—

za Satakunnan Markkinapörssi Oy in Satamedia Oy P. Vainio, asianajaja,

—

za finsko vlado J. Heliskoski, zastopnik,

—

za estonsko vlado L. Uibo, zastopnik,

—

za portugalsko vlado L. I. Fernandes in C. Vieira Guerra, zastopnika,

—

za švedsko vlado A. Falk in K. Petkovska, zastopnici,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti C. Docksey in P. Aalto, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, str. 31, v nadaljevanju: Direktiva).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med tietosuojavaltuutettu (pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov) in tietosuojalautakunta (komisija za varstvo osebnih podatkov) v zvezi z dejavnostjo obdelave osebnih podatkov, ki jo opravljata družbi Satakunnan Markkinapörssi Oy (v nadaljevanju: Markkinapörssi) in Satamedia Oy (v nadaljevanju: Satamedia).

3

Kot izhaja iz člena 1(1) Direktive, je njen namen varstvo temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb in predvsem njihove pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov.

4

Člen 1(2) Direktive določa:

„Države članice ne omejujejo niti ne prepovedujejo prostega prenosa osebnih podatkov med državami članicami zaradi razlogov, povezanih z varstvom, ki je zagotovljeno na podlagi odstavka 1.“

5

Člen 2 Direktive z naslovom „Opredelitev pojmov“ določa:

„V tej direktivi:

[…]“

6

V členu 3 Direktive je njeno področje uporabe opredeljeno tako:

„1.   Ta direktiva se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatskimi sredstvi za osebne podatke, ki sestavljajo del zbirke ali so namenjeni sestavljanju dela zbirke.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov:

7

Razmerje med varstvom osebnih podatkov in svobodo izražanja je v členu 9 Direktive z naslovom „Obdelava osebnih podatkov in svoboda izražanja“ urejeno tako:

„Države članice določijo izjeme ali odstopanja od določb tega poglavja, poglavja IV in poglavja VI za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja zgolj v novinarske namene ali zaradi umetniškega ali literarnega izražanja samo, če so potrebna za uskladitev pravice do zasebnosti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja.“

8

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 37 Direktive določeno:

9

Člen 13 Direktive z naslovom „Izjeme in omejitve“ določa:

„1.   Države članice lahko sprejmejo predpise za omejitev obsega obveznosti in pravic, opredeljenih v členih 6(1), 10, 11(1), 12 in 21, kadar taka omejitev predstavlja potrebni ukrep za zaščito:

[…]“

10

Člen 17 Direktive z naslovom „Varnost obdelave“ določa:

„1.   Države članice določijo, da mora upravljavec izvajati ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov pred slučajnim ali nezakonitim uničenjem ali slučajno izgubo, predelavo, nepooblaščenim posredovanjem ali dostopom, predvsem kadar obdelava vključuje prenos podatkov po omrežju, ter proti vsem drugim nezakonitim oblikam obdelave.

Taki ukrepi ob upoštevanju stanja tehnologije in stroškov za njihovo izvajanje zagotavljajo raven zaščite, ustrezno tveganju, ki ga predstavljata obdelava in narava podatkov, ki jih je potrebno varovati.

2.   Države članice določijo, da mora upravljavec, kadar se obdelava izvaja v njegovem imenu, izbrati obdelovalca, ki zagotavlja zadostne garancije glede tehničnih varnostnih ukrepov in organizacijskih ukrepov, ki urejajo obdelavo, ki jo je treba opraviti, ter mora zagotoviti skladnost s temi ukrepi.

[…]“

11

Člen 10(1) ustave (perustuslaki (731/1999)) z dne 11. junija 1999 določa:

„Vsakomur je zagotovljena pravica do zasebnosti, dostojanstva in nedotakljivosti stanovanja. Varstvo osebnih podatkov podrobneje ureja zakon.“

12

Člen 12 ustave določa:

„Vsakomur je zagotovljena svoboda izražanja. Svoboda izražanja obsega pravico brez predhodnih omejitev izraziti, objaviti in prejemati informacije, mnenja in druga sporočila. Izvajanje svobode izražanja podrobneje ureja zakon. […]

Dokumenti in drugi podatki, s katerimi razpolagajo organi, so javni, razen če je njihova javnost iz nujnih razlogov izrecno omejena z zakonom. Vsak ima pravico do dostopa do informacij javnih dokumentov in podatkov.“

13

Zakon o osebnih podatkih (henkilötietolaki (523/1999)) z dne 22. aprila 1999, s katerim je bila Direktiva prenesena v nacionalno pravo, se uporablja za obdelavo osebnih podatkov (člen 2(1)), razen za imenske zbirke, ki vsebujejo zgolj v medijih objavljene informacije (člen 2(4)). Za obdelavo osebnih podatkov v redakcijske, umetniške ali literarne namene se uporablja le delno (člen 2(5)).

14

Člen 32 zakona o osebnih podatkih določa, da mora oseba, odgovorna za zbirke, sprejeti potrebne tehnične in organizacijske ukrepe za varovanje osebnih podatkov pred neupravičenim dostopom, uničenjem, spreminjanjem, naključnim ali nezakonitim prenosom ali drugo nezakonito obdelavo.

15

Zakon o javnosti dejavnosti javnih organov (laki viranomaisten toiminnan julkisuudesta (621/1999)) z dne 21. maja 1999 ureja tudi dostop do informacij.

16

V skladu s členom 1(1) zakona o javnosti dejavnosti javnih organov je splošno pravilo, da so dokumenti, na katere se nanaša ta zakon, javni.

17

Člen 9 navedenega zakona določa, da ima vsak pravico seznaniti se z javnimi dokumenti navedenih organov.

18

Člen 16(1) istega zakona opredeljuje podrobna pravila za dostop do takega dokumenta. Ta določba določa, da javni organi ustno sporočijo vsebino dokumenta ali ga izročijo na vpogled v svojih prostorih, kjer ga je mogoče pregledati in kopirati, poslušati ali celo izdati v obliki natisnjene kopije.

19

Odstavek 3 tega člena določa pogoje, pod katerimi je mogoče posredovati podatke iz zbirk, ki vsebujejo osebne podatke javnih organov:

„Zbirka osebnih podatkov se lahko, če ta zakon ne določa drugače, posreduje v obliki kopije, ali izpiska, ali v elektronski obliki, če je prejemnik v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov upravičen zbirati in obdelovati take podatke. Za neposredno trženje in raziskave trga pa se smejo osebni podatki posredovati le, če je to izrecno predvideno v zakonu ali če je zadevna oseba dala soglasje.“

20

Predložitveno sodišče poudarja, da ima zakon o javnosti in tajnosti davčnih podatkov (laki verotustietojen julkisuudesta ja salassapidosta (1346/1999)) z dne 30. decembra 1999 prednost pred zakonom o osebnih podatkih in zakonom o javnosti dejavnosti javnih organov.

21

V skladu s členom 2 tega zakona se določbe zakona o javnosti dejavnosti javnih organov in zakona o osebnih podatkih za davčne dokumente in podatke uporabljajo le, če prvonavedeni ali kateri drug zakon ne določa drugače.

22

Člen 3 tega zakona določa:

„Davčni podatki so javni ob upoštevanju podrobnih pravil, ki jih določa ta zakon.

Vsak ima pravico seznaniti se z javnimi davčnimi dokumenti, ki jih ima davčna uprava, v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določa zakon o javnosti dejavnosti javnih organov, ob upoštevanju izjem, ki jih določa ta zakon.“

23

V skladu s členom 5(1) tega zakona so pri letni odmeri dohodnine ime davčnega zavezanca, njegov datum rojstva in njegova občina prebivanja javni podatki. Prav tako so javni ti podatki:

[…]“

24

Nazadnje je v členu 8 poglavja 24 kazenskega zakonika (rikoslaki v različici, ki izhaja iz zakona 531/2000) sankcionirano razkritje informacij, ki posega v pravico do zasebnosti. Širjenje informacij, insinuacij ali podob v zvezi z zasebnostjo druge osebe po medijih ali drugih sredstvih, če bi to lahko oškodovancu povzročilo škodo ali bolečino ali bi zaradi tega izgubil ugled, je kaznivo dejanje.

25

Družba Markkinapörssi že več let zbira javne podatke pri finskih davčnih organih za vsakoletno objavo izpiskov teh podatkov v regionalnih izdajah časopisa Veropörssi.

26

Informacije v teh publikacijah so ime in priimek približno 1,2 milijona fizičnih oseb, katerih dohodek presega določene prage ter, na približek 100 EUR, znesek njihovega dohodka iz kapitala in od dela ter navedbe glede obdavčenja njihovega premoženja. Te informacije se posredujejo v obliki abecednega seznama in se razvrstijo glede na občino in vrsto dohodka.

27

Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je v časopisu Veropörssi navedeno, da se lahko razkriti osebni podatki na zahtevo brezplačno odstranijo.

28

Čeprav so v časopisu tudi članki, povzetki in oglasi, je njegov glavni cilj objava osebnih davčnih podatkov.

29

Družba Markkinapörssi je družbi Satamedia, ki je v lasti istih delničarjev, na CD-ROM-u posredovala osebne podatke, objavljene v časopisu Veropörssi, da bi jih razširila v obliki kratkih besedilnih sporočil. Ti družbi sta zato podpisali sporazum z družbo prenosne telefonije, ki je za račun družbe Satamedia vzpostavila sistem kratkih besedilnih sporočil, ki uporabnikom prenosnih telefonov omogoča, da za plačilo približno 2 EUR po telefonu prejmejo podatke, objavljene v časopisu Veropörssi. Osebni podatki se na zahtevo odstranijo iz te storitve.

30

Tietosuojavaltuutettu in tietosuojalautakunta, ki sta finska organa, pristojna za varovanje podatkov, nadzorujeta obdelavo osebnih podatkov in sta pristojna za odločanje pod pogoji, določenimi z zakonom o osebnih podatkih.

31

Po pritožbah posameznikov, ki so zatrjevali kršitev njihove pravice do zasebnosti, je tietosuojavaltuutettu, pristojen za preiskavo dejavnosti družb Markkinapörssi in Satamedia, 10. marca 2004 od tietosuojalautakunta zahteval, naj navedenima družbama prepove nadaljevanje dejavnosti obdelave zadevnih osebnih podatkov.

32

Ker je tietosuojalautakunta to zahtevo zavrnil, je tietosuojavaltuutettu vložil tožbo pri Helsingin hallinto-oikeus (upravno sodišče v Helsinkih), ki je to tožbo zavrnilo. Tietosuojavaltuutettu je nato vložil pritožbo pri Korkein hallinto-oikeus.

33

Predložitveno sodišče poudarja, da se pritožba tietosuojavaltuutettu ne nanaša na prenos podatkov s strani finskih organov. Navaja tudi, da javnost zadevnih finančnih podatkov ni sporna. Nasprotno, dvomi o poznejši obdelavi teh podatkov.

34

V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35

Ugotoviti je treba, da so podatki, na katere se nanaša to vprašanje, v zvezi z imenom in priimkom določenih fizičnih oseb, katerih dohodek presega določene prage ter med drugim, na približek 100 EUR, znesek njihovega dohodka iz kapitala in od dela, osebni podatki v smislu člena 2(a) Direktive, ker gre za „informacije v zvezi z določeno ali določljivo osebo“ (glej tudi sodbo z dne 20. maja 2003 v združenih zadevah Österreichischer Rundfunk in drugi, C-465/00, C-138/01 in C-139/01, Recueil, str. I-4989, točka 64).

36

Nato zadostuje ugotovitev, da iz besedila opredelitve iz člena 2(b) Direktive jasno izhaja, da dejavnost, na katero se nanaša to vprašanje, spada pod opredelitev „obdelava osebnih podatkov“ v smislu navedene določbe Direktive.

37

Na prvo vprašanje je treba zato odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive razlagati tako, da je dejavnost, ki vključuje:

treba šteti za „obdelavo osebnih podatkov“ v smislu te določbe.

38

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanje, ki ga je treba obravnavati za prvim, v bistvu sprašuje, ali dejavnosti obdelave osebnih podatkov, kot so te, na katere se nanaša prvo vprašanje pod (c) in (d), v zvezi z imenskimi zbirkami, ki vsebujejo zgolj v medijih že objavljene podatke, spadajo na področje uporabe te direktive.

39

Na podlagi člena 3(2) Direktive se le-ta za obdelavo osebnih podatkov ne uporablja v dveh primerih.

40

Prvi primer se nanaša na obdelavo osebnih podatkov med dejavnostjo, ki ne spada na področje uporabe zakonodaje Skupnosti, kot so tiste, opredeljene v naslovih V in VI Pogodbe o Evropski uniji, in v vsakem primeru v postopkih obdelave v zvezi z javno varnostjo, obrambo, državno varnostjo (vključno z gospodarsko blaginjo države, kadar se postopek obdelave nanaša na zadeve državne varnosti) in pri dejavnostih države na področju kazenskega prava.

41

Te dejavnosti, ki so za primer navedene v prvi alinei te določbe, so v vseh primerih dejavnosti, značilne za države ali državne organe, ki se ne ukvarjajo z dejavnostmi posameznikov. Njihov namen je opredeliti obseg izjeme, določene v navedeni določbi, tako da ta izjema velja zgolj za dejavnosti, ki so v njej izrecno navedene ali ki jih je mogoče razvrstiti v isto kategorijo (ejusdem generis) (glej sodbo z dne 6. novembra 2003 v zadevi Lindqvist, C-101/01, Recueil, str. I-12971, točki 43 in 44).

42

Dejavnosti obdelave osebnih podatkov, kot so te, navedene v prvem vprašanju pod (c) in (d), se torej nanašajo na dejavnosti zasebnih družb. Te dejavnosti nikakor ne spadajo v okvir, ki so ga vzpostavili javni organi in se nanaša na javno varnost. Takih dejavnosti zato ni mogoče primerjati z dejavnostmi iz člena 3(2) Direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2006 v združenih zadevah Parlament proti Svetu, C-317/04 in C-318/04, ZOdl., str. I-4721, točka 58).

43

Glede drugega primera, predvidenega v drugi alinei te določbe, sta v uvodni izjavi 12 Direktive v zvezi s to izjemo kot primer obdelave podatkov s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti navedena dopisovanje in beleženje naslovov.

44

Iz tega izhaja, da je treba to drugo izjemo razlagati tako, da se nanaša zgolj na dejavnosti, ki se izvajajo v zasebnem in družinskem življenju posameznikov (glej zgoraj navedeno sodbo Lindqvist, točka 47). Za to očitno ne gre pri dejavnostih družb Markkinapörssi in Satamedia, katerih namen je prenos zbranih podatkov nedoločenemu številu oseb.

45

Zato je treba ugotoviti, da dejavnosti obdelave osebnih podatkov, kot so te, na katere se nanaša prvo vprašanje pod (c) in (d), ne spadajo med primere iz člena 3(2) Direktive.

46

Poleg tega je treba navesti, da Direktiva ne določa nobene dodatne omejitve svojega področja uporabe.

47

Generalna pravobranilka je v zvezi s tem v točki 125 sklepnih predlogov poudarila, da člen 13 Direktive dovoljuje izjeme le od določenih njenih členov, med katerimi ni člena 3.

48

Nazadnje je treba poudariti, da bi zaradi splošne izjeme od uporabe Direktive v korist objavljenih podatkov navedena Direktiva v veliki meri izgubila smisel. Zadostovalo bi namreč, da bi države članice objavile podatke in jim s tem odvzele varstvo, določeno v Direktivi.

49

Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da dejavnosti obdelave osebnih podatkov, kot so te, na katere se nanaša prvo vprašanje pod (c) in (d), v zvezi z zbirkami osebnih podatkov javnih organov, ki vsebujejo zgolj v medijih že objavljene podatke, spadajo na področje uporabe te direktive.

50

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9 Direktive razlagati tako, da se dejavnosti, navedene v prvem vprašanju, od (a) do (d), ki se nanašajo na podatke iz dokumentov, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo javni, štejejo za dejavnosti obdelave osebnih podatkov, ki se izvaja zgolj v novinarske namene. To sodišče podrobneje navaja, da želi pojasnitve glede vprašanja, ali je za to presojo pomembno dejstvo, da je glavni cilj te dejavnosti objava zadevnih podatkov.

51

Uvodoma je treba poudariti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe Direktive razlagati glede na njen cilj in sistem, ki ga uvaja (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2008 v zadevi Caffaro, C-265/07, ZOdl., str. I-7085, točka 14).

