—

za SECAP SpA F. Videtta, odvetnik,

—

za Santorso Soc. coop. arl B. Amadio, L. Fumarola in S. Bonatti, odvetniki,

—

za Comune di Torino M. Caldo, A. Arnone in M. Colarizi, odvetniki,

—

za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z D. Del Gaizom in F. Areno, avvocati dello Stato,

—

za nemško vlado M. Lumma, zastopnik,

—

za francosko vlado G. de Bergues in J.-C. Gracia, zastopnika,

—

za litovsko vlado D. Kriaučiūnas, zastopnik,

—

za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in P. van Ginneken, zastopnika,

—

za avstrijsko vlado M. Fruhmann, zastopnik,

—

za slovaško vlado R. Procházka, zastopnik,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti X. Lewis in D. Recchia, zastopnika,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 30(4) Direktive Sveta 93/37/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil za gradnje (UL L 199, str. 54), kot je bila spremenjena z Direktivo 97/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1997 (UL L 328, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva 93/37), in razlago temeljnih načel prava Skupnosti pri oddaji javnih naročil.

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med SECAP SpA (v nadaljevanju: SECAP) in Santorso Soc. coop. arl (v nadaljevanju: Santorso) ter Comune di Torino glede združljivosti s pravom Skupnosti pravila italijanske zakonodaje, ki predvideva, kar zadeva javna naročila za gradnje, katerih znesek je nižji od praga, ki je naveden v Direktivi 93/37, samodejno izključitev neobičajno nizkih ponudb.

3

Direktiva 93/37 se v skladu z njenim členom 6(1)(a) uporablja za „[…] javna naročila gradenj, katerih ocenjena neto vrednost brez davka na dodano vrednost (DDV) ni nižja kakor enakovreden znesek v [eurih] za 5000000 posebnih pravic črpanja (SDR)“.

4

Člen 30 Direktive 93/37 pod naslovom IV „Skupna pravila o udeležbi“, katerega poglavje 3 zadeva kriterije za oddajo naročil, določa:

„1.   Kriteriji, na podlagi katerih naročniki oddajo naročila, so:

[…]

4.   Če se za dano naročilo zdijo ponudbe neobičajno nizke glede na gradnje, naročnik pisno zahteva, preden zavrne takšne ponudbe, podrobnosti o sestavnih elementih ponudbe, ki so po njegovem mnenju pomembni, in jih preveri ob upoštevanju prejetih pojasnil.

Naročnik lahko upošteva pojasnila, ki so utemeljena z objektivnimi razlogi, vključno z ekonomičnostjo konstrukcijske metode, ali zaradi izbrane tehnične rešitve ali zaradi izjemno ugodnih pogojev, ki so na voljo gradbeniku za izvedbo gradnje, ali pa zaradi izvirnosti storitve, ki jo predlaga ponudnik.

Če je v dokumentih v zvezi z naročilom predvidena oddaja po najnižji ponujeni ceni, mora naročnik obvestiti Komisijo o zavrnitvi ponudb, za katere meni, da so prenizke.

[…]“

5

Vsebina člena 30(4) Direktive 93/37 je natančneje povzeta v členu 55 Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134. str. 114) z naslovom „Neobičajno nizke ponudbe“. V skladu s prvo uvodno izjavo so v Direktivi 2004/18 združene direktive, ki ločeno urejajo postopke za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, v skladu s členom 80(1) pa naj bi bila ta direktiva prenesena v pravne rede držav članic najpozneje do 31. januarja 2006.

6

Razlog za samodejno neizključitev ponudb, ki se izkažejo za neobičajno nizke glede na blago, gradnje ali storitve, izhaja iz prvega odstavka uvodne izjave 46 Direktive 2004/18, v skladu s katerim je „[n]aročila […] treba oddati na podlagi objektivnih meril, […] ki jamčijo ocenjevanje ponudb v razmerah učinkovite konkurence. Zato je primerno dovoliti uporabo samo dveh meril za oddajanje naročila: ‚najnižja cena‘ in ‚ekonomsko najugodnejša ponudba‘“. Ti merili za oddajanje naročila sta omenjeni v členu 30(1)(a) in (b) Direktive 93/37 in 53(1)(a) in (b) Direktive 2004/18.

7

Direktiva 93/37 je bila v italijansko nacionalno pravo prenesena z zakonom št. 109 okvirnega zakona za področje javnih gradenj (Legge quadro in materia di lavori pubblici) z dne 11. februarja 1994 (običajni dodatek h GURI št. 41 z dne 19. februarja 1994).

8

Člen 21(1a) omenjenega zakona, v različici, ki se uporablja v sporih v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 109/94), določa:

„Ob naročilu gradenj v vrednosti 5 milijonov ali več SDR v eurih ob uporabi merila najnižje cene v smislu odstavka 1 zadevni upravni organ presodi nenavadnost – v smislu člena 30 Direktive 93/37/ […] – vsake ponudbe, pri kateri je popust enak ali višji od aritmetične sredine odstotnih vrednosti popusta vseh dopustnih ponudb (to je brez 10 %, zaokroženo navzgor, ponudb z višjim oziroma nižjim popustom), povečane za aritmetično sredino odstotkov popusta, ki presegajo zgoraj navedeno sredino.

Ponudbam morajo biti že ob predložitvi priložena dokazila, ki se nanašajo na najpomembnejše cenovne postavke, navedene v obvestilu o razpisu ali pisnem povabilu k sodelovanju, na podlagi katerih je mogoče priti do zneska v vrednosti najmanj 75 % osnovne tržne vrednosti. V obvestilu o razpisu ali pisnem povabilu k sodelovanju morajo biti natančneje določeni načini predložitve pojasnil in navedeno, katera so morebiti potrebna, da bi bila ponudba dopustna. Pojasnila niso potrebna za elemente, za katere je lahko minimalna vrednost ugotovljena na podlagi uradnih podatkov. Če pregled zahtevanih in prejetih pojasnil ne zadostuje, da bi se izključila nekoherentnost ponudbe, se ponudnika povabi, naj dopolni dokazne dokumente, o izključitvi pa se lahko odloči le po poznejšem kontradiktornem postopku preverjanja.

Kar zadeva samo javna naročila za gradnje v znesku, nižjem od praga Skupnosti, zadevni upravni organ uporabi samodejno izključitev iz postopka za ponudbe, katerih odstotni delež popusta je enak ali višji od deleža, določenega v prvem pododstavku tega odstavka. Postopek samodejne izključitve se ne uporablja, ko je število veljavnih ponudb manjše od pet.“

9

SECAP je sodeloval na javnem razpisu za zbiranje ponudb, ki ga je objavila Comune di Torino decembra 2002 glede javnega naročila za gradnje, katerih ocenjena vrednost je bila 4.699.999 EUR. Na dan tega javnega razpisa je prag za uporabo Direktive 93/37, ki je določen v skladu z njenim členom 6(1)(a), znašal 6.242.028 EUR. Santorso je sodeloval na podobnem javnem razpisu, ki je bil objavljen septembra 2004, z ocenjeno vrednostjo 5.172.579 EUR. Tistega dne je prag za uporabo Direktive 93/37 znašal 5.923.624 EUR. Zato je bila v obeh primerih ocenjena vrednost zadevnih javnih naročil nižja od ustreznih pragov za uporabo Direktive 93/37.

10

Obvestili, s katerima je Comune di Torino začela omenjena postopka javnega razpisa, določata, da bo naročilo temeljilo na merilu največjega popusta, s preverjanjem in brez samodejne izključitve neobičajno nizkih ponudb. Ti obvestili sta temeljili na sklepu Giunta comunale (izvršni organ Comune), ki določa, da uporaba merila največjega popusta obsega preverjanje „neobičajnih“ ponudb v skladu z Direktivo 93/37, vključno z naročili z nižjo vrednostjo od skupnostnega praga, s čimer ni uporabil člena 21(1a) zakona št. 109/94, kolikor ta predvideva samodejno izključitev neobičajno nizkih ponudb.

11

Po oceni ponudb so bile ponudbe družb SECAP in Santorso razvrščene v prvi rang ponudb, ki so se štele kot „običajne“. Comune di Torino je po tem, ko je nadaljevala preverjanje neobičajno nizkih ponudb, končno izločila ponudbi družb SECAP in Santorso, v korist ponudb drugih družb.

12

SECAP in Santorso sta oporekali tej odločitvi pri Tribunale amministrativo regionale del Piemonte, ob tem pa sta navajali, da zakon št. 109/94 nalaga naročniku obveznost, da izključi neobičajno nizke ponudbe, ne da bi mu dopuščal manevrski prostor za uporabo kontradiktornega postopka preverjanja.

13

S sodbama z dne 11. oktobra 2004 in z dne 30. aprila 2005 je omenjeno sodišče zavrnilo tožbi družb SECAP in Santorso, saj naj postopek samodejne izključitve neobičajno nizkih ponudb ne bi bil obvezen za naročnika, ampak mu zgolj daje možnost, da opravi preverjanje morebitne nenavadnosti, ki izhaja iz majhnosti teh ponudb, vključno z javnimi naročili, katerih vrednost je nižja od skupnostnega praga.

14

SECAP in Santorso sta se pritožili proti tema sodbama pri Consiglio di Stato. Ta se strinja s tema družbama glede omejujočega značaja pravila o samodejni izključitvi neobičajno nizkih ponudb, vendar je kljub temu razumel argumente, ki jih je navedla Comune di Torino, ki je s sklicevanjem na statistične podatke trdila, da to pravilo zaradi svoje velike rigidnosti spodbuja tajne dogovore med podjetji, ki se sporazumejo o ceni, da bi vplivali na izid postopka javnega razpisa, s čimer tako povzročijo škodo tako naročniku kot drugim ponudnikom, ki so v veliki večini podjetja s sedežem v drugi državi članici.

15

Predložitveno sodišče se sklicuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero morajo naročniki, kar zadeva pogodbe, ki glede na predmet ne spadajo v okvir uporabe direktiv s področja javnih naročil, upoštevati temeljna načela Pogodbe ES, predvsem načelo nediskriminacije na podlagi državljanstva (glej zlasti sodbo z dne 7. decembra 2000 v zadevi Telaustria in Telefonadress, C-324/98, Recueil, str. I-10745, točka 60), kot tudi na sodno prakso, ki prepoveduje državam članicam sprejeti določbe, ki predvidevajo, kar zadeva javna naročila gradenj, katerih znesek je višji od skupnostnega praga, izključitev določenih ponudb po uradni dolžnosti glede na matematično merilo, namesto da bi naročniku naložile uporabo postopka kontradiktornega preverjanja, ki ga predvidevajo predpisi Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 22. junija 1989 v zadevi Costanzo, 103/88, Recueil, str. 1839, točka 19).

16

V teh okoliščinah in glede na dvome v zvezi z odgovorom – ki ga je treba dati na vprašanje, ali se pravilo o kontradiktornem preverjanju neobičajno nizkih ponudb lahko opredeli kot temeljno načelo prava Skupnosti, ki lahko razveljavi morebitne nacionalne določbe, ki mu nasprotujejo – je Consiglio di Stato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, ki sta enaki v zadevah C-147/06 in C-148/06:

17

S sklepom predsednika Sodišča z dne 10. maja 2006 sta bili zadevi C-147/06 in C-148/06 združeni za pisni in ustni postopek ter sodbo.

18

Z vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali temeljna načela prava Skupnosti, ki prav tako urejajo oddajo javnih naročil, ki so posebej povzeta v členu 30(4) Direktive 93/37, nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki kar zadeva razpise, katerih vrednost je manjša od praga, določenega v členu 6(1)(a) te direktive, nalaga naročnikom, kadar je veljavnih ponudb več kot pet, naj skladno z matematičnim merilom, ki ga predvideva ta ureditev, samodejno izključijo ponudbe, ki se štejejo za neobičajno nizke glede na gradnje, ne da bi omenjenim naročnikom dajala kakršno koli možnost preveriti sestavne dele teh ponudb, ob tem, da bi se od ponudnikov zahtevale podrobnosti glede ponudbe.

19

Spomniti je treba, da se posebni in strogi postopki, ki jih določajo skupnostne direktive o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil, uporabljajo zgolj za pogodbe, katerih vrednost je večja od praga, ki je izrecno določen v vsaki od omenjenih direktiv (sklep z dne 3. decembra 2001 v zadevi Vestergaard, C-59/00, Recueil, str. I-9505, točka 19). Tako se predpisi iz teh direktiv ne uporabljajo za naročila, katerih vrednost je manjša od praga, ki ga določajo ti predpisi (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2008 v zadevi Komisija proti Italiji, C-412/04, ZOdl., str. I-619, točka 65).

20

To ne pomeni, da so ta zadnja naročila izključena iz okvira uporabe prava Skupnosti (zgoraj naveden sklep Vestergaard, točka 19). Dejansko so naročniki – v skladu z ustaljeno prakso Sodišča, kar zadeva oddajo naročil, ki glede na njihovo vrednost niso podvrženi postopkom, ki jih predvidevajo predpisi Skupnosti – zavezani upoštevati splošna načela Pogodbe, predvsem pa načelo nediskriminacije na podlagi državljanstva (zgoraj navedena sodba Telaustria in Telefonadress, točka 60, in zgoraj navedeni sklep Vestergaard, točki 20 in 21, ter sodbi z dne 20. oktobra 2005 v zadevi Komisija proti Franciji, C-264/03, ZOdl., str. I-8831, točka 32, in z dne 14. junija 2007 v zadevi Medipac-Kazantzidis, C-6/05, ZOdl., str. I-4557, točka 33).

21

Kljub temu v skladu s sodno prakso Sodišča uporaba temeljnih pravil in splošnih načel Pogodbe za postopke oddaj naročil, ki so manjše vrednosti od praga za uporabo skupnostnih direktiv, predvideva, da imajo zadevna naročila določen čezmejni interes (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2007 v zadevi Komisija proti Irski, C-507/03, ZOdl., str. I-9777, točka 29, in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točki 66 in 67).

22

Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti nacionalno zakonodajo, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

23

Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da omenjena zakonodaja nalaga zadevnemu naročniku, kar zadeva oddajo naročil, katerih vrednost je manjša od praga, določenega v členu 6(1)(a) Direktive 93/37, da samodejno izključi ponudbe, ki se v skladu z matematičnim merilom, ki ga ta ureditev predvideva, štejejo za neobičajno nizke glede na gradnje, z edino izjemo, da se to pravilo izključitve ne uporablja, kadar je veljavnih ponudb manj kot pet.

24

Zato omenjeno pravilo, ki je zapisano jasno, obvezno in absolutno, odvzema ponudnikom, ki so vložili neobičajno nizke ponudbe, možnost dokazati, da so te zanesljive in resne. Ta vidik zadevne ureditve iz postopka v glavni stvari bi lahko vodil do posledic, ki ne bi bile združljive s pravom Skupnosti, če bi dano naročilo, glede na lastne značilnosti, lahko imelo določen čezmejni interes in bi tako pritegnilo gospodarske subjekte iz drugih držav članic. Naročilo gradenj bi lahko imelo zadevni čezmejni interes zaradi ocenjene vrednosti v povezavi z njegovim tehničnim značajem ali nahajanjem gradenj v okolju, ki bi bilo ugodno za pritegnitev interesa tujih gospodarskih subjektov.

25

Kot navaja generalni pravobranilec v točkah 45 in 46 sklepnih predlogov, bi lahko taka ureditev, čeprav je sama po sebi objektivna in nediskriminatorna, škodila splošnemu načelu nediskriminacije pri postopkih oddaj naročil, ki imajo čezmejni interes.

26

Dejansko bi uporaba pravila samodejne izključitve neobičajno nizkih ponudb za naročila, ki imajo določen čezmejni interes, lahko pomenila neposredno diskriminacijo, s čimer bi se v praksi v manj ugoden položaj postavilo gospodarske subjekte iz drugih držav članic, ki bi – ker lahko zaradi drugačne strukture stroškov koristijo od pomembne ekonomije velikega obsega ali žele zmanjšati svoje marže, da bi lahko bolj učinkovito prodrli na zadevni trg, tako – lahko dali konkurenčno ponudbo in hkrati resno in zanesljivo, ki je naročnik ne bo mogel upoštevati zaradi omenjene ureditve.

27

Med drugim, kot navajata Comune di Torino in generalni pravobranilec v točkah 43, 46 in 47 sklepnih predlogov, bi lahko taka ureditev spodbujala protikonkurenčna ravnanja in dogovore oziroma celo prakso tajnih dogovorov med nacionalnimi in lokalnimi podjetji, zato da bi za zadnje pridržali javna naročila gradenj.

28

Tako bi uporaba pravila samodejne izključitve neobičajno nizkih ponudb za naročila, ki imajo določen čezmejni interes, lahko prikrajšala gospodarske subjekte iz drugih držav članic za možnost, da ponudijo učinkovitejšo konkurenco gospodarskim subjektom iz zadevne države članice, in tako nekako vplivala na njihov dostop na trg te države članice, s čimer bi motila izvrševanje pravice do ustanavljanja in prostega pretoka storitev, kar pomeni omejitev teh svoboščin (glej v tem smislu sodbe z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Payroll in drugi, C-79/01, Recueil, str. I-8923, točka 26; z dne 5. oktobra 2004 v zadevi CaixaBank France, C-442/02, ZOdl., str. I-8961, točki 12 in 13, in z dne 3. oktobra 2006 v zadevi Fidium Finanz, C-452/04, ZOdl., str. I-9521, točka 46).

29

Z uporabo te ureditve za naročila, ki imajo določen čezmejni interes, naročniki, ki so prikrajšani za kakršno koli možnost oceniti trdnost in zanesljivost neobičajno nizkih ponudb, ne morejo izpolniti svoje obveznosti spoštovati temeljna načela Pogodbe na področju prostega pretoka niti splošnega načela nediskriminacije, kot to zahteva sodna praksa Sodišča, navedena v točki 20 te sodbe. Prikrajšanje take možnosti je prav tako v nasprotju z lastnim interesom naročnikov, ker ne morejo oceniti ponudb, ki so vložene v razmerah učinkovite konkurence, in tako podeliti naročila ob uporabi meril, ki sta prav tako vzpostavljeni v javnem interesu, in sicer najnižje cene ali ekonomsko najugodnejše ponudbe.

30

Presojo, pred opredelitvijo pogojev javnega razpisa, morebitnega čezmejnega interesa naročila, katerega ocenjena vrednost je nižja od praga, določenega v skupnostnih predpisih, načeloma opravi zadevni naročnik, če je ta presoja lahko predmet sodnega nadzora.

31

Kljub temu je dovoljeno, da ureditev vzpostavi na nacionalni ali lokalni ravni objektivna merila, ki kažejo na obstoj določenega čezmejnega interesa. Taka merila so lahko predvsem višina določenega pomena zadevnega naročila v povezavi z mestom izvedbe gradenj. Prav tako bo na primer mogoče izključiti tak interes v primeru zelo majhnega gospodarskega interesa zadevnega naročila (glej v tem smislu sodbo z dne 21. julija 2005 v zadevi Coname, C-231/03, ZOdl., str. I-7287, točka 20). Kljub temu je treba upoštevati dejstvo, da v določenih primerih meje potekajo čez pozidane površine, ki se nahajajo na ozemlju različnih držav članic, in da lahko v takih okoliščinah tudi naročila majhne vrednosti pomenijo določen čezmejni interes.

32

Tudi ob obstoju določenega obmejnega interesa se samodejna izključitev določenih ponudb, ker so neobičajno nizke, lahko izkaže kot sprejemljiva, če je sklicevanje na to pravilo upravičeno s prevelikim številom ponudb, glede na to, da bi se zaradi obveze naročnika, naj kontradiktorno preveri nekatere od teh množičnih ponudb, preseglo upravne zmožnosti omenjenega naročnika ali bi bila lahko zaradi zamude, ki bi jo povzročilo to preverjanje, v nevarnosti uresničitev projekta.

33

V takih okoliščinah lahko nacionalna ali lokalna ureditev ali celo sam naročnik določi razumen prag za uporabo samodejne izključitve neobičajno nizkih ponudb. Kljub temu se prag petih veljavnih ponudb, ki je določen v členu 21(1a), tretja alinea, zakona št. 109/94, ne more šteti za razumljiv.

34

Kar zadeva postopek v glavni stvari, mora predložitveno sodišče opraviti podrobno presojo vseh upoštevnih elementov, ki zadevajo ti naročili, da bi preverilo obstoj določenega čezmejnega interesa v teh primerih.

35

Zato je treba na zastavljeni vprašanji odgovoriti tako, da temeljna pravila Pogodbe o pravici do ustanavljanja in prostega pretoka storitev kot tudi splošno načelo nediskriminacije nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki – kar zadeva razpise, katerih vrednost je manjša od praga, določenega v členu 6(1)(a) Direktive 93/37, in ki imajo določen čezmejni interes – obvezuje naročnike, kadar je veljavnih ponudb več kot pet, da skladno z matematičnim merilom, ki ga predvideva ta ureditev, samodejno izključijo ponudbe, ki se štejejo za neobičajno nizke glede na gradnje, ne da bi omenjenim naročnikom dajala kakršno koli možnost preveriti sestavne dele teh ponudb, ob tem ko se bi od ponudnikov zahtevale podrobnosti glede ponudbe. To ne bi veljalo, če nacionalna ali lokalna ureditev ali celo sam zadevni naročnik zaradi preveč ponudb – glede na to, da bi se zaradi obveze naročnika, naj kontradiktorno preveri nekatere od teh množičnih ponudb, preseglo upravne zmožnosti omenjenega naročnika ali bi se lahko, zaradi zamude, ki bi jo povzročilo to preverjanje, v nevarnost postavila uresničitev projekta – določi razumen prag, pod vrednostjo katerega bi se uporabila samodejna izključitev neobičajno nizkih ponudb.

36

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Temeljna pravila Pogodbe ES o pravici do ustanavljanja in prostega pretoka storitev kot tudi splošno načelo nediskriminacije nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki – kar zadeva razpise, katerih vrednost je manjša od praga, določenega v členu 6(1)(a) Direktive Sveta 93/37/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil za gradnje, kot je bila spremenjena z Direktivo 97/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1997, in ki imajo določen čezmejni interes – obvezuje naročnike, kadar je veljavnih ponudb več kot pet, naj skladno z matematičnim merilom, ki ga predvideva ta ureditev, samodejno izključijo ponudbe, ki se štejejo za neobičajno nizke glede na gradnje, ne da bi omenjenim naročnikom dajala kakršno koli možnost preveriti sestavne dele teh ponudb, ob tem, da bi se od ponudnikov zahtevale podrobnosti glede ponudbe. To ne bi veljalo, če nacionalna ali lokalna ureditev ali celo sam zadevni naročnik zaradi prevelikega števila ponudb, glede na to, da bi se zaradi obveze naročnika, naj kontradiktorno preveri nekatere od teh množičnih ponudb, preseglo upravne zmožnosti omenjenega naročnika ali bi bila lahko zaradi zamude, ki bi jo povzročilo to preverjanje, v nevarnosti uresničitev projekta, določi razumen prag, pod vrednostjo katerega bi se uporabila samodejna izključitev neobičajno nizkih ponudb.