—

za Comisión del Mercado de las Telecomunicaciones F. Ramos Cea, procurador, in M. Sánchez Blanco, abogado,

—

za špansko vlado M. Muñoz Pérez, zastopnik,

—

za belgijsko vlado sprva A. Hubert, nato C. Pochet, zastopnici,

—

za grško vlado S. Spyropoulos, I. Pouli in S. Trekli, zastopniki,

—

za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

—

za nizozemsko vlado C. Wissels in M. de Grave, zastopnika,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti R. Vidal Puig, zastopnik,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3(2) in 10(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33, v nadaljevanju: okvirna direktiva) v povezavi z enajsto uvodno izjavo te direktive.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru tožbe, s katero je Comisión del Mercado de las Telecomunicaciones (v nadaljevanju: CMT) zahtevala, da se kraljevi dekret 2296/2004 o sprejetju uredbe o trgih elektronskih komunikacij, o dostopu do omrežij in številčenja (Real Decreto 2296/2004 por el que se aprueba el Reglamento sobre mercados de comunicaciones electrónicas, acceso a las redes y numeración) z dne 10. decembra 2004 (BOE št. 314, 30.12. 2004, str. 42372) in določene točke nacionalnega načrta telefonskega številčenja, ki je priloga tega dekreta, delno ali v celoti razglasijo za nične, ker naj bi bili v nasprotju s splošnim zakonom o telekomunikacijah (Ley General 32/2003 de Telecomunicaciones) z dne 3. novembra 2003 (BOE št. 264, 4.11. 2003, str. 38890, v nadaljevanju: LGT), s katerim je bila v nacionalno pravo prenesena okvirna direktiva.

3

Enajsta uvodna izjava okvirne direktive določa:

„V skladu z načelom ločevanja regulativnih in obratovalnih funkcij naj države članice zajamčijo neodvisnost nacionalnega regulativnega organa ali organov, da bi zagotovile nepristranskost njihovih sklepov. Ta zahteva po neodvisnosti ne posega v institucionalno avtonomijo in ustavne obveznosti držav članic niti v načelo nevtralnosti v zvezi s predpisi v državah članicah o ureditvi lastninskopravnih razmerij iz člena 295 Pogodbe. Nacionalni regulativni organi naj imajo pri izvajanju svojih nalog na voljo vse potrebne vire glede zaposlovanja, strokovnega znanja in izkušenj ter finančnih sredstev.“

4

Dvajseta uvodna izjava te direktive določa:

„Dostop do številskih virov na podlagi preglednih, objektivnih in nepristranskih meril je temeljni pogoj za konkurenco podjetij v elektronskem komunikacijskem sektorju. Vse elemente nacionalnih načrtov številčenja naj upravljajo nacionalni regulativni organi, vključno s točkovnimi kodami, ki se uporabljajo pri omrežnem naslavljanju […]“

5

Člen 2(g) okvirne direktive določa, da „nacionalni regulativni organ“ pomeni „organ ali organe, ki jih država članica zadolži za opravljanje katerekoli regulativne naloge, dodeljene v tej direktivi in v posebnih direktivah“.

6

Člen 2(m) te direktive določa, da „zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja“ pomeni vzpostavitev, obratovanje, upravljanje ali zagotavljanje dostopnosti takega omrežja.

7

Člen okvirne direktive z naslovom „Nacionalni regulativni organi“ določa:

„1.   Države članice poskrbijo, da vsako nalogo, dodeljeno nacionalnim regulativnim organom s to direktivo ali posebnimi direktivami, prevzame pristojni organ.

2.   Države članice zajamčijo neodvisnost nacionalnih regulativnih organov tako, da zagotovijo njihovo pravno ločenost in funkcijsko neodvisnost od vseh organizacij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve. Države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, zagotovijo dejansko strukturno ločitev regulativne funkcije od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom.

3.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi izvajajo svoja pooblastila nepristransko in pregledno.

