1.

Vprašanja, ki jih je postavilo Finanzgericht Düsseldorf (finančno sodišče v Düsseldorfu) (Nemčija), Sodišču omogočajo, da natančno določi vpliv napake na blagu na njegovo transakcijsko in posledično tudi carinsko vrednost.

2.

Predložitveno sodišče potrebuje odgovore Sodišča, da lahko odloči o tožbi družbe Mitsui & Co. Deutschland GmbH (v nadaljevanju: Mitsui & Co.) proti Hauptzollamt Düsseldorf (glavni carinski urad v Düsseldorfu, v nadaljevanju: Hauptzollamt) glede odločbe slednjega v zvezi z vlogo družbe Mitsui & Co. za povračilo carin.

3.

Družba Mitsui & Co. se ukvarja z nakupom in uvozom vozil znamke Subaru, za katere japonski prodajalec, ki jih tudi izdeluje, podeljuje triletno garancijo. Prodajalec in proizvajalec je družbi Mitsui & Co. vračal stroške, ki so nastali na podlagi te garancije, tj. stroške popravil, ki so bili zaračunani kupcem njegovih vozil. Posledično je družba Mitsui & Co. zaprosila Hauptzollamt za povračilo carin.

4.

Sporna odločba Hauptzollamta se nanaša na vozila, ki so bila sproščena v prosti promet julija 2000. Z odločbo z dne 27. maja 2004 je Hauptzollamt delno ugodil vlogi družbe Mitsui & Co. z dne za povračilo carin na podlagi storitev v okviru garancije. Upošteval je le prilagoditev cen do februarja 2002 in zavrnil prilagoditev cen od marca 2002 do junija 2003, pri čemer se je skliceval na člen 145(2) in (3) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti ( 2 ), kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 444/2002 z dne  ( 3 ).

5.

Hauptzollamt je potrdil svoje stališče v odločbi z dne 30. marca 2005, izdani zaradi ugovora družbe Mitsui & Co., v kateri je trdila, da se člen 145 izvedbene uredbe ne uporablja za njeno vlogo za povrnitev stroškov, saj v primeru garancije ne gre za naknadni popravek cene, temveč za priznanje obveznosti iz pogodbene garancije v smislu zneska in da se poleg tega zaradi načela prepovedi povratne veljave navedeni člen 145 ne uporablja za blago, ki je bilo uvoženo in sproščeno v prosti promet pred .

6.

V času nastanka dejanskega stanja v postopku v glavni stvari je bila carinska vrednost urejena v poglavju III Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti. ( 4 )

7.

V členu 29(1) Carinskega zakonika je „carinska vrednost uvoženega blaga“ opredeljena kot njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati. ( 5 )

8.

V navedenem členu 29(3)(a) Carinskega zakonika je „dejansko plačana ali plačljiva“ cena opredeljena kot celotno plačilo, ki ga kupec opravi ali mora opraviti prodajalcu ali v prodajalčevo korist za uvoženo blago. Vključuje vsa plačila, ki jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga kupec opravi ali mora opraviti prodajalcu ali tretji osebi zaradi izpolnitve prodajalčeve obveznosti.

9.

Komisija Evropskih skupnosti je v skladu s členom 249 Carinskega zakonika sprejela Uredbo št. 2454/93.

10.

Ta uredba je bila večkrat spremenjena. Uredba št. 444/2002, ki je začela veljati 19. marca 2002, je ena od teh sprememb.

11.

Kot je poudarjeno v uvodnih izjavah 5 in 6 Uredbe št. 444/2002, se po sprostitvi blaga v prosti promet lahko cena, dogovorjena med kupcem in prodajalcem, v nekaterih primerih spremeni, da bi se upoštevala pomanjkljiva narava blaga. Veljavni predpisi morajo zato izrecno dovoliti, da se pri transakcijski vrednosti iz člena 29 Carinskega zakonika upoštevajo take posebne okoliščine ob uporabi primernih zaščitnih ukrepov in razumnih rokov.

12.