52

V zvezi s tem je ugotovljeno, da je cilj Direktive, kot izhaja iz njenega člena 1, da države članice, čeprav dovolijo prost prenos osebnih podatkov, hkrati zagotavljajo varstvo temeljnih svoboščin in pravic fizičnih oseb, zlasti njihove pravice do zasebnosti v zvezi z obdelavo navedenih podatkov.

53

Vendar naj se tega cilja ne bi dosegalo brez upoštevanja dejstva, da je treba navedene temeljne pravice v določeni meri uskladiti s temeljno pravico do svobode izražanja.

54

Na tako uskladitev se nanaša člen 9 Direktive. Kot izhaja zlasti iz njene uvodne izjave 37, njen člen 9 sledi cilju uskladitve dveh temeljnih pravic, in sicer na eni strani varstva pravice do zasebnosti in na drugi strani pravice do svobode izražanja. To je naloga držav članic.

55

Države članice morajo, da bi uskladile ti „temeljni pravici“ v smislu Direktive, določiti določene izjeme in omejitve varstva podatkov in torej temeljne pravice do zasebnosti, določene v poglavjih II, IV in VI te direktive. Te izjeme je treba določiti zgolj v novinarske namene ali zaradi umetniškega ali literarnega izražanja, ki spadajo pod temeljno pravico do svobode izražanja, le če so potrebne za uskladitev pravice do zasebnosti s predpisi, ki urejajo svobodo izražanja.

56

Da bi se upošteval pomen svobode izražanja v vsaki demokratični družbi, je treba na eni strani z njo povezane pojme, med katerimi so pojmi iz novinarstva, razlagati široko. Na drugi strani se na podlagi varstva temeljne pravice do svobode izražanja, da bi se doseglo ravnotežje med temeljnima pravicama, zahteva, da se izjeme in omejitve varovanja podatkov iz zgoraj navedenih poglavij Direktive določijo v mejah tega, kar je najnujneje potrebno.

57

V zvezi s tem je pomembno naslednje.

58

Prvič, kot je generalna pravobranilka opozorila v točki 65 sklepnih predlogov in kot izhaja iz pripravljalnih del Direktive, izjeme in odstopanja iz člena 9 Direktive ne veljajo le za medije, ampak tudi za vsako osebo, ki se ukvarja z novinarstvom.

59

Drugič, dejstvo, da je objava javnih podatkov povezana s pridobitnim namenom, a priori ne izključuje tega, da bi jo bilo mogoče šteti za dejavnost „zgolj v novinarske namene“. Kot namreč poudarjata družbi Markkinapörssi in Satamedia v svojih stališčih in generalna pravobranilka v točki 82 sklepnih predlogov, želi vsako podjetje s svojo dejavnostjo doseči dobiček. Določen trgovski uspeh je lahko celo pogoj sine qua non za poklicno novinarstvo.

60

Tretjič, upoštevati je treba razvoj in število telekomunikacijskih sredstev in sredstev širjenja informacij. Kot je poudarila zlasti švedska vlada, sredstvo, po katerem so bili posredovani podatki, ki se obdelujejo bodisi klasično, kot je papir ali radijski valovi, bodisi elektronsko, kot je splet, ni odločilno za presojo, ali gre za dejavnost „zgolj v novinarske namene“.

61

Iz navedenega izhaja, da je mogoče dejavnosti, kot so te v zadevi v glavni stvari, v zvezi s podatki iz dokumentov, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo javni, opredeliti kot „dejavnosti novinarstva“, če je njihov cilj razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstvo za prenos. Niso pridržane medijem in se lahko opravljajo s pridobitnim namenom.

62

Na drugo vprašanje je treba zato odgovoriti, da je treba člen 9 Direktive razlagati tako, da se dejavnosti, navedene v prvem vprašanju, od (a) do (d), ki se nanašajo na podatke iz dokumentov, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo javni, štejejo za dejavnosti obdelave osebnih podatkov, ki se izvajajo „zgolj v novinarske namene“ v smislu te določbe, če je edini cilj navedenih dejavnosti razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, kar mora presoditi nacionalno sodišče.

63

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17 Direktive razlagati tako, da nasprotuje objavi podatkov, ki so bili zbrani v novinarske namene, in njihovemu posredovanju v komercialne namene.

64

Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje ni treba odgovoriti na to vprašanje.

65

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: