Zadeva C‑463/06

FBTO Schadeverzekeringen NV

proti

Jacku Odenbreitu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof)

„Uredba (ES) št. 44/2001 – Pristojnost v zvezi z zavarovanji – Zavarovanje odgovornosti – Neposredna tožba oškodovanca proti zavarovalnici – Pravilo pristojnosti sodišča kraja stalnega prebivališča tožnika“

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 13. decembra 2007 

Povzetek sodbe

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba št. 44/2001 – Pristojnost v zvezi z zavarovanji

(Uredba Sveta št. 44/2001, člena 9(1)(b) in 11(2))

Napotilo iz člena 11(2) Uredbe št. 44/2001 glede sodne pristojnosti, priznavanja in izvrševanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki napotuje na člen 9(1)(b) iste uredbe, je treba razlagati tako, da oškodovanec lahko vloži tožbo neposredno proti zavarovalnici pred sodiščem kraja svojega stalnega prebivališča v državi članici, če je taka neposredna tožba dopustna in če ima zavarovalnica sedež na ozemlju države članice. Navedeno napotilo namreč povzroči razširitev področja uporabe pravila pristojnosti sodišča kraja stalnega prebivališča tožnika, določeno v členu 9(1)(b) navedene uredbe, na skupine tožnikov, ki tožijo zavarovalnico, vendar ne na sklenitelja zavarovanja, zavarovanca ali upravičenca iz zavarovalne pogodbe, pri čemer narava neposredne tožbe oškodovanca proti zavarovalnici v nacionalnem pravu nikakor ni upoštevna glede take uporabe. Ta razlaga temelji tudi na cilju Uredbe, da se zagotovi ugodnejše varstvo za šibkejše subjekte, ki jim ga splošna pravila o pristojnosti, določena v Uredbi št. 44/2001, ne omogočajo.

(Glej točke 26, 28, 30, 31 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 13. decembra 2007(*)

„Uredba (ES) št. 44/2001 – Pristojnost v zvezi z zavarovanji – Zavarovanje odgovornosti – Neposredna tožba oškodovanca proti zavarovalnici – Pravilo pristojnosti sodišča kraja stalnega prebivališča tožnika“

V zadevi C-463/06,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija) z odločbo z dne 26. septembra 2006, ki je prispela na Sodišče 20. novembra 2006, v postopku

FBTO Schadeverzekeringen NV

proti

Jacku Odenbreitu,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J. Makarczyk, P. Kūris, J.‑C. Bonichot, sodniki, in C. Toader (poročevalka), sodnica,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–       za J. Odenbreita N. Meier-van Laak, odvetnica,

–       za nemško vlado A. Dittrich in M. Lumma, zastopnika,

–       za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, ob sodelovanju z W. Ferrantejem, avvocato dello Stato,

–       za poljsko vlado E. Ośniecka-Tamecka, zastopnica,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti W. Bogensberger in A.-M. Rouchaud-Joët, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1       Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 9(1)(b) in 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1).

2       Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Jackom Odenbreitom, ki ima stalno prebivališče v Nemčiji in je oškodovanec iz avtomobilske nesreče na Nizozemskem, in zavarovalno družbo, pri kateri je zavarovana oseba, odgovorna za nesrečo, družba z omejeno odgovornostjo FBTO Schadeverzekeringen NV (v nadaljevanju: FBTO) s sedežem v tej državi članici.

Pravni okvir

 Uredba št. 44/2001

3       Trinajsta uvodna izjava določa, da „[mora biti] šibkejša stranka […] v zvezi z zavarovanjem […] zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil“.

4       Pravila o pristojnosti v zvezi z zavarovanjem so določena v oddelku 3 Poglavja II Uredbe št. 44/2001, ki vsebuje člene od 8 do 14.

5       Člen 9(1)(a) in (b) navedene uredbe določa:

„1.      Zavarovalnica s ?sedežem na ozemlju države članice? je lahko tožena:

(a)      pred sodišči države članice, kjer ima ?sedež?; ali

(b)      v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovalec ?v nadaljevanju: sklenitelj zavarovanja?, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja, pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče tožnik; [...]

6       Člen 11 iste uredbe določa:

„1.      Glede zavarovanja odgovornosti je možno, če to dovoljuje pravo sodišča, zavarovalnico pozvati, da se udeleži postopka, ki ga je oškodovanec sprožil zoper zavarovanca.

2.      Členi 8, 9 in 10 se uporabljajo za tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno ?proti zavarovalnici], če so take neposredne tožbe dopustne.

3.      Če pravo, ki ureja te neposredne tožbe, določa, da se ?sklenitelja zavarovanja? ali zavarovanca lahko toži z isto tožbo, je zanju pristojno isto sodišče.“

 Direktiva 2000/26/ES

7       Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (UL L 181, str. 65), kot je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 (UL L 149, str. 14, v nadaljevanju: Direktiva 2000/26) v členu 3 z naslovom „Pravica do neposrednega uveljavljanja zahtevka za izplačilo škode“ določa:

„Države članice zagotovijo, da imajo oškodovanci iz člena 1 v nesrečah po tej določbi pravico do neposrednega uveljavljanja zahtevka za izplačilo škode do zavarovalnice, ki krije odgovornost povzročitelja nesreče.“

8       Poleg tega šestnajsta (a) uvodna izjava Direktive 2000/26 določa:

„V skladu s členom 11(2) v povezavi s členom 9(1)(b) Uredbe […] št. 44/2001 […], lahko oškodovanci sprožijo pravne postopke proti ponudniku zavarovanja civilne odgovornosti v državi članici, v kateri imajo stalno prebivališče.“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

9       J. Odenbreit je bil 28. decembra 2003 na Nizozemskem udeležen v avtomobilskem trčenju z zavarovancem družbe FBTO. Kot oškodovanec je na podlagi členov 11(2) in 9(1)(b) Uredbe št. 44/2001 vložil neposredno tožbo proti zavarovalnici pri Amtsgericht Aachen, ki je sodišče kraja sedeža zavarovalnice.

10     Navedeno sodišče je s sodbo z dne 27. aprila 2005 zavrglo to tožbo kot nedopustno, ker nemška sodišča naj ne bi bila pristojna za odločanje o njej. J. Odenbreit je pri Oberlandesgericht Köln vložil pritožbo zoper to sodbo. Pritožbeno sodišče je z vmesno sodbo z dne 12. septembra 2005 s sklicevanjem na iste določbe Uredbe št. 44/2001 priznalo pristojnost nemških sodišč glede tožbe zaradi odgovornosti.

11     Družba FBTO je pri Bundesgerichtshof vložila zahtevo za revizijo te vmesne sodbe.

12     Kot izhaja iz predložitvene odločbe je razlaga členov 11(2) in 9(1)(b) Uredbe št. 44/2001 o sodni pristojnosti glede neposrednih tožb, ki jih oškodovanci vložijo proti zavarovalnici, sporno vprašanje v nemški doktrini.

13     Po prevladujočem mnenju take neposredne tožbe ne spadajo na področje zavarovanj v smislu člena 8 in naslednjih Uredbe št. 44/2001, kajti pravica oškodovanca do tožbe v mednarodnem zasebnem nemškem pravu velja za pravico, ki spada na deliktno področje in ne na področje zavarovalne pogodbe. Po taki razlagi člen 9(1)(b) navedene uredbe zajema le zavarovalne zadeve v strogem smislu in pojem „upravičenec iz zavarovanja“ iz te določbe ne vključuje oškodovane osebe. Ta z uporabo člena 11(2) Uredbe ne more postati ena od glavnih strank v postopku. Nasproti tega doktrinalnega mnenja je teza, po kateri je zaradi napotitve na člen 9 Uredbe št. 44/2001, ki je v členu 11(2) iste uredbe, za odločanje o neposrednih tožbah, ki jih je oškodovana oseba vložila proti zavarovalnici v zvezi z odgovornostjo, pristojno sodišče kraja, kjer ima oškodovana oseba stalno prebivališče.

14     Bundesgerichtshof zagovarja slednjo razlago. Meni, da morajo prevladujoči razlogi dopuščati, da lahko oškodovana oseba proti zavarovalnici navaja svojo pravico do neposredne tožbe pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče.

15     Zato je Bundesgerichtshof, ob upoštevanju razhajanj v teoriji pri razlagi navedenih določb Uredbe št. 44/2001, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba napotilo iz člena 11(2) Uredbe […] št. 44/2001 […] na člen 9(1)(b) iste uredbe razlagati tako, da lahko oškodovanec pred sodiščem ?kraja stalnega prebivališča v državi članici? vloži tožbo neposredno proti zavarovalnici, če je taka neposredna tožba dopustna in če ima zavarovalnica sedež na ozemlju države članice?“

Vprašanje za predhodno odločanje

 Stališča, predložena Sodišču

16     Tožena stranka v postopku v glavni stvari, vse države članice, ki so Sodišču predložile stališča, ter Komisija Evropskih skupnosti menijo, da je treba napotilo iz člena 11(2) Uredbe št. 44/2001 na člen 9(1)(b) iste uredbe razlagati tako, da lahko oškodovanec pred sodiščem kraja stalnega prebivališča vloži tožbo neposredno proti zavarovalnici, če je taka neposredna tožba dopustna in če ima zavarovalnica sedež na ozemlju države članice.

17     Nemška vlada in Komisija s sklicevanjem na dobesedno razlago teh določb Uredbe št. 44/2001 navajata, da če napotilo iz člena 11(2) Uredbe št. 44/2001 določa, da se celoten člen 9 te uredbe uporablja za tožbe, ki jih vloži oškodovanec, ni nujno, da je ta izrecno omenjen v členu, na katerega napotuje, ker bi bilo napotilo iz člena 11(2) v nasprotnem primeru odveč. Poljska vlada na podlagi iste razlage ugotavlja nasprotno, da mora biti oškodovanec opredeljen kot „upravičenec iz zavarovanja“ v smislu člena 9(1)(b) te uredbe. Potencialni oškodovanec, ki naj bi mu bila izplačana odškodnina v primeru dogodka, za katerega je bila sklenjena ta zavarovalna pogodba, namreč ob sklenitvi pogodbe ni znan. Zato v njej ne more biti določen kot upravičenec iz zavarovanja.

18     Tožena stranka v postopku v glavni stvari, vse države članice, ki so Sodišču predložile stališča, ter Komisija Evropskih skupnosti zatrjujejo, da se določbe Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti v zvezi z zavarovanjem zgledujejo po zahtevi o varstvu subjekta, ki je ekonomsko najšibkejši, po načelu razlage, ki je navedeno v trinajsti uvodni izjavi te uredbe in določeno s sodno prakso Sodišča (glej sodbe z dne 14. julija 1983 v zadevi Gerling Konzern Speziale Kreditversicherung in drugi, 201/82, Recueil, str. 2503; z dne 13. julija 2000 v zadevi Group Josi, C‑412/98, Recueil, str. I‑5925, točka 64, in z dne 12. maja 2005 v zadevi Société financière et industrielle du Peloux, C‑112/03, ZOdl., str. I‑3707, točka 30). Cilj člena 11(2) navedene uredbe naj bi bil natančneje razširitev predpisov, predvidenih s členom 9(1)(b) iste uredbe za tožnika, na oškodovanca.

19     Nemška vlada in Komisija v zvezi s tem poudarjata, da vključitev navedenega člena 11(2) v Uredbo št. 44/2001 izraža voljo normodajalca Skupnosti, da na predlog Komisije v zvezi s to uredbo prispeva k širšemu varstvu, kot je določeno s konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), za osebe, ki so v šibkejšem položaju v sporih v zvezi z zavarovanjem.

20     Tožena stranka v postopku v glavni stvari, vse države članice, ki so Sodišču predložile stališča, ter Komisija poudarjajo, da naj bi bila taka razlaga potrjena z Direktivo 2000/26 in zlasti z njeno šestnajsto (a) uvodno izjavo. Z vključitvijo te uvodne izjave, po sprejetju Uredbe št. 44/2001, naj normodajalec Skupnosti ne bi določil zavezujoče razlage njenih določb, ampak naj bi zagotovil pomemben argument v prid priznanja pristojnosti sodišča kraja stalnega prebivališča oškodovanca.

 Odgovor Sodišča

21     Najprej je treba opozoriti, da oddelek 3 Poglavja II Uredbe št. 44/2001, ki vsebuje člene od 8 do 14, določa pravila o pristojnosti v zvezi z zavarovanjem, ki se dodajo pravilom, določenim s splošnimi določbami v oddelku 1 istega poglavja te uredbe.

22     Navedeni oddelek 3 navaja več pravil o pristojnosti v zvezi s tožbami, vloženimi proti zavarovalnici. Med drugim določa, da se zavarovalnico s sedežem na ozemlju države članice lahko toži pred sodišči države, kjer ima sedež (člen 9(1)(a)), pred sodiščem kraja, kjer ima tožnik svoje stalno prebivališče, če je tožbo vložil sklenitelj zavarovanja, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja (člen 9(1)(b)) in nazadnje, pred sodiščem kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka, če gre za zavarovanje odgovornosti ali zavarovanje nepremičnin (člen 10).

23     V zvezi z zavarovanjem odgovornosti člen 11(2) Uredbe št. 44/2001 glede neposrednih tožb, ki jih je proti zavarovalnici vložil oškodovanec, napotuje na navedena pravila o pristojnosti.

24     Da bi odgovorili na vprašanje nacionalnega sodišča, je treba opredeliti obseg napotila iz člena 11(2) Uredbe št. 44/2001, ki napotuje na člen 9(1)(b) iste uredbe. Treba je zlasti opredeliti, ali je treba to napotilo razlagati tako, da prizna pristojnost za odločanje o neposredni tožbi oškodovanca proti zavarovalnici le sodiščem, določenim s to zadnjo določbo, namreč sodiščem kraja stalnega prebivališča sklenitelja zavarovanja, zavarovanca ali upravičenca iz zavarovanja, oziroma ali to napotilo omogoča uporabo pravila o pristojnosti kraja stalnega prebivališča tožnika, navedenega v členu 9(1)(b) Uredbe št. 44/2001, za to neposredno tožbo.

25     V zvezi s tem je treba poudariti, da se ta zadnja določba ne omejuje na dodelitev pristojnosti sodiščem kraja stalnega prebivališča oseb, ki so v njem navedene, ampak nasprotno, navaja pravilo pristojnosti kraja stalnega prebivališča tožnika, pri čemer navedenim osebam prizna možnost, da zavarovalnico tožijo pred sodiščem kraja svojega stalnega prebivališča.

26     Razlaga napotila iz člena 11(2) Uredbe št. 44/2001, ki napotuje na člen 9(1)(b) iste uredbe v tem smislu, da oškodovancu omogoča procesno upravičenje le pred sodišči, ki so pristojna na podlagi te določbe, namreč sodišči kraja stalnega prebivališča sklenitelja zavarovanja, zavarovanca ali upravičenca iz zavarovanja, naj bi bila neposredno v nasprotju tudi z besedilom navedenega člena 11(2). Navedeno napotilo povzroči razširitev področja uporabe tega pravila na skupine tožnikov, ki tožijo zavarovalnico, vendar ne na sklenitelja zavarovanja, zavarovanca ali upravičenca iz zavarovalne pogodbe. Pomen tega napotila je torej ta, da se na seznam tožnikov iz te določbe doda osebe, ki jim je nastala škoda.

27     Zato uporaba tega pravila pristojnosti za neposredno tožbo oškodovanca ne more biti odvisna od tega, da je oškodovanec opredeljen kot „upravičenec iz zavarovanja“ v smislu člena 9(1)(b) Uredbe št. 44/2001, kajti napotilo iz njenega člena 11(2) na to določbo omogoča razširitev pravila pristojnosti za te spore prek okvira subjekta v eni izmed skupin iz navedene določbe.