4.   Države članice objavijo naloge, ki jih morajo opraviti nacionalni regulativni organi, v preprosto dostopni obliki, zlasti kadar so te naloge dodeljene več kot enemu organu. Države članice pri zadevah v skupnem interesu zagotovijo, kadar je to primerno, posvetovanje in sodelovanje med temi organi ter med temi organi in nacionalnimi organi, pooblaščenimi za izvajanje konkurenčnega prava, in nacionalnimi organi, pooblaščenimi za izvajanje prava varstva potrošnikov. Kadar je več kot en organ pristojen za reševanje takih zadev, države članice zagotovijo objavo zadevnih nalog vsakega organa v preprosto dostopni obliki.

[…]

6.   Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh nalogah, dodeljenih nacionalnim regulativnim organom po tej direktivi in posebnih direktivah, ter o njihovih nalogah.“

8

Člen 10(1) te direktive z naslovom „Številčenje, poimenovanje in naslavljanje“ določa:

„Države članice poskrbijo, da nacionalni regulativni organi nadzorujejo dodeljevanje vseh nacionalnih številskih virov in upravljanje nacionalnih načrtov številčenja. Države članice poskrbijo, da so na voljo ustrezne številke in območja številčenja za vse javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve. Nacionalni regulativni organi določijo objektivne, pregledne in nediskiminacijske postopke za dodeljevanje nacionalnih številskih virov.“

9

CTM je 9. decembra 2005 na Tribunal Supremo vložila tožbo za razglasitev ničnosti členov 27(1) in (3), 28(2), 34, 36, 38, 40(1) in (3), 49 in 55 kraljevega dekreta 2296/2004 ter točk 5.4 in 10.1 nacionalnega načrta telefonskega številčenja, ki je priloga tega dekreta, ker naj bi bili v nasprotju z določbami LGT.

10

CMT zatrjuje, da se s temi določbami ne spoštuje razdelitve pristojnosti glede upravljanja s številskimi viri, ki je določena v členih 16 in 48 LGT. Neprenesena pristojnost ministrstva za industrijo, turizem in trgovino na tem področju, določena s predhodnimi zakonskimi določbami in z določbami LGT, naj bi bila natančno določena z določbami kraljevega dekreta 2296/2004 tako, da naj bi se naloge CMT zmanjšale in naj bi obsegale le še izvajanje odločb tega ministrstva. CMT je zatrjevala tudi, da je bil s tem kraljevim dekretom prekoračen LGT in s tem kršeno načelo zakonitosti, hierarhije pravnih aktov in pravne varnosti, v njem pa tudi niso bile upoštevane določbe člena 10(1) okvirne direktive.

11

S sodbo z dne 23. januarja 2007 je Tribunal Supremo prekinilo odločanje in je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

12

Uvodoma ugotovimo, da je v prvi uvodni izjavi okvirne direktive določeno, da je bil novi regulativni okvir za telekomunikacije, in sicer okvirne direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (direktiva o odobritvi) (UL L 108, str. 21), 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, str. 51) in 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (direktiva o dostopu) (UL L 108, str. 7), sprejet, čeprav so bile s prejšnjim regulativnim okvirom za telekomunikacije ustvarjene razmere za učinkovito konkurenco v telekomunikacijskem sektorju v času prehoda z monopola na popolno konkurenco.

13

To je treba upoštevati pri presoji enajste uvodne izjave okvirne direktive, ki določa, da naj države članice v skladu z načelom ločevanja regulativnih in obratovalnih funkcij zajamčijo neodvisnost nacionalnega regulativnega organa ali organov (v nadaljevanju: regulativni organi), da bi zagotovile nepristranskost njihovih sklepov.

14

Člen 3(2) okvirne direktive določa, da se zajamči neodvisnost nacionalnih regulativnih organov tako, da zagotovijo njihovo pravno ločenost in funkcijsko neodvisnost od vseh organizacij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve. Države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, zagotovijo dejansko strukturno ločitev regulativne funkcije od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom.

15

Najprej pojasnimo, da funkcije dodeljevanja nacionalnih številskih virov in upravljanja nacionalnih načrtov številčenja niso del funkcij organov, ki zagotavljajo ponudbo storitev in/ali omrežij, kot je opredeljena v členu 2(m) okvirne direktive. Zato jih ne obravnavamo kot „obratovalne funkcije“ v smislu enajste uvodne izjave te direktive, ampak kot „regulativne funkcije“.

16

Predložitveno sodišče sprašuje, ali okvirna direktiva državam članicam omogoča, da dodelijo različnim regulativnim organom tako regulativne funkcije kot obratovalne funkcije glede dodeljevanja nacionalnih številskih virov in upravljanja nacionalnih načrtov številčenja.

17

Glede tega iz člena 10(1) v povezavi s členom 3(2) okvirne direktive izhaja, da morajo države članice poskrbeti, da en ali več regulativnih organov nadzoruje dodeljevanje vseh nacionalnih številskih virov in upravljanje nacionalnih načrtov številčenja, da so ti organi pravno ločeni in funkcijsko neodvisni od vseh organizacij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve, in da države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, zagotovijo dejansko strukturno ločitev regulativne funkcije od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom teh podjetij, vključno z dodeljevanjem nacionalnih številskih virov in upravljanjem nacionalnih načrtov številčenja.

18

Ta ugotovitev je podkrepljena tako z enajsto uvodno izjavo okvirne direktive, s katero se države članice obvezuje, naj zajamčijo neodvisnost nacionalnega regulativnega organa ali organov, kot tudi s členom 3(4) iste direktive, ki določa, da morajo države članice objaviti naloge, ki jih morajo opraviti nacionalni regulativni organi, zlasti kadar so te naloge dodeljene več kot enemu organu.

19

Dejstvo, da gre lahko za več regulativnih organov, izhaja iz same opredelitve „nacionalni regulativni organ“ iz člena 2(g) te direktive.

20

Nasprotno pa ugotovimo, da nobena določba okvirne direktive ne določa, da mora biti regulativni organ, ki so mu dodeljene funkcije dodeljevanja nacionalnih številskih virov in upravljanja nacionalnih načrtov številčenja, drug ali neodvisen od preostalih regulativnih organov in zlasti od tistega, ki sprejme nacionalni načrt številčenja ali postopke nadzora in upravljanja tega načrta.

21

Glede na zgoraj navedene ugotovitve je odgovor na prvo vprašanje, da je treba člen 3(2) in (4) ter člen 10(1) okvirne direktive v povezavi z enajsto uvodno izjavo te direktive razlagati tako, da se funkcije dodeljevanja nacionalnih številskih virov in upravljanja nacionalnih načrtov številčenja obravnava kot regulativne funkcije. Države članice niso zavezane dodeliti teh različnih funkcij različnim regulativnim organom.

22

V drugem vprašanju predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko država članica dodeli regulativne funkcije iz člena 10(1) okvirne direktive več regulativnim organom.

23

Iz členov 2(g) in 10(1) okvirne direktive jasno izhaja, da lahko več regulativnih organov nadzoruje dodeljevanje vseh nacionalnih številskih virov in upravljanje nacionalnih načrtov številčenja.

24

Čeprav imajo države članice institucionalno avtonomijo pri organizaciji in strukturi njihovih regulativnih organov v smislu člena 2(g) okvirne direktive, se lahko ta avtonomija izvaja le ob upoštevanju ciljev in obveznosti, ki jih določa ta direktiva.

25

Tako morajo države članice v skladu s členom 3(2), (4) in (6) te direktive poleg zajamčenja funkcijske neodvisnosti regulativnih organov glede na organizacije, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve, tudi objaviti naloge, ki jih morajo opraviti nacionalni regulativni organi, v preprosto dostopni obliki in uradno obvestiti Komisijo o imenu regulativnih organov, ki so za te funkcije zadolženi, ter o njihovih nalogah.

26

Če ta dodeljevanja vsaj delno spadajo v pristojnost organov ministrstva, mora vsaka država nadzorovati, da ti organi niso niti neposredno niti posredno vpleteni v „obratovalne funkcije“ v smislu okvirne direktive.

27

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je odgovor na drugo zastavljeno vprašanje, da je treba člen 10(1) in člen 3(2), (4) in (6) okvirne direktive razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se funkcije dodeljevanja nacionalnih številskih virov in upravljanja nacionalnih načrtov številčenja razdeli med več regulativnih organov, pod pogojem, da se razdelitev nalog objavi v preprosto dostopni obliki in da se o njih uradno obvesti Komisijo.

28

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: