Zadeva C-162/06

International Mail Spain SL, prej TNT Express Worldwide Spain SL

proti

Administración del Estado et Correos

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

„Direktiva 97/67/ES – Skupna pravila za razvoj notranjega trga poštnih storitev – Liberalizacija poštnih storitev – Možnost rezerviranja čezmejne pošte za izvajalca univerzalne poštne storitve ‚v obsegu, potrebnem za zagotovitev vzdrževanja univerzalne storitve‘“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 8. maja 2007 

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. novembra 2007 

Povzetek sodbe

1.     Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnosti Sodišča – Omejitve – Pristojnost nacionalnega sodišča

(člen 234 ES)

2.     Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnosti Sodišča

(člen 234 ES)

3.     Svobodno opravljanje storitev – Poštne storitve v Skupnosti – Direktiva 97/67 – Storitve, rezervirane za ponudnike univerzalne poštne storitve

(člen 86(2) ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/67, člen 7(2))

1.     V okviru postopka, določenega v členu 234 ES, le nacionalni sodnik, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, presodi, z ozirom na posebnosti zadeve, tako potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdal sodbo, kot tudi ustreznost vprašanj, ki jih predlaga Sodišču. Kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, je Sodišče načeloma dolžno odločati.

(Glej točko 23.)

2.     Samo dejstvo, da je Sodišče poklicano k temu, da se izreče z abstraktnimi in splošnimi besedami, ne more povzročiti nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Ena izmed bistvenih značilnosti sistema sodnega sodelovanja, vzpostavljenega s členom 234 ES, vključuje, da Sodišče na postavljeno vprašanje v zvezi z razlago prava Skupnosti odgovori z abstraktnimi in splošnimi besedami, medtem ko je predložitveno sodišče pristojno za rešitev spora, o katerem odloča, pri čemer upošteva odgovor Sodišča.

(Glej točko 24.)

3.     Člen 7(2) Direktive 97/67 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, v katerem je določeno, da so v obsegu, potrebnem za zagotovitev vzdrževanja univerzalne storitve, lahko čezmejne pošiljke in direktna pošta še naprej rezervirane znotraj omejitev cene in teže, ki jih določa odstavek 1 tega člena, je treba razlagati tako, da državam članicam dovoljuje rezervacijo čezmejne pošte za izvajalca univerzalne poštne storitve le, če dokažejo

– da bi bilo sicer ogroženo izvajanje te univerzalne storitve, ali

– da je ta rezervacija nujna za izvajanje te storitve v ekonomsko sprejemljivih pogojih.

Cilj člena 7(2) te direktive je zagotoviti vzdrževanje univerzalne poštne storitve, zlasti z oskrbo s sredstvi, ki so nujna za njeno delovanje v finančno uravnoteženih pogojih. Vendar pogoja iz te določbe ni mogoče omejiti zgolj na ta finančni vidik, ker ni mogoče izključiti obstoja drugih razlogov, zaradi katerih se lahko države članice v skladu s členom 86(2) ES odločijo za rezerviranje čezmejne pošte zato, da bi zagotovile, da ne bo ogroženo izpolnjevanje posebne naloge izvajalca univerzalne poštne storitve. S preudarki, povezanimi s smotrnostjo ali s splošnim stanjem poštnega sektorja, skupaj s stopnjo liberalizacije tega sektorja v času sprejetja odločitve o čezmejni pošti, ni mogoče upravičiti njene rezervacije, razen če bi bilo sicer ogroženo izvajanje univerzalne poštne storitve ali če je ta rezervacija nujna za izvajanje te storitve v ekonomsko sprejemljivih pogojih.

(Glej točke 31, 40, 41 in 50 ter izrek.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 15. novembra 2007(*)

„Direktiva 97/67/ES – Skupna pravila za razvoj notranjega trga poštnih storitev – Liberalizacija poštnih storitev – Možnost rezerviranja čezmejne pošte za izvajalca univerzalne poštne storitve ‚v obsegu, potrebnem za zagotovitev vzdrževanja univerzalne storitve‘“

V zadevi C-162/06,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (Španija) z odločbo z dne 7. marca 2006, ki je prispela na Sodišče 27. marca 2006, v postopku

International Mail Spain SL, prej TNT Express Worldwide Spain SL,

proti

Administración del Estado,

Correos,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, A. Tizzano, R. Schintgen, A. Borg Barthet in M. Ilešič, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. marca 2007,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–       za International Mail Spain SL R. Ballesteros Pomar, odvetnica,

–       za špansko vlado F. Díez Moreno, zastopnik,

–       za belgijsko vlado A. Hubert, zastopnica,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti R. Vidal Puig in K. Simonsson, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. maja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1       Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7(2) Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL 1998, L 15, str. 14).

2       Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo International Mail Spain SL (v nadaljevanju: International Mail), prej TNT Express Worldwide Spain SL, in Administración del Estado ter družbo Correos zaradi odločbe Secretaría General de Comunicaciones (Ministerio de Fomento) (generalni direktorat za komunikacije ministrstva za infrustrukturo in komunikacije, v nadaljevanju: generalni direktorat za komunikacije) z dne 16. junija 1999, s katero je bila sankcionirana družba International Mail, ker je brez dovoljenja subjekta, izvajalca univerzalne poštne storitve, izvajala poštne storitve, ki so rezervirane za tega izvajalca.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3       V členu 1 Direktive 97/67 so uvedena skupna pravila za izvajanje univerzalne poštne storitve v Evropski skupnosti in merila, ki opredeljujejo storitve, ki so lahko rezervirane za izvajalce univerzalne storitve.

4       Na podlagi člena 3(1) navedene direktive države članice zagotovijo, da lahko uporabniki koristijo pravico do univerzalne storitve, ki vključuje stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike. Univerzalna storitev, kot je opredeljena v odstavku 7 tega člena, zajema storitve v notranjem prometu in čezmejne storitve.

5       V členu 7 iste direktive, ki se nahaja pod naslovom „Usklajevanje storitev, ki so lahko rezervirane“, je določeno:

„1.      V obsegu, potrebnem za zagotovitev vzdrževanja univerzalne storitve, so storitve, ki jih lahko vsaka država članica rezervira za izvajalca univerzalne storitve, sprejem, usmerjanje, prenos in dostava pošiljk korespondence v notranjem prometu, s pospešeno dostavo ali brez nje, katerih cena je manj kot petkratna javna tarifa za pošiljko korespondence v prvem težnostnem razredu najhitrejše standardne kategorije, kjer taka kategorija obstaja, pod pogojem, da tehtajo manj kot 350 gramov. [...]

2.      V obsegu, potrebnem za zagotovitev vzdrževanja univerzalne storitve, so lahko čezmejne pošiljke in direktna pošta še naprej rezervirane znotraj omejitev cene in teže, ki jih določa odstavek 1.

3.      Kot nadaljnji korak v smeri dokončne vzpostavitve notranjega trga poštnih storitev najpozneje do 1. januarja 2000 in brez poseganja v pristojnost Komisije Evropski parlament in Svet odločita o nadaljnji postopni in nadzorovani liberalizaciji poštnega trga, še zlasti z namenom liberalizacije čezmejne in direktne pošte, kot tudi o nadaljnji reviziji omejitev cen in teže, z učinkom od 1. januarja 2003, pri čemer bosta upoštevala še zlasti dotedanji gospodarski, socialni in tehnološki razvoj, ter finančno ravnovesje izvajalcev univerzalne storitve zaradi nadaljnjega uresničevanja ciljev te direktive.

[…]“

6       Uvodni izjavi 16 in 19 Direktive 97/67 določata:

„(16) ker se zdi vzdrževanje tistih storitev, ki so lahko rezervirane v skladu s pravili Pogodbe [ES] in ne vplivajo na uporabo pravil o konkurenci, upravičeno zaradi zagotavljanja opravljanja univerzalne storitve v finančno uravnoteženih pogojih; […]

[…]

(19)      ker je smotrno začasno dovoliti, da so direktna pošta in čezmejne pošiljke še naprej lahko rezervirane znotraj določenih omejitev cen in teže; […]“.

7       Direktiva 97/67 je začela veljati 10. februarja 1998, rok, predpisan državam članicam za njen prenos, pa se je v skladu z njenim členom 24, prvi odstavek, iztekel 10. februarja 1999.

8       Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/39/ES z dne 10. junija 2002 o spremembah Direktive 97/67/ES glede nadaljnjega odpiranja trgov poštnih storitev v Skupnosti konkurenci (UL L 176, str. 21) je s členom 1, točka 1, nadomestila člen 7 Direktive 97/67 z naslednjim besedilom:

„1.      Države članice lahko v obsegu, ki je potreben za ohranitev univerzalnih storitev, še naprej rezervirajo storitve za izvajalca(-e) univerzalnih storitev. Navedene storitve so omejene na sprejem, usmerjanje, prevoz in dostavo poštnih pošiljk notranje korespondence in dohodne čezmejne korespondence, s pospešeno dostavo ali brez, v okviru obeh naslednjih omejitev mase in cene. Masa je omejena na 100 gramov od 1. januarja 2003 in 50 gramov od 1. januarja 2006. Ti masni omejitvi se ne bosta uporabljali od 1. januarja 2003, če je cena enaka ali višja od trikratne javne tarife za pošiljko korespondence v prvi težnostni stopnji najhitrejše kategorije, in od 1. januarja 2006, če je cena enaka tej tarifi ali 2,5-krat višja od nje.

[…]

Direktna pošta je lahko v obsegu, ki je potreben za zagotovitev univerzalnih storitev, še naprej rezervirana v okviru enakih omejitev glede mase in cene.

Odhodna čezmejna pošta je lahko v obsegu, ki je potreben za zagotovitev izvajanja univerzalnih storitev, denimo v primerih, ko so nekateri sektorji poštne dejavnosti že liberalizirani ali zaradi posebnih značilnosti poštnih storitev v državi članici, še naprej rezervirana v okviru enakih omejitev glede mase in cene.

[...]

3.      Komisija bo dokončala študijo o možnostih, ki bo za vsako državo članico ocenila vpliv dokončnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v letu 2009 na univerzalne storitve. Na podlagi ugotovitev študije bo Komisija do 31. decembra 2006 predložila Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo skupaj s predlogom, ki bo potrjeval, če bo to primerno, leto 2009 kot rok za dokončno oblikovanje notranjega trga poštnih storitev, ali določal kakršenkoli drugačen ukrep na podlagi ugotovitev študije.“

9       Uvodne izjave od 15 do 17, 20, 22 in 23 Direktive 2002/39 določajo:

„(15) Primerno je zagotoviti, da so naslednje faze odpiranja trga za države članice pomembne po vsebini in uresničljive v praksi ter da hkrati zagotavljajo ohranjanje univerzalnih storitev.

(16)      Splošno znižanje omejitve mase na 100 gramov v letu 2003 in na 50 gramov v letu 2006 za storitve, ki se lahko rezervirajo za izvajalce univerzalnih storitev, skupaj z odprtjem odhodne čezmejne pošte polni konkurenci z možnimi izjemami v obsegu, ki je potreben, da se zagotovi izvajanje univerzalnih storitev, pomenijo relativno enostavne in nadzirane nadaljnje faze, ki pa so kljub temu pomembne.

(17)      […] Odhodne poštne pošiljke čezmejne korespondence, težke pod omejitvijo 50 gramov, v povprečju pomenijo nadaljnje približno 3 % vseh poštnih prihodkov izvajalcev univerzalnih storitev.

[…]

(20)      Odhodna čezmejna pošta pomeni povprečno 3 % vseh poštnih prihodkov. Odpiranje tega dela trga v vseh državah članicah, z izjemami, ki so potrebne za zagotovitev izvajanja univerzalnih storitev, bi omogočilo različnim izvajalcem poštnih storitev zbiranje, usmerjanje in prevoz vse odhodne čezmejne pošte.

[…]

(22)      Za dolgoročno sposobnost preživetja univerzalnih storitev kakor tudi za trajni razvoj sodobne in učinkovite pošte je pomembno že sedaj določiti časovni razpored z navedbo nadaljnjih korakov za dokončno oblikovanje notranjega trga poštnih storitev.

(23)      Primerno je še naprej državam članicam omogočati, da nekatere poštne storitve rezervirajo za svoje(-ga) izvajalce(-a) univerzalnih storitev. Taka ureditev bo izvajalcem univerzalnih storitev omogočala, da dokončajo proces prilagajanja poslovanja in kadrov pogojem večje konkurence, ne da bi prizadeli finančno ravnotežje in ogrozili varovanje univerzalnih storitev.“

10     Direktiva 2002/39 je pričela veljati 5. julija 2002, rok, predpisan državam članicam za njen prenos, pa se je iztekel 31. decembra 2002.

 Nacionalna ureditev

11     Direktiva 97/67 je bila v španski pravni red prenesena z zakonom o univerzalni poštni storitvi in o liberalizaciji poštnih storitev (Ley 24/1998 del Servicio Postal Universal y de Liberalización de los Servicios Postales) z dne 13. julija 1998 (v nadaljevanju: zakon 24/1998). V členu 18(1)(C) tega zakona, kot je veljal v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, je določeno:

„Na podlagi člena 128(2) Ustave in pod pogoji, ki so določeni v tem poglavju, se izključno rezervira za izvajalca, ki zagotavlja univerzalno poštno storitev, izvajanje naslednjih storitev, ki spadajo k univerzalni poštni storitvi:

[…]

(C)      Vhodna in izhodna čezmejna poštna storitev za pisma in razglednice, znotraj omejitev cene in teže, določenih v točki (B). V tem zakonu čezmejna poštna storitev pomeni poštno storitev, ki izvira iz drugih držav ali je namenjena v druge države.“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

12     Družba International Mail je izvajala odhodne čezmejne poštne storitve za razglednice, zbrane na glavnih španskih turističnih točkah. V ta namen so bili postavljeni poštni nabiralniki v hotelih, kampih za šotorjenje, rezidencah, veleblagovnicah itd., v katerih so lahko uporabniki pustili svoje razglednice, namenjene v tujino, na katere so prilepili nalepke, ki so jih lahko kupili na prodajnih točkah teh razglednic.

13     Generalni direktorat za komunikacije je menil, da ta storitev pomeni hudo upravno kršitev, kot je predvidena v členu 41(3)(a) zakona 24/1998 v povezavi s členom 41(2)(b) tega zakona, zaradi „izvajanja poštnih storitev, ki so rezervirane za izvajalca univerzalne poštne storitve, brez njegovega dovoljenja, zaradi česar je ogroženo njegovo izvajanje storitve“.

14     Generalni direktorat je družbi International Mail z odločbo z dne 16. junija 1999 naložil globo v znesku 10 milijonov ESP in ji odredil, naj ne ponuja in izvaja poštnih storitev, ki so enake tistim, ki so rezervirane za izvajalca, pooblaščenega za zagotavljanje izvajanja univerzalne poštne storitve, in naj umakne vse poštne nabiralnike in informacije v zvezi z navedeno storitvijo.

15     Tribunal Superior de Justicia de Madrid je zavrnilo tožbo, ki jo je zoper navedeno odločbo vložila družba International Mail, ker je med drugim menilo, da je zakon 24/1998 skladen z Direktivo 97/67, zaradi česar je ta družba vložila pritožbo na kasacijsko oziroma predložitveno sodišče.

16     Slednje meni, da je rešitev spora v glavni stvari močno odvisna od razlage člena 7(2) Direktive 97/67. V primeru, da člen 18(1)(C) zakona 24/1998 ne bi spoštoval pogojev, določenih v zgoraj navedeni določbi Skupnosti, kršitev takega nacionalnega pravila s strani zasebnih izvajalcev ne bi mogla upravičiti upravne kazni kot je ta, ki je bila naložena družbi International Mail. Dvomi, ki jih ima v zvezi s pravilno razlago člena 7 Direktive 97/67 navedeno sodišče, izhajajo zlasti iz novega besedila, ki ga je ta člen pridobil z Direktivo 2002/39.

17     V teh okoliščinah je Tribunal Supremo prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 7(2) Direktive 97/67/ES […], ki državam članicam dovoljuje, da čezmejno pošto uvrstijo med rezervirane poštne storitve, navedenim državam članicam dopušča, da jo rezervirajo le, če dokažejo, da bi bilo sicer ogroženo finančno ravnovesje izvajalcev univerzalnih poštnih storitev, ali pa nasprotno tako rezervirane storitve lahko obdržijo zaradi drugih razlogov, kot je na primer razlog smotrnosti, ki veljajo za celoten poštni sektor, vključno s stopnjo liberalizacije tega sektorja v času, ko pride do navedene odločitve o rezervaciji?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

 Dopustnost

18     Španska vlada meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker se v resnici nanaša na veljavnost nacionalne ureditve in ne na razlago Skupnostne ureditve. Nacionalno sodišče je namreč z vprašanjem, ki ga je predložilo Sodišču, od tega v resnici zahtevalo, naj presodi, ali je člen 18(1)(C) zakona 24/1998 v skladu z Direktivo 97/67 in ali ta nacionalna določba presega meje, ki jih določa ta direktiva.

19     Glede na to je treba opozoriti, da se Sodišče v okviru postopka, uvedenega na podlagi člena 234 ES, ni dolžno izjaviti o združljivosti notranjih pravnih norm z določbami prava Skupnosti (glej zlasti sodbi z dne 7. julija 1994 v zadevi Lamaire, C‑130/93, Recueil, str. I‑3215, točka 10, in z dne 19. septembra 2006 v zadevi Wilson, C‑506/04, ZOdl., str. I-8613, točka 34). Poleg tega so v okviru sistema sodnega sodelovanja, ki ga vzpostavlja navedeni člen, k presoji nacionalnih določb zavezana nacionalna sodišča držav članic in ne Sodišče (glej zlasti sodbo z dne 12. oktobra 1993 v zadevi Vanacker in Lesage, C-37/92, Recueil, str. I-4947, točka 7, ter zgoraj navedeno sodbo Wilson, točka 34).

20     Nasprotno je Sodišče pristojno, da predložitvenemu sodišču posreduje vse napotke za razlago prava Skupnosti, ki mu lahko omogočijo presojo združljivosti notranjih pravnih pravil z Skupnostno ureditvijo (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Lamaire, točka 10, in Wilson, točka 35).

21     Zaradi tega je treba trditev španske vlade zavrniti še zlasti zato, ker se vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, izrecno nanaša na razlago določbe prava Skupnosti.

22     Španska vlada tudi trdi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker ni uporaben in ker je oblikovan hipotetično. Sodišče se lahko namreč o upravičenosti rezervacije čezmejne pošte, dodeljene gospodarskemu subjektu, ki zagotavlja izvajanje univerzalne poštne storitve, izreče zgolj z abstraktnimi in splošnimi besedami, vendar pa ne sme presojati vprašanja, ali je taka rezervirana dodelitev, kot je določena v členu 18(1)(C) zakona 24/1998, upravičena ali, nasprotno, presega meje, ki so določene v členu 7(2) Direktive 97/67, ker taka presoja ne spada v pristojnost Sodišča.

23     V zvezi s tem je treba opozoriti, da v okviru postopka, določenega v členu 234 ES, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, presoja zadevnih dejstev spada v pristojnost nacionalnega sodnika. Le nacionalni sodnik, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, presodi, z ozirom na posebnosti zadeve, tako potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdal sodbo, kot tudi ustreznost vprašanj, ki jih predlaga Sodišču. Kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, je Sodišče načeloma dolžno odločati (glej zlasti sodbo z dne 18. julija 2007 v zadevi Lucchini, C‑119/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 43 in navedena sodna praksa).

24     Poleg tega samo dejstvo, da je Sodišče poklicano k temu, da se izreče z abstraktnimi in splošnimi besedami, ne more povzročiti nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Ena izmed bistvenih značilnosti sistema sodnega sodelovanja, vzpostavljenega s členom 234 ES, vključuje, da Sodišče na postavljeno vprašanje v zvezi z razlago prava Skupnosti odgovori z abstraktnimi in splošnimi besedami, medtem ko je predložitveno sodišče pristojno za rešitev spora, o katerem odloča, pri čemer upošteva odgovor Sodišča.

25     Zato je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe šteti za dopustnega.

 Temelj

26     Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(2) Direktive 97/67 razlagati tako, da državam članicam dopušča, da lahko rezervirajo čezmejno pošto za izvajalca univerzalne poštne storitve le, če dokažejo, da bi bilo sicer ogroženo njegovo finančno ravnovesje, ali če za upravičenje navedene rezerviranosti zadostujejo drugi razlogi v zvezi s splošnim stanjem poštnega sektorja, vključno zgolj smotrnost.

27     Člen 7(2) Direktive 97/67 državam članicam dopušča, da lahko še naprej rezervirajo čezmejno pošto za izvajalca univerzalne poštne storitve, znotraj določenih omejitev cene in teže, „[v] obsegu, potrebnem za zagotovitev vzdrževanja univerzalne storitve“. Isti pogoj se v skladu z odstavkoma 1 in 2 navedenega člena uporabi za možnost, da se za izvajalca univerzalne poštne storitve, znotraj določenih omejitev cene in teže, rezervira sprejem, usmerjanje, prenos in dostava pošiljk korespondence v notranjem prometu in direktne pošte.

28     Najprej je treba ugotoviti, da uporaba besede „potrebnem“ nasprotuje temu, da bi bila navedena rezervacija upravičena zgolj z upoštevanji, povezanimi s smotrnostjo.

29     Razlogi, ki so normodajalca Skupnosti spodbudili k določitvi take rezervacije, so izraženi v uvodni izjavi 16 Direktive 97/67, v kateri je navedeno, da je „vzdrževanje tistih storitev, ki so lahko rezervirane v skladu s pravili Pogodbe in ne vplivajo na uporabo pravil o konkurenci, upravičeno zaradi zagotavljanja opravljanja univerzalne storitve v finančno uravnoteženih pogojih“.

30     Normodajalec Skupnosti je v tem kontekstu, zlasti v zvezi z direktno pošto in čezmejnimi pošiljkami, v uvodni izjavi 19 Direktive 97/67 pojasnil, da „je smotrno začasno dovoliti, da so direktna pošta in čezmejne pošiljke še naprej lahko rezervirane […]“.

31     Torej je cilj člena 7(2) Direktive 97/67 zagotoviti vzdrževanje univerzalne poštne storitve, zlasti z oskrbo s sredstvi, ki so nujna za njeno delovanje v finančno uravnoteženih pogojih.

32     Ta razlaga je poleg tega podprta s finančno uravnoteženostjo izvajalca univerzalne poštne storitve in je eno izmed bistvenih meril, ki jih morata na podlagi člena 7(3) navedene direktive upoštevati Parlament in Svet pri poznejši odločitvi o nadaljnji postopni in nadzorovani liberalizaciji poštnega trga, še zlasti z vidika liberalizacije čezmejne pošte.

33     Merilo finančnega ravnovesja je sodna praksa Sodišča na področju poštnih storitev upoštevala že pred začetkom veljavnosti Direktive 97/67 in zlasti v zvezi s členom 90 Pogodbe ES (postal člen 86 ES).

34     V skladu z navedeno sodno prakso lahko države članice izvajalcu univerzalne poštne storitve, kot podjetju, ki je zadolženo za upravljanje službe v splošnem ekonomskem interesu, podelijo izključne pravice, ki lahko omejijo ali celo izključijo konkurenco v obsegu, ki je potreben za to, da se mu omogoči izpolnjevanje njegove naloge v splošnem interesu in, zlasti, koriščenje ekonomsko sprejemljivih pogojev (glej sodbo z dne 19. maja 1993 v zadevi Corbeau, C‑320/91, Recueil, str. I‑2533, točke od 14 do 16).

35     V zvezi s tem iz iste sodne prakse izhaja, da ni nujno, da sta ogrožena finančno ravnovesje in ekonomsko preživetje podjetja, ki je zadolženo za upravljanje službe v splošnem ekonomskem interesu. Zadostuje, da bi bilo ob neobstoju spornih pravic ogroženo izpolnjevanje posebnih nalog, ki so bile dodeljene podjetju, ali da je ohranitev teh pravic nujna za to, da se njihovemu imetniku omogoči izpolnjevanje nalog v splošnem ekonomskem interesu, naloženih v ekonomsko sprejemljivih pogojih (sodba z dne 17. maja 2001 v zadevi TNT Traco, C‑340/99, Recueil, str. I‑4109, točka 54).

36     V tem kontekstu je Sodišče pojasnilo, da obveznost imetnika te naloge, da zagotovi svoje storitve v finančno uravnoteženih pogojih, predpostavlja izravnavo med sektorji z donosnimi dejavnostmi in manj donosnimi sektorji in zato upravičuje omejitev konkurence s strani posameznih podjetnikov iz ekonomsko donosnih sektorjev (zgoraj navedena sodba Corbeau, točka 17).

37     Ta sodna praksa v zvezi s primarnim pravom je prav tako upoštevna v okviru postopka v glavni stvari, in sicer toliko bolj, ker Direktiva 97/67 izrecno in večkrat opozarja, da je treba pri dodelitvi izključne pravice spoštovati pravila Pogodbe.

38     Tako je v členu 4 Direktive 97/67 določeno, da „[v] skladu z zakonodajo Skupnosti vsaka država določi obveznosti in pravice, ki jih ima(-jo) izvajalec(-ci) univerzalne poštne storitve, in jih objavi“. V tem smislu uvodni izjavi 16 in 41 te direktive, ki določata, da ta direktiva „ne vpliva na izvajanje pravil Pogodbe in še zlasti njenih pravil o konkurenci in o prostem opravljanju storitev“, poudarjata, da je treba taka pravila, zlasti tista o konkurenci, spoštovati.

39     Iz sodne prakse v zvezi s primarnim pravom, ki je bila navedena v točkah od 33 do 36 te sodbe, izhaja, da lahko država članica veljavno upošteva merilo finančnega ravnovesja univerzalne poštne storitve, ko se odloči rezervirati čezmejno pošto, in da je treba to merilo načeloma, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 26 do 31 sklepnih predlogov, uporabiti tako, da se upoštevajo zgolj storitve, ki so del univerzalne poštne storitve, in ne druge dejavnosti, ki jih lahko, po potrebi, izvaja izvajalec te storitve. Možno je namreč, da slednji izvaja tudi druge gospodarske dejavnosti, ki jih je treba izključiti iz navzkrižnih subvencioniranj iz rezerviranih sektorjev.

40     Vendar pa iz navedene sodne prakse tudi izhaja, da pogoja, ki je določen v členu 7(2) Direktive 97/67, ni mogoče omejiti zgolj na ta finančni vidik, ker ni mogoče izključiti obstoja drugih razlogov, zaradi katerih se lahko države članice v skladu s členom 86(2) ES odločijo za rezerviranje čezmejne pošte zato, da bi zagotovile, da ne bo ogroženo izpolnjevanje posebne naloge izvajalca univerzalne poštne storitve.

41     S preudarki, povezanimi s smotrnostjo ali s splošnim stanjem poštnega sektorja, skupaj s stopnjo liberalizacije tega sektorja v času sprejetja odločitve o čezmejni pošti, ni mogoče upravičiti njene rezervacije, razen če bi bilo sicer ogroženo izvajanje univerzalne poštne storitve ali če je ta rezervacija nujna za izvajanje te storitve v ekonomsko sprejemljivih pogojih.

42     Zato je treba ugotoviti, da besedilo člena 7(2) Direktive 97/67 in cilj te določbe nasprotujeta obrazložitvi odločitve o rezervaciji čezmejne pošte za izvajalca univerzalne poštne storitve zgolj s preudarki, povezanimi s smotrnostjo.

43     Sprememba člena 7 Direktive 97/67 z Direktivo 2002/39 (v nadaljevanju: spremenjena Direktiva 97/67), na katero se predložitveno sodišče izrecno sklicuje pri obrazložitvi odločitve o predložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču, te razlage ne omaja.

44     Treba je opozoriti, da je v členu 7(1), četrti pododstavek, spremenjene Direktive 97/67 določeno, da je: „[o]dhodna čezmejna pošta […] lahko v obsegu, ki je potreben za zagotovitev izvajanja univerzalnih storitev, denimo v primerih, ko so nekateri sektorji poštne dejavnosti že liberalizirani ali zaradi posebnih značilnosti poštnih storitev v državi članici, še naprej rezervirana v okviru enakih omejitev glede mase in cene“.

45     Tako kot uveljavlja Komisija Evropskih skupnosti v svojih pisnih stališčih, izhaja med drugim iz uvodnih izjav 22 in 23 Direktive 2002/39, da je cilj člena 7(1), četrti pododstavek, spremenjene Direktive 97/67 in člena 7(2) Direktive 97/67, neogrozitev finančnega ravnovesja univerzalne poštne storitve in neogrozitev varovanja te univerzalne storitve.

46     Poleg tega, kot tudi uveljavlja Komisija, bi bilo v nasprotju s ciljem Direktive 2002/39, ki je nadaljevanje postopnega in nadzorovanega odprtja poštnih storitev konkurenci, če bi se člen 7(1), četrti pododstavek, spremenjene Direktive 97/67 razlagal tako, da s tem v zvezi povečuje stopnjo svobode držav članic.

47     Glede na trditve generalnega pravobranilca v točki 36 sklepnih predlogov naj bi uvodna izjava 16 Direktive 2002/39, v kateri je določeno: „odprtje odhodne čezmejne pošte polni konkurenci z možnimi izjemami v obsegu, ki je potreben, da se zagotovi izvajanje univerzalnih storitev, [pomenijo] relativno enostavne in nadzirane nadaljnje faze, ki pa so kljub temu pomembne“, v povezavi z uvodnimi izjavami 15, 17 in 20 prav te direktive jasno kazala na izredni značaj možnosti rezerviranja odhodne čezmejne pošte, kot je določena v členu 7(1), četrti pododstavek, spremenjene Direktive 97/67.

48     Zato pomenijo primeri, ki so navedeni v členu 7(1), četrti pododstavek, spremenjene Direktive 97/67, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 33 sklepnih predlogov, zgolj pokazatelje, ki so lahko v pomoč pri ocenjevanju v zvezi z dodelitvijo posebnih pravic izvajalcu univerzalne poštne storitve, kot je rezervacija izvajanja čezmejne pošte, ne morejo pa spremeniti razlage člena 7(2) Direktive 97/67.

49     Iz besedila člena 7(2) Direktive 97/67 izhaja, da nosi dokazno breme v zvezi z nujnostjo rezerviranja čezmejne pošte za izvajalca te storitve, zaradi vzdrževanja univerzalne poštne storitve, država članica, ki možnost rezervacije uporabi, ali, glede na okoliščine primera, ta izvajalec. Ta razlaga je podprta s tem, da mora v okviru člena 86(2) ES država članica ali podjetje, ki se sklicuje na navedeno določbo, dokazati, da so izpolnjeni pogoji za uporabo te določbe (zgoraj navedena sodba TNT Traco, točka 59).

50     Glede na navedeno je treba na vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(2) Direktive 97/67 razlagati tako, da državam članicam dovoljuje rezervacijo čezmejne pošte za izvajalca univerzalne poštne storitve le, če dokažejo,

–       da bi bilo sicer ogroženo izvajanje te univerzalne storitve, ali

–       da je ta rezervacija nujna za izvajanje te storitve v ekonomsko sprejemljivih pogojih.

 Stroški

51     Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 7(2) Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve je treba razlagati tako, da državam članicam dovoljuje rezervacijo čezmejne pošte za izvajalca univerzalne poštne storitve le, če dokažejo,

–       da bi bilo sicer ogroženo izvajanje te univerzalne storitve, ali

–       da je ta rezervacija nujna za izvajanje te storitve v ekonomsko sprejemljivih pogojih.

Podpisi

---

* Jezik postopka: španščina.