1

Členi 12 ES, 230 ES, 236 ES, 290 ES in 314 ES, v različici, ki se uporabi v obravnavanem primeru, določajo:

2

Členi od 1 do 6 Uredbe Sveta št. 1 z dne 15. aprila 1958 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL 17, str. 385), v različici, ki se uporabi v obravnavanem primeru, določajo:

„Člen 1

Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Unije so angleščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.

Člen 2

Dokumenti, ki jih država članica ali oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam Skupnosti, se lahko sestavijo v katerem koli uradnem jeziku, ki ga izbere pošiljatelj. Odgovor se sestavi v istem jeziku.

Člen 3

Dokumenti, ki jih institucija Skupnosti pošlje državi članici ali osebi, za katero velja zakonodaja države članice, se sestavijo v jeziku te države.

Člen 4

Uredbe in drugi dokumenti, ki se splošno uporabljajo, se sestavljajo v dvajsetih uradnih jezikih.

Člen 5

Uradni list Evropske unije izhaja v dvajsetih uradnih jezikih.

Člen 6

Institucije Skupnosti lahko v svojem poslovniku določijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih.“

3

Členi 1d(1) in (6), 27, 28 in 29(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti, v različici, ki se uporabi v obravnavanem primeru (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določajo:

„Člen 1d

1.   Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti nacionalni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti […].

6.   Treba je spoštovati načelo nediskriminacije in načelo proporcionalnosti, vse omejitve njune uporabe pa morajo biti objektivno utemeljene in usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in okviru kadrovske politike. S temi cilji je mogoče utemeljiti predvsem določitev obvezne upokojitvene starosti in najnižje starosti za prejemanje starostne pokojnine.

[…]

Člen 27

Zaposlovanje mora zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Skupnosti.

Nobeno delovno mesto ni rezervirano za državljane ene od držav članic.

Člen 28

Uradnik je lahko imenovan le pod pogojem, da:

[…]

Člen 29

[…]

2.   Za zaposlovanje visokih uradnikov (generalni direktorji ali njim enakovredni v razredu AD 16 ali AD 15 in direktorji ali njim ustrezni v razredu AD 15 ali AD 14) in v izjemnih primerih tudi za zaposlovanje na delovnih mestih, za katera se zahtevajo posebne kvalifikacije, lahko organ za imenovanja sprejme postopek, ki se razlikuje od natečajnega postopka.“

4

Člen 18 Poslovnika Komisije (C(2000) 3614, UL 2000, L 308, str. 26) določa:

„Člen 18

Akti, ki jih Komisija sprejme na seji, se v izvirnem jeziku ali jezikih priložijo sklepni beležki, pripravljeni na koncu seje, na kateri so bili sprejeti, in skupaj z njo sestavljajo neločljivo celoto. Overovita jih predsednik in generalni sekretar s podpisom na zadnji strani sklepne beležke.

Akti, ki so bili sprejeti po pisnem postopku, se v izvirnem jeziku ali jezikih priložijo dnevni beležki iz člena 12 in skupaj z njo sestavljajo neločljivo celoto. Overovi jih generalni sekretar s podpisom na zadnji strani dnevne beležke.

Akti, ki so bili sprejeti po pooblastitvenem postopku, se v izvirnem jeziku ali jezikih priložijo dnevni beležki iz člena 15 in skupaj z njo sestavljajo neločljivo celoto. Overovi jih generalni sekretar s podpisom na zadnji strani dnevne beležke.

Akti, ki so bili sprejeti po postopku prenosa ali nadaljnjega prenosa v skladu s tretjim odstavkom člena 13, se v izvirnem jeziku ali jezikih priložijo dnevni beležki iz člena 15 in skupaj z njo sestavljajo neločljivo celoto. Overovijo se s potrditveno izjavo, ki jo podpišeta generalni direktor ali vodja službe.

V tem poslovniku izraz ‚akti‘ pomeni vsak akt iz člena 14 Pogodbe o ESPJ, člena 249 Pogodbe o ES in člena 161 Pogodbe Euratom.

V tem poslovniku izraz ‚izvirni jezik ali jeziki‘ pomeni uradne jezike Skupnosti, kadar gre za akte splošne uporabe, oziroma jezik ali jeziki naslovnikov v drugih primerih.“

5

Komisija je 10. novembra 2004 na svojem 1678. sestanku sprejela odločbo (v nadaljevanju: Odločba), ki, kot izhaja iz dokumenta, ki ga je priložila Italijanska republika v svoji tožbi, določa:

„Komisija je odločila, da naj se zunanje objave razpisov prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje odslej objavljajo v Uradnem listu Evropske unije le v nemščini, angleščini in francoščini, kar velja za obdobje, ki bo predvidoma končano 1. januarja 2007. Ta odločba izhaja iz razpoložljivih zmogljivosti zagotavljanja prevodov v okviru Generalnega direktorata za prevajanje, upošteva postopkovna pravila na področju zaposlovanja visokih uradnikov [SEC(2004) 252] in je namenjena izvajanju sporočila Komisije z dne z naslovom ‚Prevajanje: Ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem‘ [SEC(2004) 638/6].“

6

Z dokumentom SEC(2004) 252 z dne 27. februarja 2004 z naslovom „Zaposlovanje visokih uradnikov iz novih držav članic. Sporočilo N. Kinnocka z odobritvijo predsednika“, ki je bil na dnevnem redu 1648. sestanka Komisije z dne , so bila sprejeta postopkovna pravila na področju zaposlovanja visokih uradnikov Komisije iz desetih držav članic, ki so pristopile k Evropski uniji . Med temi pravili točka 5, drugi odstavek, zadnji stavek, tega dokumenta, določa:

„Izbirni postopki bodo potekali v angleščini, francoščini in nemščini.“

7

Z dokumentom SEC(2004) 638/6 z dne 26. maja 2004 z naslovom „Prevajanje: Ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Sporočilo N. Kinnocka z odobritvijo predsednika“, ki je bil na dnevnem redu 1659. sestanka Komisije z dne , sta bila izpostavljena predviden razvoj zmogljivosti zagotavljanja prevodov in povpraševanje za prevajanje v okviru Komisije po širitvi leta 2004, pri ukrepih, ki so že bili sprejeti in usmerjeni v ponudbo prevodov, so bile določene omejitve glede na razpoložljive vire ter določen je bil akcijski načrt z ukrepi, ki so namenjeni zagotavljanju omejevanja in upravljanja s prošnjami za prevod v prehodnem obdobju, ki bo trajalo do konca leta 2006. V skladu s temi ukrepi, kot so opisani v točki 4 tega dokumenta z naslovom „Akcijski načrt“ („Action Plan“), se bo določene dokumente Komisije v prehodnem obdobju prevajalo le v določene uradne jezike, medtem ko se drugih dokumentov z oznako „manj pomembni dokumenti“ („non-core documents“) ne bo prevajalo (glej točko 4.2, zadnja alinea, dokumenta). V tem dokumentu niso posebej navedeni niti razpisi prostih delovnih mest niti drugi dokumenti v zvezi z izbirnimi postopki osebja.

8

Komisija je 9. februarja 2005 le v nemščini, angleščini in francoščini objavila razpis za prosto delovno mesto COM/2005/335 (UL C 34 A, str. 3, v nadaljevanju: razpis za prosto delovno mesto) za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), naziv A*15/A*16. V razpisu za prosto delovno mesto je bilo pod rubriko „Potrebna znanja za zaposlitev“ med drugim navedeno, da „[mora v]sak kandidat […] temeljito obvladati enega od uradnih jezikov Evropske unije in zadovoljivo obvladati še enega od teh jezikov“. V rubriki „Postopek prijave“ razpisa za prosto delovno mesto je bilo med drugim določeno:

„Kandidati morajo k elektronski prijavi priložiti življenjepis […] in motivacijsko pismo […] Življenjepis in motivacijsko pismo morata biti napisana v francoščini, angleščini ali nemščini.“

9

Poleg tega je Komisija med 15. in v osrednjih dnevnikih vseh držav članic, tako tudi v italijanskih dnevnikih La Repubblica z dne in Corriere della Sera z dne ter v nekaterih mednarodnih časopisih, objavila kratke oglase, napisane v jeziku vsake zadevne izdaje časopisa, in tako obvestila zainteresirane o objavi razpisa za prosto delovno mesto, na katerega je napotila za podrobnejše informacije.

10

Italijanska republika je 3. maja 2005 pri tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

11

Kraljevina Španija in Republika Latvija sta 28. julija in pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili predlog za intervencijo v podporo predlogom Italijanske republike. Predsednik petega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom dovolil ti intervenciji. Kraljevina Španija in Republika Latvija sta vložili intervencijski vlogi.

12

Sodišče prve stopnje (peti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje, pozvalo Italijansko republiko, naj predloži pisni odgovor na vprašanje. Italijanska republika je to zahtevo izpolnila.

13

Stranki sta podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 3. julija 2008.

14

Komisija je na obravnavi predložila prepis zapisnika 1678. sestanka Komisije z dne 10. novembra 2004, ki je v točki 8.1 zajemal odločbo, ki je določala:

„[K]omisija odloča, naj se razpisi prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje odslej objavljajo v Uradnem listu le v angleščini, francoščini in nemščini z besedami, povzetimi v dokumentu PERS(2004) 203. Ta odločba, ki začne veljati takoj, bo prenehala veljati 31. decembra 2006“.

15

Komisija je na obravnavi prav tako predložila prepis dokumenta Komisije PERS(2004) 203 z dne 5. novembra 2004, ki je naveden v zgoraj navedenem zapisniku. V točki 2 tega dokumenta je zajet predlog Komisije, ki določa:

„[Ob] upoštevanju:

se Komisiji z odobritvijo predsednika predlaga, naj odloči, da se zunanje objave razpisov prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje odslej v Uradnem listu objavljajo v angleščini, francoščini in nemščini“.

16

Sodišče prve stopnje je odločilo, da bo te dokumente vložilo v spis zadeve in pozvalo stranke, naj predstavijo morebitna stališča v zvezi s tem. Vse stranke so izjavile, da čeprav se izrazi, uporabljeni v dveh dokumentih, ki ju je predložila Komisija, za odtenek razlikujejo od izrazov, uporabljenih v dokumentu, ki ga je Italijanska republika priložila k svoji tožbi, je vsebina Odločbe, kot izhaja iz dokumentov, ki ju je predložila Komisija, in dokumenta, ki je priložen k tožbi, popolnoma enaka. Izjave so bile vnesene v zapisnik obravnave. Stranke niso imele nobenih drugih pripomb v zvezi z dokumenti, ki jih je predložila Komisija.

17

Italijanska republika ob podpori Kraljevine Španije in Republike Latvije Sodišču prve stopnje predlaga, naj Odločbo in razpis za prosto delovno mesto razglasi za nično.

18

Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

19

Komisija je, ne da bi z ločeno vlogo vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, podvomila o dopustnosti tožbe. Komisija dvomi, prvič, ali imajo države članice pravico vložiti tožbo na podlagi člena 230 ES zoper razpis za prosto delovno mesto za zaposlitev osebja institucij, drugič, ali je mogoče Odločbo opredeliti kot izpodbojni akt v smislu člena 230, prvi odstavek, ES, tretjič, ali je mogoče izpodbijati razpis za prosto delovno mesto, ker gre za akt o izvršitvi ali uporabi Odločbe, čeprav bi bilo treba to odločbo samo šteti za izpodbojni akt in, četrtič, ali so bili spoštovani roki za vložitev tožbe predvideni v členu 230, peti odstavek, ES, ker se nanaša na razglasitev ničnosti Odločbe.

20

Komisija poudarja, da je Sodišče v sodbi z dne 15. marca 2005 v zadevi Španija proti Eurojustu (C-160/03, ZOdl., str. I-2077, točke od 37 do 44) razsodilo, da je tožba države članice zoper nekatere razpise Eurojusta za zaposlitev začasnih uslužbencev nedopustna, ker izpodbijani razpisi niso bili vključeni v seznam aktov, katerih zakonitost lahko nadzira Sodišče, ker so kandidati za različne položaje iz navedenih razpisov imeli pravico dostopa do sodišča Skupnosti pod pogoji iz člena 91 Kadrovskih predpisov in ker bi lahko države članice v primeru take tožbe intervenirale v sporu in po potrebi vložile pritožbo zoper sodbe Sodišča prve stopnje. Komisija meni, da je treba kljub posebnosti primera, ki ga obravnava ta sodba, obravnavano tožbo po analogiji razglasiti za nedopustno v zvezi s predlogi zoper razpis za prosto delovno mesto.

21

Italijanska republika meni, da se interes, ki upravičuje intervencijo države članice v zadevi, v kateri kandidat izpodbija zakonitost razpisa za prosto delovno mesto, ne razlikuje od interesa, ki upravičuje neposredno tožbo, ki bi jo vložila ta država. Dodaja, da lahko države članice z ničnostno tožbo izpodbijajo vse odločitvene akte Komisije, tako predpise kot posamične akte, in v zvezi s tem zatrjujejo katero koli kršitev določb Pogodbe ES. Zato bi bila Italijanska republika v obravnavanem primeru upravičena izpodbijati Odločbo in razpis za prosto delovno mesto ter navajati kršitev členov 12 ES in 290 ES v podporo svojemu predlogu.

22

Kraljevina Španija podpira trditve Italijanske republike in dodaja, da sodba Španija proti Eurojustu, navedena v točki 20 zgoraj, ni upoštevna. Kraljevina Španija meni, da je Sodišče v tej zadevi razsodilo, da člen 230 ES ne more biti podlaga za vložitev ničnostne tožbe zoper akt Eurojusta, to je organa iz tretjega stebra Evropske unije. Vendar se v obravnavanem primeru tožba nanaša na akte Komisije, ki jih predvideva člen 230 ES.

23

Člen 230 ES omogoča državam članicam, da z ničnostno tožbo izpodbijajo vse odločitvene akte Komisije, vključno s tistimi v zvezi z razmerji Komisije z njenimi uradniki in uslužbenci.

24

Res je, da je bilo razsojeno, da je treba člen 236 ES, ki daje sodišču Skupnosti pristojnost, da odloča o vseh sporih med Skupnostjo in njenimi uslužbenci, v mejah in pod pogoji, določenimi v Kadrovskih predpisih ali izhajajočimi iz ureditve, ki se uporablja za uslužbence, razumeti tako, da se uporablja izključno za osebe, ki so uradniki ali uslužbenci in niso lokalni uslužbenci, in tiste, ki zahtevajo tak položaj. Zato morajo te osebe svojo ničnostno tožbo utemeljiti z aktom, ki posega v njihov položaj, ne na podlagi člena 230 ES, ampak na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 2. maja 2001 v zadevi Barleycorn Mongolue in Boixader Rivas proti Parlamentu in Svetu, T-208/00, RecFP, str. I-A-103 in II-479, točke od 26 do 28 in navedena sodna praksa).

25

Člen 236 ES se nanaša le na spore „med Skupnostjo in njenimi uslužbenci“. Vendar tožba, ki jo vloži država članica na podlagi člena 230 ES, ni podlaga za tak spor.

26

Sodišče je poleg tega razsodilo, da čeprav imajo pravno sredstvo iz člena 91 Kadrovskih predpisov na voljo le uradniki in uslužbenci Skupnosti in ne poklicno združenje uradnikov, ima takšno združenje, ki izpolnjuje pogoje, pravico, da na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES vloži ničnostno tožbo zoper odločbe, katerih naslovnik je, v smislu te določbe (sodba Sodišča z dne 8. oktobra 1974 v zadevi Union syndicale in drugi proti Svetu, 175/73, Recueil, str. 917, točke od 17 do 20).

27

Iz tega izhaja, da če so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 230 ES, je to določbo mogoče uporabiti kot podlago za ničnostno tožbo zoper akte Komisije na področju evropskih javnih uslužbencev, ki jo vložijo tožeče stranke, na katere se člen 91 Kadrovskih predpisov ne nanaša, in sicer tožeče stranke, ki niso niti uradniki, niti uslužbenci Skupnosti, niti kandidati za zaposlitev kot evropski javni uslužbenci.

28

Vendar v obravnavanem primeru, ne glede na preudarke, navedene v nadaljevanju glede opredelitve Odločbe in razpisa za prosto delovno mesto kot izpodbojnih aktov, ni mogoče izpodbijati pravice države članice, da na podlagi člena 230 ES vloži ničnostno tožbo zoper odločitvene akte Komisije, ker se navedeni akti nanašajo na vprašanja v zvezi z evropskimi javnimi uslužbenci.

29

Sodba Španija proti Eurojustu, navedena v točki 20 zgoraj, na katero se sklicuje Komisija, ne more voditi do drugačne ugotovitve. V tej sodbi je Sodišče tožbo Kraljevine Španije na podlagi člena 230 ES zavrglo kot nedopustno, ker izpodbijani akti v tej tožbi niso bili vključeni v seznam aktov, katerih zakonitost lahko v skladu s tem členom nadzira Sodišče, in poleg tega razsodilo, da člen 41 EU ne določa, da se člen 230 ES uporabi za določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah iz naslova VI Pogodbe EU, kamor spada Eurojust, pri čemer je pristojnost Sodišča na tem področju določena v členu 35 EU, na katerega napotuje člen 46(b) EU (zgoraj v točki 20 navedena sodba Španija proti Eurojustu, točke od 36 do 40).

30

Točke te sodbe, na katere se sklicuje Komisija, se nanašajo na trditev Kraljevine Španije v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva v okviru pravne Skupnosti. Sodišče je, da bi odgovorilo na to trditev, opozorilo, da izpodbijani akti v tej zadevi niso bili podrejeni sodnemu nadzoru, saj so glavni zainteresirani, in sicer kandidati za različna delovna mesta iz izpodbijanih razpisov, imeli dostop do sodišča Skupnosti pod pogoji, določenimi v členu 91 Kadrovskih predpisov, in da bi v primeru take tožbe države članice lahko intervenirale v sporu in bi lahko po potrebi vložile pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje (zgoraj v točki 20 navedena sodba Španija proti Eurojustu, točke od 41 do 43).

31

Le na podlagi teh preudarkov ni mogoče ugotoviti, da države članice ne morejo vlagati ničnostnih tožb, v zvezi z akti Komisije – ki so, za razliko od aktov Eurojusta, predvideni v členu 230 ES – na podlagi tega člena, ampak se morajo omejiti na intervencijo v sporih med Komisijo in njenimi uradniki in uslužbenci.

32

Ob upoštevanju navedenih preudarkov v obravnavanem primeru ni upravičen noben dvom v zvezi z uporabo člena 230 ES.

33

Komisija resno dvomi, da je Odločba izpodbojni akt v smislu člena 230 ES. Odločba naj v bistvu ne bi bila namenjena temu, da ustvarja zavezujoče pravne učinke za tretje osebe tako, da bi neposredno vplivala na njihove interese s tem, da bi znatno spreminjala njihov pravni položaj. Odločba naj bi nasprotno pomenila le izjavo Komisije, da se namerava držati določenih smernic v primeru nekaterih dogodkov v prihodnosti, in sicer ob razpisu za prosto delovno mesto. Iz sodne prakse izhaja, da tak akt, ki je izključno informativen, sam po sebi ni tak, da bi povzročal pravne učinke za tretje osebe in niti ni namenjen temu. Interesi tretjih oseb ne morejo biti konkretno oškodovani le z ukrepi, ki so bili dejansko sprejeti na podlagi usmeritve navedene v Odločbi. Trditev tožeče stranke, da objava razpisa za prosto delovno mesto konkretizira škodo, ki jo je Odločba povzročila pravno zavarovanim interesom tožečih strank, potrjuje to trditev.

34

Komisija dodaja, da čeprav bi bilo treba Odločbo šteti kot ukrep z zavezujočimi pravnimi učinki in bi zato lahko bila predmet samostojne ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES, bi posamezni razpisi prostih delovnih mest, ki bi bili objavljeni pozneje na podlagi Odločbe, pomenili čiste izvedbene ukrepe, ki ne bi bili samostojni glede na Odločbo samo, in torej ne bi bili izpodbojni. Italijanska republika naj bi v tožbi sama opredelila razpis za prosto delovno mesto kot akt o izvršitvi ali uporabi Odločbe. Komisija zato meni, da bi bilo treba v takem primeru tožbo v delu, v katerem se nanaša na razpis za prosto delovno mesto, zavreči kot nedopustno.

35

Italijanska republika priznava, da ni gotovo, da ima odločba zavezujoče pravne učinke za tretje osebe, ker bi bilo mogoče trditi, da ni usmerjena navzven, ampak se nanaša le na Komisijo samo, in da bi lahko šele objava posameznega razpisa za prosto delovno mesto vplivala na interese oseb zunaj Komisije.

36

Vendar Italijanska republika meni, da obstajajo trditve, ki potrjujejo tezo, da je Odločba izpodbojni akt. Po eni strani naj bi Odločba določala jezikovno ureditev, ki naj bi v prihodnosti veljala za vse razpise prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje in naj bi že vplivala na interese oseb zunaj Komisije, predvsem na interese držav članic, katerih uradni jeziki se ne bodo uporabljali. Zadevne države članice bi lahko zato pri Sodišču prve stopnje takoj sprožile spor, ne da bi čakale na objavo razpisa za prosto delovno mesto le v treh jezikih, ki jih predvideva Odločba. Po drugi strani pa okoliščina, da naj Odločba ne bi bila pripravljalni akt za končno odločbo, ampak da je sama končna odločba, potrjuje tezo, da je Odločba izpodbojni akt.

37

Italijanska republika dodaja, da če se ne bi mimogrede seznanila z Odločbo, bi lahko izpodbijala le objavljene razpise prostih delovnih mest in tako izpodbijanje bi bilo v obravnavanem primeru dovolj za vzpostavitev zakonitosti. Vendar bi bil interes države članice, ki je drugačen od interesa posameznega kandidata za delovno mesto v upravi Skupnosti, bolje zavarovan z razglasitvijo ničnosti Odločbe same, ker zaradi take razglasitve ničnosti zadevni državi članici ne bi bilo treba posamično izpodbijati vseh razpisov prostih delovnih mest, ki ne bi bili objavljeni v njenem uradnem jeziku.

38

Kraljevina Španija podpira trditve Italijanske republike in dodaja, da Odločba in razpis za prosto delovno mesto nista ločena, ampak tvorita pravno celoto. Odločba naj bi imela pomembne pravne učinke z izjemno težo, ker naj bi bila v nasprotju zlasti z načelom spoštovanja jezikovne raznolikosti, ki je eno temeljnih načel, na katerih temelji Evropska unija, ter načel pristojnosti institucij glede prepovedi diskriminacije glede na jezik in nacionalno identiteto. Razpis za prosto delovno mesto naj bi bil le akt o izvršitvi in uporabi Odločbe, tako da če bi Sodišče prve stopnje moralo Odločbo razglasiti za nično, bi posledično razpis za prosto delovno mesto postal ničen.

39

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ničnostna tožba v smislu člena 230 ES lahko vloži zoper vse določbe, ki jih sprejmejo institucije in katerih namen je ustvariti pravne učinke, ne glede na njihovo naravo ali obliko (sodbe Sodišča z dne 31. marca 1971 v zadevi Komisija proti Svetu, 22/70, Recueil, str. 263, točka 42; z dne v zadevi Francija proti Komisiji, C-325/91, Recueil, str. I-3283, točka 9; z dne v zadevi Francija proti Komisiji, C-57/95, Recueil, str. I-1627, točka 7, in z dne v zadevi Italija proti Komisiji, C-301/03, ZOdl., str. I-10217, točka 19).

40

Da se ugotovi, ali ima akt ali odločba take pravne učinke, je treba preučiti njegovo oziroma njeno vsebino (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 9; glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne v združenih zadevah Coca-Cola proti Komisiji, T-125/97 in T-127/97, Recueil, str. II-1733, točka 78 in navedena sodna praksa).

41

Ukrep, ki ga sprejme institucija in izraža le njen namen ali namen njene službe, da bo na določenem področju sledila določenim smernicam ravnanja, ne pomeni izpodbojnega akta v smislu člena 230 ES (sodbi Sodišča z dne 27. septembra 1988 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, 114/86, Recueil, str. 5289, točka 13, in z dne v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C-180/96, Recueil, str. I-2265, točka 28). Ni mogoče šteti, da so take notranje usmeritve, ki določajo splošne smernice, na podlagi katerih namerava institucija na podlagi upoštevnih določb sprejeti kasnejše posamične odločbe, katerih zakonitost je mogoče izpodbijati v skladu s postopkom iz člena 230 ES, namenjene ustvarjanju pravnih učinkov (sodba Sodišča z dne v zadevi Španija proti Komisiji, C-443/97, Recueil, str. I-2415, točki 33 in 34).

42

Poleg tega je treba opozoriti, da člen 29(2) Kadrovskih predpisov dovoljuje vsaki instituciji, da sprejme postopek za zaposlovanje visokih uradnikov, ki se razlikuje od natečajnega postopka.

43

Iz sodne prakse izhaja, da je treba diskrecijsko pravico, ki jo ima institucija pri presoji usposobljenosti različnih kandidatov za določeno delovno mesto, izvrševati ob polnem spoštovanju vseh upoštevnih predpisov, torej ne le razpisa za prosto delovno mesto, ampak tudi morebitnih postopkovnih pravil zadevne institucije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 2003 v zadevi Pappas proti Odboru regij, T-73/01, RecFP, str. I-A-207 in II-1011, točka 53). Ta pravila so del pravnega okvira, ki ga mora ta institucija strogo spoštovati pri izvrševanju svoje široke diskrecijske pravice (sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Tzirani proti Komisiji, T-88/04, ZOdl. JU, str. II-A-2-703, točka 78). Zadevna institucija se ne more izogniti notranjim pravilom za zaposlovanje, ki jih je sprejela sama, ne da bi formalno spremenila ta pravila (sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Angelidis proti Parlamentu, T-113/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 75).

44

Iz tega izhaja, da postopkovna pravila za zaposlovanje, ki jih sprejme institucija na podlagi člena 29(2) Kadrovskih predpisov za zaposlitev visokih uradnikov, to institucijo zavezujejo in imajo zato pravne učinke v smislu sodne prakse v zvezi z uporabo člena 230 ES.

45

Res je, da se lahko takšna pravila na podlagi zgoraj navedene določbe Kadrovskih predpisov sprejemajo za vsak primer posebej, za vsako delovno mesto, ki postane prosto v okviru institucije. Če se institucija odloči, da bo sledila temu pristopu, nič ne nasprotuje temu, da sprejme notranje usmeritve, ki določajo le splošne smernice, na podlagi katerih bo, vsakič ko bo to potrebno, določila postopkovna pravila, ki jih je treba upoštevati pri zaposlitvi na delovno mesto, za katerega se uporabi člen 29(2) Kadrovskih predpisov. Na podlagi sodne prakse, navedene v točki 41 zgoraj, je treba ugotoviti, da v takem primeru te notranje usmeritve nimajo same po sebi zavezujočih pravnih učinkov in zato ne morejo biti predmet ničnostne tožbe. Tako tožbo bi bilo mogoče v takem primeru vložiti le zoper razpis za prosto delovno mesto ali drug akt, ki bi dokončno določal postopkovna pravila, ki jih je treba upoštevati pri zasedbi delovnega mesta.

46

Vendar niti člen 29(2) Kadrovskih predpisov niti nobena druga določba ne preprečujeta instituciji, da pred izvedbo konkretnega postopka za zasedbo visokega vodstvenega položaja sprejme splošna izvedbena pravila, ki dokončno določajo vsaj nekatere vidike postopka, ki ga je treba upoštevati pri zaposlovanju visokih uradnikov v tej instituciji. Taka pravila imajo zavezujoče pravne učinke, ker jih mora zadevna institucija, dokler niso spremenjena ali odpravljena, upoštevati pri zaposlitvi na določeno delovno mesto te kategorije. V takem primeru lahko privilegirana tožeča stranka, kot je na primer država članica, takoj z ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES izpodbija zakonitost teh pravil, ne da bi morala čakati na njihovo izvajanje v konkretnem primeru.

47

V obravnavanem primeru je treba zato najprej ugotoviti, ali je z Odločbo le izražen namen Komisije, da bo sledila nekaterim usmeritvam ali smernicam vedenja pri zaposlitvenih postopkih visokih uradnikov, ali pa Odločba že sedaj dokončno določa vidik, ki ga je treba upoštevati v prihodnje pri zasedbi vseh visokih vodstvenih položajev, ki spadajo na njeno področje uporabe.

48

Glede na vsebino odločbe, kot izhaja iz dokumenta, ki ga je Italijanska republika priložila k tožbi, ter dokumentov, ki ju je priložila Komisija na obravnavi, je treba uporabiti drugo od teh možnosti. Odločba, ki je zapisana z jasnimi in nedvoumnimi izrazi, ne zajema le usmeritev, ampak že dokončno določa vidik zavezujočih zaposlitvenih postopkov za zasedbo visokih vodstvenih položajev v okviru Komisije v zvezi z jeziki objave razpisov prostih delovnih mest, ki se nanašajo na te položaje, in to vsaj do 1. januarja 2007, ko se mora končati prehodno obdobje za uporabo Odločbe. To velja še toliko bolj, ker so po eni strani v izpodbijanem aktu uporabljeni izrazi „Komisija je odločila“, „Komisija odloča“ ter izraz „odločba“ in ker je bil po drugi strani razpis za prosto delovno mesto objavljen le v nemščini, angleščini in francoščini, kar je popolnoma skladno s podrobnimi pravili objave, ki so določena z Odločbo (glej, a contrario, zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Italija proti Komisiji, točke od 21 do 24, in zgoraj v točki 41 navedeno sodbo Združeno kraljestvo proti Komisiji, točka 14).

49

Odločba zavezuje tudi Komisijo, ki se ne sme izogniti njeni uporabi, ne da bi jo formalno spremenila. Poleg tega je treba glede na njeno vsebino šteti, da ima zavezujoče pravne učinke in da jo je zato mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES, ki jo vloži privilegirana tožeča stranka, kot je država članica.

50

Drugič, preveriti je treba trditev Komisije, da bi bilo treba, če bi bilo treba Odločbo šteti za akt, ki ima pravne učinke, tožbo razglasiti za nedopustno, ker je vložena zoper razpis za prosto delovno mesto, ker je ta v takem primeru le izvedbeni akt Odločbe.

51

Iz sodne prakse izhaja, da so med akti, ki nimajo zavezujočih pravnih učinkov, ki bi prizadeli interese zadevne osebe, zlasti čisti izvedbeni akti, ki zato ne pomenijo izpodbojnih aktov v smislu člena 230 ES (sodbe Sodišča z dne 1. decembra 2005 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C-46/03, ZOdl., str. I-10167, točka 25; z dne v zadevi Reynolds Tobacco in drugi proti Komisiji, C-131/03 P, ZOdl., str. I-7795, točka 55, in z dne v zadevi Komisija proti Ferriere Nord, C-516/06 P, ZOdl., str. I-10685, točka 29).

52

Čisti izvedbeni akti zajemajo zlasti ukrepe, ki so, ne da bi ustvarjali pravice in obveznosti za tretje osebe, namenjeni le dejanskemu izvajanju predhodnega odločitvenega akta, ali ukrepe, sprejete pri izvrševanju predhodnih odločb, ki imajo pravne učinke le znotraj uprave, ne da bi prizadeli interese tretjih oseb (sodba Sodišča z dne 25. februarja 1988 v zadevi Les Verts proti Parlamentu, 190/84, Recueil, str. 1017, točka 8, in zgoraj v točki 51 navedena sodba z dne v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, točki 1 in 25; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne v zadevi Phoenix-Rheinrohr proti Visoki oblasti, 20/58, Recueil, str. 163, 181).

53

Kot čisti izvedbeni akti, ki jih ni mogoče izpodbijati s tožbo na podlagi člena 230, so bili opredeljeni zlasti akt o prenehanju obveznosti iz proračuna v znesku, v zvezi s katerim je Komisija predhodno odločila, da preneha njena obveznost (zgoraj v točki 51 navedena sodba z dne 1. decembra 2005 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, točki 1 in 25), akti o prevzemu, obračunu, naložitvi in plačilu stroškov, sprejeti na podlagi odločb v zvezi z razdelitvijo in uporabo kreditov (zgoraj v točki 52 navedena sodba Les Verts proti Parlamentu, točka 8) ter izvršitev predhodne odločbe Komisije z uveljavljanjem bančne garancije, s katero je bila podjetju naložena globa, ker je bilo udeleženo pri več kršitvah iz člena 81(1) ES (zgoraj v točki 51 navedena sodba Komisija proti Ferriere Nord, točki 28 in 29).

54

V nasprotju s trditvami Komisije v obravnavanem primeru ni mogoče priznati, da pomeni razpis za prosto delovno mesto čisti izvedbeni akt Odločbe v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točkah od 51 do 53.

55

Kot je bilo že večkrat razsojeno, razpisi prostih delovnih mest, s tem ko opredeljujejo pogoje v zvezi z dostopom do zaposlitve, namreč določajo, kdo so osebe, katerih prijave bi bile lahko sprejete, in pomenijo zato akte, ki posegajo v položaj morebitnih kandidatov, katerih kandidature ne izpolnjujejo navedenih pogojev (sodbi Sodišča z dne 19. junija 1975 v zadevi Küster proti Parlamentu, 79/74, Recueil, str. 725, točke od 5 do 8, in z dne v zadevi De Roubaix proti Komisiji, 25/77, Recueil, str. 1081, točke od 7 do 9; sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Noonan proti Komisiji, T-60/92, Recueil, str. II-911, točka 21).

56

Poleg tega ni mogoče izpodbijati, da je razpis za prosto delovno mesto akt, ki posega v položaj, in zato izpodbojni akt v smislu člena 230 ES, ker je s posebnega vidika združljiv s pogoji, ki so že določeni s pravno določbo ali s splošno predhodno odločbo institucij, ali ker povzema nekatere med njimi, katerih pogoji pomenijo pravno podlago za navedeni razpis za prosto delovno mesto, ker je prav razpis za prosto delovno mesto tisti, ki opredeljuje pravni položaj vseh morebitnih tožečih strank in jim omogoča, da se nedvoumno in z gotovostjo seznanijo, kako in v kakšni meri so prizadeti njihovi posebni interesi.

57

Iz tega izhaja, da ni mogoče sprejeti trditve Komisije, da je razpis za prosto delovno mesto, ker je bil objavljen le v treh jezikih, določenih z Odločbo, treba šteti za čisti izvedbeni akt, zoper katerega ni mogoče vložiti tožbe.

58

Komisija zatrjuje, da ker Odločba ni bila niti objavljena niti vročena, je rok za vložitev ničnostne tožbe zoper to odločbo v skladu s členom 230, peti odstavek, ES začel teči šele takrat, ko se je Italijanska republika popolnoma seznanila z vsebino in razlogi Odločbe.

59

Vendar naj bi Italijanska republika v točki 11 tožbe navedla le, da se je z Odločbo seznanila „ob objavi razpisa za prosto delovno mesto“, ne da bi podrobno navedla točen datum seznanitve, niti ali je izpolnila obveznost zahtevati v razumnem roku predložitev celotnega besedila Odločbe, potem ko je izvedela za njen obstoj, v skladu z ustaljeno sodno prakso na področju rokov za vložitev tožbe zoper akte, ki niso niti objavljeni niti vročeni. Italijanska republika naj bi se prav tako v svoji repliki omejila le na trditev, da se je z vsebino odločbe v celoti seznanila „šele konec marca“ 2005, brez drugih pojasnil.

60

Komisija priznava, da se datum seznanitve z odločbo in datum objave razpisa za prosto delovno mesto glede na zahtevo, da je treba upoštevati tudi čas, ki je potreben za preučitev razpisa za prosto delovno mesto in raziskave v zvezi s preverjanjem obstoja predhodne upravne odločbe in popolnim seznanjenjem z njeno vsebino, ne ujemata. Vendar, ob upoštevanju, prvič, ravnanja Italijanske republike, kot izhaja iz točke 59 zgoraj, drugič, dejstva, da Odločba ni bila posredovana na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43), in, nazadnje, ob upoštevanju, da ni bilo pojasnil v zvezi s tem, kako bi bilo mogoče besedilo Odločbe prejeti na kakršen koli drug način, je nesmiselno ugovarjati, kot je to storila Italijanska republika, da Komisija ni predložila dokaza, da so bili italijanski organi popolnoma seznanjeni z Odločbo pred oziroma med objavo razpisa za prosto delovno mesto, ker v obravnavani zadevi dokazno breme nosi tožeča stranka.

61

Takšno ravnanje Italijanske republike naj ne bi bilo v skladu z zahtevami sodne prakse in naj bi vzbujalo resne dvome o spoštovanju roka za vložitev tožbe v delu, v katerem je bila vložena zoper Odločbo. V teh okoliščinah Komisija meni, da bi moral biti datum, ko se je Italijanska republika seznanila z natančno vsebino Odločbe, kasnejši od datuma objave razpisa za prosto delovno mesto in da bi bilo treba zato verjetno šteti, da je rok za vložitev tožbe zoper Odločbo, kar se je zgodilo šele 3. maja 2005, na isti dan, kot je bil izpodbijan razpis za prosto delovno mesto, takrat že potekel, ne da bi bila do takrat vložena tožba.

62

Italijanska republika v tožbi zatrjuje, da je bila z odločbo seznanjena šele „ob objavi razpisa za prosto delovno mesto“. Italijanska republika v repliki pojasnjuje, da ker v razpisu za prosto delovno mesto Odločba ni bila omenjena, se začetek teka roka za vložitev tožbe zoper to odločbo ne ujema z datumom objave razpisa za prosto delovno mesto. Upoštevati bi bilo treba čas, ki je potreben za preučitev razpisa za prosto delovno mesto in raziskave v zvezi s potrditvijo obstoja Odločbe in za seznanitev z njeno vsebino. Te raziskave naj bi bile zahtevne, ker naj bi bil predhodni ukrep notranje organizacije, ki je bil določen z Odločbo, prehodne narave. Zaradi zamud pri teh raziskavah naj bi se Italijanska republika popolnoma seznanila z Odločbo šele konec marca 2005. Komisija naj ne bi dokazala, da je ta seznanitev nastopila pred koncem marca 2005 ali pred objavo razpisa za prosto delovno mesto.

63

Poleg tega, ker bi bilo v obravnavanem primeru razumno določiti začetno točko časa, potrebnega za seznanitev z Odločbo od datuma objave razpisa za prosto delovno mesto in ob upoštevanju, da je bil rok za vložitev tožbe zoper Odločbo zaradi oddaljenosti podaljšan za enkratno obdobje desetih dni na podlagi člena 102(2) Poslovnika, se navedena tožba ne more šteti za prepozno vloženo. Zato Italijanska republika meni, da je bila njena tožba vložena pravočasno.

64

Kraljevina Španija podpira trditve Italijanske republike in dodaja, da dneva objave razpisa za prosto delovno mesto ni mogoče šteti za začetek roka, ko je lahko Italijanska republika izpodbijala Odločbo, ker razpis za prosto delovno mesto ni bil objavljen v italijanski izdaji Uradnega lista in ker naj ne bi bilo mogoče od italijanskih organov zahtevati, naj berejo tudi druge izdaje Uradnega lista. Kratkih oglasov, zlasti v dveh italijanskih dnevnikih (glej točko 9 zgoraj), pa naj ne bi bilo mogoče enačiti z objavo v Uradnem listu in naj jih zato ne bi bilo mogoče upoštevati pri roku za vložitev tožbe.

65

V skladu s členom 230, peti odstavek, ES je treba ničnostno tožbo vložiti v dveh mesecih. Ta rok začne teči, odvisno od primera, od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.

66

Iz samega besedila te določbe izhaja, da je merilo dneva, ko stranka izve za akt, kot začetek roka za vložitev tožbe podredno glede na merili objave ali vročitve akta (sodba Sodišča z dne 10. marca 1998 v zadevi Nemčija proti Svetu, C-122/95, Recueil, str. I-973, točka 35; glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji, T-190/00, Recueil, str. II-5015, točka 30 in navedena sodna praksa).

67

Iz sodne prakse izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje, da je bila tožba prepozno vložena, dokazati datum, ko se je zgodil dogodek, ki je sprožil začetek roka (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 13. aprila 2000 v zadevi GAL Penisola Sorrentina proti Komisiji, T-263/97, Recueil, str. II-2041, točka 47 in navedena sodna praksa).

68

Iz sodne prakse tudi izhaja, da mora oseba, ki ve za obstoj akta, ki jo zadeva, če akt ni bil objavljen ali vročen, v razumnem roku zaprositi za celotno besedilo, vendar lahko s tem pridržkom rok za vložitev tožbe začne teči šele, ko se zadevna tretja oseba natančno seznani z vsebino in razlogi zadevnega akta, tako da lahko uresniči pravico do vložitve tožbe (sodbi Sodišča z dne 6. julija 1988 v zadevi Dillinger Hüttenwerke proti Komisiji, 236/86, Recueil, str. 3761, točka 14, in z dne v zadevi Komisija proti Svetu, C-309/95, Recueil, str. I-655, točka 18; sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Olsen proti Komisiji, T-17/02, ZOdl., str. II-2031, točka 73, in sklep Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Tramarin proti Komisiji, T-426/04, ZOdl., str. II-4765, točka 48).

69

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je rok za vložitev tožbe na podlagi člena 230 ES določba javnega reda, ki je bila določena za zagotovitev jasnosti in varnosti pravnih položajev in da bi se izognili vsakršni diskriminaciji ali samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov, in da mora sodišče Skupnosti po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil spoštovan (sodba Sodišča z dne 23. januarja 1997 v zadevi Coen, C-246/95, Recueil, str. I-403, točka 21, in sodba Sodišča prve stopnje z dne v združenih zadevah Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, T-121/96 in T-151/96, Recueil, str. II-1355, točki 38 in 39).

70

Vendar, če ni mogoče z gotovostjo določiti dneva, ko je bila tožeča stranka natančno seznanjena z vsebino in razlogi akta, ki ga izpodbija, je treba šteti, da je rok za vložitev tožbe začel teči najkasneje na dan, ko je mogoče dokazati, da je bila navedena stranka tako seznanjena (sodba Sodišča z dne 10. januarja 2002 v zadevi Plant in drugi proti Komisiji in South Wales Small Mines, C-480/99 P, Recueil, str. I-265, točka 49).

71

V obravnavanem primeru ni sporno, da Odločba ni bila niti objavljena niti vročena Italijanski republiki. Poleg tega tudi ni dvomov, da je bila Italijanska republika pred vložitvijo tožbe natančno seznanjena z vsebino in razlogi Odločbe. Čeprav bi bila različica Odločbe, ki jo je Italijanska republika priložila k svoji tožbi, napisana z nekoliko drugačnimi izrazi, kot so bili uporabljeni v dokumentih, ki jih je Komisija predložila na obravnavi, ni sporno, da je vsebina obeh različic Odločbe, ki sta na voljo Sodišču prve stopnje, popolnoma enaka.

72

Zato se postavlja vprašanje, kateri je točen datum, na katerega je Italijanska republika prejela prepis Odločbe, ki jo je priložila k svoji tožbi, saj je od tega datuma naprej za Italijansko republiko začel teči rok za vložitev tožbe zoper Odločbo. Prav tako je treba opozoriti, da je mogoče na podlagi enostavnega izračuna ugotoviti, da Italijanska republika zato, da tožba zoper Odločbo ne bi bila prepozna, z njo ne bi smela biti seznanjena pred 23. februarjem 2005.

73

Ker Italijanska republika v svojih pisanjih ni jasno določila dneva, ko je prejela prepis Odločbe, ki jo je priložila k tožbi, jo je Sodišče prve stopnje v okviru ukrepov procesnega vodstva pozvalo, naj navede in podpre z dokazi točen datum, vir in način prejetja prepisa Odločbe, ki je priložena k njeni tožbi.

74

Italijanska republika je v prvem odgovoru, ki ga je pri sodnem tajništvu vložila 12. junija 2008, navedla dopis, ki ga je njen stalni predstavnik pri Evropski uniji naslovil na generalnega sekretarja Komisije, da bi vložil protest zoper neobjavo razpisa za prosto delovno mesto tudi v italijanščini, ter odgovora podpredsednika in generalnega sekretarja Komisije na ta dopis z dne . Italijanska republika je predložila prepise teh treh dopisov in potrdila, da je bila na podlagi dopisov z dne seznanjena z notranjim dokumentom Komisije SEC(2004) 638/6 z dne , ki je sicer drug dokument kot Odločba, čeprav naj bi bil v njej naveden.

75

Italijanska republika je v dodatnem odgovoru, ki ga je vložila pri sodnem tajništvu 23. junija 2008, dodala, da je prepis Odločbe, priložene k njeni tožbi, prejela „mimogrede“ od društva za spodbujanje italijanskega jezika, ne da bi natančno navedla datum, ko ji je zadevno društvo posredovalo naveden prepis.

76

Čeprav bi lahko Italijanska republika navedla bolj podrobne odgovore, Sodišče prve stopnje ugotavlja, ne le da Komisija ni dokazala, da naj bi bila Italijanska republika seznanjena z Odločbo pred 23. februarjem 2005, ampak da v spisu obstajajo dokazi, ki potrjujejo trditev, da Italijanska republika na ta datum sploh še ni bila seznanjena z obstojem in vsebino Odločbe.

77

Prvič, stalni predstavnik pri Evropski uniji je v dopisu z dne 10. marca 2005 močno protestiral zoper neobjavo razpisa za prosto delovno mesto v italijanščini, čeprav ni omenjal Odločbe. Vendar bi bilo logično domnevati, da se je protest nanašal tudi na Odločbo, če bi Italijanska republika že bila seznanjena z njenim obstojem in vsebino na datum navedenega dopisa.

78

Drugič, v dopisu generalnega sekretarja z dne 6. aprila 2005, poslanem v odgovor na dopis z dne , je le navedeno, da se je pri razpisih prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje pojavila „praksa“ objave le v treh jezikih, „ki se uporablja od novembra lani“, ne da iz tega izhajalo, da ta praksa temelji na Odločbi.

79

Iz dopisa podpredsednika Komisije, prav tako z dne 6. aprila 2005, ne izhaja obstoj Odločbe, ampak je le nekoliko dvomljivo navedeno, da praksa objave navedenih razpisov v le treh jezikih izhaja iz dokumenta Komisije SEC(2004) 638/6 z meseca maja 2004.

80

Nazadnje, trditve Italijanske republike v tožbi, da je bila seznanjena z Odločbo „ob objavi razpisa za prosto delovno mesto“, ni mogoče razumeti tako, da se je Italijanska republika seznanila z obstojem in vsebino Odločbe na dan objave (9. februar 2005), ker kot upravičeno zatrjuje Italijanska republika, v razpisu za prosto delovno mesto Odločba ni nikjer navedena.

81

V teh okoliščinah je treba zgoraj navedeno trditev razumeti tako, da je Italijanska republika po objavi razpisa za prosto delovno mesto opravila raziskave, ki so ji omogočile pridobitev prepisa Odločbe iz priloge k tožbi, na kasnejši datum, ki ga ni mogoče z gotovostjo določiti. Vendar noben element iz spisa ne omogoča ugotovitve, da je bil ta datum pred 23. februarjem 2005.

82

Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da je bila tožba vložena pravočasno tako v delu, v katerem je bila vložena zoper Odločbo, kot v delu zoper razpis za prosto delovno mesto, pri čemer je pravočasna vložitev v zvezi z zadnjenavedenim aktom nesporna.

83

Italijanska republika navaja edini tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 12 ES, člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL 2000, C 364, str. 1), členov 1, 3, 4 in 5 Uredbe št. 1, člena 1d(1) in člena 27 Kadrovskih predpisov, člena 18 Poslovnika Komisije ter načel prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo in spoštovanja jezikovne raznolikosti.

84

Italijanska republika zatrjuje, da je Komisija, s tem ko je v Odločbi predvidela, da razpis za prosto delovno mesto za visoke vodstvene položaje ne bo izdan v italijanskem jeziku, in opustila objavo razpisa za prosto delovno mesto v italijanščini, kršila člene 1, 3, 4 in 5 Uredbe št. 1 ter člen 12 ES. Komisija naj bi prav tako kršila člen 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim mora Unija spoštovati kulturno, versko in jezikovno raznolikost. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je treba v okviru Skupnosti, ki temelji na prostem gibanju oseb, nameniti posebno pozornost varovanju pravic in privilegijev posameznikov na jezikovnem področju, tako da je treba preprečiti vsakršno posredno diskriminacijo na podlagi jezikovnih znanj (sodbe Sodišča z dne 11. julija 1985 v zadevi Mutsch, 137/84, Recueil, str. 2681, točka 11; z dne v zadevi Groener, C-379/87, Recueil, str. 3967, točka 13, in z dne v zadevi Bickel in Franz, C-274/96, Recueil, str. I-7637, točki 19 in 23).

85

Italijanska republika dodaja, da je načelo varovanja jezikovne raznolikosti Skupnosti temeljna zahteva glede vseh institucij in organov. Uporaba jezikovne ureditve v institucijah Evropske unije ne more odstopati od tega načela. Ta ureditev naj bi zagotavljala priznanje jezikovnih pravic posameznikov, ki imajo neposreden dostop do institucij Skupnosti. Ta ureditev izhaja iz posebne narave razmerij, ki povezujejo Evropsko skupnost z njenimi državljani in bi jo bilo treba zato upoštevati kot neposreden izraz jezikovne raznolikosti Evropske unije.

86

Res je, da mora biti spoštovanje načela varovanja jezikovne raznolikosti usklajeno s potrebami institucionalne in upravne dejavnosti, ki bi lahko v praksi upravičile nekatere omejitve tega načela. Vendar bi bilo treba take omejitve omejiti in utemeljiti z obveznimi zahtevami institucionalne in upravne dejavnosti in ne bi smele kršiti bistva načela, ki nalaga institucijam spoštovanje in uporabo vseh uradnih jezikov Skupnosti.

87

Italijanska republika v zvezi s tem razlikuje tri različne položaje, ki naj bi jih predvidela Uredba št. 1.

88

Prvič, načelo spoštovanja jezikovne raznolikosti zahteva največje varstvo na področju sporazumevanja med institucijami in državljani Unije. V tem primeru se namreč to načelo navezuje na temeljno demokratično načelo, katerega spoštovanje predvsem zahteva, naj bo subjektom prava Skupnosti, državam članicam in evropskim državljanom, omogočen preprost dostop do zakonodaje Skupnosti in institucij, ki jo sprejemajo. Tehnične težave, ki jih učinkovita institucija lahko in mora rešiti, ne bi smele biti ovira za spoštovanje jezikovne raznolikosti.

89

Drugič, na področju upravnih postopkov je nujno, da zainteresirane osebe, države članice ali državljani lahko razumejo institucijo ali organ, s katerim so v stiku. Zato člen 3 Uredbe št. 1 kot jezik sporazumevanja določa jezik zainteresirane osebe. Res je, da so lahko v tem kontekstu jezikovne pravice zainteresiranih upravičeno omejene z zahtevami uprave (sodba Sodišča z dne 9. septembra 2003 v zadevi Kik proti UUNT, C-361/01 P, Recueil, str. I-8283, točke od 92 do 94). Vendar ima na podlagi člena 290 ES le Svet, in ne Komisija, pravico, da uvede različno obravnavanje uradnih jezikov, s tem da opravi ustrezno in sorazmerno izbiro, ki ne vpliva na neupravičeno diskriminacijo med evropskimi državljani.

90

Tretjič, v okviru notranje organizacije institucij in organov Skupnosti člen 6 Uredbe št. 1 dovoljuje instituciji, da izbere in zahteva od svojih uslužbencev, da uporabljajo določen delovni jezik. Čeprav lahko osnovne zahteve učinkovitosti upravnega dela upravičijo uporabo omejenega števila delovnih jezikov, pa notranja jezikovna ureditev ne more v celoti odstopati od ureditve zunanjega sporazumevanja institucij. Zato bi bila notranja izbira enega ali več delovnih jezikov sprejemljiva le, če bi bila utemeljena z objektivnimi in organizacijskimi pomisleki in če ne bi ustvarjala neupravičenega različnega obravnavanja državljanov Skupnosti. Zaposlitveni postopki osebja institucij bi morali zagotoviti udeležbo vseh, ki imajo potrebne kvalifikacije, da zasedejo razpisana delovna mesta.

91

V obravnavanem primeru je bila objava razpisov prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje Komisije le v treh jezikih ne le v nasprotju z Uredbo št. 1, ampak tudi s členom 18, zadnji odstavek, Poslovnika Komisije ter s členoma 1d(1) in 27 Kadrovskih predpisov.

92

Komisija bi ta ukrep upravičila s sklicevanjem na težave pri prevajanju takih razpisov v devet uradnih jezikov držav članic, ki so pristopile k Skupnosti 1. maja 2004. Vendar take težave, ki so le upravne in organizacijske narave, ne morejo upravičiti neobstoja prevodov v uradne jezike drugih držav članic, in to toliko bolj, ker zmogljivost zagotavljanja prevodov v druge jezike v preteklosti ni bila težavna.

93

Neobstoj prevodov zadevnih razpisov prostih delovnih mest v jezike novih držav članic bi bil lahko začasno in prehodno upravičen, če bi bili morebitni kandidati iz teh držav lahko seznanjeni z navedenimi razpisi na drugačne načine. V zvezi s tem Italijanska republika meni, da bi bilo treba te kandidate obravnavati kot usposobljene posameznike, ki imajo na voljo dejanske, na znanju temelječe vire, ki jim omogočajo, da so zadostno obveščeni. Zato bi objava oglasa v zvezi z objavo razpisa za prosto delovno mesto, ki ne bi bil preveden v jezike navedenih držav, v nacionalnih časopisih novih držav članic ali če bi Komisija takšno informacijo poslala nacionalnim organom teh držav, odtehtala začasno kršitev jezikovne ureditve Evropske unije.

94

Vendar bi bila izbira Komisije, da odpravi prevode razpisov prostih delovnih mest v vse uradne jezike, razen treh, nerazumen ukrep, ker bi za preprečevanje diskriminacije glede jezikov novih držav članic Komisija uvedla drugo diskriminacijo v škodo večine uradnih jezikov starih držav članic. Pobuda, s katero bi se odpravljal diskriminatorni položaj z večanjem števila subjektov in jezikov, ki bi bili predmet diskriminacije, bi posledično povečevala težavo, namesto da bi jo reševala.

95

Ta ista nerazumna izbira bi tudi kršila načelo sorazmernosti, ker bi neki omejeni skupini jezikov namenila prednosti in privilegiran položaj, in sicer nemščini, angleščini in francoščini. Res je, da je s členom 6 Uredbe št. 1 institucijam omogočeno, da v svojih poslovnikih določijo podrobna pravila za izvajanje jezikovne ureditve Skupnosti. Vendar ni nobenega zapisanega pravila, v katerem bi bili trije zgoraj navedeni jeziki določeni kot notranji delovni jeziki Komisije. Poleg tega za razpise prostih delovnih mest iz člena 29(2) Kadrovskih predpisov ne velja notranja jezikovna ureditev institucije. Zato, če bi Komisija morda uporabljala omejeno število jezikov za notranje postopke, to ne bi vplivalo na jezikovno ureditev Skupnosti, kot jo je določil Svet na podlagi člena 290 ES, niti na podrobna pravila zaposlovanja osebja institucij.

96

Italijanska republika v svoji repliki dodaja, da položaj, ki je nastal po širitvi Unije 1. maja 2004, ne upravičuje znižanja ravni pravne obravnave jezikov držav članic na podlagi ukrepa notranje organizacije. Ta širitev bi lahko kvečjemu upravičila različno obravnavanje jezikov novih držav članic, in to le začasno in s soglasno sprejetim sklepom Sveta v skladu s členom 290 ES. Če Svet predhodno ne bi sprejel takega sklepa, bi bilo treba sporni ukrep Komisije zaradi absolutne nepristojnosti razglasiti za nezakonitega. Samo okoliščina, da je Odločbo sprejel kolegij komisarjev in ne generalni direktorat Komisije, še ne pomeni, da je ta zakonita, ker se v obravnavani zadevi ne izpodbija pristojnost enega ali drugega organa Komisije, ampak pristojnost Komisije same.

97

Prvič, Kraljevina Španija zatrjuje, da Komisija ni pristojna, ker Svet ni sprejel nobenega ukrepa, ki bi Komisiji omogočal sprejetje Odločbe in njeno izvršitev. Resnih posledic, ki izhajajo iz Odločbe, ni mogoče sprejeti brez predhodnega sklepa Sveta, ki pomeni pravno podlago za ukrepe, ki jih sprejme Komisija.

98

Drugič, Kraljevina Španija zatrjuje pomanjkljivo obrazložitev Odločbe. Kraljevina Španija tako kot Italijanska republika meni, da težave z zmogljivostmi zagotavljanja prevodov v nove jezike držav članic ne morejo upravičiti odprave prevodov razpisov prostih delovnih mest v vse jezike razen treh. Dodaja, da če bi bilo treba razpise prostih delovnih mest za objavo oglasov v časopisih vsaj delno prevajati v vse jezike, ne bi nič nasprotovalo objavi navedenih razpisov v vseh jezikih tudi v Uradnem listu. Nazadnje, Kraljevina Španija opozarja, da je v obravnavanem primeru razpis za prosto delovno mesto naslovljen na kandidate iz vseh držav članic in ne le za tiste iz novih držav članic.

99

Tretjič, Kraljevina Španija podpira trditve Italijanske republike, da objava razpisov prostih delovnih mest, ki jih zadeva Odločba, le v treh jezikih tem jezikom omogoča privilegiran položaj ob kršitvi načela prepovedi diskriminacije in načela sorazmernosti. Kraljevina Španija meni, da to velja toliko bolj, ker Komisija ni podala nobene utemeljitve glede izbire zadevnih treh jezikov.

100

Nazadnje, Kraljevina Španija meni, da v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, ni mogoče sklepati na podobnost med obravnavano zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 20 navedena sodba Španija proti Eurojustu. Razpisi Eurojusta, ki so bili v tej zadevi izpodbijani, so bili namreč objavljeni v vseh jezikih. Tako naj bi bili vsi zainteresirani postavljeni v enak položaj, ne glede na njihovo državljanstvo. Nasprotno pa bi bil v obravnavanem primeru španski državljan, ki bi se želel prijaviti kot kandidat za delovno mesto generalnega direktorja Urada OLAF, zavezan, da na določen dan prebere le določen španski dnevnik, ker ni mogoče od nikogar zahtevati, naj bere izdaje Uradnega lista v jezikih, ki so različni od njegovega maternega jezika. Kraljevina Španija tudi meni, da je objava razpisa za prosto delovno mesto v Uradnem listu le v nemščini, angleščini in francoščini sama po sebi zadosten razlog za njegovo ničnost. Poleg tega naj Eurojust ne bi podal nobenih utemeljitev v zvezi z drugačno jezikovno ureditvijo, kot izhaja iz njegovih razpisov. Nasprotno pa naj bi bila v obravnavanem primeru odločitev Komisije, da izključi določene jezike, utemeljena z nezadostnimi zmogljivostmi zagotavljanja prevodov razpisov prostih delovnih mest v jezike novih držav članic. Vendar ta utemeljitev ne pomeni, da je sporni ukrep ustrezen in sorazmeren.

101

Republika Latvija podpira trditve Italijanske republike in zatrjuje, da Odločba krši načela pravne varnosti, prepovedi diskriminacije in sorazmernosti.

102

Prvič, Republika Latvija zatrjuje, da lahko ob upoštevanju členov 4 in 5 Uredbe št. 1 osebe, ki se želijo potegovati za visoke vodstvene položaje Komisije, legitimno pričakujejo, da bodo upoštevni razpisi prostih delovnih mest objavljeni v Uradnem listu v vseh uradnih jezikih. Odločba sama pa ni bila objavljena v Uradnem listu, da bi bili lahko morebitni kandidati, katerih materni jezik ni nemščina, angleščina ali francoščina, obveščeni, da se bo mogoče v prihodnje z razpisi prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje seznaniti le v izdajah Uradnega lista, ki je objavljen v teh treh jezikih. Tak položaj naj bi pomenil kršitev načela pravne varnosti.

103

Drugič, Republika Latvija meni, da objava razpisov prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje Komisije le v angleškem, francoskem in nemškem jeziku državljanom nekaterih držav članic daje neupravičeno prednost ob kršitvi načela prepovedi diskriminacije. Republika Latvija v zvezi s tem zatrjuje, da čeprav se niti temeljni predpisi Skupnosti niti sodna praksa neposredno ne sklicuje na načelo enakopravnosti jezikov, to načelo kot poseben vidik prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva izhaja iz člena 12 ES, ker je znanje jezika neposredno povezano z narodno pripadnostjo. Poleg tega se je v točki 89 zgoraj navedene sodbe Kik proti UUNT upošteval obstoj načela enakopravnosti jezikov, ki tudi izhaja iz člena 1 Uredbe št. 1 ter iz člena 314 ES.

104

Tretjič, Republika Latvija meni, da pomisleki v zvezi s financiranjem ali morebitne težave z zmogljivostjo zagotavljanja prevodov ne morejo upravičiti diskriminacije med jeziki. Poleg tega naj bi bile trditve Komisije v zvezi s stroški dvomljive, ker so bili za prevod in objavo oglasov v nacionalnih časopisih držav članic potrebni enaki človeški in finančni viri. Poleg tega bi lahko Komisija preprečila preobremenjenost prevajalskih služb, tako da se v druge jezike ne bi prevajalo besedil, ki so manj pomembna, kot so posamične odločbe, ki se nanašajo le na posameznika. Nazadnje, Komisija bi se morala glede na izkušnje, ki jih je pridobila pri prejšnjih širitvah Unije, pravočasno pripraviti, da bi zagotovila in okrepila sredstva, potrebna za soočenje z morebitnimi težavami z zmogljivostmi zagotavljanja prevodov po širitvi leta 2004.

105

Nazadnje, Republika Latvija meni, da je bilo v obravnavanem primeru kršeno tudi načelo sorazmernosti. Komisija naj ne bi storila vsega mogočega, da bi se izognila težavam zaradi neobjave razpisov prostih delovnih mest v vseh uradnih jezikih. V zvezi s tem ni bila dovolj niti izbira treh najbolj uporabljanih jezikov v Uniji za objavo navedenih razpisov v Uradnem listu niti objava oglasov v nacionalnih časopisih v drugih jezikih. Nacionalnih časopisov ni mogoče primerjati z Uradnim listom. Skupaj z objavo oglasov v dnevnikih držav članic bi bilo mogoče v drugih izdajah Uradnega lista objaviti splošen opis za vsako prosto delovno mesto z navedbo, da so podrobnejši podatki v zvezi s tem dostopni v nemški, angleški in francoski izdaji.

106

Komisija opozarja, da trditve, ki jih je navedla Italijanska republika, skoraj dobesedno povzemajo nekatere preudarke v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca Poiaresa Madura k zgoraj v točki 20 navedeni sodbi Španija proti Eurojustu (ZOdl., str. I-2079). Komisija poudarja, da se ti dve zadevi razlikujeta glede na vsebino, ker v nasprotju z zadevo, ki je bila predmet sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Poiaresa Madura k zgoraj navedeni sodbi Španija proti Eurojustu, v izpodbijani odločbi in razpisu za prosto delovno mesto ni nikjer navedeno, da je potrebno znanje določenih jezikov Skupnosti. Komisija meni, da iz pozornega in celovitega branja sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Poiaresa Madura k zgoraj navedeni sodbi Španija proti Eurojust izhaja, da je treba pristop, ki ga je uporabila Komisija v obravnavanem primeru, ki je dovolj časovno omejen in v celoti skladen z jezikovno ureditvijo, ki velja za Komisijo, šteti za skladnega z načelom jezikovne raznolikosti in je zato upravičen, ustrezen in sorazmeren.

107

Komisija zatrjuje, da je bistveni cilj objave razpisa za prosto delovno mesto za visoki vodstveni položaj obveščanje omejenega števila kandidatov, ki so posebej usposobljeni, o obstoju takega prostega delovnega mesta, ki zahteva nekatere posebne kvalifikacije in pomembne poklicne izkušnje. Res je, da je bil ta razpis naslovljen na javnost in bi ga lahko zunanji kandidati izpodbijali. Vendar ga je treba hkrati upoštevati kot določbo, ki je bila sprejeta v interesu službe in se nanaša neposredno na notranjo organizacijo Komisije. V tem smislu pomeni javno objavo notranjih upravnih ukrepov, ki jih sprejme Komisija za dobro delovanje. Zato razpisi te vrste ne spadajo v razmerja Komisije do javnosti.

108

Komisija meni, da zato niti Odločba niti razpis za prosto delovno mesto ne pomenita aktov, katerih objavo v vseh uradnih jezikih nalaga člen 4 Uredbe št. 1. Bolj splošno, iz sodne prakse izhaja, da Uredbe št. 1 ni mogoče uporabiti za razmerja med institucijami in njihovimi uslužbenci. Komisija meni, da ta ugotovitev velja tudi za kandidate pri natečajih, ki jih organizira institucija, ker iz sodne prakse izhaja, da se te kandidate vedno obravnava enako kot uradnike in uslužbence institucij.

109

Komisija meni, da notranja jezikovna ureditev institucij, katerih razpisi prostih delovnih mest pomenijo zunanji izraz te ureditve v okviru poklicnih razmerij z zadevno institucijo, ne predvideva pravice do uporabe jezika, ki ga izbere uradnik ali kandidat v izbirnem postopku. Nasprotno pa je v okviru sporazumevanja med institucijo in njenim osebjem ali z zunanjimi kandidati posebej pomembno, da se navedenim uradnikom ali kandidatom omogoči, da se dejansko seznanijo z določbami, ki jih zadevajo.

110

Komisija meni, da bi poseben položaj, v katerem bi bili kandidati natečaja ali razpisa za prosto delovno mesto, kot je ta, ki se izpodbija, med izbirnim postopkom upravičil uporabo delovnih jezikov, ki jih določi zadevna institucija. V zvezi s tem naj bi nujen obstoj vezi med uporabljenimi jeziki in zahtevanimi kvalifikacijami za izvajanje zadevnih nalog ter neobstoj pretirane škode za pravne interese morebitnih kandidatov pomenila mejo diskrecijske pravice.

111

Komisija poudarja, da lahko institucija pri izvajanju svoje diskrecijske pravice od kandidatov za delovno mesto zaradi objektivnih zahtev službe zahteva tudi poznavanje določenih uradnih jezikov. Vendar v obravnavanem primeru ni šlo za tak primer, ker razpis prostih delovnih mest ni vseboval nobenega posebnega pogoja v zvezi s poznavanjem enega od treh delovnih jezikov Komisije, v katerih je bil objavljen. Navedeni razpis je zahteval le, da so dokumenti za prijavo napisani v enem od teh jezikov. Razpis za prosto delovno mesto naj zato sam po sebi ne bi povzročal nikakršne škode za interese morebitnih kandidatov v zvezi z njihovimi jezikovnimi znanji. Komisija meni, da je bila, ob upoštevanju narave obveznosti in nalog generalnega direktorja Urada OLAF, ki nujno zahtevajo sposobnost dela v zahtevnem večkulturnem okolju, popolnoma upravičena od kandidatov za to delovno mesto zahtevati znanje enega od treh jezikov, ki se uporabljajo za sporazumevanje znotraj institucije. Mogoče je namreč jasno določiti zvezo med uporabo teh treh jezikov in zahtevanimi posebnimi sposobnostmi za izvajanje zadevnih obveznosti, kot so opisane v razpisu za prosto delovno mesto.

112

Vendar Komisija meni, da ni dokazov za dejansko škodo, ki bi jo utrpeli zadevni kandidati zaradi objave razpisa za prosto delovno mesto v le treh jezikih. Razpis naj bi bil objavljen na celotnem ozemlju Evropske unije, vključno z italijanskim ozemljem, in zato bi se lahko vsak italijanski državljan, ki bi izpolnjeval pogoje iz razpisa za prosto delovno mesto, prijavil na razpis. Med prispelimi prijavami naj bi bilo namreč zelo veliko italijanskih državljanov – približno 14 % vseh kandidatov – in le še kandidatov neke druge države članice naj bi bilo malo več kot njih. Poleg tega da naj bi bilo italijanskih kandidatov več kot nemških, naj bi tudi za trikrat presegali število angleških kandidatov. Komisija na podlagi teh podatkov sklepa, da jezikovni vidik ne vpliva na vlaganje prijav in da ni mogel imeti odvračalnega učinka pri evropskih državljanih, katerih materni jezik ni bil jezik, v katerem je bil objavljen razpis za prosto delovno mesto. Poleg tega naj Komisija ne bi prejela nobene pritožbe v zvezi z izbrano jezikovno ureditvijo, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da kandidati v zvezi z razpisom za prosto delovno mesto niso utrpeli nobene diskriminacije glede njihovega jezika ali državljanstva.

113

Nazadnje, Komisija meni, da je ob upoštevanju dobro znanih težav na področju prevajanja pragmatični pristop, ki je bil izbran v obravnavanem primeru, izbran na podlagi preudarkov, povezanih z učinkovitostjo in dobrim delovanjem institucije, pri čemer se ne zdi, da bi odstopal od pristopa, opisanega v točkah od 92 do 94 zgoraj v točki 89 navedene sodbe Kik proti UUNT.

114

Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da se Odločba nanaša le na zunanje objave razpisov prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje Komisije v Uradnem listu.

115

Dalje je treba opozoriti, da nobena določba niti načelo prava Skupnosti ne določa, da morajo biti te objave sistematično izdane v vseh uradnih jezikih.

116

Res je, da bi se za take položaje lahko morda zanimali kandidati iz vseh držav članic. Vendar, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, številna sklicevanja v Pogodbi ES v zvezi z uporabo jezikov Evropske unije, med katerimi sta zlasti člena 290 ES in 314 ES, ki so ju navedle Italijanska republika in intervenientki, ni mogoče šteti za izraz splošnega načela prava Skupnosti, ki bi vsakemu državljanu zagotavljalo pravico, da se vse, kar bi lahko vplivalo na njegove interese, napiše v njegovem jeziku v vseh okoliščinah (zgoraj v točki 89 navedena sodba Kik proti UUNT, točka 82).

117

Tako načelo, ki bi vključevalo obveznost institucij, da dosledno objavijo zadevne razpise prostih delovnih mest v Uradnem listu v vseh uradnih jezikih, ne izhaja iz Uredbe št. 1. Iz sodne prakse tudi izhaja, da te uredbe ni mogoče uporabiti za razmerja med institucijami in njihovimi uradniki in uslužbenci, ker določa le jezikovno ureditev, ki se uporabi za institucije Evropske skupnosti in države članice ali osebe, ki spadajo v pristojnost države članice (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2005 v zadevi Rasmussen proti Komisiji, T-203/03, ZOdl. JU, str. I-A-279 in II-1287, točka 60).

118

Uradniki in drugi uslužbenci Skupnosti ter kandidati za taka delovna mesta spadajo le v pristojnost Skupnosti glede uporabe določb Kadrovskih predpisov, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zaposlovanje v instituciji. Poleg tega člen 6 Uredbe št. 1 institucijam izrecno dovoljuje določitev podrobnih pravil za uporabo jezikovne ureditve v njihovih poslovnikih (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2001 v zadevi Bonaiti Brighina proti Komisiji, T-118/99, RecFP, str. I-A-25 in II-97, točka 13).

119

Podobna obravnava kandidatov za taka delovna mesta, uradnikov in drugih uslužbencev Skupnosti, na področju veljavne jezikovne ureditve je utemeljena z dejstvom, da navedeni kandidati stopajo v razmerje z institucijo Skupnosti le z namenom, da dobijo delovno mesto uradnika ali uslužbenca, za katerega so potrebna, kot bo navedeno v nadaljevanju, določena jezikovna znanja, ki je mogoče zahtevati z določbami Skupnosti, ki se uporabljajo glede zasedbe zadevnega delovnega mesta.

120

Tudi člen 18 Poslovnika Komisije, ki ga je prav tako navedla Italijanska republika, ne nalaga obveznosti dosledne objave razpisov prostih delovnih mest znotraj Komisije v vseh jezikih. Ta člen v obravnavanem primeru ni upošteven, saj se glede na njegovo besedilo uporabi le za akte, predvidene v členih 249 ES in 161 AE, ne pa za akte, kot so razpisi prostih delovnih mest, ki jih je Komisija sprejela kot organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI) v smislu upoštevnih določb Kadrovskih predpisov.

121

Nazadnje, Kadrovski predpisi po eni strani ne vsebujejo nobenih določb, ki bi nalagale objavo razpisa za prosto delovno mesto v vseh uradnih jezikih in po drugi strani s členom 29(2) dovoljujejo, da OPI sprejme postopek, za katerega meni, da je primeren za zaposlovanje visokih uradnikov.

122

Zato je Komisija v obravnavanem primeru upravičeno sprejela Odločbo, da bi v okviru pristojnosti iz člena 6 Uredbe št. 1 in člena 29(2) Kadrovskih predpisov uredila vprašanje jezikov za zunanjo objavo razpisov prostih delovnih mest za visoke uradnike, to je vprašanje, ki, kot je bilo že navedeno, pomeni poseben vidik postopkov zaposlovanja osebja, ki spada v to kategorijo. Zato Italijanska republika in intervenientki neupravičeno zatrjujejo, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje Odločbe.

123

Tretjič, v zvezi z vprašanjem domnevno pomanjkljive obrazložitve Odločbe, ki ga je postavila Kraljevina Španija in ki ga mora Sodišče prve stopnje v vsakem primeru obravnavati po uradni dolžnosti, je treba opozoriti, da je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in da je obrazložitev splošnih aktov mogoče omejiti tako, da se po eni strani navede celoten položaj, ki je vodil k sprejetju zadevnega akta, in po drugi strani splošne cilje, ki jih želi doseči (sodbi Sodišča z dne 13. marca 1968 v zadevi Beus, 5/67, Recueil, str. 125, 143, in z dne v zadevi Španija proti Svetu, C-284/94, Recueil, str. I-7309, točka 28).

124

Ugotoviti je treba, da je bila Odločba v obravnavanem primeru skladna z zgoraj navedenimi zahtevami obrazložitve, ker so v njej navedeni celoten položaj, ki je vodil k njenemu sprejetju, in splošni cilji, ki jih namerava doseči, s tem ko se sklicuje na zmogljivost zagotavljanja prevodov v okviru generalnega direktorata za prevajanje Komisije. Iz besedila Odločbe in dokumentov, na katere se sklicuje (glej točke od 5 do 7, 14 in 15 zgoraj), očitno izhaja, da je ta ob upoštevanju pomanjkanja prevajalskega osebja namenjena zmanjševanju zahtev po prevodih, da ne bi prekoračili razpoložljivih zmogljivosti.

125

Italijanska republika in intervenientki v zvezi s tem neupravičeno zatrjujejo, da obstaja domnevno neskladje med pomanjkanjem zmogljivosti zagotavljanja prevodov v jezike novih držav članic in neprevajanjem razpisov prostih delovnih mest za visoke vodstvene uradnike v vse jezike starih držav članic.

126

Različica Odločbe, ki je bila priložena k tožbi, in dokument Komisije PERS(2004) 203, na katerega se sklicuje različica odločbe iz zapisnika 1678. sestanka Komisije, se namreč na splošno sklicujeta na „zmogljivost zagotavljanja prevodov v okviru Generalnega direktorata za prevajanje“ ali na „trenutn[o] preobremenit[ev]“ navedenega generalnega direktorata in ne izključno na zmogljivost zagotavljanja prevodov v nove jezike. Sklicevanje v dveh zgoraj navedenih dokumentih na dokument SEC(2004) 638/6 z dne 26. maja 2004 v zvezi z zmogljivostjo zagotavljanja prevodov v nove uradne jezike ne vodi do nasprotnega sklepa, ker ne gre za edini element utemeljitve ukrepa, sprejetega z Odločbo.

127

Četrtič, opozoriti je treba, da čeprav ima Komisija pravico sprejemati ukrepe, ki se ji zdijo primerni, da bi uredila vidike postopka zaposlovanja svojih visokih uradnikov, še vedno ostaja dejstvo, da ti ukrepi ne smejo voditi v diskriminacijo na podlagi jezika med kandidati za določeno delovno mesto.

128

Po eni strani je taka diskriminacija expressis verbis prepovedana s členom 1d(1) Kadrovskih predpisov, odstavek 6 istega člena pa določa, da morajo biti ob spoštovanju načela prepovedi diskriminacije in načela sorazmernosti vse omejitve njune uporabe objektivno in razumno utemeljene ter usmerjene k legitimnim ciljem v splošnem interesu in v okviru kadrovske politike.

129

Po drugi strani pa člen 27 Kadrovskih predpisov nasprotuje temu, da bi OPI zahteval od kandidatov za delovno mesto izvrstno znanje določenega uradnega jezika, ker bi bila s tem jezikovnim pogojem navedena delovna mesta rezervirana za določene državljane, ne da bi bilo to upravičeno z razlogi, povezanimi z dobrim delovanjem službe (sodba Sodišča z dne 4. marca 1964 v zadevi Lassalle proti Parlamentu, 15/63, Recueil, str. 57, 73 in 74).

130

Zato, če se Komisija odloči, da v Uradnem listu objavi celotno besedilo razpisa za prosto delovno mesto za visoki vodstveni položaj le v določenih jezikih, mora, da ne bi povzročala diskriminacije na podlagi jezika med kandidati, ki so morda zainteresirani za navedeni razpis, sprejeti ustrezne ukrepe, da obvesti vse navedene kandidate o obstoju zadevnega razpisa za prosto delovno mesto in o tem, v katerih izdajah je bil v celoti objavljen.

131

Če je ta pogoj izpolnjen, objava razpisa za prosto delovno mesto za kategorije, ki jih predvideva Odločba, v Uradnem listu v omejenem številu jezikov ne more voditi do diskriminacije med različnimi kandidati, če ni sporno, da so ti zadovoljivo znali vsaj enega od teh jezikov, kar jim je omogočalo, da se učinkovito seznanijo z vsebino navedenega razpisa.

132

V zvezi s tem je treba opozoriti na sodno prakso, iz katere izhaja, da dejstvo, da so dokumenti, ki jih je uprava naslovila na enega od svojih uradnikov, zapisani v jeziku, ki ni materni jezik uradnika ali prvi tuj jezik, ki ga je ta izbral, ne pomeni nobene kršitve pravic navedenega uradnika, če zadovoljivo zna jezika, ki ga je uporabila uprava in mu omogoča, da se dejansko in brez težav seznani z vsebino zadevnih dokumentov (glej v tem smislu zgoraj v točki 117 navedeno sodbo Rasmussen proti Komisiji, točke od 62 do 64). Ta ugotovitev velja tudi v zvezi z aktom, ki je naslovljen na vse uradnike ali kandidate v izbirnem postopku, kot je razpis za prosto delovno mesto.

133

Prav tako je treba opozoriti, da mora ob upoštevanju člena 28(f) Kadrovskih predpisov vsak kandidat v postopku za zaposlovanje priložiti dokazilo o temeljitem znanju enega od jezikov Skupnosti in o zadovoljivem znanju drugega jezika Skupnost, kolikor je to potrebno za izvajanje njegovih nalog. Gre za minimalna jezikovna znanja, ki so potrebna za zaposlovanje uradnikov Skupnosti, pri čemer lahko institucije določijo strožje pogoje za znanje jezikov za zaposlitev na določeno delovno mesto (glej v tem smislu zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Pappas proti Odboru regij, točka 85).

134

Zadevna institucija lahko, če to zahtevajo potrebe službe ali delovnega mesta, zakonito določi jezike, za katere se zahteva temeljito ali zadovoljivo znanje (glej, a contrario, zgoraj v točki 129 navedeno sodbo Lassalle proti Parlamentu, str. 73 in 74, ter sklepne predloge generalnega pravobranilca Lagranga k tej sodbi, Recueil, str. 77, 94). V zadnjenavedenem primeru okoliščina, da je besedilo razpisa za prosto delovno mesto razpoložljivo le v teh jezikih, ne more povzročiti diskriminacije med kandidati, ker morajo vsi obvladati vsaj enega od teh jezikov.

135

Nasprotno pa bi lahko objava besedila razpisa za prosto delovno mesto v Uradnem listu le v določenih jezikih Skupnosti, čeprav bi svoje prijave lahko vlagale tudi osebe, ki znajo le druge jezike Skupnosti, ob neobstoju drugih ukrepov, ki bi tej kategoriji morebitnih kandidatov omogočala, da se učinkovito seznanijo z vsebino tega razpisa, vodila do diskriminacije v njihovo škodo.

136

V takem primeru bi bili namreč zadevni kandidati v manj ugodnem položaju v primerjavi z drugimi kandidati, ker se ne bi mogli učinkovito seznaniti s kvalifikacijami, ki so zahtevane v razpisu za prosto delovno mesto, in pogoji ter postopkovnimi pravili za zaposlovanje. Vendar je takšno predhodno seznanjenje nujno za vložitev kar najboljše prijave, s katero bi povečali svoje možnosti, da bodo sprejeti na zadevno delovno mesto.

137

V obravnavanem primeru Odločba določa, da naj se od zdaj naprej zunanje objave razpisov prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje v Uradnem listu objavljajo izključno v nemščini, angleščini in francoščini. Tako torej izključuje objavo celotnega besedila zadevnega razpisa za prosto delovno mesto v izdajah Uradnega lista, ki so objavljene v drugih jezikih Skupnosti, medtem ko v teh drugih izdajah ne predvideva niti objave oglasa, ki bi obveščal o obstoju takega razpisa in bi napotoval na nemško, angleško in francosko izdajo za pridobitev celotnega besedila niti sprejetja drugih enakovrednih ukrepov.

138

Ob upoštevanju okoliščine, da sama Odločba ni bila objavljena v Uradnem listu, da bi bralce drugih izdaj, kot so nemška, angleška in francoska, opozorila na znatne spremembe prakse, ki je bila prav tako uvedena, obstaja resno tveganje, da bi morebitni kandidati, katerih materni jezik ni eden izmed treh jezikov, ki so predvideni v Odločbi, ne bili obveščeni o obstoju razpisa za prosto delovno mesto, ki bi jih lahko zanimalo. Čeprav bi ti kandidati znali vsaj en jezik, in sicer nemščino, angleščino ali francoščino, ni mogoče domnevati, da berejo izdajo Uradnega lista, ki ni izdana v njihovem maternem jeziku.

139

Poleg tega je treba opozoriti, da se Odločba na splošno sklicuje na vse zaposlitvene postopke za visoke vodstvene položaje Komisije. Če v Odločbi ali razpisu za prosto delovno mesto ni v tem smislu nič navedeno, ni mogoče domnevati, da je znanje nemščine, francoščine ali angleščine vedno nujno potrebno za zapolnitev teh mest. Dokaz zato je, da se z razpisom za prosto delovno mesto, ki natančno določa položaj iz te kategorije, zahteva le „temeljito znanje enega od uradnih jezikov Evropske unije in zadovoljivo znanje drugega uradnega jezika“.

140

Iz dejstva, ki ga je navedla Komisija, da dokument SEC(2004) 638/6 in razpis za prosto delovno mesto predvidevata, da izbirni postopki za visoke vodstvene položaje potekajo izključno v nemškem, angleškem ali francoskem jeziku, ni mogoče sprejeti drugačnega sklepa. Če namreč Komisija meni, da je zaradi zakonitih razlogov, povezanih z dobrim delovanjem službe, potrebno znanje najmanj enega od zgoraj navedenih jezikov, mora za ta delovna mesta v razpis za prosto delovno mesto vključiti določbo v tem smislu. Ker v obravnavanem primeru ni bilo tako, je treba to trditev zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o posledicah, ki jih ima na zakonitost teh postopkov omejitev jezikov, ki naj se uporabijo za izbirne postopke.

141

Vendar, ker se z razpisi prostih delovnih mest za visoke vodstvene položaje ne zahteva znanje najmanj enega od treh zgoraj navedenih jezikov, Odločba ne predvideva nobenih ukrepov, s katerimi bi se morebitnim kandidatom, ki ni znajo vsaj enega od teh jezikov, omogočilo, da se učinkovito seznanijo z vsebino teh razpisov, ki so na voljo le v treh zadevnih jezikih. Predvidena ni niti možnost, da bi se kandidati obrnili na Komisijo za pridobitev prevoda zadevnega razpisa za prosto delovno mesto.

142

Iz zgoraj navedenega izhaja, da lahko uporaba Odločbe povzroči diskriminacijo na podlagi jezika med kandidati v izbirnem postopku.

143

Vendar Komisija v bistvu zatrjuje, da je verjetnost takšne diskriminacije teoretična. Trije jeziki, ki so bili izbrani z Odločbo, so bili notranji delovni jeziki Komisije in vsaj enega od teh naj bi nedvomno poznali zainteresirani za zadevna delovna mesta, ki naj bi bili nujno visoko usposobljeni. Poleg tega naj bi bila ob upoštevanju zmanjšanih zmogljivosti zagotavljanja prevodov Odločba sprejeta na podlagi ugotovitev v zvezi z učinkovitostjo in dobrim delovanjem Komisije.

144

Teh trditev ni mogoče sprejeti. Najprej, glede okoliščine, da so bili trije jeziki, ki so bili izbrani z Odločbo, notranji delovni jeziki Komisije, iz sodne prakse izhaja, da ni dovolj, da institucija na uradnika naslovi posamezno odločbo, ki je napisana le v enem izmed delovnih jezikov, ampak se mora prepričati, da ta uradnik dovolj dobro obvlada uporabljeni jezik, ker mu mora v nasprotnem primeru institucija zagotoviti prevod (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. marca 2000 v zadevi Rudolph proti Komisiji, T-197/98, RecFP, str. I-A-55 in II-241, točke od 45 do 47, in zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Bonaiti Brighina proti Komisiji, točki 20 in 21).

145

Ob upoštevanju te sodne prakse, ki se po analogiji uporabi tudi za kandidate v zaposlitvenem postopku, ni dovolj, da institucija pri razpisih prostih delovnih mest v zvezi s prostimi delovnimi mesti, ki so na voljo, uporabi notranje delovne jezike, ampak se mora prepričati, da so vsi morebitni kandidati sposobni, da se učinkovito seznanijo z obstojem in vsebino zadevnih razpisov prostih delovnih mest.

146

V vsakem primeru je treba opozoriti, da se Odločba nanaša le na zunanje objave v Uradnem listu, ki so po svoji naravi naslovljene tudi na osebe zunaj Komisije, za katere okoliščina, da so izbrani jeziki za objavo notranji delovni jeziki Komisije, ni upoštevna.

147

Dalje je treba opozoriti, da je res, da so visoki vodstveni položaji namenjeni posebej usposobljenim kandidatom in da je zato verjetno, da bo več kandidatov, katerih materni jezik ni nemščina, angleščina ali francoščina, imelo zadovoljivo znanje enega od teh treh jezikov ob upoštevanju njihove zelo razširjene uporabe v Evropi. Vendar ta okoliščina ne zadostuje za utemeljitev ukrepa, sprejetega z Odločbo.

148

Čeprav bi bilo to namreč res, to ne bi pomenilo, da ti kandidati berejo izdaje Uradnega lista v teh treh jezikih in ne v svojem maternem jeziku. V vsakem primeru ni mogoče domnevati, da vsi, ki so dovolj usposobljeni za visoke vodstvene položaje, znajo nemško, angleško in francosko.

149

Nazadnje je treba zavrniti tudi trditev v zvezi z učinkovitostjo in dobrim delovanjem Komisije. Taki pomisleki ne morejo upravičiti diskriminacije, ki je prepovedana s Kadrovskimi predpisi. Tudi iz člena 1d(6) Kadrovskih predpisov izhaja, da je mogoče le z „legitimnim ciljem v splošnem interesu in okviru kadrovske politike“, kot so ukrepi v zvezi z določitvijo obvezne upokojitvene starosti in najnižje starosti za prejemanje starostne pokojnine, iz druge povedi te določbe utemeljiti omejitve uporabe načela prepovedi diskriminacije in načela sorazmernosti. Vendar dobro upravljanje prevajalskega osebja ne spada v kadrovsko politiko v smislu Kadrovskih predpisov.

150

Iz navedenega izhaja, da je Komisija s sprejetjem Odločbe kršila člen 1d Kadrovskih predpisov. Poleg tega je Komisija posredno kršila tudi člen 27 Kadrovskih predpisov, ker lahko sprejeti ukrep v okviru zaposlitvenih postopkov za visoke uradnike ugodneje obravnava kandidate iz nekaterih držav članic, in sicer iz držav, kjer se nemščina, angleščina in francoščina uporabljajo kot materni jezik, in povzroča škodo vsaj nekaterim kandidatom, ki so državljani drugih držav članic.

151

V teh okoliščinah je treba Odločbo razglasiti za nično. Tudi razpis za prosto delovno mesto, ki je bil objavljen na podlagi podrobnih pravil iz Odločbe, je treba razglasiti za ničnega. Res je, da je Komisija v časopisih držav članic objavila oglase, ki so bili napisani v vseh preostalih jezikih, da bi obvestila zainteresirane glede objave razpisa za prosto delovno mesto v Uradnem listu, na katerega je bilo napoteno za podrobnejše informacije.

152

Tudi če predpostavljamo, da objava zgoraj navedenih oglasov zadostuje za obveščanje kandidatov, katerih materni jezik ni nemščina, angleščina ali francoščina, o obstoju razpisa za prosto delovno mesto, je treba ugotoviti, da je Komisija opustila sprejetje ukrepov, ki bi omogočali, da se tisti kandidati, ki ne obvladajo nobenega od teh jezikov, prav tako seznanijo z natančno vsebino tega razpisa. Edini okoliščini, ki ju zatrjuje Komisija, da naj ne bi v zvezi s tem noben kandidat vložil pritožbe ali da naj bi bilo med vloženimi prijavami zelo veliko italijanskih državljanov, sami po sebi ne zadostujeta za ugotovitev, da zgoraj navedena opustitev Komisije ne krši pravic nekaterih kandidatov.

153

Glede na navedene preudarke je treba tožbi ugoditi ter Odločbo in razpis za prosto delovno mesto razglasiti za nična.

154

Na podlagi člena 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Poleg tega na podlagi člena 8(4), prvi odstavek, navedenega poslovnika države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

155

V obravnavanem primeru Komisija s svojimi predlogi ni uspela. Vendar pa Italijanska republika ni vložila predlogov v zvezi s stroški. V teh okoliščinah je treba odrediti, naj vsak stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)

razsodilo:

Pravni okvir

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Dopustnost

Pravica držav članic, da vložijo tožbo na podlagi člena 230 ES zoper akte institucij glede razmerij z njihovimi uradniki in uslužbenci

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Opredelitev Odločbe in razpisa za prosto delovno mesto kot izpodbojnih aktov v smislu člena 230, prvi odstavek, ES

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Rok za vložitev tožbe zoper Odločbo

– Trditve strank

– Presoja Sodišča prve stopnje

Utemeljenost

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Stroški