Zato je z Uredbo št. 444/2002 besedilo člena 145 izvedbene uredbe spremenjeno. V njegovih odstavkih 2 in 3 je predvidena možnost, da se sme po sprostitvi blaga v prosti promet popravek dejansko plačane ali plačljive cene prodajalca blaga v prid kupca upoštevati pri določitvi carinske vrednosti.

13.

Člen 145(2) in (3) izvedbene uredbe natančno določa materialnopravne pogoje za to možnost. Prvič, da je imelo blago napako, ko so carinski organi sprejeli deklaracijo. Drugič, da je prodajalec popravil ceno zaradi izvajanja garancijskih obveznosti iz prodajne pogodbe, sklenjene pred sprostitvijo tega blaga v prosti promet. Tretjič, da pomanjkljiva narava blaga še ni bila upoštevana v zadevni prodajni pogodbi. Četrtič, popravek cene blaga se sme upoštevati samo, če je bil narejen v obdobju 12 mesecev po datumu prejetja deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet.

14.

Finanzgericht Düsseldorf je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta štiri vprašanja:

15.

Pisna stališča so vložile družba Mitsui & Co., nemška vlada in Komisija.

16.

Družba Mitsui & Co. in Komisija sta Sodišču predlagali, naj opravi obravnavo, ki je potekala 12. junija 2008.

17.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali se lahko člen 29(1) in (3)(a) Carinskega zakonika razlaga v tem smislu, da plačila prodajalca kupcu po sprostitvi blaga v prosti promet v okviru garancijske pogodbe zmanjšujejo carinsko vrednost blaga, ki se izračuna na podlagi transakcijske vrednosti.

18.

Vse stranke, ki so vložile stališča, so soglašale, da plačila prodajalca kupcu, kot so tista v postopku v glavni stvari, zmanjšujejo carinsko vrednost blaga.

19.

Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče večkrat ugotovilo, da se želi s skupnostno ureditvijo o carinskem vrednotenju vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. ( 6 )

20.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da mora carinska vrednost odražati resnično ekonomsko vrednost uvoženega blaga in tako upoštevati vse elemente tega blaga, ki pomenijo ekonomsko vrednost. ( 7 )

21.

V tem primeru je bila zaradi skrite napake na uvoženih vozilih njihova resnična ekonomska vrednost nižja od deklarirane transakcijske vrednosti ob njihovi sprostitvi v prosti promet.

22.

Kot je Komisija upravičeno poudarila v svojih stališčih, člen 29(1) in (3) Carinskega zakonika ne določa izrecno, kako naj se obravnavajo naknadni popravki transakcijske vrednosti, ki je osnova za izračun carinske vrednosti.

23.

Glede tega menim, da bi se lahko zgledovali po sodni praksi Sodišča v zvezi s prilagoditvijo cene, ki je bila dejansko plačana ali ki jo je treba plačati po nakupu blaga, vendar pred njegovo sprostitvijo v prosti promet po izgubi blaga ali v primeru škode na njem.

24.

Sodišče je v sodbi v zadevi Repenning ( 8 ) potrdilo, da je treba transakcijsko vrednost popraviti, če je ta operacija potrebna, da bi se izognili določitvi arbitrarne ali fiktivne carinske vrednosti.

25.

Glede tega soglašam z mnenjem generalnega pravobranilca Darmona, predstavljenim v točki 20 sklepnih predlogov v zadevi Hauptzollamt Hamburg-St. Annen proti Ebbe Sönnichsen ( 9 ), v skladu s katerimi mora biti carinska vrednost blaga ocenjena na dan njegove sprostitve v prosti promet v Skupnosti. Ker se upošteva njegova resnična vrednost, je pomembno njegovo stanje ob vstopu v Skupnost.

26.

Ob upoštevanju teh elementov je treba potrditi, da plačila prodajalca kupcu v okviru garancijske pogodbe po sprostitvi blaga v prosti promet zmanjšujejo carinsko vrednost tega blaga, če je imelo omenjeno blago napako ob njegovi sprostitvi v prosti promet.

27.

Drugačna razlaga člena 29(1) in (3)(a) Carinskega zakonika bi privedla do določitve fiktivne carinske vrednosti, kar bi bilo v nasprotju z namenom skupnostne ureditve v zvezi z določitvijo vrednosti carin.

28.

S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali plačila prodajalca kupcu na podlagi garancijske pogodbe, s katerimi se temu kupcu povrnejo stroški popravil, ki so mu nastali zaradi predložitve računov njegovih strank, povzročijo popravek transakcijske vrednosti v smislu člena 145(2) izvedbene uredbe, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2002.

29.

Stranke, ki so vložile stališča, glede tega soglašajo.

30.

Po mnenju nemške vlade in Komisije takšna plačila pomenijo popravek cene, ki je bila dejansko plačana ali ki jo je treba plačati za blago, ki se v skladu s členom 145(2) izvedbene uredbe lahko upošteva za določitev njegove carinske vrednosti na podlagi člena 29 Carinskega zakonika.

31.

Družba Mitsui & Co. meni nasprotno. Sodišču predlaga, naj na drugo vprašanje odgovori, da se zaradi teh plačil transakcijska vrednost iz člena 145(2) izvedbene uredbe ne spremeni.

32.

Družba Mitsui & Co. je med obravnavo jasno razložila, da se po njenem mnenju navedeni člen 145(2) uporablja le v primeru, ko se prodajalec in kupec sporazumeta o znižanju cene blaga zaradi napake na njem.

33.

Če bi sprejeli razlago člena 145(2) izvedbene uredbe, ki jo predlaga družba Mitsui & Co., bi to ob upoštevanju mojega odgovora na prvo vprašanje, ki ga zastavlja predložitveno sodišče, pomenilo, da plačila prodajalca kupcu v okviru garancijske pogodbe zmanjšujejo carinsko vrednost blaga, vendar ne v skladu s pogoji, ki izhajajo iz tega člena 145(2).

34.

Poudariti želim, da je po mojem mnenju v besedilu navedenega člena 145(2) potrjena razlaga člena 29(1) in (3)(a) Carinskega zakonika, ki je predlagana kot odgovor na prvo vprašanje, ki ga zastavlja predložitveno sodišče.

35.

Člen 145(2) izvedbene uredbe ne dopušča možnosti, da bi se zaradi napake na blagu za določanje njegove carinske vrednosti po uvozu upošteval naknaden popravek cene, ki je bila dejansko plačana ali ki jo je treba plačati zanj. Ta možnost, ki izhaja neposredno iz člena 29(1) in (3)(a) Carinskega zakonika in navedenega člena 145(2), samo potrjuje svoj obstoj in natančno določa pogoje za svojo uporabo.

36.

Zastavlja se torej vprašanje, ali plačila prodajalca kupcu na podlagi garancijske pogodbe, s katerimi se temu kupcu povrnejo stroški popravil, ki so mu nastali zaradi predložitve računov njegovih strank, pomenijo „popravek“ cene, ki je bila dejansko plačana ali ki jo je treba plačati.

37.

Moj odgovor na to vprašanje temelji na predpostavki, da zakonodajalec Skupnosti ni nameraval omejiti področja uporabe člena 145(2) izvedbene uredbe le na primer znižanja cene blaga zaradi napake na njem. V zvezi s tem se sklicujem na uporabo izraza „popravek“ cene iz te določbe namesto restriktivnega izraza „znižanje“ cene.

38.

Ta predpostavka je potrjena tudi s komentarjem št. 2 Odbora za carinski zakonik v zvezi z uporabo člena 145(2) izvedbene uredbe, ki opisuje položaj, podoben tistemu, o katerem odloča predložitveno sodišče. Menim, da je ta komentar enake narave in enakovreden pojasnjevalnim opombam kombinirane nomenklature, glede katerih je Sodišče ugotovilo, da pomembno prispevajo k razlagi carinskega prava Skupnosti. ( 10 )

39.

Menim torej, da je namen člena 145(2) izvedbene uredbe tudi obravnavanje takšne pobude prodajalca ob napaki na blagu, kot v tem primeru, namreč povrnitev stroškov popravil, ki so kupcu nastali zaradi predložitve računov njegovih strank.

40.

S tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče določiti časovne učinke člena 145(2) in (3) izvedbene uredbe, ki jih uvaja Uredba št. 444/2002 z začetkom veljavnosti od 19. marca 2002.

41.

Analize strank, ki so vložile stališča, se glede tega razhajajo.