28     Ta utemeljitev temelji tudi na teleološki razlagi določb, ki so predmet postopka v glavni stvari. Cilj Uredbe št. 44/2001, v skladu z njeno trinajsto uvodno izjavo, je namreč zagotoviti ugodnejše varstvo za šibkejše subjekte, ki jim ga splošna pravila o pristojnosti ne omogočajo (v tem smislu glej zgoraj navedeni sodbi Group Josi, točka 64, in Société financière et industrielle du Peloux, točka 40, ter sodbo z dne 26. maja 2005 v zadevi GIE Réunion européenne in drugi, C‑77/04, ZOdl., str. I‑4509, točka 17). Odrekanje procesnega upravičenja oškodovancu pred sodiščem kraja njegovega stalnega prebivališča bi mu namreč odvzelo varstvo, ki je enako varstvu, ki je s to uredbo dodeljeno drugim subjektom, ki štejejo za šibkejše v sporih v zvezi z zavarovanjem, in bi bilo torej v nasprotju z njenim smislom. Uredba št. 44/2001 je poleg tega, kot je Komisija pravilno poudarila, povečala to varstvo v primerjavi z varstvom na podlagi Bruseljske konvencije.

29     Tako razlago potrjuje besedilo Direktive 2000/26 v zvezi z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti, kot je bila spremenjena po začetku veljavnosti Uredbe št. 44/2001, z Direktivo 2005/14. V navedeni direktivi normodajalec Skupnosti namreč v členu 3 ni le določil dodelitve, v pravnih redih držav članic, pravice do neposredne tožbe oškodovanca proti zavarovalnici, ampak se je v šestnajsti uvodni izjavi (a) izrecno skliceval na člena 9(1)(b) in 11(2) Uredbe št. 44/2001, da bi poudaril pravico oškodovanca, da vloži tožbo proti zavarovalnici pred sodiščem kraja, kjer ima svoje stalno prebivališče.

30     Nazadnje je treba glede posledic opredelitve neposredne tožbe oškodovanca proti zavarovalnici, ki so, kot izhaja iz predložitvene odločbe, protislovje v nemškem pravu, poudariti, da uporaba pravila pristojnosti, navedenega v členu 9(1)(b) Uredbe št. 44/2001 za tako tožbo, ni izključena z njeno opredelitvijo v nacionalnem pravu kot tožba glede deliktne odgovornosti, ki se nanaša na zunanjo pravico do pravnih razmerij pogodbenega značaja. Narava te tožbe v nacionalnem pravu namreč nikakor ni upoštevna glede uporabe določb te uredbe, glede na to, da so navedena pravila o pristojnosti v oddelku 3 Poglavja II navedene uredbe, ki se na splošno nanaša na področje zavarovanja in ki se loči od oddelka v zvezi s posebnimi pristojnostmi na pogodbenem in deliktnem področju, namreč oddelek 2 istega poglavja. Edini pogoj, ki ga za uporabo navedenega pravila pristojnosti določa člen 11(2) Uredbe št. 44/2001, je ta, da mora biti neposredna tožba predvidena z nacionalnim pravom.

31     Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba napotilo iz člena 11(2) Uredbe št. 44/2001, ki napotuje na člen 9(1)(b) iste uredbe, razlagati tako, da oškodovanec lahko vloži tožbo neposredno proti zavarovalnici pred sodiščem kraja svojega stalnega prebivališča v državi članici, če je taka neposredna tožba dopustna in če ima zavarovalnica sedež na ozemlju države članice.

Stroški

32     Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Napotilo iz člena 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki napotuje na člen 9(1)(b) iste uredbe, je treba razlagati tako, da oškodovanec lahko vloži tožbo neposredno proti zavarovalnici pred sodiščem kraja svojega stalnega prebivališča v državi članici, če je taka neposredna tožba dopustna in če ima zavarovalnica sedež na ozemlju države članice.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.