SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 26. aprila 2007(1)

Zadeva C-202/06 P

Cementbouw Handel & Industrie BV

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Konkurenca – Nadzor koncentracij podjetij – Členi 1, 2, 3 in 8 Uredbe (EGS) št. 4064/89 – Prevzem CVK in njegovih podjetij članov, ki sta ga izvedli podjetji Haniel in Cementbouw – Odobritev pod pogojem upoštevanja določenih zavez – Izključna pristojnost Komisije – Načelo sorazmernosti“

I –    Uvod

1.     Ta primer daje povod za natančno razmejitev pristojnosti Skupnosti in držav članic pri nadzoru združevanja(2). Treba je pojasniti, kateri trenutek je v konkretnem primeru združevanja odločilen za določitev pristojnega organa za konkurenco. Poleg tega je treba preveriti, ali lahko zadevni organ zaradi dogodkov, ki se pojavijo pozneje, ponovno izgubi svojo pristojnost. Ta vprašanja imajo zelo praktičen pomen za zadevne gospodarske subjekte in za organe, pristojne za konkurenco, ki so zadolženi za nadzor združevanja na državni ravni in na ravni Skupnosti.

2.     Ozadje tega primera je postopek nadzora združevanja, ki zadeva nizozemske trge stenskih gradbenih materialov, med drugim apnenega peščenjaka. Leta 1999 sta podjetji Cementbouw(3) in Haniel(4) pridobili skupni nadzor nad podjetjem CVK(5) in nad njegovimi podjetji člani. V ta namen sta bili izvedeni dve skupini transakcij, ki ju je Komisija obravnavala kot enotno koncentracijo podjetij. Pristojnost Komisije za preizkus tega primera je lahko bila potrjena tudi samo zato, ker sta bili ti skupini transakcij obravnavani kot celota in sta skupaj presegli ustrezne pragove prometa.

3.     Med postopkom nadzora združevanja je Komisija ugotovila probleme konkurence. Podjetji Haniel in Cementbouw pa sta za njihovo rešitev v prvem predlogu ponudili samo zaveze, ki niso bile nič drugega kot odpoved drugi skupini transakcij. Komisija je te zaveze zavrnila, ker naj ne bi bile primerne za rešitev problemov konkurence, in je dovolila koncentracijo šele po danih nadaljnjih zavezah, ki so vključevale odpoved prvi skupini transakcij.

4.     Pred Sodiščem zdaj podjetje Cementbouw utemeljuje, da Komisija nadaljnjih zavez sploh ne bi smela uporabiti kot podlago za svojo odločitev. Po mnenju podjetja Cementbouw bi že prvotno ponujena odpoved podjetij drugi skupini transakcij povzročila, da bi odločilen del koncentracije odpadel in bi Komisija zaradi nedoseganja količinskega praga prometa v celoti izgubila svojo pristojnost za primer.

II – Pravni okvir

5.     Pravni okvir tega primera tvori Uredba Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (v nadaljevanju: Uredba o združitvah)(6) v različici Uredbe (ES) št. 1310/97(7).

6.     Stvarnopodročje uporabe Uredbe o združitvah je povzeto v členu 1(1) Uredbe:

„[...] ta uredba velja za vse koncentracije na ravni Skupnosti [...]“

Kot dopolnitev tega določa prva polovica stavka člena 22(1) Uredbe o združitvah:

„Samo ta uredba se uporablja za koncentracije, opredeljene v členu 3; [...]“

7.     Člen 3 Uredbe o združitvah vsebuje opredelitev pojma koncentracija, ki se v izvlečku glasi:

„1.      Razume se, da koncentracija nastopi, kadar:

(a)      se združita dve ali več podjetij, ki so bila pred tem neodvisna; ali

(b)      –       ena ali več oseb, ki že nadzorujejo najmanj eno podjetje, ali

         –       eno ali več podjetij

z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali kakorkoli drugače pridobi neposredni ali posredni nadzor nad celotnim podjetjem ali deli enega podjetja ali več podjetij.

[...]“

8.     Ali gre za koncentracijo na ravni Skupnosti, je odvisno od tega, ali skupni promet udeleženih podjetij na svetovni ravni in na ravni Skupnosti presega določene količinske pragove, ki so določeni v členu 1(2) in (3) Uredbe o združitvah. Člen 1(2) Uredbe združitvah, ki je pomemben za ta primer, se glasi:

„V tej uredbi je koncentracija na ravni Skupnosti tista, pri kateri:

a)      skupni promet na svetovni ravni vseh udeleženih podjetij presega 5000 milijonov ECU in

b)      skupni promet Skupnosti vsakega od vsaj dveh udeleženih podjetij presega 250 milijonov ECU,

razen če vsako od udeleženih podjetij ustvari več kakor dve tretjini skupnega prometa v Skupnosti v eni in isti državi članici.

9.     Za koncentracije na ravni Skupnosti velja zadržanje izvajanja in jih je treba priglasiti Komisiji (člena 4 in 7 Uredbe o združitvah). Komisija presoja koncentracije glede na njihovo združljivost s skupnim trgom (člen 2(1) Uredbe o združitvah). Odobritev ali prepoved koncentracije je odvisna od tega, ali koncentracija ustvari ali krepi prevladujoči položaj, katerega posledica bi bila resno oviranje učinkovite konkurence na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu (člen 2(2) in (3) Uredbe o združitvah).

10.   Pogoj za prepoved je vedno formalni postopek nadzora združevanja (tako imenovana faza II“, glej člen 6(1)(c) in člen 8(3) Uredbe o združitvah). Tudi pred odobritvijo se lahko – kot se je zgodilo v tem primeru – najprej izvede tak formalni postopek.(8) Za odpravo morebitnih problemov konkurence se lahko za odobritev postavijo pogoji in obveznosti. V ta namen člen 8(2) Uredbe o združitvah daje Komisiji naslednje pooblastilo za odločanje:

„Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija po spremembi, ki so jo izvedla udeležena podjetja, če je to potrebno, izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(2), [...] izda odločbo, na podlagi katere razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.

K odločbi lahko priloži pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja upoštevajo obveznosti do Komisije, sprejete zato, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom. [...]“(9)

11.   V členu 21(1) in (2) Uredbe o združitvah so pristojnosti za nadzor koncentracij podjetij razmejene na naslednji način:

„1.      Komisija ima izključno pristojnost za sprejemanje odločb, predvidenih s to uredbo, ki jih lahko pregleda Sodišče Evropskih skupnosti.

2.      Nobena država članica ne uporabi svojega nacionalnega prava o konkurenci za katero koli koncentracijo na ravni Skupnosti.

[...]“

12.   Dodatno devetindvajseta uvodna izjava Uredbe o združitvah pojasnjuje:

„[K]oncentracije, ki niso navedene v tej uredbi, načelno sodijo pod pristojnost držav članic. [...]“

13.   Leta 2004 so se spremenile bistvene točke Uredbe o združitvah. Novosprejeta Uredba ES o združitvah(10) pa se na podlagi člena 26(1) Uredbe uporablja šele od 1. maja 2004 in zato za ta primer ni pomembna; za primere, kot je ta, se v skladu z odstavkom 2 tega člena za tak pravni položaj še naprej uporabljajo stare določbe.

III – Dejansko stanje in postopek

A –    Dejansko stanje

14.   Na podlagi ugotovitev Sodišča prve stopnje(11) lahko dejansko stanje tega primera povzamemo na naslednji način.

15.   Podjetje CVK je obstajalo od leta 1947 in je bilo najprej skupno prodajno zastopstvo za svoja podjetja člane, nizozemske proizvajalce apnenega peščenjaka. Zaradi boljšega sodelovanja med svojimi člani se je podjetje CVK leta 1989 preoblikovalo v zadrugo po nizozemskem pravu.

16.   Pred izvedbo koncentracije, ki pomeni povod za ta sodni postopek, je bilo med enajstimi podjetji člani podjetja CVK pet hčerinskih družb podjetja Haniel, tri hčerinske družbe podjetja Cementbouw, dve hčerinski družbi podjetja RAG(12) in eno podjetje, ki je bilo v skupni lasti podjetij Haniel, Cementbouw in RAG.

17.   Leta 1998 je bil pri nizozemskem organu, pristojnem za konkurenco, „NMa”(13) priglašen načrt, v katerem je bilo predvideno, da naj bi podjetje CVK pridobilo nadzor nad svojimi podjetji člani. Prenos nadzora naj bi bil izveden s sklenitvijo „pogodbe o združitvi” in s spremembo statuta podjetja CVK. Z odločbo z dne 20. oktobra 1998 je NMa zadevni načrt odobril.

18.   Preden pa je bil načrt izveden, se je podjetje RAG odločilo, da bo svoje deleže v podjetjih članih CVK prodal podjetjema Haniel in Cementbouw. Marca 1999 so udeleženci o nameri obvestili NMa. Ta jim je z dopisom z dne 26. marca 1999 sporočil, da predvidena odsvojitev ni koncentracija v smislu veljavnih nizozemskih predpisov(14), če je načrt, odobren z odločbo z dne 20. oktobra 1998, izveden najpozneje do odsvojitve, ki je zdaj predvidena.

19.   Udeleženci so 9. avgusta 1999 izvedli različne transakcije, ki se lahko združijo v dve skupini: na eni strani so CVK in njegova podjetja člani sklenili zgoraj navedeno pogodbo o združitvi(15); statut podjetja CVK je bil še isti dan spremenjen, da bi lahko bile upoštevane določbe pogodbe o združitvi (prva skupina transakcij). Na drugi strani je podjetje RAG odsvojilo – prav tako 9. avgusta 1999 – deleže, ki jih je imelo v treh podjetjih, včlanjenih v CVK, podjetjema Haniel in Cementbouw, ki sta poleg tega sklenili še pogodbo o sodelovanju, ki je urejala njuno sodelovanje v podjetju CVK (druga skupina transakcij).

B –    Postopek pred Komisijo, zaveze in izpodbijana odločba

20.   Potem ko se je Komisija pri preizkusu dveh drugih koncentracij(16), ki ju je priglasilo podjetje Haniel, seznanila s transakcijami, ki so bile izvedene 9. avgusta 1999, je podjetju Cementbouw in drugim udeleženim podjetjem z dopisom z dne 22. oktobra 2001 sporočila, da mora biti navedeni postopek pri njej priglašen. Nato sta podjetji Haniel in Cementbouw 24. januarja 2002 pri Komisiji priglasili postopek v skladu s členom 4 Uredbe o združitvah.

21.   Komisija je 25. februarja 2002 v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe o združitvah uvedla formalni postopek preizkusa, ker naj bi koncentracija, ki je bila pri njej priglašena, dala povod za resen dvom glede njene združljivosti s skupnim trgom in Sporazumom EGP.(17)

22.   Potem ko je Komisija poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in zaslišala udeležence, sta podjetji Haniel in Cementbouw 28. maja 2002 predložili predlog zavez s popuščanji glede druge skupine transakcij. V glavnem je bilo v predlogu predvideno, da podjetji Haniel in Cementbouw razdreta pogodbo o sodelovanju in svoje deleže v podjetjih članih CVK, pridobljene leta 1999 od podjetja RAG, prodata neodvisnim tretjim pridobiteljem. Vendar naj bi še naprej veljali pogodba o združitvi in sprememba statuta podjetja CVK (prva skupina transakcij).(18) Po mnenju Komisije ta predlog zavez ni zadostoval za rešitev problemov konkurence, ki jih je ugotovila Komisija in so bili povezani s pogodbo o združitvi, torej s prvo skupino transakcij.

23.   Nato sta obe podjetji 5. junija 2002 predložili dokončne zaveze, v katerih sta se tudi zavezali, da bosta v določenem roku razdrli pogodbo o združitvi, razveljavili spremembo statuta podjetja CVK in podjetje CVK razpustili.(19)

24.   Komisija je 26. junija 2002 na podlagi člena 8(2) Uredbe o združitvah izdala izpodbijano odločbo(20), v kateri je razglasila priglašeno koncentracijo za združljivo s skupnim trgom in Sporazumom EGP, pri čemer pa je to odobritev pogojila s popolno izpolnitvijo dokončnih zavez, ki sta jih dali podjetji Haniel in Cementbouw 5. junija 2002. Zlasti je odobritev koncentracije pogojena tudi s tem, da se CVK v skladu z dokončnimi zavezami podjetij Haniel in Cementbouw v določenem roku razpusti.

C –    Sodni postopek

25.   Zoper izpodbijano odločbo je podjetje Cementbouw 11. septembra 2002 vložilo tožbo pri Sodišču prve stopnje ter predlagalo, naj se ta odločba razglasi za nično in naj se Komisiji naloži plačilo stroškov postopka. Nasprotno pa je Komisija predlagala, naj se tožba zavrne in naj se podjetju Cementbouw naloži plačilo stroškov.

26.   Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo v celoti potrdilo s sodbo z dne 23. februarja 2006 (v nadaljevanju izpodbijana sodba)(21). Tožbo podjetja Cementbouw je zavrnilo in podjetju naložilo plačilo stroškov postopka.

27.   S pritožbo, ki je prispela v sodno tajništvo Sodišča 4. maja 2006, podjetje Cementbouw predlaga Sodišču, naj:

–       izpodbijano sodbo razveljavi;

–       spor po potrebi vrne Sodišču v ponovno odločanje in

–       Komisiji naloži plačilo stroškov.

28.   Komisija predlaga Sodišču, naj:

–       pritožbo zavrne in

–       podjetju Cementbouw naloži plačilo stroškov.

29.   Sodišče je o pritožbi najprej uvedlo pisni postopek, 22. marca 2007 pa ustnega.

IV – Presoja

A –    Uvodne ugotovitve

30.   Razmejitev posameznih pristojnosti Skupnosti in držav članic nikakor ni samo „ustavnopravno“ vprašanje, kot se vedno znova razpravlja v okviru primarne zakonodaje, nazadnje na primer v zvezi s Pogodbo o Ustavi za Evropo(22). Nasprotno se to vprašanje postavlja tudi v vsakdanji praksi organov oblasti na ravni Skupnosti in na državni ravni. Zlasti nadzor združevanja je nazoren primer za to.

31.   Načelno so v Uredbi o združitvah jasno razmejene pristojnosti po načelu dvojne izključnosti. Koncentracije na ravni Skupnosti preverja izključno Komisija kot organ Skupnosti, pristojen za konkurenco, ki jih presoja izključno v skladu z Uredbo o združitvah (člen 21(1) in (2) ter prva polovica povedi člena 22(1) Uredbe o združitvah).

32.   Ta primer pa jasno kaže, da je lahko tudi v posamičnem primeru sporno, kateri organ, pristojen za konkurenco, je v Skupnosti pristojen za preizkus in odobritev koncentracije podjetij.

33.   Komisija je v tem primeru potrdila svojo pristojnost(23), ker je obe skupini transakcij(24), izvedenih 9. avgusta 1999, štela kot del enotnega postopka(25), ki je v celoti izpolnil merila za koncentracijo na ravni Skupnosti po členu 3(1) v povezavi s členom 1(1) in (2) Uredbe o združitvah, zlasti pa je presegel upoštevne pragove prometa. Komisija je obdržala to pristojnost v nadaljnjem postopku, in sicer tudi, ko so ji udeležena podjetja že predložila predlog zavez z dne 28. maja 2002, v katerem so se bila pripravljena odpovedati delu svoje koncentracije – drugi skupini transakcij.

34.   V obeh točkah je podjetje Cementbouw izpodbijalo izpodbijano odločbo pred Sodiščem prve stopnje; podjetje je torej nasprotovalo prvotni pristojnosti Komisije in tudi njenemu nadaljnjemu obstoju za sprejetje zavez, ki so presegle zaveze predloga z dne 28. maja 2002. Sodišče pa je v obeh točkah potrdilo izpodbijano odločbo.(26)

35.   Podjetje Cementbouw v pritožbi ne povzema več vseh točk, ki so še bile predmet postopka na prvi stopnji. Izpodbija le stališča Sodišča prve stopnje o nadaljnjem obstoju pristojnosti Komisije po predlogu zavez z dne 28. maja 2002. Vendar podjetje Cementbouw med drugim ni izpostavilo vprašanja o prvotni pristojnosti Komisije, ki je temeljila na skupni obravnavi obeh skupin transakcij z dne 9. avgusta 1999 kot enotnega postopka.

B –    Prvi pritožbeni razlog

36.   V prvem pritožbenem razlogu podjetje Cementbouw očita Sodišču prve stopnje, da je pravno pomanjkljivo razlagalo in uporabljalo člene 1, 2 in člen 3(1) Uredbe o združitvah.(27) Izpodbijano odločbo naj bi Sodišče prve stopnje potrdilo, čeprav naj bi že odstopanja, ki so jih ponudila udeležena podjetja v svojem predlogu zavez, ob njihovem sprejetju povzročila izgubo pristojnosti Komisije. Nadaljnjih dokončnih zavez podjetij Haniel in Cementbouw pa Komisija zaradi pomanjkanja pristojnosti sploh ne bi smela uporabiti kot podlago za odobritev koncentracije.

37.   Podjetje Cementbouw to utemeljuje na naslednji način: pristojnost Komisije za koncentracijo, ki ji je bila priglašena, naj bi izhajala samo iz skupne obravnave obeh skupin transakcij; samo obe skupaj bi pravzaprav sploh prispevali k prekoračitvi pragov prometa iz člena 1 Uredbe o združitvah in tako dali koncentraciji razsežnost Skupnosti. S svojim predlogom zavez pa bi se podjetji Haniel in Cementbouw bili pripravljeni odpovedati tistemu delu svoje koncentracije, ki bi temeljil na drugi skupini transakcij. Že s takim preoblikovanjem koncentracije bi ta padla pod pragove prometa iz Uredbe o združitvah. Tako bi ostal samo še tisti del, ki bi se nanašal na prvo skupino transakcij in zaradi nedoseganja pragov prometa ne bi imel razsežnosti Skupnosti. Pristojnost Komisije pa se ne določa samo glede priglašene, temveč tudi dejansko izvedene koncentracije.

38.   Da bi lahko preverili zanesljivost te utemeljitve, je treba najprej ugotoviti, kdaj je v nadzoru združevanja najustreznejši trenutek za določitev pristojnosti Komisije (glej spodaj navedeno točko 1); potem pa je treba razpravljati o tem, če in v kolikšnem obsegu poznejši dogodki še lahko vplivajo na že pridobljeno pristojnost Komisije (glej spodaj navedeno točko 2).

1.      Upošteven trenutek za določitev pristojnosti Komisije

39.   V Uredbi o združitvah ni izrecno določeno, v katerem trenutku se določi pristojnost Komisije za uvedbo postopka nadzora združevanja. Iz Uredbe izhaja samo, da mora Komisija svojo pristojnost čim prej preizkusiti in o njej tudi odločiti (glej člen 4(3) in člen 6(1) Uredbe o združitvah(28)), ne določa pa, kateri trenutek – in s tem tudi katera dejstva – se določijo kot temelj njenega preizkusa. Tako je treba ustrezen trenutek določiti glede na smisel in namen predpisov o pristojnosti ter tudi glede na njihov zakonski okvir.

40.   Kot je bilo že omenjeno(29), temelji Uredba o združitvah na načelu natančne delitve pristojnosti med državnimi nadzornimi organi in nadzornimi organi Skupnosti, pri čemer je v izključni pristojnosti Komisije, da sprejme odločitve o koncentracijah na ravni Skupnosti(30).

41.   Poleg tega sistem, ki je bil vzpostavljen z Uredbo o združitvah, zaznamuje zahteva po pospešitvi, ki se uresničuje predvsem z dobro uravnoteženim, sorazmerno strogim režimom rokov in je namenjena omejitvi trajanja postopka nadzora združevanja.(31)

42.   Delitev pristojnosti in zahteva po pospešitvi sta namenjeni pravni varnosti in skupaj izražata cilj uskladitve zahtev pravilnega delovanja z zahtevami poslovnega življenja.(32) Nadzor koncentracij podjetij, ki ga izvaja Komisija kot organ, ki je v Skupnosti pristojen za konkurenco, naj bi potekal čim učinkoviteje.

43.   Zagotovitvi pravne varnosti in učinkovitosti nadzora združevanja po zakonodaji Skupnosti sta namenjeni tudi obveznost priglasitve in zadržanje izvajanja transakcij, ki veljata za koncentracije na ravni Skupnosti (člena 4 in 7 Uredbe o združitvah).

44.   Za zagotovitev čim večje pravne varnosti ter pravilne in učinkovite administracije v kratkih rokih mora biti organ za konkurenco, ki bo pristojen za preizkus primera, določen čim prej.

45.   Lahko bi si predstavljali, da je za ugotavljanje pristojnosti Komisije ključen trenutek priglasitve načrta koncentracije pri Komisiji. Pri globljem razmisleku pa ta trenutek ne more biti odločilen. Kajti potem bi lahko zadevna podjetja z zgodnjo ali s poznejšo priglasitvijo samovoljno vplivala na razdelitev pristojnosti.(33) Poleg tega je nujno, da lahko skrbni gospodarski subjekti že pred dejansko izpolnitvijo morebitne obveznosti priglasitve objektivno ugotovijo, ali njihov načrt koncentracije sodi na področje uporabe Uredbe o združitvah in s tem tudi v pristojnost Komisije. Samo tako lahko gospodarski subjekti ravnajo zakonito in zanesljivo izpolnijo svojo obveznost priglasitve in zadržanje izvajanja transakcij, katerih neizpolnitev se kaznuje z globo(34).

46.   Zato je odločilno samo dejansko stanje, kakršno je v trenutku nastanka morebitne obveznosti priglasitve. Povedano drugače, pristojnost Komisije je treba določiti glede na dan, od katerega naprej JI je treba po potrebi priglasiti načrt koncentracije(35). To je dan, na katerega se zadevni gospodarski subjekti pogodbeno zavežejo(36) (glej člen 4(1) Uredbe o združitvah).(37) Kajti že v tistem trenutku lahko objektivno ugotovimo, ali koncentracija na ravni Skupnosti obstaja ali ne. In prav v tistem trenutku začne za zadevne gospodarske subjekte veljati zadržanje izvajanja iz Uredbe o združitvah (glej člen 7(1) Uredbe o združitvah).

2.      Učinki poznejših dogodkov na pristojnost Komisije

47.   Preveriti je treba, ali in v kolikšnem obsegu lahko poznejši dogodki, zlasti dogodki v tekočem postopku nadzora združevanja, še vplivajo na že pridobljeno pristojnost Komisije.

48.   Razume se, da Komisija izgubi svojo pristojnost za preizkus koncentracije, če udeležena podjetja svoj – še neizvedeni – načrt koncentracije popolnoma opustijo.(38) Postopek nadzora združevanja tako namreč postane brezpredmeten.(39)

49.   Nikakor pa ta postopek ne postane brezpredmeten, če udeležena podjetja izvedejo samo določene spremembe pri svoji koncentraciji, ne da bi jo popolnoma opustile. Tudi če so take spremembe zelo obsežne in z vidika udeleženih podjetij zadevajo jedro njihove koncentracije(40), kljub temu ostane del koncentracije – v tem primeru prva skupina transakcij –, ki naj bi po želji pogodbenic obstajal tudi še naprej. V nasprotju z mnenjem podjetja Cementbouw je to vsekakor nekaj povsem drugega od popolne odpovedi koncentracije.

50.   Če se udeležena podjetja, kakor je v tem primeru, Komisiji zavežejo za določene spremembe, ne da bi jih hkrati tudi uresničila, postopek sploh ne more postati brezpredmeten. Kajti nasprotno trditvi podjetja Cementbouw take enostavne zaveze neposredno ne spremenijo realnosti koncentracije, ki jo podjetja sklenejo pogodbeno, in njenih gospodarskih učinkov, če je koncentracija, kakor v tem primeru, že izvedena.

51.   Splošneje povedano, dejstvo, da podjetja v tekočem postopku nadzora združevanja izvedejo določene spremembe pri svoji koncentraciji ali se zanje tudi samo zavežejo, ne more vplivati na že pridobljeno pristojnost Komisije. Če se, kakor v tem primeru, še naprej upošteva izvedba koncentracije oziroma ohranitev že izvedene koncentracije, čeprav se v zakup vzamejo bistvena odstopanja od njene prvotne oblike, ostane preizkus združljivosti koncentracije s skupnim trgom upravičen.

52.   To potrjuje tudi cilj, zakaj se take spremembe koncentracije med postopkom nadzora združevanja izvedejo ali se zanje sprejmejo zaveze: člen 8(2) Uredbe o združitvah(41) pojasnjuje, da so spremembe in zaveze (in s tem „obveznosti”) namenjene izvedbi koncentracije, ki bi bila združljiva s skupnim trgom. Pri natančnejši obravnavi so torej namenjene izključno temu, da se Komisiji omogoči učinkovito izvajanje njenih pooblastil v postopku nadzora združevanja, ne pa da so ji odvzete pristojnosti v zvezi s primerom.

53.   Če se izvedejo ali potrdijo samo spremembe koncentracije, ne da bi to koncentracijo v celoti opustili, tudi že navedeni cilj, da bi bili pri nadzoru združevanja zagotovljeni čim večja pravna varnost ter pravilna in učinkovita administracija(42), ne izgubi svojega pomena.

54.   Združljivo ne bi bilo niti s potrebo po pravni varnosti niti z zahtevami po pravilni in učinkoviti administraciji v kratkih rokih, če bi lahko bila pristojnost Komisije v tekočem postopku nadzora združevanja vedno znova ogrožena ali izpostavljena stalnim spremembam.

55.   Sicer bi lahko obstajal razlog za bojazen, da primer brezciljno potuje med Komisijo in enim ali več državnimi organi, pristojnimi za konkurenco, kar bi njegov preizkus skladnosti s pravili konkurence močno upočasnilo in povečalo stroške preizkusa ter ga obremenilo s številnimi negotovostmi, ne samo za zadevne organe, temveč tudi za udeležena podjetja in trge. Poleg tega ne bi mogli izključiti, da udeležena podjetja v tekočem postopku nadzora združevanja namenoma izvedejo spremembe v načrtu koncentracije, da bi bila organu, pristojnemu za konkurenco, odvzeta pristojnost in da bi bila pristojnost prenesena na drug, domnevno manj strogo naravnan organ; torej bi lahko prišlo do neke vrste „forum shoppinga“.

56.   Skladno s tem Uredba o združitvah tudi nikjer ne zahteva ponovnega preizkusa pristojnosti Komisije, če udeležena podjetja svojo koncentracijo spremenijo ali to le obljubijo. Morebitno prekoračitev pragov prometa, ki so določeni v členu 1 Uredbe o združitvah, mora Komisija ugotoviti že pred uvedbo formalnega postopka („faza II“), v tako imenovani fazi predhodnega preizkusa („faza I“). Predmet te presoje je v skladu s členom 6(1) Uredbe o združitvah izključno koncentracija,ki je pri njej priglašena. Upoštevanje poznejših sprememb priglašene koncentracije, ki je predpisano v členu 8(2) Uredbe o združitvah, je namenjeno izključno ugotavljanju njene združljivosti s skupnim trgom. Ponovna odločitev Komisije o njeni pristojnosti v členu 8(2) Uredbe o združitvah(43), razen v členu 6(1) Uredbe o združitvah, ni predvidena.(44)

3.      Vmesni predlog

57.   Zato je treba kot vmesni predlog ugotoviti, da je za določitev pristojnosti Komisije za izvedbo postopka nadzora združevanja odločilen samo dan, od katerega naprejje treba pri Komisiji priglasiti načrt koncentracije. Poznejše spremembe koncentracije ne vplivajo več na pristojnost Komisije, razen kadar vodijo neposredno do popolne opustitve načrta.

58.   Dejstvo je, da bi predlog zavez podjetij Haniel in Cementbouw z dne 28. maja 2002 tudi pri svoji uresničitvi povzročil samo odpoved drugi skupini transakcij, prva skupina transakcij pa bi ostala vsekakor povsem nedotaknjena.

59.   Glede na tako ozadje je Sodišče upravičeno izhajalo iz tega, da ta predlog zavez ne bi mogel ogrožati obstoja koncentracije(45), da je Komisija zato ohranila pristojnost(46) ter je lahko svojo odobritev koncentracije oprla na dokončne zaveze podjetij Haniel in Cementbouw z dne 5. junija 2002.

60.   Prvi pritožbeni razlog tako ni utemeljen.

C –    Drugi pritožbeni razlog

61.   V drugem pritožbenem razlogu podjetje Cementbouw očita Sodišču prve stopnje, da je pravno pomanjkljivo razložilo in uporabilo člen 8(2) Uredbe o združitvah in da je kršilo načelo sorazmernosti.

62.   V bistvu podjetje Cementbouw tu podaja enake trditve kakor v prvem pritožbenem razlogu: Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo dejstvo, da je Komisija že bila dolžna sprejeti predlog zavez podjetij Haniel in Cementbouw z dne 28. maja 2002. Že izvedba navedene ponudbe zavez naj bi namreč po mnenju podjetja Cementbouw odvzela koncentraciji razsežnost Skupnosti. Tako bi ostala samo še prva skupina transakcij(47), ki naj ne bi mogla soditi v pristojnost Komisije.

63.   Kakor sem navedla že pri prvem pritožbenem razlogu(48), ta utemeljitev ni tehtna. V nadaljevanju se bom zato omejila samo na obravnavo dveh dodatnih trditev podjetja Cementbouw, ki ju podaja podjetje zlasti v okviru drugega pritožbenega razloga.

1.      Očitek glede kršitve načela sorazmernosti

64.   Najprej podjetje Cementbouw očita Sodišču prve stopnje kršitev načela sorazmernosti. Sodišče prve stopnje naj ne bi upravičeno izhajalo iz tega, da Komisija ne bi smela sprejeti že predloga zavez z dne 28. maja 2002, temveč šele dokončne zaveze z dne 5. junija 2002.

65.   Načelo sorazmernosti je splošno načelo prava Skupnosti.(49) Iz njega po stalni sodni praksi izhaja, da ravnanja organov Skupnosti ne smejo preseči meja tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jih zasledujejo zadevni predpisi, pri čemer je treba, kadar je na izbiro več ustreznih ukrepov, uporabiti tistega, ki je najmanj zavezujoč, povzročene pomanjkljivosti pa ne smejo biti v nesorazmerju s postavljenimi cilji.(50)

66.   Tudi odločbe Komisije v postopkih nadzora združevanja morajo zadostiti zahtevam sorazmernosti in zato zanje v tem smislu velja sodni nadzor. To ne velja samo za odločbe o prepovedi v skladu s členom 8(3) Uredbe o združitvah in odločbe o razdružitvi v skladu s členom 8(4) te uredbe, temveč tudi za odločbe o odobritvi v skladu s členom 8(2) iste uredbe, če so zanje določeni pogoji in obveznosti. Udeležena podjetja imajo namreč lahko dejanski interes, da prepustijo v sodni nadzor dele odločb o odobritvi, ki jih izpodbijajo, da bi si izborila odobritev brez pogojev in obveznosti, vsekakor pa odobritev z milejšimi pogoji in obveznostmi.(51)

67.   Vsekakor pa zahteva odločitev o združljivosti koncentracije s skupnim trgom od Komisije presojo zapletenih gospodarskih povezav, pri katerih ima Komisija širok manevrski prostor za presojo.(52) Ta se mora nanašati tudi na vprašanje, ali so zaveze, ponujene Komisiji, primerne za rešitev problema konkurence, ki ga je Komisija opredelila.

68.   Pri tem je sicer naloga sodišča Skupnosti, da preveri stvarno pravilnost zatrjevanih dokazov, njihovo zanesljivost in medsebojno usklajenost; poleg tega mora preveriti, ali ti dokazi prikazujejo vse ustrezne podatke, ki jih je bilo treba uporabiti pri presoji zapletenega položaja, in ali se z njimi lahko podprejo sklepi, ki iz njih izhajajo.(53) Ne sme pa s svojo presojo glede primernosti zavez nadomestiti presojo Komisije.

69.   Pri sodnem nadzoru sorazmernosti odločbe o odobritvi z določenimi pogoji in obveznostmi je treba tudi upoštevati, da temeljijo pogoji in obveznosti na prostovoljnih zavezah udeleženih podjetij. Torej ta domneva potrjuje, da so podjetja menila, da so njihove dane zaveze ustrezne, potrebne in primerne za rešitev problema konkurence, ki ga je opredelila Komisija, ker z vidika zadevnih podjetij pogojna odobritev v razmerju do odpovedi njihove koncentracije praviloma pomeni milejše sredstvo. Zato bi morale obstajati izjemne okoliščine, da bi lahko domnevali, da odločba Komisije, ki temelji na prostovoljnih zavezah udeležencev, ni združljiva z načelom sorazmernosti.

70.   V tem primeru podjetje Cementbouw očitno meni, da bi moralo Sodišče prve stopnje zato take izjemne okoliščine sprejeti, ker gre za koncentracijo, ki je že bila izvedena in katere priglasitev je Komisija izsilila „z grožnjami z globami“.(54) Zlasti pooblastilo, da po potrebi odredi razdružitev v skladu s členom 8(4) Uredbe o združitvah, je Komisiji omogočilo, da pridobi zaveze udeleženih podjetij, česar sicer ne bi dosegla.

71.   Ta trditev(55) me ne prepriča. Za dejstvo, da so podjetja sama izvedla koncentracijo, ne da bi bila ustrezno izvzeta od zadržanja izvajanja, še preden so jo priglasila Komisiji, so odgovorna izključno udeležena podjetja in utemeljevanje z izjemnimi okoliščinami nikakor ni primerno. Možnost, da lahko Komisija za protipravno izvedene koncentracije izreče globe in po potrebi odredi razdružitev, že izhaja iz Uredbe o združitvah.(56) Če Komisija zoper udeležena podjetja uveljavlja svoja pooblastila na tem področju med postopkom, samo opozarja na pravni položaj in nikakor ne sprejema izjemnega ukrepa. Tudi glede prostovoljnosti zavez podjetij se nič ne spremeni.

72.   Zdi se, da želi podjetje Cementbouw v pritožbeni vlogi iz načela sorazmernosti sklepati tudi, da zaveze udeleženih podjetij vsekakor zadostujejo in da jih mora Komisija sprejeti, če koncentraciji odvzamejo razsežnost Skupnosti, torej kadar omogočijo, da koncentracija pade pod pragove prometa iz člena 1 Uredbe o združitvah; Komisija svoje odločbe ne bi smela opreti na nadaljnje zaveze.

73.   Tudi ta trditev, na kateri podjetje Cementbouw sicer na ustni obravnavi ni več dosledno vztrajalo, ni trdna. Merilo za preizkus sorazmernosti pogojev ali obveznosti ni, ali ima po njuni izpolnitvi koncentracija še razsežnost Skupnosti, temveč ali sprejete obveznosti zadevnih podjetij „zadostijo rešitvi problema konkurence in ga popolnoma odpravijo“.(57) Legitimni cilj, ki ga zasledujejo pogoji in obveznosti, je le varstvo konkurence na notranjem trgu pred izkrivljanjem(58), pri čemer se zahteva oblikovanje koncentracij, ki je združljivo s skupnim trgom. Že samo glede na ta cilj morajo biti morebitni pogoji in obveznosti Komisije ustrezni, potrebni in primerni.

74.   Ne bi bilo smiselno, če bi morala Komisija zaveze, kot so tiste, ki jih vsebuje osnutek z dne 28. maja 2002, sprejeti že samo zato, ker koncentraciji odvzamejo razsežnost Skupnosti, ne da bi bilo treba sploh preverjati, ali so te zaveze primerne za reševanje problema konkurence, ki ga je opredelila Komisija.

75.   Sodišče prve stopnje s tem ni storilo nobene pravne napake, ko je zanikalo kršitev Komisije zoper načelo sorazmernosti.(59)

2.      Upoštevanje odločb državnih organov, pristojnih za konkurenco

76.   Dalje podjetje Cementbouw očita Sodišču prve stopnje, da „ni pojasnilo“, zakaj je Komisija v izpodbijani odločbi lahko prišla do ugotovitve, ki je v diametralnem nasprotju z ugotovitvijo nizozemskega organa, pristojnega za konkurenco (NMa). Pri tem se podjetje Cementbouw sklicuje na odobritev sporazuma o združitvi, ki jo je dal NMa(60). Sodišče prve stopnje naj Komisiji ne bi upravičeno dovolilo, da je brez zadostne utemeljitve šla čez že natančen preizkus za ta primer odločilnega stanja v zvezi s konkurenco, ki ga je opravil državni organ, pristojen za konkurenco.

77.   Kot podjetje Cementbouw sicer priznava, odločbe državnih organov, pristojnih za konkurenco, v postopkih nadzora združevanja za Komisijo niso zavezujoče. Dodajam, da si v običajnem primeru takega zavezujočega učinka na podlagi jasne delitve pristojnosti(61) v Uredbi o združitvah sploh ni mogoče predstavljati: Komisija in državni organi odločajo izključno na svojih posameznih področjih pristojnosti, ki pa se sicer ne prekrivajo(62).

78.   Ta primer se vseeno odlikuje po posebnosti, da je bila prva skupina transakcij pomembna v postopku pred NMa in v poznejšem postopku pred Komisijo. Predmet obravnave v obeh postopkih s formalnega vidika res ni bil enak, ker je prvo skupino transakcij NMa obravnaval ločeno, Komisija pa jo je preučevala kot del skupnega načrta, ki je poleg prve skupine transakcij vključeval tudi drugo skupino transakcij. Res pa je, da sta oba organa, vsak v okviru svojega postopka, ocenila prvo skupino transakcij kot skladno s pravili konkurence.

79.   To pa še ne pomeni, da bi bila Komisija vsebinsko vezana na presojo prve skupine transakcij, ki jo je NMa opravil prej. Poleg tega obstoj prejšnje odločbe NMa glede stališča podjetja Cementbouw v ustni obravnavi ne omejuje posledično manevrskega prostora Komisije pri njeni presoji.

80.   Namesto tega se je zaradi dodane druge skupine transakcij pristojnost za presojo skupnega načrta glede skladnosti s pravili konkurence prenesla izključno na Komisijo. Vsebinsko zavezujoča pa so pri tem za Komisijo samo merila, ki jih za preizkus združljivosti koncentracije s skupnim trgom Komisiji določa člen 2 Uredbe o združitvah. Na podlagi teh meril mora Komisija natančno preučiti vsak primer in pri tem mora, po potrebi, obravnavati enaka dejstva in vprašanja konkurence, kakor je to že storil državni organ v primerljivem položaju. Iz člena 2 Uredbe o združitvah pa ne izhaja, da mora Komisija v svoji odločbi vsebinsko slediti odločbi državnega organa.

81.   Iz tega razloga Sodišče prve stopnje od vsega začetka ni bilo dolžno „pojasniti“, zakaj je lahko Komisija pri presoji prve skupine transakcij glede skladnosti s pravili konkurence prišla do drugačnega rezultata kot NMa. Nasprotno, v naravi stvari je in zato ni potrebno dodatno pojasnilo, da lahko različni organi na svojem posameznem področju pristojnosti in v mejah svoje diskrecijske pravice različno rešijo primerljiva vprašanja.(63)

82.   Samo zaradi popolnosti je treba navesti, da se podjetje Cementbouw tudi nikakor ni moglo zanesti na to, da bi se na ravni Skupnosti konkurenčni učinki prve skupine transakcij presojali v enakem smislu, kakor je to predhodno storil NMa. Komisija upravičeno poudarja, da podjetje prve skupine transakcij namreč nikoli ni izvedlo v obliki, ki jo je odobril NMa, temveč je samo prispevalo k temu, da so bile transakcije sklenjene in izvedene šele skupaj z drugo skupino transakcij, to pomeni kot del večje koncentracije.

83.   Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da tudi drugi pritožbeni razlog v celoti ni utemeljen.

D –    Vmesni predlog

84.   Glede na to, da podjetje Cementbouw s pritožbenima razlogoma ni uspelo, menim, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

V –    Stroški

85.   V skladu s členom 69(2) Poslovnika v povezavi s členom 118 in členom 122(1) se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je stroške priglasila, in ker podjetje Cementbouw s pritožbenimi razlogi ni uspelo, se mu naloži plačilo stroškov postopka.

VI – Predlog

86.   Na podlagi teh utemeljitev predlagam Sodišču, naj odloči:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      Cementbouw Handel & Industrie BV se naloži plačilo stroškov postopka.

---

1 – Jezik izvirnika: nemščina.

---

2 – Pod nadzorom združevanja navadno razumemo nadzor koncentracij podjetij, ne glede na to, ali gre za združevanja v strogem pomenu besede ali za druge oblike koncentracij podjetij.

---

3 – Cementbouw Handel & Industrie BV (Cementbouw) na Nizozemskem deluje na trgu gradbenih materialov in na splošno na gradbenem trgu, logističnem trgu ter na trgu za trgovanje s surovinami.

---

4 – Nemška družba Franz Haniel & Cie GmbH (Haniel) deluje v sektorju gradbenega materiala.

---

5 – Coöperatieve Verkoop- en Produktievereniging van Kalkzandsteenproducenten.

---

6 – UL L 395, str. 1, po popravku ponovno objavljena v UL 1990, L 257, str. 13.

---

7 – Uredba Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 o spremembi Uredbe (EGS) št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 180, str. 1, s popravki v UL 1998, L 3, str. 16, in UL 1998, L 40, str. 17.).

---

8 – Če koncentracija, kot se pogosto dogaja v praksi, ne da nobenega povoda za resen dvom glede svoje združljivosti s skupnim trgom, se odobri brez uvedbe formalnega postopka nadzora združevanja preprosto po predhodnem preizkusu (tako imenovana „faza I“). V skladu s členom 6(1)(b) Uredbe o združitvah se Komisija v takih primerih odloči, da jim ne bo nasprotovala, in jih razglasi za združljive s skupnim trgom.

---

9 –      Tudi odločba o odobritvi, sprejeta v postopku predhodnega preizkusa, se lahko dopolni s pogoji in obveznostmi, da se odpravijo morebitni problemi konkurence (člen 6(2) Uredbe o združitvah v različici Uredbe št. 1310/97).

---

10 – Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (tako imenovana Uredba ES o združitvah, UL L 24, str. 1, v nadaljevanju tudi: Uredba št. 139/2004).

---

11 – Glej zlasti točke od 4 do 8 sodbe Sodišča prve stopnje z dne 23. februarja 2006 v zadevi Cementbouw Handel & Industrie proti Komisiji (T-282/02, ZOdl., str. II-319).

---

12 – RAG AG, Deutschland (prej: Ruhrkohle AG).

---

13 – Nederlandse Mededingingssautoriteit.

---

14 – Člen 27 zakona z dne 22. maja 1997 z novimi predpisi o gospodarski konkurenci (Wet van 22 mei 1997 houdende nieuwe regels omtrent de economische mededinging – Mededingingswet – Stb. 1997, št. 242).

---

15 – Glej točko 17 teh sklepnih predlogov.

---

16 – Zadevi COMP/M.2495 – Haniel/Fels in COMP/M.2568 – Haniel/Ytong.

---

17 – Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (UL 1994, L 1, str. 3).

---

18 – Točka 295 izpodbijane sodbe in točka 127 izpodbijane odločbe.

---

19 – Točka 298 izpodbijane sodbe in uvodna izjava 129 izpodbijane odločbe.

---

20 – Odločba Komisije 2003/756/EGS z dne 26. junija 2006 o razglasitvi združljivosti koncentracije s skupnim trgom in Sporazumom EGP (Zadeva COMP/M.2650 – Haniel/Cementbouw/JV (CVK)), objavljena pod opravilno številko C(2003)2315 (UL 2003, L 282, str. 1, s popravkom v UL 2003, L 285, str. 52).

---

21 – V opombi 11 navedena sodba Cementbouw Handel & Industrie proti Komisiji.

---

22 – Podpisana v Rimu 29. oktobra 2004 (UL C 310, str. 1).

---

23 – Glej zlasti točke od 12 do 32 izpodbijane odločbe.

---

24 – Pri tem glej točko 9 teh sklepnih predlogov.

---

25 – V strokovni literaturi je bil komentar naslednji: „Cette affaire est-elle un exemple de l’échec d’un mécano juridique trop subtil sous-estimant le pouvoir des autorités de la concurrence de s’attacher à la réalité économique plus qu’à la forme juridique d’une opération? Les montages les plus savants sont parfois fragiles [...].“ (Cot, Revue des droits de la concurrence 2006, str. 108 in 109).

---

26 – Točke od 101 do 149 in od 293 do 321 izpodbijane sodbe.

---

27 – Kolikor podjetje Cementbouw v drugem pritožbenem razlogu očita tudi kršitev člena 8(2) Uredbe o združitvah z vidikov pristojnosti, smiselno veljajo naslednje navedbe.

---

28 – Glede obveznosti Komisije, da odloča o svoji pristojnosti, glej tudi sodbo z dne 25. septembra 2003 v zadevi Schlüsselvertrag J. S. Moser in drugi proti Komisiji (C170/02 P, Recueil, str. I‑9889, točka 28).

---

29 – Glej zgoraj navedeno točko 31 teh sklepnih predlogov.

---

30 – V opombi 28 navedena sodba Schlüsselverlag J. S. Moser in drugi proti Komisiji, točki 32 in 34, ter sodba z dne 22. junija 2004 v zadevi Portugalska proti Komisiji (C-42/01, ZOdl., str. I‑6079, točki 50 in 53).

---

31 – V opombi 28 navedena sodba Schlüsselverlag J. S. Moser in drugi proti Komisiji, točka 33, ter v opombi 30 navedena sodba Portugalska proti Komisiji, točka 51, glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. novembra 1997 v zadevi Kaysersberg proti Komisiji (T-290/94, Recueil, str. II‑2137, točka 113).

---

32 – V opombi 28 navedena sodba Schlüsselverlag J. S. Moser in drugi proti Komisiji, točki 33 in 34, ter v opombi 30 navedena sodba Portugalska proti Komisiji, točki 51 in 53.

---

33 – Kot kaže ta primer, je vsekakor mogoče, da se kljub kratkemu enotedenskemu roku, v katerem je bilo treba izpolniti obveznost priglasitve (člen 4(1) Uredbe o združitvah), dejanska priglasitev izvede šele precej časa po sklenitvi civilnopravnih pogodb. Medtem bi se lahko upoštevni promet udeleženih podjetij spremenil, kar bi odločilno vplivalo na prekoračitev ali nedoseganje količinskih pragov po členu 1 Uredbe o združitvah. To bi se lahko zgodilo prav na področju uporabe novosprejete Uredbe ES o združitvah (Uredba št. 139/2004), ker člen 4(1) sploh ne predvideva več natančnega roka za izpolnitev obveznosti priglasitve.

---

34 – Člen 14(1)(a) in (2)(b)Uredbe o združitvah.

---

35 – Vprašanje, ali je odločilen zgodnejši trenutek, na primer trenutek odločitve za sklenitev pogodbe o združitvi (glej člen 4(1), pododstavek 2, Uredbe št. 139/2004), v tem primeru ne zahteva razjasnitve. Možnost takega prostovoljnega prenosa priglasitve na zgodnejši trenutek obstaja namreč samo v okviru novosprejete Uredbe ES o združitvah in ni predvidena v Uredbi št. 4064/89, ki se uporablja v tem primeru.

---

36 – Podobno se glasi tudi sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji (T-310/00, ZOdl., str. II-3253, št. 89): „Pooblastilo Komisije [...]. je, kot je jasno izraženo v členu 4 Uredbe št. 4064/89, odvisno od sklenitve pogodbe o koncentraciji.“ Kot nadaljuje Sodišče prve stopnje, „ Komisija pred tako sklenitvijo pogodbe nima pravice sprejeti odločitve po Uredbi št. 4064/89“ (moj poudarek).

---

37 – S pogodbeno zavezo enakovredni sta objava javne ponudbe ali pridobitev kontrolnega deleža (člen 4(1) Uredbe o združitvah).

---

38 – V tem smislu glej tudi v opombi 36 navedeno sodbo MCI proti Komisiji, zlasti točki 96 in 107.

---

39 – V novosprejeti Uredbi ES o združitvah (Uredba št. 139/2004) je to mnenje izraženo v členu 6(1)(c), konec stavka.

---

40 – Podjetje Cementbouw v tem primeru govori o tem, da je že s predlogom zavez z dne 28. maja 2002 odpadlo bistvo („essence”) oziroma temeljna prvina („constitutive element”) koncentracije (glej točke 11, 13 in 17 pritožbene vloge).

---

41 – Ustrezno velja pri odobritvah v fazi predhodnega preizkusa („faza I”) v skladu s členom 6(2) Uredbe o združitvah v različici Uredbe št. 1310/97.

---

42 – Glej zgoraj navedene točke od 40 do 44 teh sklepnih predlogov.

---

43 – Ustrezna ureditev za fazo predhodnega preizkusa je v členu 6(2) Uredbe o združitvah v različici Uredbe št. 1310/97.

---

44 – Podjetje Cementbouw se v pritožbeni vlogi med drugim sklicuje na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 24. marca 1994 v zadevi Air France proti Komisiji, „Dan Air“ (T-3/93, Recueil, str. II‑121, točka 102). Navedena sodba pa obravnava pristojnost Komisije v trenutku nastanka obveznosti priglasitve. Morebitne obveznosti Komisije do ponovnega preizkusa njene pristojnosti zaradi poznejših dogodkov pa ta sodba ne pojasnjuje.

---

45 – Točka 301, zadnji stavek, izpodbijane sodbe.

---

46 – Točka 302 izpodbijane sodbe.

---

47 – Podjetje Cementbouw je v zvezi s tem posebno izpostavilo sporazum o združitvi.

---

48 – Glej hkrati tudi točke od 39 do 60 teh sklepnih predlogov.

---

49 – Glej na primer sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATTA in ELFAA (C-344/04, ZOdl., str. I‑403, točka 79).

---

50 – Tako glej posebno za primer odločbe sodbo z dne 9. marca 2006 v zadevi Zuid-Hollandse Milieufederatie in Natuur en Milieu (C-174/05, ZOdl., str. I-2443, točka 28).

---

51 – Če so pogoji in obveznosti – kot je običajno – neločljivo povezani z dejansko odobritvijo koncentracije, se jih ne sme ločeno izpodbijati (v tem smislu ustaljena sodna praksa: glej sodbo ex multis z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C-540/03, ZOdl., str. I‑5769, točki 50 in 28). Izpodbojna je potem le odločba o odobritvi kot celota, dopolnjena s pogoji in z obveznostmi, cilj pa je doseči popolno novo presojo koncentracije, ki jo opravi Komisija po členu 10(5) Uredbe o združitvah.

---

52 – Sodbi z dne 31. marca 1998 v zadevi Francija in drugi proti Komisiji, „Kali & Salz“ (C-68/94 in C-30/95, Recueil, str. I‑1375, točki 223 in 224) in z dne 15. februarja 2005 v zadevi Komisija proti Tetra Laval (C-12/01, ZOdl., str. I‑987, točke od 38 do 40).

---

53 – V opombi 25 navedena sodba Komisija proti Tetra Laval, točka 39.

---

54 – V jeziku postopka: „under threat of fines“.

---

55 – Trditev podjetja Cementbouw k temu problemu je dopustna, ker ne postavlja pod vprašaj presoje dejstev in dokazov Sodišča prve stopnje, temveč je usmerjena v pravno opredelitev okoliščin tega primera kot izjemnih. Pri tem gre za pravno vprašanje, za katero je pristojno Sodišče v postopku s pritožbo; glej na primer sodbe z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji (C-551/03 P, ZOdl., str. I-3173, točka 51); z dne 21. septembra 2006 v zadevi Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji (C‑105/04 P, ZOdl., str. I-8725, točka 69) in v zadevi Technische Unie proti Komisiji (C‑113/04 P, ZOdl., str. I-8831, točka 82).

---

56 – Glede globe glej člen 14(2)(b) Uredbe o združitvah, za razdružitev pa člen 8(4) Uredbe o združitvah.

---

57 – Tu glej osmo uvodno izjavo Uredbe št. 1310/97. Enako velja med drugim glede področja uporabe novosprejete Uredbe ES o združitvah (trideseta uvodna izjava Uredbe št. 139/2004).

---

58 – Člen 3(1)(g) ES in prva uvodna izjava Uredbe o združitvah (oziroma druga uvodna izjava novosprejete Uredbe (ES) o združitvah).

---

59 – Točka 303 in naslednje izpodbijane sodbe.

---

60 – Glej zgoraj navedeno točko 17 teh sklepnih predlogov.

---

61 – Glej zgoraj navedeni točki 31 in 44 teh sklepnih predlogov.

---

62 – Državni organi, pristojni za konkurenco, lahko po členu 19 Uredbe o združitvah predložijo stališče v postopku pred Komisijo.

---

63 – Tudi na čezatlantskem območju ta pojav nikakor ni neznan; tako je na primer Komisija v zadevi COMP/M.2220 – General Electric proti Honeywell prišla do popolnoma drugačnega rezultata kot organi Združenih držav.