42.

Družba Mitsui & Co. in Komisija sta enotni pri odgovoru na to vprašanje. Sodišču predlagata, naj odgovori, da se člena 145(2) in (3) izvedbene uredbe ne sme uporabljati pri uvozu, za katerega so bile carinske deklaracije sprejete pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 444/2002, ki je te določbe uvedla.

43.

Nasprotno pa nemška vlada meni, da navedeni člen 145 ne vsebuje nobenega povsem materialnopravnega pravila, temveč pojasnuje oziroma natančno določa člen 29 Carinskega zakonika. Zato je treba carinske deklaracije, ki so bile predložene pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 444/2002, s katero je bil spremenjen člen 145 izvedbene uredbe, najprej presoditi po enem od meril, ki jih vsebuje ta določba. Zato se pravilo iz člena 145(3) izvedbene uredbe, po katerem se sme pri izračunu carinske vrednosti upoštevati le popravke cen, ki so bile dogovorjene v roku 12 mesecev od deklaracije, uporablja tudi za deklaracije, ki so bile predložene pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 444/2002.

44.

Treba je poudariti, kot je Sodišče že natančno določilo v sodbi v zadevi Beemsterboer Coldstore Services ( 11 ), da se postopkovna pravila običajno uporabljajo za vse spore, ki potekajo, ko ta začnejo veljati, medtem ko materialnopravna pravila načeloma ne veljajo za položaje, ki so nastali pred začetkom njihove veljavnosti.

45.

Da bi torej odgovorili na vprašanje, ali se člen 145(2) in (3) izvedbene uredbe uporablja za prihodnje učinke položaja, ki je nastal pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 444/2002, je treba ugotoviti, ali sta odstavka (2) in (3) tega člena materialnopravni ali postopkovni določbi.

46.

Kot sem že omenil ( 12 ), odstavek (2) in tudi odstavek (3) ne ustvarjata novih pravil. Potrjujeta obstoj pravice do naknadnega popravka transakcijske vrednosti blaga po uvozu, da bi se določila njegova carinska vrednost zaradi napake na njem, in natančno določata pogoje za uporabo te pravice.

47.

To kljub temu ne pomeni, da navedeni določbi ne bi mogli biti materialnopravni. Nasprotno, njun materialnopravni značaj izhaja iz dejstva, da ti določbi opredeljujeta pogoje za uporabo pravice do popravka transakcijske vrednosti.

48.

Iz sodne prakse izhaja, da je pod določenimi pogoji povratni učinek materialnopravnih določb prava Skupnosti kljub temu dovoljen. To je mogoče, če iz njihovega besedila, cilja in sistematike jasno izhaja, da jim je treba priznati takšen učinek. ( 13 )

49.

Vendar je Sodišče hkrati potrdilo, da povratni učinek materialnopravne določbe ne sme škodovati temeljnim načelom Skupnosti, zlasti načeloma pravne varnosti in legitimnega pričakovanja, na podlagi katerih mora biti zakonodaja Skupnosti jasna in predvidljiva za pravne naslovnike. ( 14 )

50.

Pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 444/2002, ki spreminja uredbo, so nemški carinski organi v skladu z ustaljeno upravno prakso uporabljali splošni triletni rok v primeru naknadnega popravka transakcijske vrednosti po uvozu, da bi se določila carinska vrednost blaga zaradi napake na njem. Menim, da torej prav načelo legitimnega pričakovanja nasprotuje povratni uporabi člena 145(2) in (3) izvedbene uredbe.

51.

Zato je treba ugotoviti, da se člen 145(2) in (3) izvedbene uredbe, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2002, ne uporablja za položaje, ki so nastali pred začetkom njegove veljavnosti, namreč za uvoz, za katerega so bile carinske deklaracije sprejete pred navedenim začetkom veljavnosti.

52.

Glede na predlagani odgovor na tretje vprašanje soglašam z mnenjem, ki ga je Komisija predstavila v svojih pisnih stališčih, da ni takih okoliščin, zaradi katerih bi nastal dvom v veljavnost člena 145(2) in (3) izvedbene uredbe, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 444/2002.

53.

Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj Sodišče na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče, odgovori: