SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 18. maja 2009

Združeni zadevi F-138/06 in F-37/08

Herbert Meister

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalna poročila 2001/2002, 2003/2004 in 2004/2005 – Pozna sestava – Pristojnost – Dialog – Napredovanje – Točke za napredovanje – Psihično nadlegovanje – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“

Predmet:      Tožbi, vloženi na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katerima H. Meister v bistvu predlaga, prvič, naj se razglasi ničnost njegovih ocenjevalnih poročil, sestavljenih za obdobja od 1. aprila 2001 do 31. decembra 2002, od 1. januarja 2003 do 30. septembra 2004 in od 1. oktobra 2004 do 30. septembra 2005, drugič, naj se razglasi ničnost odločb o dodelitvi točk za napredovanje za napredovalni obdobji 2006 in 2007, tretjič, naj se razglasi ničnost odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za pomoč, vložena na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti v različici, ki izhaja iz Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi teh predpisov (UL L 124, str. 1), četrtič, naj se razglasi ničnost odločbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za vzpostavitev individualnega programa za osebnostni razvoj, zasnovanega za člane osebja, ki so opravljali poklicno dejavnost pred zaposlitvijo v UUNT, in, petič, naj se UUNT naloži plačilo odškodnine.

Odločitev:      Karierno ocenjevalno poročilo tožeče stranke za obdobje od 1. aprila 2001 do 31. decembra 2002 se razglasi za nično. Ocenjevalno poročilo tožeče stranke za obdobje od 1. oktobra 2004 do 30. septembra 2005 se razglasi za nično. Odločba o dodelitvi točk za napredovanje tožeči stranki za napredovalno obdobje 2006 se razglasi za nično. UUNT se naloži, da tožeči stranki plača 5000 EUR. V preostalem se tožbi v zadevah F-138/06 in F-37/08 zavrneta. V zadevi F-138/06 UUNT poleg svojih stroškov nosi dve tretjini stroškov tožeče stranke. V zadevi F-37/08 tožeča stranka nosi vse stroške, in sicer svoje stroške in stroške UUNT.

Povzetek

1.      Uradniki – Dolžnost pomoči, ki jo ima uprava – Področje uporabe – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

2.      Uradniki – Individualna odločba – Vročitev zavrnilne odločbe – Sestava v jeziku, ki zadevni osebi omogoča, da se učinkovito seznani z vsebino odločbe

3.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ravnanje, katerega namen je diskreditirati zadevno osebo ali poslabšati njene delovne razmere

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3) in (4); Direktiva Sveta 2000/78, člena 1 in 2(3))

4.      Uradniki – Kadrovski predpisi – Odstopanja s splošnimi določbami za izvajanje – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 43, prvi odstavek, in 90(2))

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Istovetnost predmeta in vzroka – Tožbeni razlogi in trditve, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

6.      Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Posredovanje potrjevalca v postopku ocenjevanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

7.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Sestava

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

8.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodni upravni postopek – Neupoštevanje rokov za odgovor s strani uprave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

1.      Uprava mora zaradi dolžnosti pomoči, določene v členu 24 Kadrovskih prepisov, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju teh dejstev sprejme ustrezne ukrepe.

Čeprav lahko dejstvo, da organ za imenovanja na prošnjo za pomoč ni odgovoril dovolj hitro, s čimer je kršil dolžno skrbnost, povzroči odgovornost zadevne institucije za škodo, ki je bila morda povzročena zadevni osebi, pa samo po sebi ne more vplivati na zakonitost izrecne odločbe o zavrnitvi te prošnje. Če bi bilo treba tako odločbo razglasiti za nično le zato, ker je bila izdana prepozno, nova odločba, ki bi morala nadomestiti odločbo, razglašeno za nično, namreč nikakor ne bi mogla biti manj prepozna kot nadomeščena odločba.

(Glej točki 73 in 76.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16;

Sodišče prve stopnje: 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T‑5/92, Recueil, str. II‑477, točka 31; 6. november 1997, Liao proti Svetu, T‑15/96, RecFP, str. I‑A‑329 in II‑897, točka 34; 5. december 2000, Campogrande proti Komisiji, T‑136/98, RecFP, str. I‑A‑267 in II‑1225, točka 42; 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T‑154/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-0000 in II-A-2-0000, točka 136.

2.      Da bi bila oseba pravilno uradno obveščena o odločbi, je morala biti odločba sporočena naslovniku, ta pa se je moral učinkovito seznaniti z njeno vsebino. Tako je odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč, vložene na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, ki je sestavljena v jeziku, ki ni niti materni jezik uradnika niti jezik, v katerem je bila prošnja za pomoč sestavljena, zakonita, če se lahko zadevna oseba učinkovito seznani z njeno vsebino.

(Glej točki 84 in 85.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. junij 1994, X proti Komisiji, T‑94/92, RecFP, str. I‑A‑149 in II‑481, točka 24; 23. marec 2000, Rudolph proti Komisiji, T‑197/98, RecFP, str. I‑A‑55 in II‑241, točka 44; 7. februar 2001, Bonaiti Brighina proti Komisiji, T‑118/99, RecFP, str. I‑A‑25 in II‑97, točki 16 in 17.

3.      V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je psihično nadlegovanje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“, kar pomeni, da je treba psihično nasilje razumeti kot proces, ki nujno poteka v nekem časovnem obdobju in je zanj značilen obstoj ponovljenih ali neprekinjenih dejanj, in ki so „namern[i]“. Drugi pogoj, ki je s prvim povezan z veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe.

Dejstvo, da se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, in ne na drugi pogoj, pomeni, po eni strani, da morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar iz področja uporabe te določbe izključuje naključna dejanja. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nasilje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so njegova dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice. Nasprotna razlaga člena 12a(3) Kadrovskih predpisov bi povzročila odvzem vsakršnega polnega učinka tej določbi, ker bi bilo težko dokazati zlonamernost storilca psihičnega nasilja.

Take razlage ni mogoče izpodbijati niti z določbami člena 12a(4), prvi stavek, Kadrovskih predpisov, ki določajo, da „,[s]polno nadlegovanje‘ pomeni ravnanje, povezano s spolnostjo, ki ga oseba, na katero je usmerjeno, ne želi in katerega namen ali učinek je užaliti to osebo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, žaljivo ali moteče okolje“. Čeprav je izraz „katerega namen ali učinek“ naveden v določbah člena 12a(4), prvi stavek, Kadrovskih predpisov, medtem ko ga določbe člena 12a(3) Kadrovskih predpisov ne vsebujejo, takega neobstoja ni mogoče razumeti tako, da je samo za dejanja, „kater[ih] namen“ je diskreditirati ali poslabšati delovne razmere osebe, mogoče šteti, da so psihično nadlegovanje.

Nazadnje, razlaga člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, ki bi temeljila na zlonamernosti domnevnega nadlegovalca, naj se ne bi ujemala z opredelitvijo „nadlegovanja“ v Direktivi 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Z uporabo izraza „katerega cilj ali posledica“ v Direktivi 2000/78 se poudarja, da je zakonodajalec Skupnosti želel žrtvam psihičnega nadlegovanja zagotoviti „ustrezno sodno varstvo“.

(Glej točke 102, od 104 do 108 in od 111 do 113.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, ZOdl JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točki 135 in 144, zoper katero je vložena pritožba pri Sodišču prve stopnje, zadeva T-80/09 P.

4.      Ocenjevalno poročilo je akt, ki posega v položaj, zoper katerega lahko uradnik vloži ali neposredno tožbo pri Sodišču za uslužbence ali pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Čeprav je običajno dobrodošlo, da se uporabijo notranji postopki, uvedeni s splošnimi določbami za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, take določbe ne morejo odstopati od zgoraj navedene pravice, določene v teh predpisih, ki uradnikom omogoča, da vložijo tožbo pri Sodišču za uslužbence ali da vložijo pritožbo zoper ocenjevalno poročilo, ne da bi predhodno izčrpali te notranje postopke.

Institucije nimajo pristojnosti, da z izvedbeno določbo odstopajo od izrecnega pravila, določenega v Kadrovskih predpisih.

(Glej točke od 138 do 140.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 1. december 1994, Schneider proti Komisiji, T‑54/92, RecFP, str. I‑A‑281 in II‑887, točka 22; 4. maj 2005, Castets proti Komisiji, T‑398/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑109 in II‑507, točka 32.

5.      Pravilo skladnosti predhodne upravne pritožbe in tožbe zahteva, da je bil tožbeni razlog, podan pred sodiščem Skupnosti – da ne bi bil nedopusten –, naveden že v predhodnem postopku, zato da se je lahko organ za imenovanja dovolj natančno seznanil z očitki, ki jih je zadevna oseba navedla zoper izpodbijano odločbo. Čeprav lahko predlogi, predstavljeni pred sodiščem Skupnosti, vsebujejo samo „izpodbojne razloge“, ki temeljijo na enakem vzroku kot izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, se lahko ti izpodbojni razlogi pred sodiščem Skupnosti oblikujejo s predstavitvijo tožbenih razlogov in trditev, ki v pritožbi niso nujno navedeni, vendar pa so z njo tesno povezani.

(Glej točko 145.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. junij 1995, Allo proti Komisiji, T-496/93, RecFP, str. I‑A‑127 in II‑405, točka 26.

6.      Ureditev, ki določa, da mora ocenjevalno poročilo sestaviti ocenjevalec, sopodpisati pa potrjevalec, in da potrjevalec, če se ne strinja z ocenjevalcem, sprejme končno odločitev, saj je potrjevalec ocenjevalec v polnem pomenu besede, je treba šteti za zagotovilo, ki lahko nevtralizira morebitno tveganje pristranskosti pri ocenjevalcu.

(Glej točko 156.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, F-28/06, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točka 43.

7.      Ocenjevalnega poročila ni mogoče razglasiti za ničnega samo zato, ker je bilo sestavljeno prepozno, razen v izjemnih okoliščinah. Čeprav zamuda pri sestavi ocenjevalnega poročila lahko po potrebi daje zadevnemu uradniku pravico do odškodnine, ne more vplivati na veljavnost ocenjevalnega poročila niti ne more posledično utemeljiti razglasitve njegove ničnosti.

(Glej točko 171.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 20. november 2007, Ianniello proti Komisiji, T-205/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-0000 in II-A-2-0000, točka 139.

8.      Neupoštevanje rokov iz člena 90 Kadrovskih predpisov lahko povzroči odgovornost zadevne institucije za škodo, ki je bila morda povzročena zadevnim osebam.

(Glej točko 212.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 26. januar 2005, Roccato proti Komisiji, T-267/03, ZOdl. JU, str. I-A-1 in II-1, točka 84.