vožnjo.

98

Iz navedenega je razvidno, da člena 1 ter 8(2) in (4) Direktive 91/439 ne nasprotujeta temu, da država članica zavrne priznanje pravice do vožnje, ki izhaja iz vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država pred pristopom k Uniji, če je bilo to dovoljenje izdano pred vozniškim dovoljenjem, ki ga je izdala prva država članica, v kateri je bilo zadnje dovoljenje odvzeto zaradi nesposobnosti imetnika za vožnjo. Dejstvo, da se ta zavrnitev zgodi po obdobju prepovedi zaprositi za novo vozniško dovoljenje, ki je bilo določeno hkrati z navedenim odvzemom, v zvezi s tem ni upoštevno.

99

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: