1

Intervenientka, Mission Productions Gesellschaft für Film-, Fernseh- und Veranstaltungsproduktion mbH, je 13. junija 2001 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila prijavo za registracijo blagovne znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o blagovni znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1) (ki jo je nadomestila Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)). Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak Dr. No.

2

Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 9, 12, 18, 25 in 32 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo v okviru vsakega od teh razredov tem opisom:

3

Tožeča stranka, Danjaq, LLC, je 26. aprila 2002 vložila ugovor zoper zahtevo za registracijo blagovne znamke, pri čemer je zatrjevala verjetnost zmede s prejšnjima znanima blagovnima znamkama Dr. No in Dr. NO v smislu člena 8(1)(b) in (2)(c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) in (2)(c) Uredbe št. 207/2009) ter na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(4) Uredbe št. 207/2009) navedla prejšnji neregistrirani blagovni znamki in prejšnja znaka Dr. No in Dr. NO, ki so se uporabljali v gospodarskem prometu za označevanje filmov, DVD, video kaset, stripov, glasbenih posnetkov, knjig, posterjev in figuric.

4

UUNT je z odločbo z dne 28. septembra 2004 zavrnil ugovor, ker je menil, da tožeča stranka ni predložila ne dokaza o tem, da je blagovna znamka znana, ne dokaza o prejšnji uporabi neregistriranih blagovnih znamk in drugih znakov, ki niso blagovne znamke, v gospodarskem prometu.

5

Tožeča stranka je 29. novembra 2004 vložila pritožbo proti odločbi oddelka za ugovore in odbor za pritožbe je z odločbo z dne 21. septembra 2005 zavrnil pritožbo ter potrdil utemeljitev UUNT.

6

Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

7

UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

8

Intervenientka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

9

Tožeča stranka je v repliki predložila dokument, iz katerega je očitno, da obstaja spletna stran, ki naj bi pomenila povezavo med prijavljeno blagovno znamko in podobo Jamesa Bonda, kot tudi dopis, v katerem intervenientka zatrjuje, da ni registrirala te spletne strani in da slednja ni v povezavi z njo. Tožeča stranka je pojasnila, da je navedene dokumente predložila med pisnim postopkom, ker prej ni vedela, da ta spletna stran obstaja.

10

UUNT zatrjuje, da so ti dokazi nedopustni in da dejstvo, da je tožeča stranka odkrila spletno stran šele pred kratkim, ne vpliva na njihovo dopustnost.

11

Namen te tožbe je nadzor zakonitosti odločbe odbora za pritožbe v skladu s členom 63 Uredbe št. 40/94 (postal člen 65 Uredbe št. 207/2009), zato se nadzor Sodišča prve stopnje ne sme oddaljiti od dejanskega in pravnega okvira spora, kot je bil predložen temu odboru. Naloga Sodišča prve stopnje torej ni, da ponovno pregleda dejansko stanje ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Dopustitev teh dokazov je namreč v nasprotju s členom 135(4) Poslovnika Sodišča prve stopnje, v skladu s katerim s pisnimi vlogami strank ni mogoče spremeniti predmeta postopka pred odborom za pritožbe. V tej zadevi pogoji uporabe prijavljene blagovne znamke niso bili predmet postopka z ugovorom pred UUNT in jih posledično ni dopustno navajati pred Sodiščem prve stopnje (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v zadevi DaimlerChrysler proti UUNT (Calandre), T-128/01, Recueil, str. II-701, točka 18, in z dne 13. julija 2004 v zadevi Samar proti UUNT – Grotto (GAS STATION), T-115/03, ZOdl., str. II-2939, točka 13).

12

Sicer pa se tožeča stranka pri utemeljevanju pozne predložitve te listine ne more sklicevati na člen 48(1) in (2) Poslovnika. Dejstvo, da je tožeča stranka odkrila spletno stran šele po vložitvi svoje tožbe, ni zadostna obrazložitev, ki bi upravičila predložitev novega dokaza v repliki (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo GAS STATION, točka 15). Te dokaze je torej treba razglasiti za nedopustne.

13

Tožeča stranka navaja, da je UUNT s trditvami v svojem odgovoru na tožbo glede znanih znakov Dr. No in Dr. NO, kot tudi glede možnosti razlikovanja na eni strani med umetniškim in trgovskim izvorom filma, ter na drugi strani med dramskim delom in njegovim sredstvom, želel nadomestiti razloge, na katerih temelji izpodbijana odločba, zato so te trditve nedopustne.

14

UUNT meni, da se je omejil na pojasnjevanje argumentacije odbora za pritožbe in da ni navedel nobenega novega vprašanja.

15

Na podlagi člena 135(4) Poslovnika niti UUNT niti drugim strankam v postopku ni dovoljeno spremeniti predmeta postopka, kot je bil predložen odboru za pritožbe.

16

V nasprotju s trditvami tožeče stranke UUNT s svojo argumentacijo ni želel spremeniti niti predmeta postopka niti podlage odločbe odbora za pritožbe. UUNT se je omejil na pojasnjevanje trditev odbora za pritožbe glede gledanosti filma Dr. No, glede dejstva, da tožeča stranka trži sredstva, ki vsebujejo ta film (točka 21 izpodbijane odločbe), in glede morebitne uporabe znakov Dr. No in Dr. NO kot kazalcev trgovskega izvora (točke 18, 19 in od 22 do 30 izpodbijane odločbe), da bi utrdil svoje stališče. UUNT z navedenimi trditvami torej ni spremenil predmeta postopka, zato so slednje dopustne.

17

Tožeča stranka se v podporo svoje tožbe sklicuje na tri tožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev člena 8(1)(a) in (b) ter (2)(c) Uredbe št. 40/94 (člen 8(1)(a) je postal člen 8(1)(a) Uredbe št. 207/2009). Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94 (postal člen 75 Uredbe št. 207/2009) ter pravila 50(2)(f) in pravila 52(1) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (UL L 303, str. 1). Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 8(4) Uredbe št. 40/94.

18

Najprej tožeča stranka navaja, da sta znaka Dr. No in Dr. NO znani blagovni znamki in da za to, da bi se dokazalo, da sta znani, niti besedilo Uredbe št. 40/94 niti besedilo Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, kot je bila revidirana in spremenjena (v nadaljevanju: Pariška konvencija), ne zahtevata dokaza o njuni uporabi na ozemlju Skupnosti pred dnem vložitve prijave blagovne znamke Skupnosti. Vendar trdi, da bi se moral preizkus o tem, ali sta znani, nanašati na stopnjo poznanosti blagovnih znamk v javnosti in dokaz o uporabi bi bil torej dodaten in neobvezen.

19

Drugič, tožeča stranka meni – pri čemer se opira na sodno prakso – da je odbor za pritožbe nepravilno pojasnil pojem „uporaba znamke kot blagovne znamke“, ker je tožeča stranka uporabljala navedena znaka, da bi identificirala lastne proizvode in druge proizvode, ki se distribuirajo in tržijo z njeno privolitvijo.

20

Tretjič, tožeča stranka meni, da obstaja verjetnost zmede med spornimi blagovnimi znamkami, ker je prijavljena blagovna znamka enaka znanima blagovnima znamkama v lasti tožeče stranke in ker so proizvodi, za katere je prijavljena, in proizvodi, ki jih označujeta ti blagovni znamki, enaki ali podobni. To mnenje naj bi bilo utrjeno z obstojem spletne strani, ki naj bi kazala na povezavo med prijavljeno blagovno znamko tožeče stranke in podobo Jamesa Bonda.

21

UUNT in intervenientka predlagata, naj se te trditve zavrnejo.

22

Pri preizkusu tega tožbenega razloga se postavijo tri različna pravna vprašanja. Prvo vprašanje je, ali je tožeča stranka znaka Dr. No in Dr. NO uporabljala kot blagovni znamki pred dnem vložitve prijave blagovne znamke Skupnosti. Drugo vprašanje je, ali sta znaka Dr. No in Dr. NO znana v državi članici v smislu 6a člena Pariške konvencije in člena 8(2)(c) Uredbe št. 40/94. Tretje vprašanje je, ali obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(a) in (b) Uredbe št. 40/94 med prijavljeno blagovno znamko in znakoma Dr. No in Dr. NO.

23

V zvezi s prvim vprašanjem je treba najprej spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso osnovna funkcija znamke identifikacija trgovskega izvora proizvoda ali storitve, da bi se tako omogočilo potrošniku, ki kupi proizvod ali storitev, ki ga označuje znamka, da pri naslednjem nakupu izbere enako, če se izkušnje izkažejo za pozitivne, ali drugače, če se izkažejo za negativne (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 9. oktobra 2002 v zadevi Dart Industries proti UUNT (UltraPlus), T-360/00, Recueil, str. II-3867, točka 42, in z dne 13. julija 2005 v zadevi Sunrider proti UUNT (TOP), T-242/02, ZOdl., str. II-2793, točka 88).

24

Nato je treba navesti, da je Dr. No na eni strani naslov prvega filma iz serije „James Bond“ in na drugi strani ime ene od glavnih oseb v filmu. Načeloma ta dejstva ne bi smela biti ovira za uporabo znakov Dr. No in Dr. NO kot blagovnih znamk za prepoznavo trgovskega izvora filmov in DVD.

25

Vendar v tem primeru pregled dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, kaže na to, da znaka Dr. No in Dr. NO ne označujeta trgovskega izvora filmov, ampak njihov umetniški izvor. V očeh povprečnega potrošnika je namen zadevnih znakov na ovitkih video kaset ali na DVD razlikovati ta film od drugih filmov iz serije „James Bond“. Trgovski izvor filma označujejo drugi znaki, na primer „007“ ali „James Bond“, ki so na ovitkih video kaset ali na DVD in označujejo, da je njegov trgovski izvor v podjetju, ki dela filme serije „James Bond“. Čeprav dobiček, ki ga je film Dr. No ustvaril na ozemlju Skupnosti, lahko potrdi trgovski uspeh navedenega filma na tem ozemlju, pa velja, da na podlagi tega dobička ni mogoče ugotoviti, da se zadevna znaka uporabljata kot označevalca trgovskega izvora.

26

V nasprotju s trditvami tožeče stranke razlika med naslovom in blagovno znamko ni „nerealna in umetna“. Enak znak lahko uživa varstvo avtorskega prava kot izvirno ustvarjalno delo in varstvo prava blagovnih znamk kot označba trgovskega izvora. Gre torej za različne izključne pravice na podlagi različne kakovosti, in sicer je na eni strani izvirnost ustvarjalnega dela in na drugi strani sposobnost znaka, da razlikuje trgovski izvor proizvodov in storitev (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. oktobra 2008 v zadevi Cassegrain proti UUNT (Oblika torbice), T-73/06, neobjavljena v ZOdl., točka 32). Čeprav je naslov filma lahko v skladu z nekaterimi nacionalnimi pravicami zavarovan kot umetniško delo, ki je neodvisno od samega filma, ne more avtomatično uživati varstva, ki se priznava označbam trgovskega izvora. Tako varstvo uživajo namreč zgolj znaki s funkcijami, značilnimi za blagovne znamke.

27

V primeru stripov, glasbenih posnetkov, knjig in posterjev se znaka Dr. No in Dr. NO tudi ne uporabljata kot blagovni znamki, ampak kot opisna referenca za proizvode, ki potrošnikom pove, da gre za glasbo iz filma Dr. No, za knjigo ali strip, ki se nanaša na osebo iz „Dr. No“, ali pa za poster tega filma ali te osebe. Kot je razvidno iz pregleda dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, so nekateri proizvodi javnosti predstavljeni z drugimi označbami o izvoru, in sicer „007“ in „James Bond“, ki potrošnikom pokažejo, da je trgovski izvor zgoraj navedenih proizvodov o filmu ali osebi „Dr. No“ enak kot trgovski izvor filmov iz serije „James Bond“.

28

Enako velja v primeru modelov avtomobilov ali ur, ki jih izdelujejo podjetja z licenco za uporabo znakov Dr. No in Dr. NO za te proizvode. V obeh primerih je uporaba teh znakov zgolj opisna in potrošnikom pove, da je zadevni avtomobil enak, kot je bil uporabljen v filmu Dr. No, ali da ura ustreza filmu Dr. No v okviru kolekcije ur, izdelanih zaradi praznovanja štiridesete obletnice filma serije „James Bond“. Pregled dokumentov o vozilih tudi pokaže, da je tožeča stranka zanje uporabljala označbe trgovskega izvora „James Bond“, „007“ in „Gun Symbol“. Te označbe – tako kot v primerih, analiziranih v zgornji točki 27 – povedo, da je trgovski izvor proizvodov enak kot trgovski izvor drugih proizvodov „Bond“.

29

Čeprav se predpostavlja, da sta se znaka Dr. No in Dr. NO uporabljala kot označbi trgovskega izvora na figuricah oseb iz filmov, ki jih izdeluje podjetje z licenco za ti blagovni znamki, zlasti z uporabo zadevnih znakov skupaj s simbolom „™“, tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta se znaka Dr. No in Dr. NO uporabljala kot blagovni znamki pred dnem vložitve zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti. Pregled predloženih dokumentov kaže na to, da se je začelo tržiti figurice „Dr. No“ šele z avgustom ali septembrom 2002, torej po vložitvi zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti 13. junija 2001.

30

Sodbi z dne 23. februarja 1999 v zadevi BMW (C-63/97, Recueil, str. I-905, točka 38) in z dne 12. novembra 2002 v zadevi Arsenal Football Club (C-206/01, Recueil, str. I-10273, točka 53), ki ju je navedla tožeča stranka glede uporabe znakov kot blagovnih znamk, se v obravnavani zadevi ne uporabljata. Ne gre namreč za vprašanje uporabe registrirane blagovne znamke v gospodarskem prometu z zgolj opisnim namenom ali v druge namene, kot razlikovanje med proizvodi in storitvami na trgu. Nasprotno, ugotoviti je treba, ali sta se zadevna znaka, ki ustrezata naslovu filma, uporabljala kot blagovni znamki pred dnem vložitve zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti, kar pa tožeča stranka ni dokazala.

31

Ker ni bilo dokazano, da sta se znaka Dr. No in Dr. NO uporabljala kot označbi trgovskega izvora pred vložitvijo zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti, ju ni mogoče imeti za znani znamki v smislu člena 8(2)(c) Uredbe št. 40/94 in člena 6a Pariške konvencije, ne da bi bilo treba preizkusiti, ali sta zadevna znaka znana v državi članici v smislu zadnje navedene določbe. Zgoraj navedena znaka nista prejšnji znamki v smislu člena 8(2)(c) Uredbe št. 40/94, torej ni treba preveriti obstoja verjetnosti zmede med zadevnima znakoma. Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

32

Tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena glede zavrnitve pritožbenega razloga kršitve člena 8(4) Uredbe št. 40/94 in da neobstoj dokaza o uporabi znakov ne upravičuje, da odbor za pritožbe ne odgovori na zastavljena vprašanja.

33

UUNT predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

34

Glede na ustaljeno sodno prakso je treba v obrazložitvi, ki jo zahteva člen 73 Uredbe št. 40/94, jasno in nedvoumno izpostaviti utemeljitev avtorja akta. Namen te obveznosti je dvojen, in sicer, da se zainteresiranim osebam omogoči, da se seznanijo z utemeljitvami ukrepa, sprejetega zaradi varstva njihovih pravic, in sodišču Skupnosti, da nadzira zakonitost odločbe (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 3. decembra 2003 v zadevi Audi proti UUNT (TDI), T-16/02, Recueil, str. II-5167, točki 87 in 88, in z dne 9. julija 2008 v zadevi Reber proti UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T-304/06, ZOdl., str. II-1927, točka 43).

35

V skladu s členom 8(4) Uredbe št. 40/94 obstoj prejšnje neregistrirane znamke ali znaka, ki ni blagovna znamka, upravičuje ugovor, če so izpolnjeni ti pogoji: uporabljata se v gospodarskem prometu; sta več kot zgolj lokalnega pomena; imetniku podeljujeta pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke; pravica do zadevnih znakov je morala biti pridobljena v skladu s pravom države članice, v kateri sta se znaka uporabljala pred dnem vložitve zahteve za registracijo znamke Skupnosti (glej sodbe Sodišča prve stopnje z dne 12. junija 2007 v združenih zadevah Budějovický Budvar proti UUNT – Anheuser-Busch (BUDWEISER), od T-53/04 do T-56/04, T-58/04 in T-59/04, neobjavljena v ZOdl., točka 71; v združenih zadevah Budějovický Budvar proti UUNT – Anheuser-Busch (BUD), od T-60/04 do T-64/04, neobjavljena v ZOdl., točka 69, in v združenih zadevah Budějovický Budvar proti UUNT – Anheuser-Busch (BUDWEISER), T-57/04 in T-71/04, ZOdl., str. II-1829, točka 86). Ti pogoji so kumulativni. Če znak ne izpolnjuje enega od teh pogojev, ugovor na podlagi obstoja neregistrirane znamke ali drugih znakov, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu v smislu člena 8(4) Uredbe št. 40/94, ne more biti utemeljen.

36

V tej zadevi trditve odbora za pritožbe v točkah 29 in 30 izpodbijane odločbe kažejo na to, da tožeča stranka ni dokazala, da je uporabljala znaka Dr. No in Dr. NO v gospodarskem prometu, kar zadošča za utemeljitev zavrnitve tega tožbenega razloga.

37

Kot poudarja UUNT, dejstvo, da so trditve odbora za pritožbe glede tega vprašanja kratke, ne pomeni, da odločba ni zadostno obrazložena. Te trditve so tožeči stranki omogočile, da se je seznanila z utemeljitvijo sprejete odločbe, da lahko varuje svoje pravice, in Sodišču prve stopnje omogočajo izvajanje nadzora nad zakonitostjo izpodbijane odločbe (zgoraj navedena sodba Mozart, točka 47). Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

38

Tožeča stranka trdi, da člen 8(4) Uredbe št. 40/94 ne navaja, da je uporaba v gospodarskem prometu pogoj za varstvo znakov iz tega člena, in da bi odbor za pritožbe moral upoštevati navedene določbe nacionalnega prava, ki preprečujejo, da bi si tretja oseba prilastila te znake. Potrjuje tudi, da znak ni zgolj lokalnega pomena.

39

UUNT predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.

40

Kot je bilo poudarjeno že v zgornjih točkah od 24 do 29, uporaba znaka Dr. No na ovitkih video kaset, DVD, glasbenih posnetkov, knjig, stripov, posterjev, miniaturnih avtomobilov in ur ne pomeni uporabe blagovne znamke. Zato znaka Dr. No in Dr. NO ni mogoče imeti za neregistrirani znamki. Poleg tega v primeru figuric iz filmov tožeča stranka ni dokazala, da jih je uporabljala pred vložitvijo zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti. Torej ugovor, ki temelji na obstoju neregistrirane blagovne znamke pred prijavo blagovne znamke Skupnosti, ne more biti utemeljen.

41

Iz besedila člena 8(4) v povezavi s členom 52(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 53(2) Uredbe št. 207/2009) izhaja, da se na varstvo, ki ga daje avtorsko pravo, ni mogoče sklicevati v okviru postopka z ugovorom, ampak zgolj v okviru postopka za razglasitev ničnosti zadevne blagovne znamke Skupnosti.

42

Glede trditve tožeče stranke, da znakoma Dr. No in Dr. NO kot razlikovalnima naslovoma filma daje varstvo člen 8(4) Uredbe št. 40/94, je treba navesti, da nekatera nacionalna prava dajejo varstvo naslovom umetniških del kot razlikovalnim znakom, ki so izven področja avtorskega prava, pred uporabo kasnejše blagovne znamke. V teh primerih je naslove umetniških del mogoče imeti za znake, ki niso blagovne znamke v smislu člena 8(4) Uredbe št. 40/94.

43

V skladu z direktivami o postopkih pred UUNT (del C z naslovom „Ugovor“), na katere se sklicuje tožeča stranka, Markengesetz (nemški zakon o znamkah) – izmed različnih navedenih nacionalnih prav – priznava to varstvo pred poznejšo blagovno znamko, ki povzroči verjetnost zmede z zadevnimi naslovi, če imajo ti naslovi razlikovalni učinek in se uporabljajo v gospodarskem prometu. Podobno varstvo daje švedsko pravo razlikovalnim naslovom literarnih in umetniških del. V nasprotju s trditvami tožeče stranke in v skladu z navedenimi direktivami, ki jih navaja kot dokaz nacionalnih prav, daje grško pravo podobno varstvo zgolj naslovom periodičnih publikacij in špansko, francosko, italijansko in nizozemsko pravo naslovom umetniških del ne dajejo drugačnega in neodvisnega varstva od varstva, ki ga daje avtorsko pravo. Poleg tega niti te direktive niti preostali predloženi dokumenti ne omogočajo ugotovitve, v kakšnih okoliščinah naj bi „passing off“ v pravu Združenega kraljestva priznal drugačno varstvo znakoma Dr. No in Dr. NO od varstva, ki ga daje avtorsko pravo. Teh prav torej ni mogoče navesti v okviru postopka z ugovorom.

44

V skladu s členom 8(4) Uredbe št. 40/94 obstoj znaka, ki ni blagovna znamka, upravičuje ugovor zoper registracijo blagovne znamke Skupnosti, če ta kumulativno izpolnjuje štiri pogoje iz zgornje točke 35. Glede na besedilo tega člena je pogoj uporabe v gospodarskem prometu bistvena zahteva, brez katere zadevni znak ne more uživati varstva pred registracijo blagovne znamke Skupnosti, in je neodvisna od pogojev, ki jih določa nacionalno pravo za pridobitev izključne pravice. V posebnem primeru naslovov del uporaba naslova predpostavlja, da je bilo zadevno delo dano na zadevni trg, torej v tej zadevi v Nemčiji in na Švedskem, na ozemljih, kjer sta naslova filmov zaščitena kot znaka, različna od avtorske pravice.

45

Tožeča stranka potrjuje, da se je od leta 1962 film Dr. No redno predvajal na ozemlju Evropske unije in da je pripravila novo serijo video kaset in DVD. Trdi tudi, da skupni znesek dobička v Evropski uniji presega znesek 26 milijonov dolarjev. Vendar dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, ne zadoščajo za dokaz uporabe naslova tega filma v gospodarskem prometu pred vložitvijo zahteve za registracijo blagovne znamke Skupnosti na ozemljih, kjer je zaščiten. Prvič, tožeča stranka ni podrobneje navedla obsega uporabe navedenega naslova na zadevnih trgih, kar bi lahko bila brez večjih težav storila na primer tako, da bi posredovala podatke o predvajanju filma v kinematografih ali na televiziji, ali začasni obseg distribucije filma. Tožeča stranka je predložila zgolj izvleček s spletne strani, na kateri je navedeno, da je bil film Dr. No predvajan v Združenem kraljestvu 2. junija 1999. Drugič, izjava generalnega direktorja tožeče stranke in izjave strokovnjaka, ki ga je izbrala, so dokazi oseb, ki niso neodvisne od nje, in torej ne morejo biti zadostni dokazi v podporo uporabi naslova (v tem smislu sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. junija 2005 v zadevi Lidl Stiftung proti UUNT – REWE-Zentral (Salvita), T-303/03, ZOdl., str. II-1917, točke od 42 do 45). Tretjič, podatki o dobičku, objavljeni na drugi spletni strani, so ravno tako nezadostni, ker so preveč splošen vir za dejavnosti tožeče stranke zunaj Združenih držav in podrobno ne določajo niti vrste dejavnosti niti zadevnih ozemelj. Iz istega razloga podatki iz revije o filmskem blagajniškem izkupičku nimajo vpliva na uporabo znaka. Četrtič, in zadnjič, drugi časopisni članki, ki jih je predložila tožeča stranka, se nanašajo na predmete, ki ne omogočajo ugotovitve, da se je znak uporabljal v navedenih državah članicah.

46

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati uporabe naslova filma Dr. No v državah članicah, kjer je zaščiten pred uporabo poznejše blagovne znamke, ni treba preizkusiti, ali navedeni naslov izpolnjuje druge pogoje za uživanje varstva, ki ga tema znakoma nudijo nacionalna prava. Tretji tožbeni razlog je treba zato zavrniti in v skladu s tem tudi tožbo v celoti.

47

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

razsodilo: